četvę̑r, f. das Viergespann, Jarn., Cig., Jan.; v četver se voziti, vierspännig fahren, Str.; v čétver, Lašče-Erj. (Torb.).
gȋcati, -am, vb. impf. = voziti (v otročjem govoru), Valj. (Rad).
klánəc, -nca, m. 1) der Hohlweg, Mik.; — die bergauf führende Straße; hud klanec; klanci = visoki poti med gorami, Dalm.; Gebirgswege, Dict.; po klancih se voziti, jvzhŠt.; — klanec ali strmec, Steigung oder Gefälle, Levst. (Cest.); — 2) die Dorfgasse, Kras-Erj. (Torb.); — 3) das Rinnsal eines Baches, Goriška ok.-Erj. (Torb.).
kolę́sati, -am, vb. impf. = na kolesu se voziti, auf dem Bicycle fahren, LjZv.
krȋžem, I. adv. kreuzweise, überzwerch; roke k. držati, mit verschränkten Armen, d. i. müßig dastehen; noge k. dejati, die Füße kreuzweise übereinanderschlagen; k. gledati, schielen; k. sejati, zweigängig säen, V.-Cig.; k. hoditi, hin und her wanken, Z.; k. iti, fehlschlagen, Cig.; vse križem, alles durcheinander, Cig., Jan.; vse križem govori, Z.; — (atributivno) k. pot, der Kreuzweg, der Kreuzgang, Cig.; na križem poti, Dict.; So na križem pot me djali, Npes.-K.; k. les, das Kreuzholz, Cig.; križem balta! (kletvica), Z.; po križem svetu, in der Welt herum, Pohl. (Km.); = k. svet (nam. v križem svet ali: križem v svet), Cig.; Pošlji osla križem svet, Nazaj ti pride uhat ko pred, Zv.; — II. praep. c. gen. križem potov, allerwegen, Mik.; križem sveta, überall in der Welt herum; k. sveta iti, in die weite Welt gehen; k. morja se voziti, herumkreuzen, Cig.
nabəzáti, -ȃm, vb. pf. voll stopfen, voll laden: nabezane vozove domu voziti, Ravn.
nevárən, -rna, adj. gefährlich; nevarna bolezen; nevaren človek; po morju je nevarno se voziti.
ǫ́səm, num. acht; ob ósmih, um acht Uhr; pol osmih je, es ist halb acht Uhr; z osmimi se voziti, achtspännig fahren, Cig.
pǫ̑šta, f. 1) die Post; pismo na pošto nesti, s pošte prinesti; na pošti pismo leži; s pošto se voziti; po pošti poslati, durch die Post schicken; vozna p., die Fahrpost, Cig.; pisemska p., die Briefpost, Cig.; ježna p., die Reitpost, Cig.; selska p., die Landpost, DZ.; peš pošta, die Fußbotenpost, V.-Cig.; posebna p., die Extrapost, Cig.; — tri pošte od tod, drei Posten von hier, Cig.; — 2) die Nachricht: pošto poslati; — pošte nositi, prenašati, Posten tragen, klatschen, Leute ausrichten.
pripeljeváti, -ȗjem, vb. impf. ad pripeljati, Cig., Jan.; Salomonu so pripeljevali konje iz Egipta, Dalm.; — pogl. privažati, voditi, voziti.
sanȋ, f. pl. der Schlitten; na saneh kaj pripeljati, se voziti; samotežne s., der Handschlitten; kadar sani dolgo plešejo, se tanki kosi režejo, Fr.-C.
selílọ, n. 1) die Übersiedelung, Cig., C., DZ.; — 2) coll. die Übersiedelungsgegenstände, Cig., DZ.; s. voziti, Z.
stòp 1., stǫ́pa, m. der Tritt, C.; das Schreiten, der Schritt, Cig., Jan.; v stop, schrittweise, Cig., Jan.; v stop iti, Cig.; voziti v s., im Schritt fahren, DZ.
strnokǫ̑š, f. die Stoppelmahd, die abgemähten Getreidestoppeln: s. domov voziti, jvzhŠt.
štȃrəc, -rca, m. 1) na štarec voziti, (lange Baumstämme) auf den zerlegten zwei Wagentheilen fahren und mittelst einer Stange lenken, Levst. (Rok.); — 2) na štarec vreči (žabo), mittelst eines Hebels in die Höhe schnellen, Levst. (Rok.); — prim. bav. starz, nem. Sterz.
štèrc 1., štérca, m. šterca voditi = na štarec voziti, vzhŠt.; — prim. štarec.
štérčiti, -im, vb. impf. = na šterc voziti, Fr.-C.; — prim. 1. šterc.
tačkáriti, -ȃrim, vb. impf. = s tačkami voziti, karren, Cig.
tȃčkati 1., -am, vb. impf. = na tačkah voziti: rudo t., Erz auslaufen (mont.), Cig.
trojína, f. das Dreigespann, Mur., Cig., Jan.; s trojino voziti, Dol.
učíti, -ím, vb. impf. 1) lehren, unterrichten, abrichten, u. koga brati in pisati; voliče voziti u.; uči me modro govoriti! kdo te je vsemu temu učil? Jurč.; nav. u. koga kaj: uči me pot tvojih postav! Ravn.; učiš me modrost, Ravn.; u. koga česa: uči ti mene tvojih pravd! Trub.; iz mladega nas pobožnosti in strahu božjega uče, postave nas ljubezni, pravičnosti uče, Ravn.-Valj. (Rad); kozje molitvice u. koga, = jemanden Mores lehren; — to uči pamet, das gibt der Verstand; to uči cesta, das wird durch die Straße bestimmt, Levst. (Cest.); škoda uči človeka, der Schaden macht den Menschen klug, witzigt ihn; — 2) u. se, lernen; človek se v sili moliti uči; u. se jeziku, Levst. (Nauk); nav. u. se česa; u. se zidarskega, das Maurerhandwerk lernen; u. se na pamet, auswendig lernen; = u. se na izust, Cig. (T.); — učen, gelehrt; u. biti čemu, in etwas bewandert sein, es verstehen, Dol.; = u. biti v čem; u. na kaj: na sveto pismo učen, Ravn.-Mik.; nisem učen na to, Erj. (Izb. sp.).
vlȃk, m. 1) der Zug (als Handlung), Cig.; die Zugarbeit: delo in v., Vrtov. (Km. k.); — das Ziehen, das Schleppen: na v. spravljati drva z gore, Dol.; — 2) die zunehmende Wucht eines sich schnell bewegenden Körpers; padajoča ali leteča stvar dobiva vlak, Svet. (Rok.); — der Druck der Gewichte, Cig.; — 3) das Zuggarn, das Zugnetz, Mur., Cig., Jan., ogr.-M., C., Hip. (Orb.), Cerknica (Notr.)-Erj. (Torb.); vlak v morje metati, z vlaki ribe loviti, ogr.-Valj. (Rad); — 4) der Weinheber, Cig., M., C.; — 5) ein zweirädriger Handwagen, Cig., Jan., M., C.; — kola z dvema kolesoma s pritrjenimi koli, da z njimi seno vlačijo s hribov, Notr.; vlak sena, Rut. (Zg. Tolm.); — na vlak voziti (klade, drva), an das Vordertheil eines Wagens befestigt fahren oder schleppen, Dol., BlKr.; — ein Schleppschlitten oder eine schlittenartige Schleife, um Lasten von Bergen herabzuschaffen, Dol., Notr.; — 6) die Holzriese, Rož.-Kres; — 7) der Zug (z. B. von Vögeln), Jan.; strašen vlak kobilic, neizmerni vlaki prepelic, Ravn.; ein Zug Soldaten, V.-Cig.; der Eisenbahnzug, Cig., Jan., nk.; osebni v., der Personenzug, nk.; tovorni v., der Lastenzug, nk.; = težki v., Svet. (Rok.); — 8) das Gereiß: vlak je za kaj, man reißt sich um etwas, Cig., Jan., C., Svet. (Rok.), LjZv.; za pšenico bil je velik vlak, Gor.-Valj. (Rad); — 9) eine Vorrichtung, um etwas zu ziehen, der Zug, Cig.; — der Göpel, Jan., Nov.
vláka, f. 1) das Schleppen, die Schlepperei, Svet. (Rok.); — (fig.) das Zögern, C.; — 2) das Eggen, C.; brana je za vlako, ogr.-Valj. (Rad); — 3) die Schleppvorrichtung, der Schleppschlitten, Z., Tolm.; = iz rant zložena priprava, na kateri vlačijo praprot s hribov domov, Gor.; — der Schlitten, Ben.-Kl.; = pl. vlake, C., Podkrnci-Erj. (Torb.); — das Vordertheil des Wagens mit den Lagerbäumen, die mit dem einen Ende nachgeschleppt werden: na vlako voziti, Notr.-M.; = na vlake voziti, Tolm.; — 4) toliko drv, bodi si v deblih ali vejah, kolikor jih vleče konj ali človek ("šel je po vlako"), Solkan-Erj. (Torb.); eine Last Holz, Jan.
vòł 1., vóla, m. der Ochs; par volov; z voli voziti; — grbavi vol, der Buckelochs, Erj. (Ž.).
vóziti, vǫ́zim, vb. impf. fahren (trans.); blago v. na železnico; hitro, počasi v., schnell, langsam fahren; — v. se, fahren; v. se v kočiji, na saneh, v ladji; — po zraku se v., durch die Luft schweben, Cig. (T.); lastovice se po zraku vozijo, C.
želẹ̑znica, f. 1) die Eisenbahn; po železnici se voziti; zvezna ž., die Verbindungsbahn, Cig.; krilna ž., die Flügelbahn, DZ.; dovozna, dovlačna ž., die Schleppbahn, DZ.; konjska ž., die Pferdebahn (Tramway), DZ.; — 2) = železarnica, die Eisenhütte, Cig., Jan., C.; — 3) železna oprava: Obleče se v železnico, Npes.-Vod. (Pes.); — 4) = železna zagozda za kalanje drv, Dol.; — 5) pl. železnice = železne vile, eine eiserne Heugabel, SlGor.-C.; — 6) rumena ž., die Rauke (sisymbrium officinale), Josch; — železnica, eine Art Winterapfel, Mur., vzhŠt.-C., Mariborska ok.-Erj. (Torb.); — tudi: želẹ́znica, Valj. (Rad).