Slovar slovenskega knjižnega jezika

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 6. 2024.

belúšev -a -o (ú) pridevnik od beluš: beluševi vršički, dušeni na maslu
jélov -a -o in jelóv in jelòv -óva -o prid. (ẹ́; ọ́; ȍ ọ́) nanašajoč se na jelko: jelov les, storž; jelovi vršički / jelov gozd
korenína -e ž (í) 
  1. 1. podzemeljski del rastline, ki ji dovaja vodo in v njej raztopljene snovi: korenine že poganjajo; rastlina je pognala korenine; izruvati plevel s korenino; baldrijanove korenine; korenine vinske trte; vršički korenin; gomolji in korenine; stal je tam, kot bi pognal korenine dolgo časa, vztrajno
    // to drevo ima globoke korenine; gnezdasto prepletene korenine; pren. to gibanje pri nas ni pognalo korenin
  2. 2. ekspr. osnova, temelj: gre za družbene korenine eksistencializma / seči bo treba prav do korenin sistema / sovraštvo ima preveč globoke korenine / zlo izruvati s koreninami vred
    // začetek, izvor: vsi ti dogodki imajo svoje korenine v preteklosti
  3. 3. ekspr. krepek, trden človek: taka korenina mora vzdržati; star je, pa je še vedno korenina; je prava kraška korenina / kot nagovor kako je s teboj, stara korenina / to je še kmet stare korenine
  4. 4. zastar. del besede kot nosilec osnovnega pomena besedne družine; koren: korenina krajevnega imena
    ● 
    ekspr. iztrebiti kaj do zadnje korenine popolnoma, čisto; ekspr. kaj v korenini zatreti preprečiti, onemogočiti, da se kaj razvije, takoj ko se prvič pojavi; popolnoma uničiti
    ♦ 
    anat. lasna korenina del lasu, ki je v koži; zobna korenina del zoba, ki je v zobni jamici; bot. adventivne ali nadomestne korenine ki rastejo iz stebla ali listov; geotropične korenine ki rastejo v smeri delovanja težnosti ali proti njej; glavna ali srčna korenina najmočnejša korenina, iz katere rastejo stranske korenine; stranske korenine ki rastejo iz glavne korenine; zračne korenine ki sprejemajo vlago zlasti iz zraka
pánda -e tudi -a (ȃ) zool., navadno v zvezi veliki panda medved tibetanskih džungel, ki se hrani z bambusovimi vršički, Ailuropoda melanoleuca: rjovenje pande; neskl. pril.: medved panda
vršíček -čka (ȋ) 
  1. 1. zgornji del rastline, drevesa, kjer ta raste v višino: iz snega so moleli brinovi vršički / poščipati rastlinam vršičke, da bolj košato rastejo; gosenice so pojedle vršičke sadik / splezati v vršiček drevesa; najlepši sadeži so v vršičku; letalo je letelo nizko nad vršički
    // vsak od delov rastline z listi, iglicami, v katere se rastlina razrašča: vsaditi nageljnove vršičke; šopek iz nageljnov in vršičkov rožmarina / beluševi vršički mladi, mesnati poganjki belušev; delati sirup iz smrekovih vršičkov
  2. 2. del, nasproten delu, s katerim je kaj priraščeno: vršički radičevih listov rumenijo; odrezati stročjemu fižolu vršičke in peclje; uporabljati vršičke krompirjevih gomoljev za sajenje / vršički dlake konice
    ♦ 
    bot. rastni vršiček embrionalne celice, ki omogočajo rast stebla; vršiček korenine vegetacijska točka korenine
vršíčje -a (ȋ) več vršičkov, vršički: nepredirno vršičje drevja
zelênje -a (é) 
  1. 1. zeleno rastlinje: nizka vratca prekriva zelenje; zasaditi prostor okrog bloka z zelenjem; bujno tropsko zelenje / hiša je skrita v zelenju; pot se vije med zelenjem
  2. 2. zeleni deli rastlin, zlasti listi, vršički: drevesa so že brez zelenja; nabirati, smukati zelenje za koze; okrasiti sobo z zelenjem / zelenje peteršilja, zelene
  3. 3. površina, porasla z (zelenim) rastlinjem: hodili so po samem zelenju / mestno zelenje zelene površine v naselju in ob njem
    ● 
    temno zelenje gozdov zelenina, zelenost
Število zadetkov: 7