belúšev -a -o (ú) pridevnik od beluš: beluševi vršički, dušeni na maslu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 26. 5. 2024.
jélov -a -o in jelôv in jelòv -ôva -o prid. (ẹ́; ó; ȍ ó) nanašajoč se na jelko: jelov les, storž;
jelovi vršički / jelov gozd
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 26. 5. 2024.
korenína -e ž (í) 1. podzemeljski del rastline, ki ji dovaja vodo in v njej raztopljene snovi: korenine že poganjajo;
rastlina je pognala korenine;
izruvati plevel s korenino;
baldrijanove korenine;
korenine vinske trte;
vršički korenin;
gomolji in korenine;
stal je tam, kot bi pognal korenine dolgo časa, vztrajno / to drevo ima globoke korenine; gnezdasto prepletene korenine; pren. to gibanje pri nas ni pognalo korenin 2. ekspr. osnova, temelj: gre za družbene korenine eksistencializma / seči bo treba prav do korenin sistema / sovraštvo ima preveč globoke korenine / zlo izruvati s koreninami vred // začetek, izvor: vsi ti dogodki imajo svoje korenine v preteklosti 3. ekspr. krepek, trden človek: taka korenina mora vzdržati;
star je, pa je še vedno korenina;
je prava kraška korenina / kot nagovor kako je s teboj, stara korenina / to je še kmet stare korenine 4. zastar. del besede kot nosilec osnovnega pomena besedne družine; koren1:
korenina krajevnega imena
● ekspr. iztrebiti kaj do zadnje korenine popolnoma, čisto; ekspr. kaj v korenini zatreti preprečiti, onemogočiti, da se kaj razvije, takoj ko se prvič pojavi; popolnoma uničiti
♦ anat. lasna korenina del lasu, ki je v koži; zobna korenina del zoba, ki je v zobni jamici; bot. adventivne ali nadomestne korenine ki rastejo iz stebla ali listov; geotropične korenine ki rastejo v smeri delovanja težnosti ali proti njej; glavna ali srčna korenina najmočnejša korenina, iz katere rastejo stranske korenine; stranske korenine ki rastejo iz glavne korenine; zračne korenine ki sprejemajo vlago zlasti iz zraka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 26. 5. 2024.
pánda1 -e tudi -a m (ȃ) zool. medved s črno-belim kožuhom, ki prebiva v osrednjih predelih gorate Kitajske in se hrani zlasti z bambusovimi vršički, Ailuropoda melanoleuca: rastlinojedi panda / medved panda
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 26. 5. 2024.
pánda2 -e ž (ȃ) zool. medved s črno-belim kožuhom, ki prebiva v osrednjih predelih gorate Kitajske in se hrani zlasti z bambusovimi vršički, Ailuropoda melanoleuca: raziskovanje pand
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 26. 5. 2024.
vršíček -čka m (ȋ) 1. zgornji del rastline, drevesa, kjer ta raste v višino: iz snega so moleli brinovi vršički / poščipati rastlinam vršičke, da bolj košato rastejo; gosenice so pojedle vršičke sadik / splezati v vršiček drevesa; najlepši sadeži so v vršičku; letalo je letelo nizko nad vršički // vsak od delov rastline z listi, iglicami, v katere se rastlina razrašča: vsaditi nageljnove vršičke; šopek iz nageljnov in vršičkov rožmarina / beluševi vršički mladi, mesnati poganjki belušev; delati sirup iz smrekovih vršičkov 2. del, nasproten delu, s katerim je kaj priraščeno: vršički radičevih listov rumenijo;
odrezati stročjemu fižolu vršičke in peclje;
uporabljati vršičke krompirjevih gomoljev za sajenje / vršički dlake konice
♦ bot. rastni vršiček embrionalne celice, ki omogočajo rast stebla; vršiček korenine vegetacijska točka korenine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 26. 5. 2024.
vršíčje -a s (ȋ) več vršičkov, vršički: nepredirno vršičje drevja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 26. 5. 2024.
zelênje -a s (é) 1. zeleno rastlinje: nizka vratca prekriva zelenje;
zasaditi prostor okrog bloka z zelenjem;
bujno tropsko zelenje / hiša je skrita v zelenju; pot se vije med zelenjem 2. zeleni deli rastlin, zlasti listi, vršički: drevesa so že brez zelenja;
nabirati, smukati zelenje za koze;
okrasiti sobo z zelenjem / zelenje peteršilja, zelene 3. površina, porasla z (zelenim) rastlinjem: hodili so po samem zelenju / mestno zelenje zelene površine v naselju in ob njem
● temno zelenje gozdov zelenina, zelenost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 26. 5. 2024.