Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

1. 1. ki odbija iskrečo se svetlobo: bleščeč biser; bleščeči zobje; bleščeča belina snega; bleščeče kapljice rose; bleščeča kovina; z bleščečimi očmi je strmela vanj
   // ki močno sije: bleščeča luč, svetloba
2. 2. knjiž. razkošen, sijajen: bleščeč dvorec, sprevod
   // ekspr. ki zaradi popolnosti vzbuja občudovanje: bleščeča domišljija, kultura; pesnik je bleščeč v izrazu / bleščeč uspeh; napovedujejo mu bleščečo prihodnost; bleščeča umetniška slava

bleščéče prisl.: branilec je bleščeče branil obtoženca; bleščeče beli vrhovi gora; bleščeče črno perje
● bleščeče beli prti zelo beli; prim. bleščati se

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

1. 1. nanašajoč se na device: ostala je deviška; deviško telo / deviška čast; deviška čistost, sramežljivost / nevesta je imela na glavi bel deviški venec
   ♦ anat. deviška kožica kožna guba ob vhodu v nožnico; himen; biol. deviška ploditev razvoj živih bitij iz neoplojenih spolnih celic; partenogeneza; čeb. deviško satje satje, ki še ni zaleženo
2. 2. ekspr. ohranjen v prvotnem stanju: deviški pragozdovi, gorski vrhovi; deviška narava, zemlja / deviški sneg

devíško prisl.: deviško bel sneg; deviško čist; deviško lep obraz

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

1. 1. ki je brez oblakov, megle: jasno nebo / jasen zimski dan; prevladovalo bo jasno vreme / jasni vrhovi gor / pesn. jasne daljave, višave; pren., ekspr. obetajo se jasnejša duhovna obzorja
   // knjiž. čist, bister: jasen tolmun; jasna tekočina / jasno ozračje / jasne otroške oči
   // knjiž. svetel, bleščeč: skozi umazano okno ne bi prodrl niti najjasnejši sončni žarek; soba je bila polna jasne mesečine / jasne barve / pesn. sredi polja jasen grad / kot kletvica strela jasna, vsaj molčal bi; pren. bil je jasen zgled domoljubja
2. 2. ki se dobro vidi ali sliši: premalo jasni znaki; glasovi so bili tako jasni, da je razumel vsako besedo; obrisi predmetov postajajo vedno jasnejši; slika na zaslonu ni dovolj jasna / jasna izgovarjava, pisava razločna
   // nav. ekspr. ki ni hripav ali zamolkel; čist: jasen smeh, zven; njen glas je bil jasen, a oster / jasna pesem zvonov
3. 3. vsebinsko opredeljen, izdelan: imeti jasen cilj pred seboj; jasna idejna orientacija mladine; misel je počasi postajala jasnejša; nejasna slutnja mu je prešla v jasno spoznanje / njegov položaj še ni jasen; razmere v deželi bodo šele čez čas jasne / brez jasne zavesti, da moramo sodelovati, tega ne bomo dosegli
   // podan tako, da se ne da dvomiti o tem, kaj izraža: dati jasen odgovor; vsaka jasnejša beseda bi pripeljala do sporov; jasno priznanje / publ. dati možnost za jasno soočenje dveh stališč odkrito
   // navedite same jasne primere, zglede
4. 4. nav. ekspr. razumljiv, pojmljiv brez dodatnih podatkov: to je jasen dokaz, da smo imeli prav; gre za jasen primer zanemarjenosti; njihova prednost je jasna kot beli dan / stvar je jasna, tako ne gre več naprej / kot podkrepitev jasna stvar, da gre za pomoto
   // v povedni rabi ki se lahko popolnoma pričakuje, predvideva: vsi ti pomisleki so v teh okoliščinah jasni; izdaja knjige je glede na ime avtorja že zdaj jasna
5. 5. ki je brez elementov, ki bi oteževali dostopnost, razumevanje: jasen spis; jasna glasba; preproste in jasne pesmi; jasno izražanje; jasno predavanje / precizen in jasen mislec
   // v povedni rabi, navadno z dajalnikom ki se popolnoma razume, dojame, spozna: da bi jim bil poskus jasen, ga je še enkrat ponovil; njegova teorija (nam) še ni popolnoma jasna; vam je zdaj vsebina jasna / po teh dogodkih so mu nekatere stvari postale jasne
6. 6. priseben, razumen: jasno in zmedeno govorjenje / bolnik ima le redko jasne trenutke / knjiž. telo je bilo pijano, duh pa je ostal jasen
7. 7. knjiž. ki ima pozitivne lastnosti v etičnem, zlasti pa v moralnem pogledu; čist: jasen značaj / jasna sreča; jasno veselje / hoditi jasna pota
   // veder, iskren: jasni obrazi mladine; jasen pogled, smeh / jasna pomladna lepota
   // srečen, vesel: spomini na jasno mladost; imel je malo jasnih ur
8. 8. star. spoštovan, cenjen, plemenit: bil je v službi jasnega kralja / v vljudnostnem nagovoru poslušajte me, jasni knez
9. 9. nar. dolenjsko bled, shujšan: po bolezni je bila nekam jasna
   ● o tej stvari nima jasnih pojmov stvari ne razume pravilno, ne pozna je dobro; ko se je nehal opravičevati, mi je bil položaj precej jasen sem vedel, kaj pravzaprav hoče; vreči jasno luč na kaj popolnoma razkriti kaj; videti kaj v jasni luči čisto tako, kot je v resnici; imeti jasno podobo, sliko o čem pravilno, dobro kaj poznati; sčasoma bo postala stvar bolj jasna se bo ugotovilo, kakšna je v resnici, kakšna je njena prava vsebina

jásno 
1. 1. prislov od jasen: jasno določiti cilj; njene oči so jasno in živo gledale v svet; jasno se izražati; zaradi razburjenja ni mogel jasno misliti; na površini so se jasno razločevale bele in črne pike; jasno sliši vsako besedo; jasno se zaveda svojih dolžnosti popolnoma
   // piše se narazen ali skupaj: jasno modre ali jasnomodre oči; jasno zeleni gozdovi svetlo
   // v povedni rabi: včeraj je bilo jasno in toplo; bilo je popolnoma jasno, da so vse že prej pripravili; jasno je kot enkrat ena, da se ji je zmešalo / kot podkrepitev kri ni voda, to je jasno
2. 2. v povedni rabi, navadno z dajalnikom izraža stanje razumevanja, dojemanja, spoznanja: vsem poklicanim mora biti jasno, da taka politika ne vodi k uspehu; počasi (jim) bo jasno, da je delovanje v takih razmerah res težko / ni mi jasno, kako si to dosegel
3. 3. v povedi rabi izraža popolno sprejemanje brez presenečenja, pomislekov: jasno je, da mu je to moralo vzeti veselje; jasno je, da ne bo šel, saj mu tudi ni potrebno; to je popolnoma jasno, da ga ne more ubogati / elipt.: jasno, da ne ve, saj mu ni nihče povedal; iz vas ne bo nič, jasno, saj drugega tudi nisem pričakoval; jasno, tajnica je kriva, vsega ne more biti kriv šef
   // v medmetni rabi izraža soglasje, pritrditev brez pridržka: hočeš požirek vina? Jasno, kar natoči mi ga; ga poznaš? Jasno, se je zlagal; naredili boste dobro kupčijo. Pa jasno
   ● ta slika mi je še vedno jasno pred očmi dobro se je spominjam; jasno mi je pred očmi, kako sem jim storil krivico popolnoma se zavedam, spoznavam; ekspr. sčasoma bo še vse jasno se bo še vse razkrilo, ugotovilo; ekspr. to je treba povedati jasno in glasno brez olepšavanja in prikrivanja, odločno

jásni -a -o sam.: menjavalo se je jasno in oblačno; novica je prišla kot (strela) z jasnega popolnoma nepričakovano; glede njega, z njim je hotel priti na jasno izvedeti, spoznati, kakšen je v resnici, kaj namerava; hotel si je priti na jasno, kaj namerava z njim ugotoviti, izvedeti; glede njega, o njem, z njim si še zmeraj ni na jasnem ne ve, kakšen je; glede tega, o tem, s tem si nisem na jasnem tega ne razumem popolnoma; ni si na jasnem, kako naj se stvari loti ne ve; bil si je na jasnem, da bo moral oditi spoznal je, ugotovil je; ni si bil na jasnem sam s seboj ni vedel, kakšen je, kaj v resnici hoče; zastar. ni jih pričakoval, pa se ti na jasnem prikažejo na lepem; od doma sem šel v jasnem; kos jasnega med oblaki; v tej zmedi je kaj malo jasnega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

1. 1. biti kralj, vladati kot kralj: kraljeval je do smrti; (v) tej deželi je kraljevala znana dinastija / dobro, slabo kraljevati
   // ekspr. biti kje neomejen gospodar: v hiši je on kraljeval; star. kraljevati nad svojimi služabniki / tu kraljujeta ljubezen in sloga
2. 2. ekspr. biti, nahajati se z močno izraženimi značilnostmi: med čudovitim sadjem sta kraljevali branjevki / na steni je kraljevala njegova slika
3. 3. ekspr. stati, dvigati se nad čim: na hribu kraljuje mogočen grad / nad temnimi vrhovi kraljuje mesec

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

1. 1. bot. ki ima olesenelo steblo: lesnate in zelnate rastline
2. 2. star. gozdnat: lesnati vrhovi hribov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

1. 1. premikati se, dotikajoč se podlage s telesom: kača, polž leze; gosenica leze po listu; po poti lezejo deževniki; pren., ekspr. temen oblak leze čez sonce
   // premikati se tako, da je telo zelo blizu podlage: mravlja leze; čebele lezejo po satu; muha leze po šipi / tiger leze proti svoji žrtvi se plazi
   // navadno s prislovnim določilom premikati se, pomagajoč si z nogami in rokami: lesti izpod postelje, s skale; lesti skozi okno; previdno je lezel v vodo / gledati otroka, kako hitro leze / lesti čez ograjo, na drevo plezati
2. 2. ekspr., navadno s prislovnim določilom počasi, navadno tudi s težavo premikati se: veslali so proti toku, zato je čoln samo lezel; vlak leze po strmini / prihuljene postave so lezle iz teme; bolnik leze od postelje k mizi; skupina planincev leze proti vrhu; upognjen pod težkim bremenom leze navkreber / ko je začutil nevarnost, je njegova roka previdno lezla proti orožju / kazalec leze proti dvanajsti; sonce leze višje in višje; pren. njegov pogled je lezel po obrazih prisotnih
   // počasi teči, polzeti: znojne kaplje mu lezejo po čelu; solza leze po licu / reka leze po ravnini
3. 3. ekspr. hoditi, iti: kadar je mogel, je lezel v mesto; kaj pa lezeš tja, če si bolan; lezeš kot polž zelo počasi
   // lesti po vseh štirih
4. 4. nav. ekspr., s prislovnim določilom prodirati, riniti iz česa ali v kaj: žebelj leze iz deske; kol pod težkimi udarci počasi leze v tla / prva travica že leze iz zemlje
   // počasi v majhni količini, stopnji prihajati: iz vseh razpok je lezla voda / ekspr. jutranja svetloba leze skozi nizka okna / mraz leze v sobo, v telo
5. 5. navadno s prislovnim določilom počasi se premikati s prvotnega, navadnega mesta: naramnica ji leze z rame; nahrbtnik mu leze na stran; hlače lezejo dol / ne maram nositi te rute, ker leze
6. 6. s prislovnim določilom večati področje svojega delovanja, vplivanja: mraz mu leze po hrbtu; prijetna toplota leze po telesu; utrujenost leze po žilah; bolečina v nogi leze višje in višje
   // rastoč pokrivati vedno večjo površino: slak leze čez plot; bršljan leze po razvalinah
7. 7. ekspr., navadno v zvezi z v počasi se bližati čemu (slabemu): poletje že leze v jesen; mož že leze proti sedemdesetemu letu / ali ne vidiš, da lezeš v nesrečo / lesti v dolgove; bolj in bolj so lezli v revščino
8. 8. ekspr. počasi minevati: ure lezejo; čas leze po polževo
   ● ekspr. prišlo je vse, kar leze in gre veliko ljudi; ekspr. od presenečenja so mu oči lezle iz jamic gledal je z vedno bolj izbuljenimi očmi; ekspr. gledali so, kako na obzorju vedno bolj leze iz morja gorata obala so najprej vidni vrhovi obale, nato pa vsa; ekspr. sonce leze izza hriba vzhaja, za hrib zahaja; ekspr. zelenje že leze proti vrhu hriba tudi drevje, ki raste bolj blizu vrha, že zeleni; ekspr. hiša že leze na kup se podira, razpada; ekspr. tak je, da pred težavami leze na kup postaja malodušen; ekspr. molčal je in kar lezel na kup, vase iz zadrege, žalosti, ponižnosti se je držal sključeno; ekspr. spanec mu leze na oči postaja zaspan; ekspr. glava mu že leze na prsi zaradi zaspanosti, dremanja sklanja glavo; zaradi starosti se ne more več držati zravnano; šalj. pijača mu že leze v glavo opijanja se, postaja pijan; oče že leze v dve gubé dobiva sključeno držo; ekspr. cesta se vijuga po dolini in leze v hrib se vzpenja; ekspr. strah mu leze v kosti začenja se bati; šalj. to vino je tako, da leze v lase je močno; ekspr. mož leze v leta počasi se stara; pog., ekspr. lesti komu v zadnjico, nekam, vulg. v rit izkazovati komu pretirano vdanost, prijaznost z namenom pridobiti si naklonjenost; žarg. učenec komaj leze težko izdeluje v šoli; pog. blago leze narazen postaja vedno tanjše, se na več mestih trga; ekspr. lica mu lezejo narazen od zadovoljstva poteze obraza kažejo, da je zadovoljen; ekspr. posestvo, premoženje leze narazen se manjša, propada; pog. oči mu že lezejo skupaj postaja zelo zaspan; pog. lesti vkup od lakote biti zelo lačen; postajati slaboten, brez moči od lakote

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

1. 1. premikati se (sem in tja ali večkrat) po zraku z letalnimi organi, zlasti s perutmi, krili: čebele letajo iz panja; metulj leta od cveta do cveta; mušice letajo nad vodo; lastovke danes visoko letajo / jadralna letala letajo nad mestom; pren., ekspr. njegove misli letajo domov
2. 2. ekspr. večkrat opraviti kako pot; hoditi: kar naprej leta v mesto / vedno leta okoli zdravnikov
   // z oslabljenim pomenom izraža, da se osebek ukvarja z delom, dejavnostjo, ki jo nakazuje določilo: direktor je letal s seje na sejo; letati na sestanke, po veselicah; on rad leta po hribih; letati za zaslužkom / leta gledat vse filme
3. 3. pog. tekati: otroci letajo po travniku in lovijo metulje; letati ven in noter
4. 4. ekspr., v zvezi z za prizadevati si pridobiti ljubezensko naklonjenost koga: ali še vedno leta za njim; njen mož leta za drugimi ženskami / že leta za dekleti
5. 5. ekspr., z oslabljenim pomenom, s predložnim povedkovim določilom izraža, da je osebek oblečen, obut, kot nakazuje določilo: hladno je, on pa leta brez suknjiča; vedno leta v kratkih hlačah / ne letaj bos, se boš prehladil; kupi mi obleko, ali misliš, da bom naga letala okrog
   ● star. to je bilo takrat, ko sem še bos okoli letal ko sem bil še otrok; ekspr. ona previsoko leta ima prevelike zahteve; je preveč domišljava; pog. celo noč sem letal sem moral hoditi na veliko potrebo; preg. kdor visoko leta, nizko pade kdor ima pretirano dobro mnenje o svoji družbeni pomembnosti in pretirane zahteve po družabnem uspehu, ugledu, doživi pogosto neuspeh

letáje: letaje nad pokrajino, išče kragulj žrtev

letajóč -a -e: orel, letajoč med vrhovi gora; nizko letajoče lastovke

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

1. 1. nanašajoč se na meglo:
   1. a) meglena plast; ekspr.: razgled ovira meglena tančica; iz meglenega jezera, morja se dvigajo gorski vrhovi
   2. b) hribi so še megleni; meglena pokrajina / megleno nebo
   3. c) pust meglen dan; meglena jesen; megleno podnebje
2. 2. ki se nejasno, nerazločno vidi: megleni obrisi predmetov; pren. megleni obrisi prihodnosti
   // ekspr. moten, medel, kalen: obraz je imel utrujen, oči meglene / skozi zastrto okno prihaja meglena svetloba
3. 3. ekspr. vsebinsko neopredeljen, neizdelan; nejasen: megleni načrti; imeti o čem meglene pojme; meglena slutnja / politični položaj je meglen
   // podan tako, da dopušča različno razumevanje, tolmačenje: ali so bili njegovi odgovori namenoma megleni; meglene splošne fraze; besedilo je na nekaterih mestih zelo megleno
   ● ekspr. niti v megleni prihodnosti ni videti rešitve časovno zelo oddaljeni; ekspr. zgodovina naselitve je še precej meglena neraziskana, nejasna

megléno prisl.: megleno si predstavljati, se spominjati / v povedni rabi jutri bo megleno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

1. 1. droben pesek, razpadli delci kamnin: na kamnitih ploščah se je nabrala drobna, bela mel; vse pobočje je pokrivala sipka mel
   // melišče: steza drži čez meli / v meleh pod vrhovi je še sneg; zagledal ga je visoko v meleh
2. 2. zastar. drobir: mel iz barja / lesena mel

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

1. 1. lastnost modrega, modra barva: temna modrina prehaja v bledo; modrina encijana, neba, oči
2. 2. knjiž. modro nebo: vrhovi gor se ostro rišejo na modrini / beli oblački plavajo po nebesni modrini
3. 3. trta z modrim grozdjem: tukaj raste modrina; modrina in črnina
4. 4. redko kar je modro sploh: človek z modrino pod očmi
   ♦ les. modrina modrikasta barva lesa zaradi napada glivic, zlasti v beljavi bora; vrtn. kitajska modrina grmičasta okrasna trajnica z majhnimi svetlo modrimi cveti v socvetjih, Ceratostigma plumbaginoides

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

1. 1. nerazločno, tiho govoriti: zdihoval je in mrmral sam vase; mrmrati nerazumljive besede / to je neumno, je mrmral (predse)
   // ekspr. dajati nizke, nerazločne glasove: ogenj je mrmral v peči; vrhovi jelš mrmrajo v vetru
2. 2. peti tako, da se namesto besedila poje glas m: mrmrati pesem / mrmrati melodijo
3. 3. z ne preveč glasnim govorjenjem izražati nejevoljo, nesoglasje; godrnjati: ljudje so ob tem mrmrali in zmajevali z glavami; mrmrali so zoper njegov sklep; mrmra nad vsako stvarjo

mrmráje: mrmraje brati; zbor je mrmraje spremljal solista; odšel je, nejevoljno mrmraje

mrmrajóč -a -e: pospravljala je, mrmrajoč pesem; mrmrajoči glasovi; mrmrajoči valovi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

1. 1. spraviti drobne, navadno istovrstne predmete drugega za drugim na vrvico, žico: nanizati obročke, zlatnike / nanizati na vrvico
2. 2. knjiž. narediti, da je, pride kaj drugo za drugim: režiser je nanizal prizore v drugačnem redu / nanizati zvoke v melodijo
   // publ. povedati, navesti kaj drugo za drugim: nanizati nekaj dejstev, podatkov; nanizati svoje potne vtise / v članku je nanizal nekaj večjih napak / okrog tega dogodka je avtor nanizal vrsto zanimivih oseb

nanízan -a -o: na vrvico nanizani biseri; iz nanizanih dejstev je razviden potek dogodkov / knjiž.: v ozadju so nanizani gorski vrhovi; hiše, nanizane v kolobar

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

1. 1. delati, da je, se pojavi kaj okrog česa: srednjeveška mesta so obdajali z močnimi obzidji; obdajati vrtove z ograjami / obdajati bregove z nasipi
   // biti, nahajati se okrog česa: jezero obdaja bukov gozd; leteči predmet je obdajal svetel kolobar; obdajala ga je množica poslušalcev / obdajal ga je gost dim; obraz ji obdajajo črni lasje
2. 2. delati, da je, se pojavi kaj na (vsej) površini: obdajati pecivo z glazuro; obdajati stole s prevleko
   // biti, nahajati se na (vsej) površini: kapljico te snovi obdaja trdna mrenica; del rakovega telesa obdaja oklep / stene obdajajo tapete pokrivajo
3. 3. nav. ekspr. biti, obstajati v okolju, kjer kdo biva, se zadržuje: vsak dan nas obdaja hrup in trušč; obdajal ga je gorski mir / bil je nezadovoljen z vsem, kar ga je obdajalo / obdaja ga razkošje razkošno živi
4. 4. ekspr. delati, da je kdo deležen česa: otroka je obdajala z največjo ljubeznijo / obdajati koga s častmi / mladiče v gnezdu je obdajala njuna skrb
5. 5. knjiž., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: snežinke je obdajala veličastnost; obdaja jo žalost je žalostna

obdajajóč -a -e: dolino obdajajoči vrhovi; občutil je toploto obdajajoče ga vode

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

1. 1. dajati čemu določeno obliko: oblikovati glavo kipa; oblikovati kovino, marmor; oblikovati s kladivom, žaganjem; ročno, strojno oblikovati / oblikovati glino v posode / iz testa oblikovati cmoke / to ozemlje je oblikoval ledenik / oblikovati krošnje dreves z razpiranjem ogrodnih vej, redčenjem, rezanjem jim dajati določeno obliko
   // arhit. dajati, določati obliko predmetu z upoštevanjem skladnosti med funkcionalnostjo, estetiko in tehnološkim procesom: oblikovati embalažo, pohištvo; oblikovati industrijske izdelke / knjigo je oblikoval znani slikar; moderno oblikovati nakit / oblikovati izložbe
2. 2. dajati čemu določene značilnosti: pisatelj je zgodovinsko snov oblikoval dokaj svobodno / publ. oblikovati javno mnenje / publ. narodi hočejo sami oblikovati svojo usodo odločati o njej
   // ta doživetja so v marsičem oblikovala njegov značaj; v tistih letih se mu je oblikoval svetovni nazor / cene se oblikujejo svobodno
3. 3. delati, ustvarjati: oblikovati volilne enote glede na število prebivalcev; z govornimi organi oblikovati glasove; oblikujejo se nove države / iz besed oblikovati stavke / igralec je svojo vlogo oblikoval prepričljivo
4. 4. z vzgojo povzročati pozitiven razvoj osebnosti: tudi šola oblikuje mlade ljudi / publ. oblikovati strokovni kader šolati, izobraževati
   // oblikovati koga v harmonično osebnost
5. 5. z besedami izražati kaj: zna jasno, jedrnato oblikovati svoje misli, predloge
6. 6. redko sestavljati skupino za določene naloge; formirati: oblikovati delegacijo, vojaško enoto

oblikováti se 
1. 1. knjiž., redko, s prislovnim določilom kazati se v obrisih: vrhovi lip, podobni kupolam, so se oblikovali v daljavi / v mislih se mu je oblikovala domača hiša
2. 2. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom, v zvezi z v izraža, da osebek dobiva vsebino, obliko, kot jo nakazuje določilo: poroženeli deli kože se oblikujejo v luske / misel se je oblikovala v vedno bolj trden sklep

oblikujóč -a -e: nanovo oblikujoča se organizacija

oblikován -a -o: moderno oblikovani sedeži; listi so oblikovani različno; ima lepo oblikovane roke

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

očrtávati se kazati se v obrisih: na jutranjem nebu so se očrtavali vrhovi gor; njeno telo se je razločno očrtavalo pod tanko obleko; pren. iz sedanjega položaja se očrtavata dve poti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

očrtováti se kazati se v obrisih: v daljavi se očrtujejo vrhovi gor; pren. rešitev problema se vedno bolj jasno očrtuje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

1. 1. odstranjevati z odprtega dela predmet, nameščen nanj: odkrival je lonce in gledal, kaj se kuha; odkrivati vodnjak / odkrivati pokrov
   // odstranjevati s česa, kar je položeno nanj zlasti zaradi varstva, zaščite: odkrivati gredo; odkrivati tla
   // s strehe odstranjevati kritino: začeti odkrivati streho
2. 2. z odstranitvijo česa delati kaj vidno: z roko je zakrival in odkrival črke / luščil je omet in počasi odkrival fresko
3. 3. z raziskovanjem, preučevanjem delati znano kaj neznanega: odkrivati nove elemente, zvezde; pri izkopavanju so odkrivali okostja izumrlih živali / odkrivati nove metode
   // delati znano kaj prikritega, skrivnega: pravočasno odkrivati bolezni; odkrivati mlade talente
   // delati znano sploh: odkrivati preteklost dežele / odkrivati svojim rojakom bogastvo ruske književnosti
4. 4. delati, da kaj izve kdo drug: ne odkriva rad svojih misli, načrtov
5. 5. ugotavljati, da kje kaj je: v mestu je odkrival eno znamenitost za drugo; z mikroskopom odkrivati bakterije v hrani

odkrívati se 
1. 1. dajati pokrivalo z glave: zaradi vročine so se dekleta odkrivala / odkrivati se znancem jih z odstranitvijo klobuka z glave pozdravljati
2. 2. ekspr. postajati viden, kazati se: na drugi strani hriba so se nam odkrivale prijazne vasi; pred našimi očmi so se začeli odkrivati vrhovi gor
   ● ekspr. prej so sleparja hoteli ubiti, zdaj se mu pa odkrivajo izkazujejo mu čast, spoštovanje

odkrivajóč -a -e: odkrivajoč prave vzroke, se je čudil

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

odrážati se kazati se v ostrih obrisih: senca se odraža na beli ograji; gorski vrhovi se odražajo na obzorju; temno se odražati / pod tanko odejo se odraža shujšano telo / drevesa se odražajo od zimskega neba; njegova postava se je odražala od osvetljene stene
● publ. individualnost te dežele se ne odraža od sosednjih alpskih pokrajin loči, razlikuje

odražajóč -a -e: gibanje se je razvijalo, odražajoč zahteve delavskega razreda; temno se odražajoči dimniki

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

1. 1. knjiž. spremeniti se v led; zmrzniti: voda je oledenela
   // prekriti se z ledom; poledeneti: cesta je oledenela; površina jezera je že oledenela
2. 2. ekspr. postati zelo hladen, mrzel: koža na rokah mu je oledenela
3. 3. ekspr. postati negiben, tog: oledeneti od groze, strahu; vztrepetal je in oledenel
   // v zvezi s kri, srce začutiti velik strah, grozo: kadar me je pogledal, mi je oledenela kri; ob tem kriku mu je oledenelo srce
   ● ekspr. prej prijazni pogled mu je oledenel postal brezčuten, zelo hladen; ekspr. ob tej grozovitosti jim je smeh oledenel na licih izginil z lic

oledenèl in oledenél -éla -o: oledeneli pogled; oledeneli vrhovi gor

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

1. 1. nanašajoč se na Olimp: olimpski vrhovi / olimpski bogovi
2. 2. knjiž., redko vzvišen, veličasten: imeti olimpske poglede na umetnost

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

orisováti se knjiž.  kazati se v obrisih: skozi meglo se orisujejo vrhovi gor

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

1. 1. nenavadno velik in močen človek: bil je orjak med vrstniki; otroci radi poslušajo zgodbe o orjakih
   // s prilastkom kdor ima nadpovprečne uspehe pri svojem delu: bil je duhovni, miselni orjak
2. 2. s prilastkom kar je veliko sploh: zasneženi vrhovi gorenjskih orjakov / vzlet zračnega orjaka
   ♦ zool. belgijski orjak velik in močen kunec sive barve z dolgimi uhlji

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

osréžen -a -o: osreženi vrhovi gor

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

1. 1. zelo zožen, priostren končni del česa; konica: naperiti ost v koga; odkrhniti, odlomiti ost; kovinska ost; ost kopja, meča, sulice, trnka / knjiž. v daljavi so se bleščale osti gor vrhovi
   // končni, ožji del česa sploh: v soncu so se svetile osti vojaških čelad
   ♦ zool. čelna ost koničasti podaljšek koša rakov deseteronožcev
2. 2. ekspr. kar izraža kritičen, negativen odnos: v ženinem odgovoru je začutil ost; idejna ost v članku / kritična, satirična ost
   // knjiž. pikra, zbadljiva beseda ali misel: njegova pripoved je bila polna osti; ost pregovora
3. 3. mn., rib. vilice, s katerimi lovijo ribe: loviti z ostmi; nabadati ribe z ostmi
   ● ekspr. odbiti besedam ost obzirno reči, povedati zlasti kaj nasprotujočega; ekspr. kritiki odlomiti ost omiliti jo; zastar. stavbo je načela ost časa je načel čas, zob časa

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

1. 1. ki dobro reže, seka, grize: oster meč, nož; ostri zobje; ostra kosa; ostro rezilo; oster kot britev
   // ki bode, zbada: oster trn; ostra brada, dlaka / ostra bodica / ostri kremplji / oster pesek; na ostri skali se je opraskal
2. 2. ki je ozke, koničaste oblike: ostri vrhovi gor; ostre ličnice / pokončna, ostra pisava / ekspr. ima dolg, oster nos
   // ki ima izrazite mejne črte: ostri obrisi, robovi; ostre sence
3. 3. zelo sposoben za sprejemanje dražljajev: oster sluh, vid, voh / ostro oko, uho
4. 4. ki vsebuje, izraža strog, neprizanesljiv odnos: z ostrim glasom vprašati; oster odgovor; ni vzdržal njegovega ostrega pogleda; ostre besede; ostra kazen, kritika, ocena / predstojnik je bil oster človek; ne bodi tako oster
5. 5. nav. ekspr. ki se pojavlja
   1. a) v visoki stopnji, v močni obliki: oster glas, krik, pok, žvižg; oster okus, vonj; ostra bolečina; ostra svetloba / oster mraz hud; oster veter, zrak veter, zrak, ki vzbuja občutek hudega mraza; letos bo ostra zima / ostro podnebje podnebje s hudim mrazom in veliko vročino
   2. b) v zelo izraziti obliki: oster ovinek / oster boj, spor; prišlo je do ostre medsebojne konkurence / ostre črte, poteze na obrazu; med obema področjema ni ostre meje
6. 6. ekspr. bister, prodoren: oster opazovalec / oster duh, razum, um; ostro mišljenje
   ● ekspr. biti ostrega jezika odrezav, napadalen; ekspr. ima oster nos bistro, pravilno predvideva; žarg., šport. ostra igra neobzirna, zelo borbena igra; ostra paprika pekoča paprika
   ♦ bot. ostri mleček rastlina z belim sokom v steblih, ki raste na močvirnatih travnikih, Euphorbia esula; film. ostri rez zaporedje dveh različnih posnetkov brez vmesne slikovne povezave; fot. ostri posnetek posnetek, pri katerem je posneti predmet, pojav jasno, razločno viden; ostra slika; gastr. ostra moka moka iz drobnih delcev; geom. ostri kot kot, manjši od 90°; voj. ostri naboj naboj s kovinsko kroglo

óstro in ostró tudi ôstro prisl.: ostro dišati; ostro kaznovati, obsoditi, odgovoriti; ostro pogledati; pot zavije ostro na levo; ostro začrtane meje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

1. 1. obdati z močno svetlobo; ožariti: večerna zarja je ozarila vrhove
   // ekspr. osvetliti, obsvetliti: plameni goreče hiše so ozarili okolico
2. 2. ekspr. narediti kaj bolj veselo, lepše: smehljaj ji je ozaril obraz / ničesar ni imela, kar bi ji ozarilo življenje

ozárjen -a -o tudi ozarjèn -êna -o: od veselja ozarjen obraz; ozarjeni vrhovi; s čustvi ozarjene besede

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

posrebrèn -êna -o: posrebren svečnik; notranje stene posode so posrebrene; od mesečine posrebreni vrhovi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

1. 1. premikati se iz kraja v kraj, zlasti s prevoznim sredstvom: potovati po železnici, z avtomobilom, letalom; potovati v skupini; potovati peš; pren. njegove misli potujejo od spomina do spomina
   // ekspr. premikati se kam sploh: kazalci potujejo od številke do številke; oblaki potujejo po nebu; steklenice potujejo po tekočem traku / sonce potuje na zahod
2. 2. s prislovnim določilom opravljati določeno daljšo pot: koliko časa si potoval do tja; potovati okoli sveta; potovati v mesto; tokrat smo dolgo potovali; srečno potuj / potovati na počitnice; pren. pismo je potovalo dva tedna
3. 3. prehajati, prenašati se: dražljaj potuje po živcu v možgane
   ● ekspr. nato je spis potoval k javnemu tožilcu je bil poslan; ekspr. potovati s prstom po zemljevidu s premikanjem prsta po njem označevati smer potovanja
   ♦ etn. potujemo v Beograd otroška igra s petjem, pri kateri eden od igralcev z dotikom izbere drugega igralca, da se mu pridruži

potováje star.: potovaje po deželi, je videl veliko zanimivega

potujóč -a -e 
1. 1. deležnik od potovati: potujoč po tujini, je obiskal več znanih mest; potujoč priti v mesto; potujoči oblaki
2. 2. ki opravlja svoje delo, službo tako, da se premika iz kraja v kraj: potujoči igralec, pevec, prodajalec / potujoči kino; potujoča knjižnica, razstava; potujoče gledališče gledališče, ki nima stalnega poslopja, prostora in ima svoje predstave v različnih krajih
   ♦ fiz. potujoče valovanje valovanje, pri katerem se valovni vrhovi in doli širijo po prostoru; ptt potujoča pošta pošta, ki posluje v posebnem vozilu, navadno vagonu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

potrepetavajóč -a -e: potrepetavajoče luči na grobovih

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

1. 1. začeti imeti, kar je komu namenjeno: prevzeti blago, material; prevzeti pismo za soseda; zaboj je prevzel v skladišču / ladja prevzame tovor
   // začeti imeti, kar ima tudi kdo drug: prevzeti besedo iz tujega jezika; priseljenci so kmalu prevzeli njihov jezik in kulturo; prevzeti mišljenje, navade koga
   // začeti skrbeti za koga: po hčerini smrti je otroke prevzela njena mati; ponesrečenca je po prevozu v bolnico prevzel zdravnik / pritekel je služabnik in prevzel konja
2. 2. opraviti uradni postopek ob začetku opravljanja kake funkcije: bili smo navzoči, ko je prevzel posle
   // začeti opravljati kako funkcijo, dejavnost: kdo bo prevzel to delo; prevzeti dolžnosti, gospodinjstvo, naloge; prevzel je novo funkcijo; prevzeti obveznosti po kom, za kom; prevzeti stražo / prevzeti pokroviteljstvo nad kongresom; prevzeti vlogo Jermana / prevzeti delavnico po očetu; prevzeti grunt postati njegov gospodar
3. 3. z dajalnikom povzročiti, da kdo česa ne dobi, nima več: prijateljica ji je prevzela fanta
4. 4. vzbuditi močen čustveni odziv, zlasti
   1. a) sočutje, žalost: sinova bolečina jo je prevzela; njen jok ga je prevzel; brezoseb. zelo ga je prevzelo, ko je izvedel za nesrečo
   2. b) občudovanje: ta igra gledalce prevzame; njena ljubkost ga je prevzela; skalnati vrhovi so jih prevzeli
   3. c) vnemo: raziskovalno delo ga je prevzelo, da ni mislil na nič drugega
      // zelo vplivati na počutje: vino jih je prevzelo; oster zrak ga je prevzel
5. 5. z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: dvom, groza, strah, žalost prevzame koga; nenadoma ga je prevzelo kesanje; prevzela jih je omotica postali so omotični
   ● ekspr. dekle ga je vsega prevzelo začutil je veliko ljubezensko naklonjenost do nje; nar. ta dišava v jedi vse prevzame ima močnejši okus, vonj kot druge dišave v njej; ekspr. dozdaj mu nobena ženska ni prevzela srca nobene ženske ni ljubil; knjiž. zdaj je prevzel besedo oče začel govoriti za kom; ekspr. prevzeti krivdo, odgovornost biti pripravljen sprejeti (vse) posledice svoje ali tuje krivde; publ. oblast je prevzela vojska v državi je nastopila vojaška vlada; publ. za atentat je prevzela odgovornost neka teroristična organizacija izjavila je, da je organizirala, izvedla atentat; prevzeti (plesalko) med plesom prositi za ples plesalko, ki že s kom pleše; publ. na igrišču so zdaj prevzeli pobudo gostje so postali uspešnejši; ko je učitelj zbolel, je kolegica prevzela pouk začela poučevati razred, postala razredničarka
   ♦ igr. prevzeti soigralcu vzetek; šport. prevzeti štafetno palico sprejeti jo na določenem mestu od prejšnjega udeleženca štafete

prevzéti se postati prevzeten, ošaben: preveč so jo hvalili, pa se je prevzela; bil je najboljši dijak, vendar se ni prevzel; slaven človek se rad prevzame

prevzét -a -o: iz drugih jezikov prevzete besede; prevzete dolžnosti, funkcije; biti prevzet od dela, novih idej; prevzet od strahu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

prikoníčen -a -o 
1. 1. deležnik od prikoničiti: prekle so že prikoničene
2. 2. ekspr. koničast, stožčast: prikoničeni uhlji, vrhovi; prikoničena brada

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

1. 1. odstranjevati s česa, kar je položeno nanj zlasti zaradi varstva, zaščite: razkrivati grede / pokrivati in razkrivati otroka; med spanjem se razkriva
   // s strehe odstranjevati kritino: razkrivati streho
2. 2. nav. ekspr. z odstranitvijo česa delati kaj vidno: prekratko krilo ji razkriva noge
3. 3. delati znano kaj prikritega, skrivnega: razkrivati prave cilje vojne; razkrivati nepoštenost ljudi
   // delati znano sploh: razkrivati učencem lepote domače poezije
4. 4. delati, da kaj izve kdo drug: razkrivati komu svoje misli, načrte; razkrivati skrivnosti
5. 5. biti zunanji izraz, znamenje česa: pisateljevo pripovedovanje razkriva dobro poznavanje zgodovine

razkrívati se 
1. 1. redko odkrivati se: ljudje so vstopali in se razkrivali
2. 2. ekspr. postajati viden, kazati se: pred izletniki so se začeli razkrivati vrhovi gor

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

1. 1. zorati tako, da se odreže ena brazda na levo, druga pa na desno stran: razorati njivo, ogon
2. 2. ekspr. narediti brazdi podobne zareze: vozovi so razorali cesto / skrbi so ji razorale obraz

razorán -a -o: razoran obraz; razorani gorski vrhovi; razorana zemlja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

raztréskati se pojaviti se, nastopiti v zelo močni obliki: nevihta se je izlila in raztreskala

raztréskan -a -o: od strel raztreskani vrhovi dreves; raztreskane skale

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

1. 1. s črtami upodabljati: zna risati in slikati; risati hišo, obraz, pokrajino; risati na papir, v glino; risati s svinčnikom / dov. večkrat je risal Tita narisal
   // pog. rad riše otroke slika, upodablja
   // risati po fotografiji, po naravi
   ♦ um. risati s kredo
   // s črtami delati: risati diagram, zemljevid; risati razpredelnice z ravnilom; risati na zemljevidu smer poti / s prstom risati po pesku delati črte
   // risati s prosto roko
2. 2. ekspr. povzročati, delati, da kaj nastane na podlagi: letala rišejo bele črte na nebo; sonce riše na steno svetle proge; drevesa so risala dolge sence; kri riše po tlaku krvavo sled / skrb mu riše gube na mlado čelo
3. 3. knjiž. opisovati, prikazovati: risati zgodovinsko obdobje; prepričljivo riše ženske like / domišljija mu je risala lepšo prihodnost
   ● ekspr. jastreb je risal kroge letal v krogih; nar. gorenjsko skupaj sva (jo) risala tja šla, hodila

rísati se ekspr.  kazati se v obrisih: skozi obleko se je risalo njeno telo; na obzorju so se risali gorski vrhovi; pohištvo se je risalo v mraku
// pojavljati se, biti na podlagi: čudne sence so se risale po steni / sončni žarek se mu je v svetli črti risal čez obraz / zaničljive poteze so se mu risale okrog ust
// biti viden, kazati se: nasmeh se mu je risal na obrazu; groza, pobitost, strah se mu riše v očeh

rišóč -a -e: otrok ga je poslušal, naprej rišoč po pesku; na obzorju rišoči se obrisi mesta; rišoča deklica

rísan -a -o: risani portreti; jasno risani značaji / risani film film iz posnetkov risb ali slik, ki ob predvajanju delajo vtis dogajanja; ustvarjanje, katerega izrazna oblika so risani filmi
● risana puškina cev cev, ki ima znotraj spiralaste žlebove; star. risana puška risanica

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

1. 1. roževinast ali koščen izrastek na glavi nekaterih živali: žival ima, odvrže rogove; kozel je nastavljal rogove in se pripravljal na trk; krava ga je sunila z rogom; gamsov, volovski rog; poln, votel rog; raven, zavit rog; konica roga; čevlji so trdi kakor rog; bila je tema kakor v rogu zelo; fant je zvit kot kozji, ovnov rog zelo
   // bik ga je nabodel, nasadil na rogove
   // ta izrastek ali temu podobna priprava kot posoda: napolniti rog z medico / pivski rog; rog za smodnik; kip boginje z rogom izobilja s sadjem in cvetjem napolnjenim rogom kot simbolom izobilja, bogastva
   // temu podobna zvočna signalna priprava: rog doni, ekspr. poje; trobiti na rog, v rog; zamolkel glas roga / pastir si je naredil rog iz lubja / slišati rog glas roga
   // bojni rog; lovski rog; poštni rog nekdaj priprava, s katero voznik poštne kočije naznani prihod pošte
   // kar je temu podobno sploh: rogova polmeseca / zastar. peči rogove rogljiče; ekspr. himalajski rogovi zelo koničasti vrhovi; ekspr. peljati kolo za rogove za balanco
2. 2. muz. trobilo s srednje ležečim tonskim obsegom: igrati rog / angleški rog; krilni rog krilovka; lovski rog nekdaj kovinski glasbeni instrument s krožno zavito cevjo brez ventilov
   ● ekspr. na čelu ima rog od udarca buško; ekspr. že spet kaže roge se upira; se napihuje, postavlja; ekspr. žena mu je nasadila, nataknila roge imela je spolni odnos, spolne odnose z drugimi moškimi; ekspr. on nosi roge njegova žena ima spolni odnos, spolne odnose z drugimi moškimi; slabš. odbiti roge komu doseči, da je bolj miren, manj zahteven; ekspr. polž pokaže roge tipalnice; ekspr. v isti rog trobiti s kom mu v vsem pritrjevati; ekspr. ugnal ga je v kozji rog premagal, bil boljši kot on; zgrabiti bika za roge odločno se lotiti težkega, zahtevnega dela; publ. afriški rog Somalija in del Etiopije; nar. koruzni rogi storži; rog kopita roževina
   ♦ anat. rog sivine vsak od štirih podaljšanih delov sivine; navt. rog za meglo priprava, s katero daje jadrnica v megli zvočne signale

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

1. 1. vsak od delov vil ali vilam podobne priprave, s katerim se nabada: vile imajo en rogelj odlomljen; roglji kopače; vilice s štirimi roglji
   // nav. ekspr. vsak od štrlečih delov česa: oblak je zakril rogelj luninega srpa; ovratnik s trdimi roglji / zvezda s petimi roglji kraki
2. 2. redko rog, zlasti gamsov, srnjakov: gams z lepimi roglji / nož, nasajen na srnjakov rogelj
3. 3. nar. ogel (tekstilnega izdelka): rogelj plenice / imeti denar zavezan v roglju rute
   ● nar. koroško kazati roglje kazati osle; ekspr. gorski roglji zelo koničasti vrhovi; star. klobuk na tri roglje trirogeljnik
   ♦ bot. rogelj del pernato deljenega lista; muz. roglja glasbenih vilic; navt. rogelj del jadra, kjer se stikata dva njegova robova; teh. rogelj vsak od delov veznega elementa

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

1. 1. podoben barvi mareličnega cveta, bledo rdeč: rožnat papir; rožnata svetloba; rožnate vrtnice; rožnato nebo; bledo, temno rožnat / dekle rožnatega obraza; rožnati dojenčkovi prsti / rožnata barva / od zadrege je postala rožnata je lahno zardela
2. 2. ekspr. za človeka zelo ugoden, prijeten: takrat nismo bili v rožnatem položaju; to so rožnati upi; razmere niso rožnate / pesn. rožnate sanje
   // olepšan, optimističen: rožnato gledanje na kaj; sestavljati rožnata poročila
   ● ekspr. gledati kaj v rožnati luči, skozi rožnata očala lepše, kot je v resnici; ekspr. biti rožnate volje veselo razpoložen; dekle v rožnatem krilu rožastem

róžnato prisl.: vse gleda, vidi rožnato; rožnato ožarjeni vrhovi / piše se narazen ali skupaj: rožnato bel ali rožnatobel; rožnato rdeč; rožnato zlat

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

1. 1. ki je iz snega: zavetišče so si naredili iz sneženih kvadrov; sneženi zameti snežni zameti; snežene kepe
2. 2. za katerega je značilno veliko snega: lani je bila zima zelo snežena / snežen dan
3. 3. ki je pokrit s snegom: sneženi vrhovi planin; snežena pokrajina / ekspr. glavo je imela že čisto sneženo
   ● sneženi mož iz snega narejena igrača, ki ponazarja človeško postavo; snežene kepe okrasni grm z belimi cveti v kroglastih socvetjih

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

1. 1. izdelki iz srebra: izdelovati srebrnino; žigi na srebrnini; srebrnina in zlatnina
   ● star. odštel mu je nekaj srebrnine srebrnega denarja
2. 2. knjiž. lastnost srebrnega, srebrna barva: srebrnina ribjih lusk; pesn. srebrnina mesečine, zvezd / vrhovi so se svetlikali v beli srebrnini

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

1. 1. biti, stati v položaju pravokotno na podlago, stran od česa: pogladil si je lase, da mu ne bi štrleli; ušesa mu štrlijo / veje dreves štrlijo na vse strani; vlakna na tkanini štrlijo pokonci / pod nosom mu štrlijo brki / ovratnik pri obleki štrli od vratu se ne prilega vratu
2. 2. segati bolj daleč od sosednje stvari: zgornja ustnica štrli čez spodnjo; brada mu štrli naprej / bil je tako suh, da so mu štrlela rebra zelo
   // žima štrli iz blazine; lasje štrlijo izpod rute
   // segati nad okolico: zadaj so štrleli visoki vrhovi gor / dimniki so štrleli v nebo
3. 3. ekspr. biti zelo poudarjeno izražen: vzgojna misel preveč štrli iz besedila
   ● ekspr. ta učenec štrli iz drugih je drugačen, boljši od drugih
4. 4. nar. strmeti: štrlel je v vrata in čakal, da se odprejo

štrlèč -éča -e: štrleče ličnice; štrleča skala

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

1. 1. med narodnoosvobodilnim bojem do 1944 podolgovata partizanska kapa s tremi vrhovi, brez ščitka: na glavah so imeli triglavke; triglavka s peterokrako zvezdo; triglavka in titovka / kapa triglavka
2. 2. nar. planika: med skalami so rastle triglavke

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

1. 1. delati, da pride kaj pod (vodno) gladino: po starem običaju so lutko utapljali ali sežigali; plen so skrivali tako, da so ga utapljali v reki
   // usmrčevati s potopitvijo pod (vodno) gladino, da v pljuča vdre voda: utapljati odvečne mladiče; žrtve so utapljali v bazenu; ljudje so se iz obupa utapljali ali obešali
2. 2. ekspr. delati, povzročati, da kaj pri kom preneha obstajati, ne nastopi: utapljati revščino, žalost v pijači
3. 3. ekspr. delati, da kaj postaja del tega, eno s tem, kar izraža določilo: utapljati posameznika v množico / utapljati zgodovino filozofije v zgodovino ideologije

utápljati se 
1. 1. izginjati pod (vodno) gladino: listi so se utapljali in padali na dno
   // nehote prihajati pod (vodno) gladino in se dušiti zaradi vdiranja vode v pljuča: ponesrečenec je še enkrat splaval na površje, potem pa se je začel utapljati
2. 2. ekspr., z oslabljenim pomenom, v zvezi z v izraža stanje osebka, kot ga določa samostalnik: utapljati se v sreči, žalosti / ljudstvo se utaplja v nevednosti; mesto se utaplja v smeteh je zelo nasmeteno
   // utapljati se v črne misli / utaplja se v kupih papirja ima zelo veliko (pisarniškega) dela
   ● ekspr. slovenski meščani so se utapljali v nemškem jezikovnem morju postajali so sestavni del nemškega naroda in se prenehavali šteti za pripadnike svojega naroda; ekspr. vrhovi se utapljajo v megli vrhove prekriva megla; ekspr. jokala je, da se je kar utapljala v solzah močno, silovito; ekspr. njegov obraz se utaplja v tolšči je zelo debel

utapljajóč -a -e: rešil je utapljajočega se otroka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

1. 1. več med seboj zaporedno sklenjenih obročkastih elementov: delati, sestavljati verigo; dolga, železna veriga; veriga iz lesenih obročkov, regratovih stebel; člen verige
   // kovinska priprava iz več med seboj sklenjenih zlasti obročkastih elementov za privezovanje, povezovanje: veriga rožlja, žvenketa; povezati, privezati, speti kaj z verigo / spustiti psa z verige; pog. dati žival na verigo / pasja, vprežna veriga; sidrna veriga; varnostna veriga za vrata; zaviralna ali zavorna veriga; veriga za dvigala
   // mn. taka priprava, s katero se omejuje gibanje, svoboda koga: nadeti komu verige; strgati, zdrobiti verige; vkovati, ekspr. vtakniti koga v verige
   // priprava iz kovinskih elementov s sklenjenima koncema, ki prenaša vrtenje: namazati, očistiti verigo; natakniti verigo na kolo
   // večji okrasni predmet iz sklenjenih členastih elementov za okrog vratu: kralj z bleščečo verigo / zlata rektorska veriga
2. 2. kar je po obliki podobno tako sklenjenim elementom: modras ima verigo na hrbtu; ekspr. veriga dima
3. 3. mn., ekspr., navadno s prilastkom kar omejuje svobodo, prostost koga: trgati družbene, politične verige; vezale so ga verige tradicije
4. 4. kar sestavlja več med seboj na določen način povezanih oseb, razvrščenih druga za drugo ali druga ob drugi: ljudje so sklenili verigo in si začeli podajati opeko / sporočiti po verigi tako, da vsak sporoči naslednjemu; podajati si vedra v verigi tako, da vsak poda vedro naslednjemu
   // ekspr., z rodilnikom večja skupina tako razvrščenih oseb, stvari: dolga veriga ljudi je še čakala pred njim / postaviti okoli postojanke verigo straž
5. 5. s prilastkom vrsta med seboj povezanih oseb, stvari, ki opravlja kako dejavnost: odkriti prekupčevalsko, tihotapsko verigo / veriga oddajnikov
   // vrsta med seboj nepretrgano na določen način povezanih ljudi: sorodstvena veriga; veriga prednikov, rodu
6. 6. publ., s prilastkom med seboj zaporedno povezani členi, enote kake dejavnosti: položaj mlinarstva v agrikulturni verigi; izobraževalna veriga / človek je le člen v verigi vesoljnega življenja
7. 7. ekspr., s prilastkom večja skupina sledečih si stvari, pojavov: miselna veriga; veriga dogodkov; veriga spominov / veriga strelov
   ● ekspr. držati občutke na verigi obvladovati jih; ekspr. imeti ljudi na verigi popolnoma v oblasti; ekspr. počuti se kot pes na verigi omejevanega
   ♦ anat. veriga ganglijev; avt. snežne verige splet verig za na avtomobilske gume za vožnjo po snegu; biol. prehranjevalna veriga prehranjevalna povezava med organizmi v življenjski združbi; ekon. reprodukcijska veriga; elektr. izolatorska veriga iz več enakih členov sestavljen izolator za visoko napetost; geogr. gorska veriga skupina gor, katerih vrhovi so razvrščeni v črti; kem. veriga atomov vrsta v molekuli med seboj zaporedno povezanih atomov; lingv. govorna veriga zaporedje besed z določenim medsebojnim odnosom pri govornem sporočanju; rad. kamerna veriga kamera, kamerni kabel, kontrola kamere in monitor; strojn. kalibrirana veriga ki ima enake člene; lamelna veriga pri kateri sestavljajo člene lamele in sorniki; teh. veriga iz členov sestavljen gonilni ali vlečni element; brezkončna veriga pri kateri sta konca speta; gonilna veriga

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

1. 1. vsaka od vzpetin, v katere se gorovje v višjem delu razcepi: veter buči okoli vrhov; priti na najvišji vrh Himalaje / svet med vrhovi gorami
   // Mali vrh
   // vsak od delov z vejami, v katere se drevo, rastlina razrašča v smeri navzgor: jablana ima dva vrhova; pustiti drevesu več vrhov / odrezati roži šibko rastoče vrhove; utrgati vrh rožmarina vršiček, vejico; potaknjenec je pognal več vrhov poganjkov
2. 2. zgornji, navadno zoženi del
   1. a) gore, vzpetine: ob potresu se je gori odtrgal vrh; v daljavi se bleščijo zasneženi vrhovi hribov; letalo se je zaletelo v vrh gore; kopast, stožčast vrh; skalnat vrh
   2. b) drevesa: drevesu se je odlomil, se suši vrh; veter upogiba vrhove borov / uporabljati vrhove za drva
      // zgornji del česa sploh: vrh jambora; okrašen vrh stebra; iznad hiš se dviga vrh zvonika
3. 3. najvišja točka, najvišji del
   1. a) gore, vzpetine: zaznamovati vrh gore; razgledovati se z vrha; povzpeti se na vrh grebena; ustaviti se na vrhu klanca; razdalja od vznožja do vrha
   2. b) česa sploh: mlaj je bil tolikšen, da se je komaj videl njegov vrh; izmeriti razdaljo od tal do vrha zvonika / pasti z vrha stopnic; dimnik na vrhu strehe na slemenu
      // z oslabljenim pomenom sedi na vrhu peči na peči
      // od izhodišča najoddaljenejša točka, del česa: vrh jezika; vrh mlinske lopate
4. 4. v prislovni rabi, s predlogom izraža površino, gladino: na vrhu kisa se je naredila tanka kožica / speljati napeljavo po vrhu stene / zajemati vodo z vrha z dela ob površini; potopil se je in kmalu priplaval na vrh
   // izraža položaj, ko je kaj glede na drugo najvišje: zloži stvari v kovček tako, da bodo srajce na vrhu / ta del okenskega krila mora biti na vrhu zgoraj; vzemite list in na vrh napišite naslov na del ob robu, kjer se začne pisati
5. 5. v prislovni rabi, v zvezi z do izraža skrajni zgornji del ob odprtini: naliti kozarec do vrha; do vrha napolniti vrče / lava je v ognjeniku prikipela do vrha / do vrha polna posoda do roba
   // v zvezi do vrha popolnoma, zelo: do vrha natovorjena ladja / ekspr. do vrha se najesti
6. 6. najboljši dosežek, predstavnik česa: ta drama je vrh realistične dramatike / uvrščajo se med vrhove našega pesništva / ekspr. naši tekmovalci so se prebili v smučarski vrh
   // publ. najvišji, vodilni organ: kritizirati državni vrh; stiki z vojaškimi vrhovi; spori v vrhovih organizacije
7. 7. publ. najvišje mesto, položaj v kaki organizaciji: čakati na smernice z vrha; spremembe na vrhu
8. 8. razvojna stopnja največje kakovosti, uspešnosti: gibanje je doseglo svoj vrh v dvajsetih letih; vsaka dejavnost ima svoj vrh / biti na vrhu pesniškega ustvarjanja / bližati se vrhu življenja najuspešnejšemu življenjskemu obdobju
   // stopnja največje intenzivnosti: kriza je dosegla vrh / število premikov na minuto je doseglo vrh bilo največje
9. 9. publ. najboljše mesto, najvišja uvrstitev: z zadnjo zmago je moštvo na vrhu; ta klub lahko seže po vrhu / uvrstiti se pod sam vrh
10. 10. publ. sestanek voditeljev držav: sklicati vrh / afriški vrh / konferenca, sestanek na vrhu
11. 11. nar. vzhodno vinograd (v gričevnatem svetu): skopati vrh / iti v vrh po vino / vinski vrh
    ● nar. še ni vrha dorasel še ni odrastel, postal mož; od vrha do tal ekspr. biti nov od vrha do tal biti oblečen v nova oblačila; ekspr. ogledal si jo je od vrha do tal od glave do nog; ekspr. hiša je pogorela od vrha do tal popolnoma; ekspr. bil je gospod od vrha do tal popoln; fotografirati z vrha od zgoraj; star. spustiti se v jašek z vrha zvrha; pog. nasprotna stranka je prišla na vrh na oblast; žarg. jemati mamila iz želje po vrhu največji omami; nar. otroke imata pod vrhom njuni otroci so že skoraj odrasli; star. ima vsega z vrhom veliko, dosti; star. natresti pšenice v mernik z vrhom zvrhano; ekspr. otresti se pritiska, ko je mera do vrha polna ko ga ni več mogoče prenašati; star. z vrhom polna mera česa zvrhoma; pog. do vrha glave te imam zelo mi presedaš; publ. ta knjiga je na vrhu najbolj branih knjig je najbolj brana; stanovanja na vrhu so najbolj hladna v najvišji etaži, na podstrešju; ekspr. strele udarjajo v visoke vrhove pomembni ljudje so najbolj izpostavljeni kritiki
    ♦ alp. vrh del gore, ki leži najvišje in se od drugih delov loči kot posebna celota; anat. pljučni vrh koničasti, zgornji del pljučnega krila; etn. vrh del avbe nad čelnikom, oblikovan iz lepenke in prevlečen z nabrano tkanino; fiz. valovni vrh točka v valu, v kateri je odmik navzgor največji; geom. vrh piramide skupna točka stranskih ploskev piramide; vrh stožca točka, v katero se zoži plašč stožca; lit. vrh del literarnega dela, v katerem se zgodba, dogajanje stopnjuje do največje napetosti; prim. povrhu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

1. 1. povzročati, da se kaj premika v spiralastih zavojih: burja vrtinči dim; veter dviga in vrtinči suho listje na dvorišču; brezoseb. sneg je vrtinčilo; pren., ekspr. ljudje, ki jih vrtinčijo strasti
   // s prislovnim določilom premikajoč kaj na tak način nositi: vihar vrtinči snežinke v sobo; vrtinčiti smeti po ulici / plaz vrtinči s seboj tudi smučarje
2. 2. povzročati vrtince v čem: izstrelki vrtinčijo gladino / močen veter vrtinči morje; pren., ekspr. dogodki vrtinčijo vaško okolje
3. 3. vrteti, sukati: moški je vrtinčil oči / vrtinčiti z glavo

vrtínčiti se 
1. 1. premikati se v spiralastih zavojih: listi se vrtinčijo v zraku; megle se vrtinčijo nad vrhovi; za avtomobilom se vrtinči prah; zavesa se vrtinči zaradi prepiha; pren., ekspr. številke so se mu brez reda in smisla vrtinčile v glavi
   // s prislovnim določilom premikajoč se na tak način prihajati: iz odprtin se je vrtinčila para; dim se vrtinči pod strop
2. 2. delati vrtince: potok se vrtinči ob skalovju; vrgli so ga v vodo, kjer se reka najbolj vrtinči; vrtinčiti se in peniti
3. 3. vrteti se, sukati se: otroka sta se vrtinčila po ledu / pogovor se je vrtinčil okoli zadnjih dogodkov / njegove misli se vrtinčijo okrog deklet

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

1. 1. hoditi navkreber: zaradi strmine so se s težavo vzpenjali; molče se vzpenjati na hrib / planinca se vzpenjata po steni
   // premikati se navzgor, kvišku, zlasti po čem navpičnem: vzpenjati se po deblu, drogu / vzpenjati se po lestvi / avtomobil se je s težavo vzpenjal navkreber
   // knjiž. premikati se navzgor, kvišku; dvigati se: letalo se je vzpenjalo skoraj navpično / iz doline se vzpenja megla
2. 2. dvigati se, iztegovati kak del telesa: konji se vzpenjajo in bijejo s kopiti; opica se vzpenja za sadeži / vzpenjati se na zadnje noge; vzpenjal se je na prste, da bi bolje videl
3. 3. rasti navzgor, oprijemajoč se opore, podlage: po zidu se vzpenja bršljan; fižol se vzpenja vse višje
4. 4. premikati se z nižjega mesta, položaja na višjega: vzpenjati se na konja, vozilo / ptica se vzpenja pod nebo / sence so se vzpenjale vse višje / valovi se vzpenjajo in upadajo
5. 5. dosegati višjo lego, potekajoč, razprostirajoč se navzgor: pobočje se strmo vzpenja / cesta se vzpenja v ostrih zavojih
   // razprostirati se, biti kje, navadno višje od okolice; dvigati se: nad reko se vzpenja hrib / ekspr. vrhovi smrek se vzpenjajo proti nebu
6. 6. ekspr. biti, obstajati, navadno v obliki loka: na vzhodu se vzpenja mavrica / most se v elegantnem loku vzpenja čez reko
7. 7. ekspr. dosegati višjo stopnjo, raven: gospodarsko se hitro vzpenjati
   // prihajati na družbeno, hierarhično višje mesto, položaj: vzpenjati se iz nižjih družbenih plasti v višje / vzpenjati se po družbeni lestvici
8. 8. ekspr. prihajati v višjo glasovno lego: zvoki so se ubrano vzpenjali in spuščali / glas se mu je grozeče vzpenjal
   ● ekspr. napetost drame se naglo vzpenja raste; ekspr. na nebo se vzpenja mesec vzhaja; ekspr. poletje se vzpenja v zenit se bliža višku

vzpenjáje se: občudovati okolico, vzpenjaje se po strmini

vzpenjajóč se -a -e: skušati videti, vzpenjajoč se na prste; vzpenjajoča se cesta; družbeno vzpenjajoča se družina

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

zaóbliti se ekspr.  postati obel, okrogel: lica so se mu zaoblila; obraz, trebuh se mu je z leti zaoblil / zaradi preobilne hrane se je zaoblil

zaóbljen -a -o 
1. 1. deležnik od zaobliti: zaobljen rob
2. 2. ekspr. obel, okrogel: zaobljen kamen; zaobljen ribji trup; zaobljeni vrhovi gora; zaobljena kupola cerkve / zaobljena krošnja dreves / ima širok, zaobljen obraz; mehko zaobljena brada

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

1. 1. zareza, nastala z zasekom, zasekovanjem: nastaviti žago v zaseko
2. 2. utrjen, v skalo, hrib zasekan prostor; zasek: del poti so prehodili po železniški zaseki
3. 3. ekspr. ozka in globoka, klinasto oblikovana vdolbina v strmi vzpetini: v globoki zaseki je tekla voda; zaseke in brezna
   ♦ gozd. izdelati zaseko zasek; voj. zaseka prometna ovira iz podrtih dreves, obrnjenih z vrhovi proti sovražniku

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

1. 1. z udarcem, udarci z ostrim predmetom narediti zarezo, odprtino v kaj: zasekati deblo, drevo; zasekati smreko, da cedi smolo
   // z udarcem, udarci priti z ostrim predmetom kam: močno je udaril, da je zasekal v spodnjo plast / zasekati s srpom v krtino
2. 2. z udarcem narediti, da kak oster predmet pride v kaj in tam ostane: zasekati sekiro v tnalo / zasekati lopato v ilovico
3. 3. z udarcem, udarci z ostrim predmetom narediti kaj: zasekati letnico, znamenje v skorjo; zasekati luknjo v led / zasekati prehod skozi goščavo; zasekati stopnice v hrib / s sabljo zasekati komu rano; pren., ekspr. krivica mu je zasekala globoko rano
   // brezoseb. začutiti ostro bolečino: zasekalo ga je v križu; ob novici jo je zasekalo v srcu
4. 4. ekspr. ostro, kratko udariti: zasekati s sabljo proti komu / zasekati s palico po tleh
5. 5. ekspr. zaradi sile, ostrine priti, prodreti v kaj: zobje zasekajo v suh kruh / sekalci se mu od nestrpnosti zasekajo v spodnjo ustnico
6. 6. ekspr. ostro, nenadoma se zaslišati: žvižg zaseka bližje / v tišino zaseka strel
7. 7. ekspr. rezko, odločno reči: ni res, je zasekal oče
   ♦ voj. zasekati poti s podrtimi drevesi, obrnjenimi z vrhovi proti sovražniku, narediti poti težje prehodne

zasékati se 
1. 1. zmotiti se pri sekanju: tesar se ni zasekal
2. 2. ekspr. nenadoma, silovito priti, vriniti se kam: četa se je zasekala med sovražnikove enote; s konjenico se zasekati kot klin med upornike
   // nenadoma, silovito se pojaviti kje: v temo se zaseka svetloba žarometov / misel se zaseka vanj

zasékan -a -o: v štor zasekana sekira
● ekspr. zasekano govorjenje govorjenje, v katerem so besede, stavki izgovarjani z ostrimi premori

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

1. 1. z udarjanjem z ostrim predmetom delati zarezo, odprtino v kaj: zasekavati drevesa; dolgo je zasekaval v poleno, da ga je presekal
2. 2. z udarjanjem delati, da kak oster predmet pride v kaj in tam ostane: zasekavati sekiro v tnalo / krepko zasekava motiko v zemljo
3. 3. z udarcem, udarci z ostrim predmetom delati kaj: zasekavati rob pri sodovem dnu / zasekavati pot, stopnice v hrib
   ♦ voj. zasekavati poti s podrtimi drevesi, obrnjenimi z vrhovi proti sovražniku, delati poti težje prehodne

zasekávati se ekspr.  
1. 1. ostro, nenadoma se večkrat zaslišati: govornikov glas se je ostro zasekaval v tišino
2. 2. udarjati, tolči: bliski so se zasekavali v gozdove

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

1. 1. brezoseb. začeti snežiti: shladilo se je in zvečer je zasnežilo
2. 2. brezoseb., preh. s snegom zakriti, prekriti: zasnežilo je ceste in polja
3. 3. preh., publ. zakriti, prekriti z umetnim snegom: uspelo jim je zasnežiti smučišče

zasnežèn -êna -o: zasneženi vrhovi gor; zasnežene ceste; zasnežena pokrajina
● ekspr. zasneženo zimsko jutro jutro z zasneženo pokrajino

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

zašíliti se ekspr.  postati ožji, koničast: zaradi shujšanosti se mu je brada zašilila; nos se ji je zašilil

zašíljen -a -o: zašiljen svinčnik
● ekspr. zašiljeni vrhovi gor ostri, koničasti
♦ arhit. zašiljeni lok šilasti lok

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.

1. 1. štrleč se pojaviti: v svetlobi bliska je zaštrlela skala; pred njim je zaštrlel stolp; iz megle so zaštrleli vrhovi gor
2. 2. seči bolj daleč od sosednje stvari: brada mu je zaštrlela naprej; brki so mu zaštrleli
3. 3. začeti štrleti: ko se je odkril, so mu lasje zaštrleli na vse strani

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 6. 2024.