cẹ̑p, m. 1) die Spalte, der Spalt, Mur., Cig.; oje se je v cepu strlo, Z.; — = precep, die Klemme, Trub.; — 2) (eig. der durch Spalten entstandene Theil): der Schaft eines Seiles: vrv v štiri cepe, ein vierschaftiges Seil, Z.; prim. pramen; — v dva cepa se majati, nach rechts und links schwanken, Z.; v dva cepa hoditi, wackelnd einhergehen, C.; z bičem pokati v dva cepa, nach rechts und links, Zora; žvižgati v dva cepa, zweistimmig pfeifen, Z., LjZv.; v dva cepa govoriti, zweideutige Reden führen, Jap. (Prid.); — 3) das Pfropfreis, Jarn., Mur., Cig., Jan., Erj. (Torb.); — das Gepfropfte, die Pfropfung: cep obvarovati moče, suše, Pirc; — 4) der Dreschflegel, udariti koga s cepom; — pl. cepi, der Drischel (Klöppel sammt Handhabe), Habd., Guts., Jarn.; tudi cẹpjȇ, gen. -pí in -póv, Erj. (Torb. = Let. 1883, 249.); prim. cepe.
grezíłən, -łna, adj. Senk-: grezȋłna vrv, die Lothleine, Cig.
hlȃpən 2., -pna, adj. schlaff, lose, Svet. (Rok.); na hlapno zvezati, Z.; vrv je hlapna, C.; na hlapno si pokrivati gornji del života, LjZv.; — weit (o obleki), M., Z., C.; — prim. 3. hlap.
izpustíti, -ím, vb. pf. 1) hinauslassen, loslassen, freilassen, entlassen; i. živino iz hleva, ptiča iz kletke, človeka iz ječe; Noe izpusti krokarja, — nato izpusti goloba, Dalm.; i. iz učenstva, freisprechen, Cig.; iz službe i., aus dem Dienste entlassen, Levst. (Cest.); fahren lassen: vrv iz rok i.; žrebelj je izpustil, = ne drži več; vodo iz ribnika i., abfließen lassen; vino iz soda i., den Wein ausfließen lassen; — hervorbrechen lassen: žarke i., ausstrahlen, Cig.; svit se je izpustil, es graut, es tagt, C.; jok i., zu weinen anfangen, Ravn.-Valj. (Rad); — 2) i. se, ausbrechen, ausfahren (von Ausschlägen), Cig.; nekaj se mu je izpustilo po obrazu, er hat im Gesichte einen Ausschlag bekommen, jvzhŠt.; — 3) i., auslassen, weglassen: i. besedo; vorüber gehen lassen; ne izpusti nobene veselice, er versäumt keine Unterhaltung.
jadrovǫ́den, -dna, adj. das Segel lenkend: jadrovodna vrv, die Brasse, Cig.
kapčiti,* -im, vb. impf. zusammenbinden: k. eno vrv z drugo, Trst. (Let.); — prim. kopčati.
lȋčnat, adj. basten, Bast-; ličnata vrv, das Bastseil, Cig.; V coklicah rastel, V ličnatem plašči, Vod. (Pes.).
mǫ̑rati, -am, vb. impf. 1) müssen, Mur., Trub., Dalm., Krelj, Očitna izp. (Let. 1889, 157), Ben.-Kl., Junska dol. (Kor.)-Jan. (Slovn.), vzhŠt.-C.; moramo, kakor moremo, wir strecken uns nach der Decke, vzhŠt.-C.; ni, da bi moral, ich muss nicht, es ist kein Muss; — 2) müssigen, nöthigen, zwingen, Cig., Jan., Gor.; kdo me more morati? wer kann mich zwingen? Ljub.; morate me nositi rdečo vrv, Jurč.
mūra 3., f. neka vrv na ladji: mura na desnem boku, der Steuerbordhals, m. na levem boku, der Backbordhals, DZ.; — it.
natę́gniti, -nem, vb. pf. 1) anziehen, spannen; n. vrv; strecken: n. roke, sich zur Arbeit anschicken, C.; — durch Anziehen dehnen: n. nogavico, usnje; n. življenje, das Leben verlängern, Cig.; — n. komu ušesa, jemanden bei den Ohren nehmen; — 2) genug zukommen lassen: človek mu ne more nategniti, man kann ihm nie genug geben, er ist ein Nimmersatt, Cig.; oče mu vsega nategne, kar si izmisli, Polj.; požrešnemu človeku ni moči n., einen unersättlichen Menschen kann man nicht befriedigen, Z.; — 3) vino nategne, der Wein wird trübe, M.; der Wein ändert seine Farbe, GBrda; — smradu n., zu stinken anfangen, Vod. (Izb. sp.); — 4) dile nategnejo (od mokrote), die Bretter dehnen sich (infolge der Feuchtigkeit) aus, Dol.; — 5) n. koso, = nabrusiti, Št. Vidska Gora (Tolm.)-Erj. (Torb.).
natvésti, -tvézem, vb. pf. anbinden: n. na vrv, anseilen, Cig.; n. svoje cape krog sebe, Andr.; — n. srce na kaj, sein Herz an etwas hängen, Cig.; — n. komu pravdo, jemandem einen Process anhängen, Cig.; — n. komu kaj, einem etwas anbinden, anhängen, zuschreiben, Mur., Cig., Jan.; n. o kom kaj, von jemandem etwas aussprengen, Gor.
natvẹ́zati, -tvẹ̑zam, vb. impf. ad natvesti, Cig., Jan.; na vrv n., Cig.; — ženskam dobri ljudje natvezajo, da imajo posebno čuvstvo, ločiti lepo od manj lepega, Jurč.
odpustíti, -ím, vb. pf. 1) weggehen lassen, entlassen, Cig.; rogatec odpusti pijane mušice, LjZv.; o. iz službe, DZ.; odpustili so ga s pohvalo iz cesarske vojske, Jurč.; — 2) beurlauben, Cig., nk.; — 3) nachlassen, nachsehen; dolg, kazen o.; verzeihen, vergeben; ne morem ti odpustiti, da si mi to storil; grehe o. komu; — 4) intr. nachgeben, nachlassen: vrv, veriga je odpustila, jvzhŠt.; mraz je odpustil, vzhŠt.-C.; led je odpustil, das Eis ist aufgethaut, C.
odpúščati, -am, vb. impf. ad odpustiti; 1) entlassen, Cig., Jan.; — 2) beurlauben, Cig., nk.; — 3) nachlassen, erlassen; o. dolgove; — vergeben, verzeihen; o. grehe; — 4) intr. nachgeben: vrv, mraz odpušča, jvzhŠt., vzhŠt.
oprę́či, -prę́žem, vb. pf. bespannen: o. se = vrv na sebe dejati, s katero kdo n. pr. pelje voziček, Ljub.
otvésti, otvézem, vb. pf. umbinden, V.-Cig., C.; o. vrv okoli ramena, okolo vratu, Šol., Vrt.; pse o., den Hunden die Halsseile anlegen, sie anhalsen, Cig., Vrt.; mittelst eines Strickes, einer Kette anbinden, Kor.-Jarn. (Rok.), Jan.; živino o., Šaleška dol.-C.; Kratko ga (konja) je otvezla, Da ni mogel trepetat', Npes.-Schein.; otvezen pes, der Kettenhund, Guts.; — pren. o. koga na-se, jemanden ins Schlepptau nehmen, Jan.
pardūna, f. neka ladijska vrv, die Pardune, Cig.
pletȗnək, -nka, m. = pramen, plemen, der Faden: vrv s tremi pletunki, C.
plẹzáłən, -łna, adj. zum Klettern dienend: plezȃłna priprava, das Kletterzeug, Cig.; plezalna vrv, das Klettertau, Telov.
plẹzȃłnica, f. der Klimmstag (neka vrv na ladji), Cig.
počrẹ̑znica, f. 1) vrv, ki se dene počrez pod breme, Vas Krn-Erj. (Torb.); — 2) dolga žaga za dva človeka, (počeznica) Tolm.
podrę́pica 1., f. 1) = podrepna muha, Erj. (Torb.); die Rossfliege, Jan.; — 2) podrepni konjski remen, Hip. (Orb.), Erj. (Torb.); — vrv, s katero se butara na osla tako priveže, da mu ide pod rep, Kras; — 3) naprava pri vozu, ki drži oje po koncu, Tolm.-Erj. (Torb.).
povę̑za, f. 1) das Verbinden eines Paketes, DZ.; — 2) die Binde, Cig.; = vrv, s katero se žrd poveže, C.; — der Packstrick, Cig.; — 3) die Verkettung (phil.), Cig. (T.).
povę̑znik 1., m. ein Band (Strick), damit etwas zusammenzubinden, Cig.; — = vrv, s katero se žrd povezuje, C., Jurč.
prámen, m. der einzelne Bestandtheil eines geflochtenen oder gedrehten langen Gegenstandes: der Faden eines Strickes, Cig., Jan., C.; vrv v tri pramene, Svet. (Rok.); das Flechtreis: šiba na tri pramene, C.; der Zopftheil: kita na tri pramene, Z., pri Celju-Mik.; v tri pramene ima kite spletene, Kras; — tkalski prameni, die Weberlitzen, DZ.; — p. svetlobe, ki pada na kaj, das Streiflicht, Cig. (T.).
prelízati, -žem, vb. pf. durchlecken, Cig.; — durchwetzen: železo p., Cig.; vrv kamen preliže, C.
pretŕgati, -tȓgam, vb. pf. 1) durchreißen, entzweireißen; voda je jez pretrgala, Cig.; p. vrv; — p. se, reißen (intr.); vrv se je pretrgala; — dela, da se hoče p. (= na pretrganje), Cig.; — pretrgan, mit einem Darmbruch behaftet, Cig.; — mit vor Hunger eingefallenem Leibe: pretrgan konj, pretrgana krava, Z., jvzhŠt.; — unterbrechen; besedo, govorjenje p., Cig.; p. se, unterbrochen werden: procesija se je pretrgala; — 2) durchbrechen (intr.): p. iz ječe, Cig.; voda je pretrgala v hlev, Cig.
pripẹ̑njalica, f. = trta ali vrv, s katero se na hribu stoječa kopa pripne, da je veter ne prevrne, Vas Krn-Erj. (Torb.).
privę́zən, -zna, adj. zum Anbinden dienend: privę̑zna vrv, das Hängeseil, Jan. (H.).
strémen, -mę́na, m. 1) der Steigbügel, Mur., Cig., Jan.; — der Steigbügel im Ohre, Cig. (T.); — 2) die Lasche, das Stiefelohr, Mur., C., Dol.; ein demselben Zwecke dienender Riemen, Lašče-Levst. (Rok.); stremena podvezati, die kurze Hose an den Laschen anbinden, Jurč.; med stremeni in črevlji se vidijo plave nogavice, Glas.; — nogaviški s., das Strumpfband, Jurč.; — 3) der einzelne Faden eines Strickes, einer Schnur u. dgl., Cig., Jan.; vrv, vrvca v dva, tri stremene, aus zwei, drei Fäden gesponnen, gedreht, V.-Cig., Gor.; — cesta se loči v dva stremena, die Straße theilt sich in zwei Arme, C.; — 4) die Faser in den Pflanzen, Cig.; — der Strahl (bot.): strženovi stremeni, die Markstrahlen, C., Tuš. (B.); — der Strahl (min.), V.-Cig. (T.).
strúmən, -mna, adj. straff: strumno napeta tetiv, Bes.; vrv je strumna, hlače so strumne (= napete), Mik. (Et.); — stramm: hoja mu je trdna in strumna, Bes.
udŕžati, -ím, vb. pf. 1) in der Bewegung aufhalten, zurückhalten, einhalten, erhalten, Cig., M., Lašče-Erj. (Torb.); u. otroka, da ne pade, konja, da ne uide, vrv u. v roki, Cig.; Ne vdrže ga turške straže, Preš.; u. sapo, den Athem an sich halten, Cig.; ni ga moči udržati, er lässt sich nicht halten, Cig.; — u. se, sich bezwingen, Cig.; — 2) zurückbehalten: udržal mi je dva goldinarja, Svet. (Rok.); u. si, übrig behalten, reservieren, Cig.; — 3) behaupten (z. B. ein Recht, einen Besitz, einen Platz), Cig.; aufrecht erhalten, Zora; — 4) (intr.) mit der Meinung zurückhalten, Cig. (T.).
uíti, uídem, vb. pf. 1) durchgehen; konji so ušli, tat je ušel; entgehen; u. kazni; entschlüpfen: uide mi vrv iz rok; beseda mi je ušla, das Wort ist mir entfahren; u. iz spomina, entfallen; — 2) u. se, verloren gehen, sich verlieren, C.; kadar vol se uide, kako skrbno se išče! Jap. (Prid.); — újti, Mur.; praes. újdem, Mur., Goriš.-Cv., (vujdem), ogr.-Valj. (Rad).
vȓv, -ȋ, f. 1) das Seil, der Strick; — blago se po niti nabira, po vrvi zapravlja, Met.; — kogar je kača pičila, boji se zvite vrvi, Mur.; — 2) živa v., der Heerwurm (dolg, kači podoben izprevod ličink od Tomaževe mušice (sciara Thomae)), Erj. (Z.).
vȓvca, f. dem. vrv; die Schnur, der Bindfaden, Cig., Jan., Levst. (Zb. sp.), nk., Dol., Gor.; — vrvcà, Cv.
zasúkati, -kam, -čem, vb. pf. 1) drehen; ("mit Veränderung der Theile drehen", Cig.); vrv, nit z., Cig.; brke si z., sich den Schnurrbart zudrehen, Cig., Lašče-Levst. (M.); rokave si z. (= zavihati), Cig., Lašče-Levst. (M.); — zasukan, geschraubt (stil.), Cig. (T.); — zasukan človek, ein abgedrehter Mensch, Cig.; — 2) eine andere Richtung geben, drehen, wenden; z. se na levo, na desno, sich nach links, nach rechts wenden; z. ladjo drugam, das Schiff umlegen, Cig.; z. se, zu tanzen anfangen; plašč po vetru z., den Mantel nach dem Winde drehen; tu se pot zasuče (na desno, na levo); govorico z., dem Gespräch eine andere Wendung geben, Jurč.; stvar se je drugače zasukala, die Sache hat sich anders gestaltet, hat eine andere Wendung genommen; — schwingen: sulico z., Ravn.-Valj. (Rad); — 3) moko z., das Mehl abrühren, Cig.; zasuka se moka z vodo, z jajci, Vod. (Izb. sp.).
zdŕgniti 3., -dȓgnem, vb. pf. zusammenschnüren, Cig.; vrv se je zdrgnila (hat sich verschlungen), Cig.; konjiča za zdrgnjeno uzdo voditi, Bes.
zvoníca, f. die Glockenstube, Mur., Jan.; (lončeno blago) poje kakor zvon v zvonici, Jurč.; pred cerkvijo pod zvonico so stala dekleta, LjZv.; prostor pod zvonikom, kjer se zvoni, potezajoč za vrv, Podkrnci-Erj. (Torb.), SlGor.-C.
žìlj, žílja, m. 1) = vrv pri napregi, der Strang, Gor.-Levst. (M.); — žilji, die Wagenstränge, C., Dalm.; — 2) kravja veriga, Koborid-Erj. (Torb.), Tolm.; — tudi: železen klinec na koncu kravje verige, ki se vtiče v kolut na drugem kraju, Vrsno-Erj. (Torb.); — 3) das Joch für einen Ochsen (jarmček in kamba), Notr.; — prim. bav. sil, Riemen, Geschirr für Zugvieh, Erj. (Torb.).