Slovar slovenskega knjižnega jezika²

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 6. 2024.

blížnjevzhóden -dna -o prid. (ȋ-ọ̑)
nanašajoč se na Bližnji vzhod: bližnjevzhodna država / bližnjevzhodni mirovni proces; bližnjevzhodna kriza / bližnjevzhodna četverica predstavniki Evropske unije, Organizacije združenih narodov, Rusije in Združenih držav Amerike, ki si z mediacijo prizadevajo za mir med Palestinci in Izraelci
blížnji2 -a -e prid. (ȋ)
1. krajevno malo oddaljen; ant. daljen: bližnji in daljni kraji; to je naš bližnji sosed; izlet v bližnjo okolico; doma je iz bližnje vasi / Bližnji vzhod
♦ film. bližnji posnetek posnetek, ki pokaže igralce od glave do pasu
2. časovno malo oddaljen: bližnji dogodki so ga vznemirili; bližnja prihodnost; kmetje se pripravljajo za bližnjo trgatev
3. kakorkoli soroden, povezan s kom: srečal je bližnjega znanca; bližnji in daljni sorodniki; sam.:, ped. od bližnjega k daljnemu
dáljen -jna -o prid. (ā)
1. krajevno zelo oddaljen; ant. bližnji2: neznani daljni kraji; daljne dežele, gore, zemlje; daljne zvezde / Daljni vzhod
// ki prihaja od daleč: daljni romarji so prišli prvi / daljni glas, odmev
// časovno zelo oddaljen: daljni časi; spomin na daljno mladost; daljna preteklost, prihodnost
2. ki sega, se razprostira v daljavo: pripraviti se na daljno pot; daljno obzorje / daljna prostranstva; pesn. daljne dalje
3. ki ni zelo soroden, povezan s kom: daljni sorodnik; bili so samo daljni znanci / bil je daljen in tuj taki miselnosti; slika je daljna njegovemu srcu / knjiž. nasmeh je bil ljubezniv, čeprav nekam daljen; sam.: spomin na nekaj daljnega
♦ ped. od bližnjega k daljnemu načelo, da se pri pouku najprej obravnava snov, ki je učencu znana
dáljnovzhóden -dna -o prid. (ȃ-ọ̑)
nanašajoč se na Daljni vzhod: daljnovzhodne dežele / zanimanje za avtomobile daljnovzhodnih proizvajalcev se povečuje
izhòd -óda m (ȍ ọ̑)
1. kraj, prostor, kjer se da iz česa priti: braniti, zastražiti izhod; spremiti goste do izhoda; množica gre, se pomika proti izhodu; počakati pred izhodom; zavarovan izhod; izhod iz kleti / glavni, stranski izhod; zasilni izhod
♦ anat. medenični izhod skozi katerega pride plod ob porodu; elektr. izhod del električne naprave, kjer se odvzema napetost, moč; rač. izhod (računalnika) del računalniškega sistema, ki prenaša podatke iz procesne enote
2. zapustitev kraja, prostora: onemogočiti, preprečiti izhod; prepovedati gojencem izhod; pog. vedno več je bilo izhodov med delovnim časom / prost izhod
3. možnost za uspešen konec, razplet česa: to je zdaj edini izhod; iz te situacije ni izhoda; iskati izhod iz krize; za nas ni drugega izhoda, kot da se borimo; položaj je brez izhoda
4. zastar. vzhod: na izhodu se že svetlika / prepotoval je deželo od izhoda do zahoda
5. zastar. izlet: izhodi v gore
● ekspr. kmalu mu je postalo jasno, da iz hiše ni izhoda da ne more oditi; ta država ima izhod na morje manjši del njenega ozemlja je ob morju; pog. vsako nedeljo ima izhod dovoljenje za zapustitev kraja, prostora, ki je določen za bivanje, zlasti v vojašnicah in vzgojnih ustanovah
iztòk -óka m (ȍ ọ́)
1. glagolnik od iztekati, izteči: iztok vode iz cevovoda / jezero nima iztoka
2. kraj, prostor, kjer kaj izteka: napraviti v posodi iztok / potok je iztok podzemeljskega jezera / od izvira do iztoka izliva
3. med. kar se izteka iz telesa pri vnetju: gnojen iztok; iztok iz rane, ušes / beli iztok beli tok
4. zastar. vzhod: veter piha od iztoka / proti iztoku se širi ravnina
jútro1 -a s (ú)
1. del dneva ob sončnem vzhodu: bilo je že jutro, ko so prišli; jutro nastaja; prišlo, knjiž. napočilo je usodno jutro; pričakovati jutro; bedeti do jutra; že od jutra ga boli glava; ekspr. dela od (ranega) jutra do (poznega) večera ves dan; zaspal je šele proti jutru, na jutro, pod jutro; ob jasnih jutrih je že slana; v zgodnjem zimskem jutru; napadli so jih še pred jutrom; hladno, megleno, nedeljsko, pomladansko jutro / pesn. jutro se budi, drami; ekspr. jutro jo je zaščemelo v oči jutranja svetloba / knjiž., ekspr. peljati se v sivo jutro / drugo jutro je sklical posvet drugi dan zjutraj; neko jutro, tisto jutro je odšel; telovadi vsako jutro; vse jutro je bil nerazpoložen; nar. vstaja pozno v jutro zjutraj; ob jutrih, v jutrih je navadno megla; knjiž. bedeti do štirih v jutru zjutraj; zastar. vstal je na vse jutro navsezgodaj; star. v nedeljo jutro zjutraj / kot pozdrav dobro jutro!
// ekspr., s prilastkom obdobje nastajanja, začetek: jutro človeške kulture; jutro leta
2. zastar. vzhod: na jugu in jutru
● ekspr. lahko se hvali s svojim srečnim zakonom, saj je šele dobro jutro je šele začetek zakona; vstopil je brez dobrega jutra brez (jutranjega) pozdrava
♦ rel. zvoniti jutro zvoniti zgodaj zjutraj, zlasti ob nedeljah in praznikih
jútrovo in Jútrovo -ega s (ú)
star. Bližnji vzhod, Srednji vzhod: prišli so z jutrovega
naselíti -sélim dov. (ī ẹ́)
napraviti, da kdo pride kam prebivat, živet: naseliti koga na nenaseljenem ozemlju; begunce so naselili po vaseh; začasno naseliti / naseliti divjad v lovišče, ribe v akvarij
// z naselitvijo napraviti, da so na kakem ozemlju, v kakem kraju prebivalci: prazna območja so naselili s tujimi kmeti; deželo bi bilo treba gosteje naseliti / evropski vzhod so naselili Slovani z naselitvijo zavzeli, zasedli
óbla -e ž (ọ̑)
1. knjiž. zaobljen, okrogel predmet: steklena obla; rečni kamni z obliko oble
♦ obrt. rokavna obla zgornji, zaobljeni del rokava, ki se vstavi v rokavni izrez
2. geogr., v zvezi zemeljska obla zemlja, zlasti glede na svojo obliko: severna polovica zemeljske oble; plasti zemeljske oble
// knjiž., s prilastkom zemlja sploh: obiskal je večino dežel na naši obli / prizadevati si za mir na vsej zemeljski obli na vsem svetu
● knjiž., ekspr. vzhod sončne oble sonca
oriènt in Oriènt -ênta tudi -énta m (ȅ é, ẹ́)
knjiž. dežele na vzhodu od Sredozemskega morja: potovati po orientu; filozofski in kulturni vplivi orienta; dišave iz orienta
// vzhod: orient in okcident
rdèč rdéča -e prid. (ȅ ẹ́)
1. ki je take barve kot kri ali (zrele) jagode: rdeč cvet; rdeč dežnik; rdeča obleka; rdeče strehe hiš; bordo rdeč plašč temno rdeč; ciklamno, krvavo, svetlo, temno rdeč; kardinalsko rdeč rdeč z vijoličastim odtenkom; kot češnja rdeče ustnice; rdeč kot kri; belo-modro-rdeč trak / šopek rdečih nageljnov, vrtnic / koncert za rdeči abonma z vstopnicami rdeče barve; rdeči svinčnik svinčnik z rdečim vložkom; vojaki z rdečo zvezdo na kapi partizani, vojaki Jugoslovanske ljudske armade / na semaforju se prižge, sveti rdeča luč svetlobni prometni znak, ki pomeni prepoved prometa v določeni smeri / pog. zapeljal je v rdečo luč v križišče, ko je bila na semaforju prižgana rdeča luč / Rdeča kapica; Rdeče morje
2. ki je rdečkaste barve: človek z rdečimi lasmi; imeti rdeč obraz; koža je postala rdeča in boleča; bila je vsa potna in rdeča; rdeč kot kuhan rak zelo; od jeze, napora, razburjenja je postal rdeč je zardel / jabolka so že rdeča zrela / rdeče vino vino temno rdeče barve
// ki ima plodove ali gomolje rdečkaste barve: saditi rdeči krompir; grmi rdečega ribeza; rdeča pesa / rdeče zelje / (rdeča) jagoda; (rdeča) redkvica
3. nav. ekspr. nanašajoč se na socializem, komunizem: vzhod je rdeč; rdeča revolucija / pog., nekdaj imeti rdečo izkaznico biti član Zveze komunistov Jugoslavije; na čelu sprevoda je plapolala rdeča zastava zastava s srpom in kladivom / Rdeča armada je sodelovala pri osvoboditvi Beograda sovjetska armada
● ekspr. rdeči bojevnik (severnoameriški) Indijanec; rdeči kotiček nekdaj prostor v podjetju, ustanovi, namenjen politični, kulturni dejavnosti; Rdeči križ mednarodna zdravstvena organizacija; pog. rdeči križ rešilni avtomobil; ekspr. posaditi, spustiti komu rdečega petelina na streho zažgati komu hišo; rdeči planet Mars; Rdeči polmesec v muslimanskih državah mednarodna zdravstvena organizacija; ekspr. cenzor je večkrat uporabil rdeči svinčnik prečrtal, prepovedal objavo določenega (dela) besedila; publ. rdeči telefon neposredna telekomunikacijska povezava med vladama Združenih držav Amerike in Ruske federacije; igr. žarg. priti ven z rdečo barvo izigrati karto z rdečim znakom; rdeča garda oborožene enote proletariata v oktobrski revoluciji in državljanski vojni po njej; ekspr. mož z rdečo kapo prometnik (na železnici); publ. prižgati rdečo luč za gradnjo uradno prepovedati gradnjo; ekspr. to je rdeča nit vseh pogovorov bistveni sestavni del; knjiž. hiše z rdečo svetilko javne hiše
♦ agr. rdeči astrahan, delišes; rdeči ožig glivična bolezen vinske trte, ki se kaže v rdečih pegah na listih; rdeči pajek pršica; rdeča maža rdečkasto rjava prevleka, ki se razvije na površini nekaterih vrst sira; anat. rdeči kostni mozeg mozeg z mnogo rdečih krvničk; biol. rdeča krvnička ali rdeče krvno telesce krvna celica, ki vsebuje hemoglobin; bot. rdeči bor; rdeča detelja detelja z ovalnimi listi in rdečimi cveti, Trifolium incarnatum; rdeča mušnica mušnica z živo rdečim klobukom, delno prekritim z belimi pikami, Amanita muscaria; rdeča vrba; geogr. Rdeča Istra južna Istra, za katero je značilna rdeča prst; kem. rdeči fosfor; rdeče blato usedlina železovega hidroksida, ki nastaja kot odpadek pri proizvodnji glinice ali aluminija; metal. rdeči žar temperatura, pri kateri zažarijo trdna ali plinasta telesa rdeče; rdeča litina zlitina bakra s kositrom, cinkom in svincem; rdeča med med z majhnim odstotkom cinka; tombak; petr. rdeči peščenjak; rdeča glina; rel. rdeča barva v bogoslužju simbol ljubezni, mučeništva; voj. rdeči našitki našitki, ki označujejo čin razvodnika ali desetarja; vrtn. rdeči goriški radič; rdeča leska okrasni grm z rdečimi listi, Corylus maxima var. purpurea; zgod. rdeča pomoč pred drugo svetovno vojno mednarodna revolucionarna delavska organizacija za pravno, denarno pomoč stavkajočim, političnim zapornikom; boji med rdečo in belo rožo boji od 1455 do 1485 med dvema angleškima kraljevskima rodbinama, od katerih je imela ena za simbol rdečo, druga pa belo vrtnico; zool. rdeča mravlja mravlja, ki je rdeče barve in uničuje mrčes, Formica rufa; rdeča vetrnica
rdečíti -ím nedov., rdéči in rdêči (ī í)
delati kaj rdeče: veter ji je rdečil lica; rdečiti si ustnice / ogenj jim je rdečil obraze; večerno sonce že rdeči gore / kri mu je rdečila srajco
relácija -e ž (á)
1. odnos, zveza: ugotavljati relacije med stvarmi; ti pojavi so v časovni, vzročni relaciji / relacije med ljudmi so se spremenile
2. razdalja: za krajšo relacijo je cena prevoza sorazmerno višja / polagati plinovod na relaciji Maribor–Nova Gorica / na vmesnih postajah te relacije nekateri avtobusi ne ustavljajo proge, linije
● publ. ocenjevati delo na daljše časovne relacije na daljša razdobja; publ. odnosi na relaciji Vzhod–Zahod med Vzhodom in Zahodom
♦ mat. odnos med elementi množice
rôjstvo -a s (ó)
1. prihod iz rodil: opisati rojstvo otroka; stehtati otroka takoj po rojstvu; spočetje in rojstvo otroka / odločati o rojstvu otroka spočetju, donositvi; prepogosta rojstva so jo izčrpala prepogosti porodi; publ. padanje rojstev števila novorojenih otrok; število rojstev na tisoč prebivalcev novorojenih otrok
// začetek prebivanja na svetu po prihodu iz rodil: navesti datum in kraj rojstva; rojstvo in smrt / od rojstva je slaboten; to napako ima že od rojstva ta napaka mu je prirojena
2. v prislovni rabi, v zvezi po rojstvu izraža, da ima kdo določen položaj glede na starše, prednike: biti po rojstvu slovenski državljan; plemič po rojstvu
3. ekspr. nastanek, začetek: rojstvo nove države; rojstvo otoka ob vulkanskem izbruhu / opozoriti na rojstvo nove pesniške zbirke izid
● ekspr. trpel je od rojstva do groba vse življenje; ekspr. doživeti drugo, novo rojstvo veliko duševno spremembo; pesn. vsako jutro je občudoval rojstvo sonca sončni vzhod; šalj. položiti kosti svojega rojstva na stol sesti
♦ med. načrtovanje rojstev vnaprejšnje določanje števila rojstev otrok
smér -í ž, daj., mest. ed. sméri (ẹ̑)
1. kar določa gibanje, lego glede na določeno umišljeno črto: določiti smer; druga, ista, nasprotna smer; navpična, poševna smer; smer hoje, leta, plovbe; ugotavljati smer vetra; z roko nakazati spremembo smeri; poslopje stoji v smeri vzhod–zahod / vrteti se v smeri urnega kazalca od leve proti desni
// kar določa gibanje proti določenemu kraju, točki: vlak je odpeljal v drugo smer; ladje vozijo v vse smeri; smer Ljubljana–Kranj / prezrl je znak: obvezna smer; plezalna smer / peljati v smer Kamnik; letel je v smeri proti Bledu proti Bledu
2. navadno s prilastkom kar določa potek česa, kako dogajanje glede na cilj, sredstva: odkar prevladuje v podjetju ta smer, dosegamo velike uspehe; smer političnega delovanja; smer razvoja / v to smer nisem razmišljal; nadaljuj raziskave v tej smeri; publ. narediti ustrezne korake v smeri izboljšanja odnosov za izboljšanje
3. navadno s prilastkom kar določa izobraževanje, šolanje glede na učni smoter, učne predmete in tvori zaključeno celoto: vpisati se na drugo smer; študijska smer / naravoslovno-matematična smer
4. navadno s prilastkom kar določa kako dejavnost glede na sredstva, ideje, ki tvorijo poseben sistem: filozofska, literarna, umetnostna smer; obtoženci pripadajo različnim političnim smerem / v slikarstvu se je uveljavila realistična smer
● spremenili so smer pogovora začeli so govoriti o čem drugem; pog., šalj. kolesca se mu ne vrtijo v pravo smer je nekoliko čudaški
♦ alp. direktna smer plezalna smer, ki poteka od vznožja stene do vrha v kar najbolj ravni črti; opraviti ponovitev smeri; fiz. gibanje v negativni smeri v nasprotni smeri od dane; geom. diagonalna smer; šol. pedagoška smer študija ki usposablja za pedagoško delo; teh. aksialna smer
sónčen -čna -o prid. (ọ̑)
1. nanašajoč se na sonce: sončno jedro / sončni žarki; sončna svetloba, toplota / sončni mrk; sončni vzhod, zahod / sončna energija / sončen dan; število sončnih ur v letu; sončno vreme / ustavili so se na sončni jasi; sončno pobočje / njiva ima sončno lego je obrnjena, usmerjena proti soncu; sončno stanovanje / sončni jug / vera v sončnega boga; sončni simboli / sončna kopel; sončne opekline; sončna slepota / sončna očala očala s temno obarvanimi stekli, ki varujejo oči pred ultravijoličnimi žarki; sončna ura ura, ki kaže čas s senco palice, nameščene pravokotno na številčnico / sončni kolektor ali sončni zbiralnik naprava, navadno na strehi, ki izkorišča sončno svetlobo za segrevanje vode ali zraka; sončna peč naprava, ki izkorišča sončno svetlobo za segrevanje snovi zlasti do visokih temperatur / ekspr. sončna krogla sonce; pren., ekspr. sončne višine slave
2. ekspr. za človeka zelo prijeten: sončni dnevi mladosti; to so njeni najbolj sončni doživljaji; sončne sanje / svetle, sončne barve
// ki vsebuje, izraža kaj lepega, dobrega, ugodnega: sončna prihodnost; njegovo otroštvo je bilo sončno / ima sončen dom / sončna pesem; stvari so se jim nenadoma zazdele bolj sončne / vse ima svojo sončno in senčno stran
// ki vsebuje, izraža veliko veselje, srečo: sončen nasmeh; sončno razpoloženje / sončen obraz / sončni toni
// z oslabljenim pomenom ki poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: sončni optimizem; sončna sreča; poln sončnega veselja
● Sončni kralj Ludvik XIV.; ekspr. zdrobiti koga v sončni prah uničiti ga, onemogočiti ga; ekspr. jezen je nanj, da bi ga zmlel v sončni prah zelo; publ. sončni vlak vlak za organizirani izlet težjih invalidov; star. sončna roža sončnica; pog., šalj. lahko se pritožiš na sončno upravo nikamor se ne moreš pritožiti; pog., šalj. zaposlen je pri sončni upravi nikjer; sploh ni zaposlen; ekspr. zmeraj je vedra in sončna zelo dobro razpoložena
♦ astron. sončni ciklus ali sončni krog doba osemindvajsetih let, po kateri se ponovijo isti dnevi tedna na isti datum v mesecu; sončni čas po Soncu merjeno trajanje; poletni sončni obrat čas okoli 21. junija, ko doseže Sonce najsevernejšo lego na nebu; zimski sončni obrat čas okoli 21. decembra, ko doseže Sonce najjužnejšo lego na nebu; sončni sistem Sonce in nebesna telesa, ki krožijo okoli njega; sončni veter stalni tok naelektrenih delcev, ki jih oddaja Sonce; sončne bakle svetle tvorbe v fotosferi, ki nastanejo zaradi povečanega sevanja; sončna erupcija kratkotrajen svetlobni pojav v kromosferi, nastal zaradi zvečanega sevanja; sončne pege temne tvorbe v fotosferi, ki nastanejo zaradi zmanjšanega sevanja; sončno leto čas, ki ga porabi Sonce na svoji navidezni poti od enakonočja do naslednjega istovrstnega enakonočja; fiz. sončni spekter; sončna celica silicijeva ploščica, ki deluje kot električni generator, če pada nanjo sončna svetloba; fot. sončna zaslonka cevi podoben nastavek, ki se pritrdi na objektiv, da direktna svetloba ne pade naravnost nanj; meteor. sončni dvor ali sončni halo svetel kolobar okrog sonca, ki nastane zaradi lomljenja žarkov v kristalih ledu v ozračju; obl. sončni plise drobne, v obliki žarkov razporejene gube, navadno na tanjšem blagu; zool. sončni ostriž sladkovodna riba pisanih barv, živeča v Blejskem jezeru, Lepomis gibbosus
upírati -am nedov. (ī ȋ)
1. postavljati kaj tako, da pri delovanju kake sile ostane na določenem mestu, v določenem položaju: upirati podpore v tla in strop / sedel je in upiral komolce v kolena; upirati roke v boke
// imeti v takem položaju, da močno pritiska na kaj: upiral je veslo v pomol, da čoln ne bi butnil obenj / upiral je nogo v vrata in jih skušal odriniti
2. usmerjati, namerjati: upirati revolver v koga / upirati komu luč v obraz svetiti mu
● ekspr. upiral je svoje oči, poglede vanj gledal ga je; publ. vse oči se upirajo na Bližnji vzhod vsi se zanimajo za dogajanje na Bližnjem vzhodu; publ. okupirane dežele so upirale oči k zaveznikom pričakovale pomoči od njih
vz... predpona
1. v glagolskih sestavljenkah za izražanje
a) usmerjenosti dejanja navzgor: vzdigniti, vziti, vzleteti, vzpeti se, vzravnati
b) začetka dejanja, nastopa stanja: vzfrfotati, vzplahutati / vzbuhniti, vzkipeti / vzcvesti, vzljubiti, vznemiriti
c) dosege zaželenega namena, cilja: vzgojiti, vzrediti / vzpostaviti
č) same dovršnosti (včasih brez pomenskega odtenka): vzkaliti, vzrohneti
2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: vzhod, vzpenjavka, vzpon, vzponski, vzreja
vzhòd vzhóda m (ȍ ọ̄)
1. glagolnik od vziti: opazovati vzhod lune; sončni vzhod / izračunati sončni vzhod čas, ko sonce vzide
// stanje ozračja ob tem dogodku: naslikati sončni vzhod
2. smer na nebu ali zemlji proti točki, kjer sonce vzide ob enakonočju: pokazati vzhod; veter piha od vzhoda; usmeriti ladjo proti vzhodu; letalo leti na vzhod / železnica teče v smeri vzhod–zahod / ekspr. nebo se je razsvetlilo od vzhoda do zahoda
// vzhodna stran neba ali zemlje: nebo na vzhodu se jasni; na vzhodu omejuje deželo visoko gorovje
3. publ. vzhodni del kake geografske ali politične celote: na vzhodu države je ravnina / ta rastlina izvira z Vzhoda z območja vzhodno od Sredozemskega morja; pravoslavni, slovanski vzhod / ekspr. vzhod se upira prebivalci vzhodnega dela / pogajanja med Vzhodom in Zahodom do 1990 med evropskimi in azijskimi socialističnimi državami vzhodno od Zvezne republike Nemčije in Avstrije in med kapitalističnimi državami zlasti Evrope in Severne Amerike
● ekspr. prihajati od vzhoda in zahoda, od severa in juga od vseh strani; Bližnji vzhod območje, države ob vzhodni obali Sredozemskega morja in blizu nje; Daljni vzhod območje, države ob vzhodni obali Azije in blizu nje; Srednji vzhod območje, države med Bližnjim vzhodom in Pakistanom; države starega Vzhoda države od Egipta do Kitajske, Japonske v obdobju sužnjelastniške družbene ureditve
vzhóden -dna -o prid., vzhódnejši (ọ̑)
nanašajoč se na vzhod:
a) vzhodni del države, gorovja; cesta obide mesto po vzhodni strani / vzhodna Italija / vzhodna smer / veter piha z vzhodne strani z vzhoda; na vzhodno stran se razprostirajo gozdovi na vzhod, proti vzhodu / vzhodni veter
b) vzhodni mistiki / vzhodni fatalizem vzhodnjaški / vzhodni begunci; vzhodni blok blok vzhodnih držav; vzhodne države do 1990 evropske in azijske socialistične države vzhodno od Zvezne republike Nemčije in Avstrije pod vodstvom Sovjetske zveze; trgovina med vzhodno in zahodno Evropo / Vzhodni Berlin do 1990 del Berlina, ki je pripadal Nemški demokratični republiki; Vzhodna Nemčija do 1990 Nemška demokratična republika
● publ. vzhodna fronta fronta med nemško in rusko vojsko v prvi svetovni vojni; fronta med nemško in sovjetsko vojsko v drugi svetovni vojni; Vzhodna Indija nekdaj območje Indonezije, Indokine in Indije; publ. vzhodna politika politika zahodnih držav do vzhodnih in jugovzhodnih evropskih držav; publ. države na vzhodni polobli države v Evropi, Aziji, Afriki, Avstraliji
♦ astron. vzhodna točka točka vzhoda Sonca na obzornici ob enakonočju; fiz. vzhodna deklinacija; geogr. vzhodna zemljepisna dolžina zemljepisna dolžina vzhodno od začetnega poldnevnika; rel. vzhodni obred obred vzhodne cerkve; vzhodni razkol razcepitev prvotne krščanske cerkve na Katoliško in Pravoslavno leta 1054; vzhodna cerkev cerkev s središčem v vzhodnem rimskem cesarstvu ali od nje ustanovljena, odcepljena cerkev; zgod. vzhodno rimsko cesarstvo cesarstvo, ki je po delitvi rimskega cesarstva leta 395 obsegalo njegov vzhodni del s prestolnico v Carigradu
vztòk vztóka m (ȍ ọ́)
zastar. vzhod: iti proti vztoku / Daljni vztok
zakrvavéti -ím dov. (ẹ́ í)
1. začeti krvaveti: trnje ga opraska, da zakrvavi / rana spet zakrvavi; ugriznil se je v ustnico, da je zakrvavela
2. knjiž. postati krvavo rdeč: cvet zakrvavi / vzhod zakrvavi v zarji
3. knjiž. začeti oddajati krvavo rdečo svetlobo: za oblaki zakrvavi sonce / za rdečim zagrinjalom zakrvavi luč
● knjiž. srce mu je zakrvavelo postal je zelo žalosten, prizadet
zaležáti se -ím se dov. (á í)
1. ležeč se zadržati kje predolgo: če se zaležiš, zamudiš vlak / dolgo se zaležati
2. ekspr. od predolgega ležanja postati trd, negibčen: bolnik ni vstajal in telovadil, zato se je zaležal
Število zadetkov: 24