bóg -á m, daj. ed. stil. bogú; mn. bogôvi; im., tož. dv. bogôva in bogá (ọ̑) 1. ed., v enoboštvu nadnaravno bitje, ki je ustvarilo svet in ki posega v njegov razvoj: častiti, moliti boga;
klicati boga na pomoč;
prositi boga za zdravje;
verovati v boga;
prisegati pred bogom;
kot boga te prosim / v krščanstvu pravični, večni, vsemogočni Bog; gospod Bog; Bog oče; vznes. Bog ga je poklical, vzel k sebi umrl je; pred smrtjo se je spravil z Bogom prejel je zakrament za umirajoče// v mnogoboštvu vsako od človeku nadrejenih bitij: Homerjevi bogovi in junaki; Perun, bog starih Slovanov; sončni bog; bog vojske; bogovi na Olimpu; živi ko mali bog zelo dobro, v izobilju / ekspr. to ti je bil prizor za bogove imeniten, čudovit, zabaven2. v medmetni rabi, z oslabljenim pomenom izražaa) začudenje, navdušenje: bog, koliko lepote je okoli nas! ljubi bog, ali je to mogoče b) nejevoljo, nestrpnost: kaj pa govoriš, bog te je dal;
pojdi že, bog te nesi;
ali boš kar naprej počival, bog te nima rad;
bog nebeški, kaj sem jaz kriv;
kod si hodil tako dolgo, za bóga milega;
pustite me pri miru, za bóga svetega c) strah, vznemirjenje, obup: o bog, kaj bo iz tega;
moj bog, kako smo nesrečni;
o ti moj bog, saj ne bom zdržal č) dvom, negotovost, upanje: sam bog ve, če je res;
bog vedi, kod hodi;
če bog da, se bomo kmalu videli d) svarilo, prepoved, opozorilo: bog ne daj, samo tega ne;
bog varuj, da bi kaj takega storil;
bog ne zadeni, da bi pozabil na nas e) hvaležnost, zadovoljstvo: dobro smo opravili, hvala bogu;
bog plačaj za dar hvala;
elipt. vzemi ga, še bog če te mara;
še bog da je prišel / boga zahvali, da se je tako zgodilo f) najboljšo željo, naklonjenost: bog daj srečo, zdravje;
bog daj, da bi bilo res;
bog (te) živi! / ob spominu na umrle Bog ji daj dobro, nebesa g) zlasti v kmečkem okolju pozdrav: dober večer bog daj;
»Dober večer!« »Bog daj! ali Bog ga daj!«;
vznes., ob slovesu bog s tabo h) podkrepitev trditve: govoril bom resnico, tako mi bog pomagaj;
o njej ne vem nič slabega, bog varuj;
bog mi je priča, da ne lažem;
pod milim bogom za nobeno rabo nisi prav za nobeno;
to je gotovo kakor bog v nebesih 3. ekspr. človek, ki ima veliko veljavo: ta otrok je bog v družini;
v vasi je bil mali bog / imela ga je za boga zelo ga je občudovala, oboževala// najvišji vzor, ideal: njegov bog je denar
● ekspr. najljubša ji je kava, no, bog ji jo blagoslovi privoščim ji; šalj. ustavili se bomo, kjer bog roko ven molí v gostilni; bog ga tepe nesreče ga zadevajo; naj gre, bog z njim ni mi žal; bibl. dajte cesarju, kar je cesarjevega, in bogu, kar je božjega vsakemu svoje; živeti bogu za hrbtom v oddaljenem, zakotnem kraju; ekspr. bogu čas krasti lenariti; drži se ko lipov bog je neroden, molčeč; to je pa narejeno, da se bog usmili, star. da se bogu smili zelo slabo; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj; preg. bog je sam sebi najprej brado ustvaril vsak poskrbi najprej zasebóže ekspr.:
bože, kako hladne roke imaš; kaj bo, če zamudim, bože mili;
prim. bogami, bogdaj, bogpomagaj, bogsigavedi, bogvaruj, bogve, bogvedi, bogzna ipd.
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
búrja -e ž (ú) 1. močen severovzhodni veter: burja brije, piha, vleče, se zaganja;
burja piska, žvižga;
burja prepiha do kosti, razpiha oblake;
mrzla, ostra burja;
planil je v sobo kot burja / okno je obrnjeno proti burji / kraška burja; pren. burja življenja 2. ekspr. razburjenje, vznemirjenje: kaj mu je, da je s tako burjo odšel;
izjava je povzročila dosti burje 3. ekspr. vihrav človek: ne bodi burja;
burja burjasta 4. nar. alpska grmičasta rastlina z rdečimi cveti; dlakavi sleč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
dráž -í ž (ȃ) knjiž. 1. privlačnost, mikavnost: posebno draž dajejo kipu skopo nakazane oblike / kulturnozgodovinske draži mesta / mn.: vabile so ga njene osebne draži; ženske draži 2. čutno vznemirjenje: dekle je vzbudilo v njem rahlo draž;
ob njegovem obisku je vselej začutila neko draž
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
drhtávica -e ž (ȃ) rahlo tresenje, zlasti od vznemirjenja: prijetna drhtavica;
živčna drhtavica / od ugodja mu je šla drhtavica po telesu; drhtavica me spreletava, stresa / govoril je z drhtavico v glasu // živčna napetost, vznemirjenje: novica o aretacijah je povzročila čudno drhtavico v kraju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
grôza -e ž (ó) 1. velik strah, združen z odporom do česa: groza ga je obšla;
prevzela ga je taka groza, da je trepetal po vsem telesu;
ta Goyeva slika mu vzbuja grozo;
ekspr. kar drevenel je od groze;
tresti se od groze, v grozi;
ekspr. črna groza / gledala ga je z grozo v očeh / v povedni rabi, s smiselnim osebkom v tožilniku: groza ga je njegovih odredb zelo se jih boji; groza ga je pred bolečinami // knjiž. grozotnost, pretresljivost: groza smrti 2. ekspr., v povedni rabi izraža veliko težavnost, mučnost česa: groza je, če ti gre vse narobe;
groza je bilo pospravljati za vami;
bil je tak, da ga je bilo groza pogledati
● ekspr. laže, da je groza zelo3. ekspr., v prislovni rabi, z rodilnikom izraža zelo veliko količino: zbralo se je groza ljudi 4. v medmetni rabi izražaa) strah, močno vznemirjenje: groza, padel bo;
o groza, saj ne moremo preprečiti b) zgražanje, ogorčenje: groza, kakšno neumnost je zinil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
gróznica tudi grozníca -e ž (ọ̑; í) 1. star. vročica, mrzlica: ima groznico;
tresel se je v groznici;
hodili so kakor v groznici 2. velika živčna napetost, vznemirjenje: ko je zaslišal streljanje, se ga je polotila groznica / stresala jo je neka sladka groznica drhtavica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
hudíč -a m (í) 1. rel. duhovno bitje, ki biva zunaj vidne narave in pooseblja zlo: hudič ga zapeljuje;
angeli in hudiči;
imeti zveze s hudičem;
črn, grd, hudoben kot hudič / prodati, zapisati se hudiču; izganjati hudiča / slika prikazuje Miklavža s hudičema / kot vzklik: hudič! o ti hudič ti! tristo hudičev! pri hudiču! // ekspr., s prilastkom težnja, nagnjenost, navadno k čemu slabemu: prišel je v oblast kvartopirskega hudiča / knjiž., z oslabljenim pomenom hudič zavisti in sovraštva 2. ekspr. zloben, hudoben človek: boj se ga, ta hudič je zmožen vsega / kot psovka boš, hudič, tiho / ta človek je pravi hudič // pog., z oslabljenim pomenom izraža negativen odnos do osebe ali stvari, ki jo določa navadno prilastek: zaprl je vrata in noben hudič ni mogel noter; vsak hudič bi me že rad učil; pa dopovej hudiču babjemu, če moreš / pravi, da bo konja prodal, ker hudič preveč brca; kupil je novo žarnico, pa je hudič takoj pregorel; da ga ni (tega) hudiča sram / pripovedovala ji je vsega hudiča vse mogoče stvari3. pog., ekspr., navadno s prilastkom hrup, nemir: ne delajte takega hudiča, da vas ne slišijo nasprotniki / ne uganjajte, ne zganjajte (takega) hudiča / sosedovi so imeli včeraj goste in velikega hudiča / ta obleka bo med fanti naredila hudiča in pol veliko vznemirjenje, zanimanje4. pog., ekspr. neprijetnosti, težave: hudič bo, če bodo izvedeli;
otrok mu zmeraj naredi kakšnega hudiča;
kadar se ga napije, je z njim hudič / hoditi ne morem in to je tisti hudič 5. pog., ekspr., v povedni rabi izražaa) neprijetnost, težavnost česa: hudič je stati dve uri na mrazu;
hudič je, če te nihče ne uboga b) nezadovoljstvo nad čim: hudič je vse skupaj 6. pog., ekspr., v členkovni rabi izražaa) s predlogom visoko stopnjo: do hudiča vse so podrli;
cesta se od hudiča vleče;
bilo je od hudiča vroče;
na hudiče sem truden b) močno zanikanje: »Saj je prinesel denar.« »Hudiča je prinesel!«;
to ni (pol) hudiča vredno 7. pog., ekspr., v medmetni rabi izražaa) močno čustveno prizadetost: »Vlomilca so že prijeli.« »Ni hudič, kje pa?«;
hudič (ga) vedi, kod se potepa;
kdo, za hudiča, vas je poslal tja? b) močno zanikanje ali omalovaževanje: hudič, pa taka večerja c) podkrepitev trditve: ni hudič, da tega ne bi spravil v red;
tristo hudičev, da je res! č) jezo, nejevoljo nad kom: hudič naj ga vzame, pobere;
da bi ga hudič
● pog., ekspr. tu ima hudič svoje kremplje vmes stvar, zadeva se nenavadno, nepričakovano zapleta; pog., ekspr. tam je cel hudič godijo se neprijetne, težke reči; pog., ekspr. to je vse en hudič vseeno je; pog., ekspr. kaj pa je to za en hudič kaj, kdo je to; pog., ekspr. sam hudič ga je prinesel prišel je v nepravem času; pog., ekspr. vse bo hudič vzel vse bo propadlo; nizko če bo še dolgo tako pil, ga bo kmalu hudič vzel bo umrl; ekspr. ni se bal ne biriča ne hudiča nikogar se ni bal; vse si je upal; pog., ekspr. ima hudiča v sebi doseže tudi kaj na videz nemogočega; zelo je hudoben; bibl. izganjati hudiča z belcebubom preganjati manjše zlo z večjim; pog., ekspr. pojedel bi hudiča in pol zelo veliko; pog., ekspr. ti bo že pokazal hudiča povzročil bo neprijetnosti, težave; prisilil te bo k poslušnosti, ubogljivosti; pog., ekspr. od hudiča je to izpeljal velikopotezno, predrzno, uspešno; pog., ekspr. vse je šlo k hudiču je propadlo; pog., ekspr. poslati koga k hudiču zelo grobo ga zavrniti; pog., ekspr. tega si za hudiča ni dal dopovedati nikakor; pog., ekspr. ta človek je od hudiča, s hudičem doseže tudi kaj na videz nemogočega; je zelo hudoben; pog., ekspr. pravi hudič, če boš zraven ali ne vseeno je; pog. pihalo je ko sto hudičev zelo močno; preg. kamor si hudič sam ne upa, pošlje babo; preg. v sili še hudič muhe žre v sili se je treba zadovoljiti s tistim, kar je mogoče dobitihudíča pog., ekspr.:
hudiča, bo mir ali ne
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
igráti -ám nedov. (á ȃ) 1. poustvarjati, navadno z umetniškim hotenjema) dramski tekst: že dalj časa igrajo Hamleta;
v gledališču igrajo komedijo, tragedijo / v Hlapcih igra Jermana vlogo Jermana; odlično je igral ljubimca / igral je po režiserjevi zamisli b) glasbeno delo: igrati Beethovnove sonate / odlično igra Chopina, Mozarta zna igrati dela teh avtorjev2. povzročati glasbo z glasbilom: ves večer je igral (na) harmoniko, klavir, violino;
poje si in igra / začeli so igrati za ples / igrati po notah, posluhu, spominu / v orkestru igra flavto / iskali so koga, ki igra klavir zna igrati (na) klavir3. biti dejaven v določenem skupinskem športu, organiziranem po določenih pravilih: igrati hokej;
danes igrajo košarko, odbojko / že vse popoldne igra nogomet / publ. naše moštvo igra dobro, slabo košarko / Olimpija je igrala prijateljsko tekmo z Železničarjem, publ. proti Železničarju / naša reprezentanca bo igrala v finalu svetovnega prvenstva nastopala, tekmovala4. biti dejaven v določenia) družabni igri: že ves večer igrajo damo, domino, karte, tarok;
igrati šah / igrati za denar b) igri za denar: igrati športno stavo;
redno igra tombolo / igra na loteriji stavi / ekspr. samo popiva in igra 5. ukvarjati se, navadno poklicnoa) nepreh. z gledališko dejavnostjo: igra že več let;
že dolgo igra v mestnem gledališču;
zelo dobro, slabo igra / pog. igrati pri filmu / igra v operi b) z določenim skupinskim športom: še vedno igra v državni nogometni reprezentanci / kljub starosti igra košarko zelo dobro 6. ekspr. pretvarjati se, hliniti: ves večer je samo igrala;
v vsaki družbi igra / še vedno igra prizadetost, užaljenost / igrati hoče veliko damo 7. ekspr., z dajalnikom delati nehotene majhne gibe, premike za izražanje, kazanjea) močnega razburjenja: mišice na licih so ji igrale;
od napora so mu igrale žile na sencih b) prijetnega vznemirjenja, veselosti: prsti so ji kar igrali po mizi / brezoseb. vse v njej je igralo bila je zelo vesela, dobro razpoložena8. ekspr., s prislovnim določilom biti opazen, viden: na njenem obrazu je igral nenavaden izraz;
prepirljiva poteza je igrala ob njegovih ustnicah / v njenem glasu je igrala ganjenost / okrog ust mu igra smeh / solze ji igrajo v očeh // biti, obstajati, navadno v premikanju, gibanju: svetloba igra na stropu / v sončnem žarku je igral prah
● pog. v kinu Union igra zelo dober film se predvaja, je; ekspr. srce mu igra od veselja zelo je vesel; pog., ekspr. to ne igra nobene vloge to ni važno, je nepomembno; zastar. igrati kolo plesati; ekspr. igrati komedijo delati se, navadno zelo opazno, čustveno, telesno prizadetega; ekspr. igrati prvo violino biti pri kakem dejanju, ravnanju vodilen, odločujoč; ekspr. igrati na dve karti zastopati hkrati dve nasprotni stališči, ne da bi prizadeti vedeli za to; ekspr. igrati na vse ali nič pri igri s kartami igrati tako, da se dobi ali izgubi maksimalna količina denarja; igrati na borzi špekulirati s padanjem in dviganjem cen; ekspr. igrati z odprtimi kartami javno, odkrito kazati svoje namene
♦ glasb. igrati forte, piano; igr. igrati pri igri s kartami prevzemati, prevzeti vodstvo igre; šah. igrati z belimi, črnimi figurami; šport. moštvi sta igrali neodločeno igráti se
1. udeleževati se otroške dejavnosti za razvedrilo, zabavo: deklice se igrajo, zastar. igrajo; otroci so se igrali na dvorišču; brezskrbno se je igral s svojim bratcem / pojdi ven in se igraj / igrati se z avtomobilčki, punčko, žogo / vse popoldne se igra z otrokom / mačka se igra s klobčičem volne; pren., ekspr. veter se je igral z listjem
// preh. udeleževati se otroške, navadno skupinske dejavnosti, ki ima določena pravila: otroci se igrajo razne igre; igrati se slepe miši, skrivalnice
// ekspr. neresno, brez večjega zanimanja ukvarjati se s čim: že celo uro se samo igra in nič ne naredi; nehaj se že igrati in začni resno delati / nimaš časa igrati se s tem pretirano dolgo in natančno ukvarjati se s tem
2. v zvezi s s, z nehoteno premikati kaj in s tem izražati zadrego, vznemirjenje: zamišljeno se je igrala z obeskom na verižici; nervozno se je igral s prsti; ves čas pogovora se je igral z vžigalnikom / neprestano se igra s ključi
3. ekspr., v zvezi s s, z imeti lahkomiseln, neresen odnos do česa: samo igra se z ljubeznijo; ne igraj se z zdravjem / igrati se z življenjem / dekle se samo igra s fantom ni resno zaljubljena vanj
// biti v popolni oblasti koga, česa: strast se igra z njim / lahko se igra z njo, kakor hoče
● evfem. igrati se ljubezensko, spolno izživljati se; ekspr. igrati se slepe miši, skrivalnice ne govoriti, ne ravnati odkrito; ekspr. igrati se z besedami uporabljati večpomenske, pomensko sorodne besede za dosego duhovitosti, šaljivosti; izražati se z lahkoto, brez težav; ekspr. s to mislijo se je dolgo igral o tem je dolgo premišljal; ekspr. igrati se z ognjem, smrtjo lahkomiselno, neprevidno izpostavljati se nevarnosti, smrti; ekspr. z rimami se kar igra dela jih z lahkoto, brez težav
igráje
1. deležnik od igrati: godba je odšla naprej, igraje koračnico; fantiči so igraje se tekali med množico
2. ekspr. izraža, da kdo kaj dela, opravi z lahkoto, brez težav: igraje opravlja svoje delo; igraje je vse pospravil; igraje so zavzeli trdnjavo
igrajóč -a -e:
odšel je domov, igrajoč užaljenost; gledal je igrajoče se otroke
igrán -a -o:
kvaliteta igranih del v gledališču; dobro, pogosto igrana skladba; njegova jeza je bila igrana
♦ film. igrani film film, v katerem nastopajo igralci
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
jézus medm. (ẹ̑) izražaa) začudenje, navdušenje: jezus, kako je lepo;
jezus, ali je to mogoče b) strah, vznemirjenje, obup: o jezus, kaj bo iz tega;
jezus, že gredo c) željo, prošnjo: o jezus, da bi ne bilo treba bežati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
Jézus -a m (ẹ̑) rel. 1. Kristus: v stiski je klical Jezusa 2. v medmetni rabi, z oslabljenim pomenom izražaa) začudenje, navdušenje: Jezus, kako je lepo;
(ljubi) Jezus, ali je to mogoče b) strah, vznemirjenje, obup: o Jezus, kaj bo iz tega;
Jezus (Kristus), že gredo;
Jezus (Marija), gorí c) željo, prošnjo: o (mili) Jezus, da bi ne bilo treba bežati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
krístus medm. (ȋ) izražaa) začudenje, navdušenje: kristus, ali je mogoče b) strah, vznemirjenje, obup: kristus, kaj bo iz tega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
Krístus -a m (ȋ) rel. 1. učlovečeni Bog: Kristus in apostoli;
ko se je vrnil, je bil kakor Kristus bled, shujšan / Jezus Kristus
● star. v četrtem stoletju po Kristusu [po Kr.] pri štetju let našega štetja, po našem štetju// kip ali podoba, ki tega predstavlja: z okorno roko izrezljani Kristusi 2. v medmetni rabi, z oslabljenim pomenom izražaa) začudenje, navdušenje: Kristus, ali je to mogoče b) strah, vznemirjenje, obup: Kristus, kaj bo iz tega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
kríščev -a -o prid. (ȋ) pog., v medmetni rabi, v zvezi za kriščevo voljo izražaa) nejevoljo, nestrpnost: za kriščevo voljo, saj ne gori voda b) svarilo, prepoved, opozorilo: za sveto kriščevo voljo, ne bodi tak c) podkrepitev, poudarek: pojdi, za kriščevo voljo;
za kriščevo voljo, pomagaj č) strah, vznemirjenje, obup: za kriščevo voljo, ali so ga ubili
● ekspr. za kriščevo voljo ga je prosila, naj gre domov zelo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
maríčka medm. (ȋ) izražaa) začudenje, navdušenje: marička, kako je to lepo b) strah, vznemirjenje, obup: o marička, kako sem se ustrašila
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
Maríja -e ž (ȋ) rel. 1. mati Jezusa Kristusa: v stiski je klical Marijo // kip ali podoba, ki to predstavlja: lesene gotske Marije 2. v medmetni rabi, z oslabljenim pomenom izražaa) začudenje, presenečenje: Marija, je to drago b) strah, vznemirjenje, obup: o Marija, kaj bo iz tega;
Marija (pomagaj), v vodo je skočila
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
maríja2 medm. (ȋ) izražaa) začudenje, presenečenje: marija, ali je mogoče b) strah, vznemirjenje, obup: marija (sveta), kakšna nesreča
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
mesmerízem -zma m (ī) psiht. Mesmerjev nauk o animalnem magnetizmu in njegovi terapevtski uporabi ob koncu 18. in v začetku 19. stoletja: mesmerizem je povzročil veliko vznemirjenje / ukvarjati se z mesmerizmom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
mój môja -e zaim. (ọ́ ó) 1. izraža svojino govorečega, gledano z njegovega stališča: moj avto, dežnik;
moja hiša;
vse to je moje / moja roka; moja usta 2. izraža splošno pripadnost govorečemu: moj namen;
moje misli, želje;
moja skrb, sodba;
moje mnenje, prepričanje // izraža razmerje med govorečim in okolico: moj položaj je ugoden; moja čast, navzočnost; moje pravice so okrnjene 3. izraža sorodstveno, družbeno razmerje do govorečega: moj oče, prijatelj;
moje dekle / moj gost, učitelj; moja družba; moje spremstvo / moja domovina / s prilastkom: umrl je moj skrbni mož; to je Boris, moj dober znanec eden mojih dobrih znancev4. izraža izhajanje od govorečega: moj dar prijatelju;
moj nasvet, pozdrav;
moja pomoč;
moje pismo staršem / kot vljudnostna fraza ob smrti moje sožalje 5. pog. izraža (stalno) povezanost z govorečim: moj vlak odhaja ob osmih;
spet me muči moja migrena;
moja miza v uradu / ekspr. vstajam ob šestih, to je moja ura 6. ekspr., navadno zapostavljen izraža čustven odnos, navezanost: ljubček ti moj;
sin moj;
draga moja;
srce moje / moj dragi fant; ti moj ljubi 7. v vljudnostnem nagovoru izraža spoštovanje: moj gospod;
moj lord 8. v medmetni rabi izraža podkrepitev trditve: pri moji veri, kaj takega pa še ne;
pog. pri moji duši da ne dam // izraža strah, vznemirjenje, obup: moj bog, kakšen pa si
● pog. ona ni moj tip ne ustreza mojemu okusu, predstavam; v mojih časih je bilo drugače ko sem bil še mlajši; moja fotografija ki je moja last; ki je moj izdelek; ki predstavlja mene; ekspr. ali si kaj moja ali me imaš rada; pog. bila je moja imel sem z njo spolne odnose; evfem. on ne loči, kaj je moje, kaj je tvoje ni pošten, krade; otrok ima moje oči mojim podobne; prisl.: noče delati po moje; če bi bilo po moje, bi odnehali če bi upoštevali moj nasvet, predlog; sam.:, pog. moj je danes v službi moj mož; pog. mojim je dekle všeč mojim sorodnikom; pog. moja bo obveljala moja odločitev; pog. moja vam bo skuhala kavo moja žena; pri hiši ni nič mojega ni moje lastnine; po mojem to ni prav po mojem mnenju; prim. najin, naš
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
mójbóg medm. (ọ̄-ọ̑) 1. izraža strah, vznemirjenje, obup: mojbog, padel boš 2. izraža podkrepitev trditve: mojbog, kako si siten; prim. bog
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
mrázica -e ž (ȃ) zastar. velika živčna napetost, vznemirjenje; mrzlica: mrazica pred nastopom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
mŕzlica -e ž (ȓ) 1. drgetanje (mišic) z občutkom mraza pred naglim povišanjem telesne temperature: slabo se počuti in trese ga mrzlica;
bolnik dobi, ima mrzlico;
huda mrzlica // bolezen z občasnimi napadi mrzlice; malarija1: zatirati mrzlico z izsuševanjem močvirij / močvirska mrzlica 2. nav. ekspr., navadno s prilastkom velika živčna napetost, vznemirjenje: ves čas pred odhodom je bilo čutiti nekako mrzlico;
premagati govorniško mrzlico tremo / potovalna mrzlica / neprestano živi v razburljivi mrzlici 3. ekspr., s prilastkom povečano zanimanje za kako dejavnost ali njeno veliko povečanje: investicijska mrzlica;
naftna mrzlica;
novoletna nakupovalna mrzlica;
vesoljska mrzlica / zlata mrzlica povečano iskanje zlata
♦ med. intermitentna mrzlica pri kateri temperatura zelo niha; poporodna mrzlica bolezen, ki nastopi po porodu zaradi infekcije; povratna mrzlica bolezen, pri kateri se napadi mrzlice in vročine pojavljajo v vedno milejši obliki in daljših presledkih; rumena mrzlica tropska virusna bolezen z zlatenico in visoko temperaturo; senena mrzlica bolezen, ki jo povzroča preobčutljivost nosne sluznice za cvetni prah; seneni nahod
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
nebéški -a -o prid. (ẹ́) 1. nanašajoč se na nebesa 1: nebeški priprošnjik / nebeško in zemeljsko življenje / nebeški blagoslov 2. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: nebeška lepota, milina / nastal je nebeški mir / to so bili nebeški časi zelo lepi; ta postelja je nebeška mehka, udobna; kosilo je bilo nebeško zelo dobro, okusno3. knjiž. nebesen: nebeška zarja / nebeški obok 4. v medmetni rabi izražaa) nejevoljo, nestrpnost: bog nebeški, že spet si se zmotil;
mati nebeška, kaj nam je bilo treba tega b) strah, vznemirjenje: bog nebeški, ali je kaj hudega c) začudenje, navdušenje: mati nebeška, kako si le to zmogel
● ekspr. sam bog nebeški ve, kdaj bo to minilo se ne ve; vznes. nebeške luči zvezde
♦ rel. nebeški kruh posvečena hostija; nebeška Mati Kristusova matinebéško prisl.:
bilo je nebeško; nebeško lepo igra na citre
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
nemíren -rna -o prid., nemírnejši (í ī) 1. ki čuti, kaže notranjo napetost, vznemirjenje: ko je čakal sina, je postajal čedalje bolj nemiren / z nemirnimi koraki je hodil po sobi / nemirna vest mu ne da spati 2. notranje neubran, neurejen: nemirni mladi ljudje / nemiren duh / imeti begajoče, nemirne oči
● ekspr. človek nemirne krvi nestalen, neuravnovešen3. ki ne miruje, ni pri miru: razigrani, nemirni otroci;
nemiren je kot živo srebro / bolnik je zdaj nekaj dni precej nemiren // ki s svojim vedenjem, ravnanjem povzroča hrup, nered: nedisciplinirani in nemirni gostje; glasna, nemirna družba 4. ki se neprenehoma giblje, premika: nemirno morje, ozračje / pesn. nemirne zvezde // ki ne poteka brez motenj: nemirno spanje 5. ki je poln vznemirljivih, razburljivih dogodkov: nemirni časi / ima težko, nemirno življenje nemírno prisl.:
srce mu nemirno bije; nemirno je pogledoval proti vratom; nemirno se prestopati; nemirno spati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
nèudŕžen -žna -o prid. (ȅ-r̄) knjiž. nezadržen, neustavljiv: neudržen razvoj / neudržen smeh / začutil je neudržno vznemirjenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
pét pêtih štev. (ẹ̑ é) izraža število pet [5]a) v samostalniški rabi: dvakrat pet je deset;
kar petim je dolžen / ura je pet; vstajati ob petih zjutraj 5h; čakati od petih do šestih (popoldne) 17hb) v prilastkovi rabi: pet prstov;
v petih urah bo nazaj;
tudi neskl.: sestavljen iz pet(ih) delov;
od teh pet(ih) tednov je prebil štiri v bolnišnici // neskl. izraža številko pet: oddaja na kanalu pet; avtobusna proga pet; tekma se je končala s pet proti dve / pog. v spričevalu ima same pet odlične ocene
● ekspr. do šole ima samo pet korakov šola je zelo blizu; star. vse skupaj je kakor pet krav za en groš neverjetno, nesmiselno; ekspr. spametovati se pet minut pred dvanajsto komaj še pravočasno; pog. za pet kriščevih ran, saj se bo ubil izraža strah, vznemirjenje, obup; star. vsi mu strežejo, on pa ne pet ne šest se ne zmeni za to; ekspr. ženinov ima na vsak prst (po) pet zelo veliko; drži se, kot da ne zna do pet šteti nevedno, naivno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
poigráti -ám dov. (á ȃ) krajši čas igrati (na glasbilo): samo včasih še poigra na citre;
malo poigrati na harmoniko poigráti se
1. krajši čas se udeležiti otroške dejavnosti za razvedrilo, zabavo: poigrati se na dvorišču; malo se še poigraj / poigrati se z medvedkom; pren., ekspr. veter se je poigral z vejami
2. v zvezi s s, z nehoteno premakniti kaj in s tem izraziti zadrego, vznemirjenje: poigrati se z obeskom na verižici; poigral se je z uro in jo spravil v žep
3. ekspr., v zvezi s s, z imeti lahkomiseln, neresen odnos do česa: malo se je poigrala s fantom / poigral se je z vestjo
● ekspr. zima se lahko še poigra in nasuje snega čeprav se zima že končuje, je lahko še sneg; publ. poigrati se z možnostmi, ki jih daje moda uporabiti jih v presenetljivih, nenavadnih kombinacijah; ekspr. usoda se je poigrala z njim doživel je nenavadne, nepričakovane stvari
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
poigrávati -am nedov. (ȃ) 1. v presledkih igrati (na glasbilo): sedel je v kotu in poigraval na klavir / tiho poigravati 2. ekspr. nehoteno premikati kaj, zlasti v presledkih, in s tem izražati zadrego, vznemirjenje: njeni prsti so poigravali po naslonilu;
poigravati se z obeskom 3. ekspr., s prislovnim določilom biti opazen, viden, zlasti v presledkih: okrog ust mu je poigraval nasmeh;
v očeh mu je poigravala jeza poigrávati se
1. večkrat se udeleževati otroške dejavnosti za razvedrilo, zabavo: poigravati se z otroki na dvorišču / medvedka se poigrava z mladičem; pren., ekspr. veter se poigrava z njegovimi lasmi
2. ekspr., v zvezi s s, z imeti lahkomiseln, neresen odnos do česa: poigrava se z zdravjem, življenjem / poigrava se z moškimi
// biti v popolni oblasti česa: domišljija se je začela poigravati z njima / valovi se poigravajo z ladjo
● ekspr. na zahodu so poigravali bliski se je bliskalo; ekspr. poigravati se z besedami uporabljati večpomenske, pomensko sorodne besede za dosego duhovitosti, šaljivosti; izražati se z lahkoto, brez težav; ekspr. poigrava se z njegovimi trditvami samovoljno jih razlaga, neresno jih obravnava
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
pomagálka -e [pomagau̯ka] ž (ȃ) 1. knjiž. pomočnica, pomagačka: bila je pridna pomagalka 2. star., v medmetni rabi, v zvezi sveta pomagalka izražaa) začudenje, presenečenje: o sveta pomagalka, ali je to res b) strah, vznemirjenje, obup: sveta pomagalka, kaj pa je;
sveta pomagalka, ob vse premoženje sem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
prijéten -tna -o prid., prijétnejši (ẹ́ ẹ̄) 1. ki vzbuja občutek ugodja: v sobi je bil prijeten hlad;
proti večeru je začel pihati prijeten veter;
prijetna kopel;
trta dela prijetno senco / v sobi je bilo prijetno vzdušje; prijetno vznemirjenje / prijeten okus, vonj / kot voščilo prijeten počitek // ki prinaša veselje, zadovoljstvo: čaka nas prijeten dan; prijeten izlet; prijetna novica; prijetne in slabe strani potovanja z ladjo / prijeten klepet, pogovor / prijetno stanovanje; njegovo rojstno mesto je prijetno / ima prijetno življenje 2. ki ugaja, je všeč: prijeten glas;
človek prijetnega videza;
prijetna glasba, šala;
sveče so dajale prijetno svetlobo / ekspr. bil je prijeten na pogled 3. ki ima, kaže v odnosu do ljudi pozitivne lastnosti: prijeten moški;
njegova žena je prijetna / bil je prijeten za družbo družaben, zabaven / ima veliko prijetnih lastnosti prijétno
prislov od prijeten: prijetno se imeti, počutiti; prijetno dišeča jed; v postelji je bilo prijetno toplo / v povedni rabi pri vas je prijetno
// v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža ugodje, zadovoljstvo: v topli sobi jim je bilo prijetno / kot vljudnostna fraza prijetno mi je, da vas spet vidim; sam.: združiti prijetno s koristnim
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
tréma -e ž (ẹ̄) velika neprijetna živčna napetost, vznemirjenje zlasti pred javnim nastopom: dobiti, imeti, premagati tremo;
nastopati brez treme;
glas se mu je tresel od treme;
velika trema / govorniška, izpitna, odrska trema
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
vólja -e ž (ọ́) 1. sposobnost hotenja: človek ima um in voljo;
krepiti, razvijati, utrjevati voljo;
ekspr. zlomiti komu voljo;
slabotna, trdna volja;
človek močne, ekspr. železne volje / nima lastne volje ni samostojen v odločanju / svobodna volja // ekspr., navadno s prilastkom človek glede na to sposobnost: oditi mora, to je ukaz najvišje volje 2. pripravljenost prizadevati si za kaj: ko si je odpočil, se mu je vrnila tudi volja;
po uspehu je spet dobil voljo do dela;
nerazumevanje učiteljev mu jemlje voljo do učenja;
vzbuditi v kom voljo do česa;
delati brez volje, z veliko voljo / nimam volje, da bi šel ne ljubi se mi iti / pokazati dobro voljo pripravljenost za kaj; nisem pri volji za delo razpoložen; ni bil pri volji to narediti ni maral; ekspr. kljub najboljši volji vam ne morem pomagati kljub veliki pripravljenosti// v povedni rabi, s smiselnim osebkom v tožilniku izraža pozitiven odnos do kakega dejanja: če vas je volja, pa začnimo; naj gre, kogar je volja kdor hoče; iron. prav volja me je prepirati se 3. kar kdo hoče, da se uresniči: to je bila očetova volja;
izpolniti voljo koga;
vsiliti komu svojo voljo;
delati proti volji koga;
vztrajati pri svoji volji;
to se je zgodilo proti moji volji ne da bi hotel / knjiž. ženin in nevesta sta izrekla svojo voljo / v krščanstvu: naj se zgodi božja volja; vdati se v božjo voljo / delati, živeti po svoji volji kakor kdo hoče4. s prilastkom razpoloženje, čustveno stanje: dobra, slaba volja ga je minila, prevzela / biti dobre, ekspr. kisle volje; spraviti koga v dobro, slabo voljo / ljudje dobre, knjiž. blage volje dobri, plemeniti ljudje5. v prislovni rabi, navadno v zvezi na voljo na razpolago: v taborišču ni bilo hrane na voljo;
tam je vsega na voljo 6. zastar., v prislovni rabi, v zvezi za voljo na ljubo: narediti kaj prijatelju za voljo // v predložni rabi zaradi, zavoljo: ne piti za zdravja voljo / za tega voljo ne bodi hud zato7. v medmetni rabi, navadno v zvezi za božjo voljo izražaa) strah, vznemirjenje, obup: za božjo, pog. kriščevo voljo, saj ga boš ubil;
za božjo voljo, vzklikne mati b) začudenje, presenečenje: za božjo voljo, ali ste že nazaj c) svarilo, prepoved, opozorilo: ne govori tega, za božjo voljo;
pog. za sveto kriščevo voljo, ne bodi tak č) nejevoljo, nestrpnost: za božjo voljo, saj ne gori voda d) podkrepitev, poudarek: pojdi, za božjo voljo;
za božjo voljo, rešite ga
● izdelek je kupcem na voljo se prodaja; ni mi po volji, da si tak ne maram; to mi ni po volji mi ne ustreza; pridem, če bo božja volja v krščanskem okolju če se mi ne zgodi kaj, na kar ne morem vplivati; ekspr. za božjo voljo prositi koga, naj pomaga zelo; vznes. pesnik po božji volji velik, nadarjen; dati, narediti iz dobre volje prostovoljno; ekspr. znamenje dobre volje znamenje, ki kaže, da se hoče, želi dobro; drage, rade volje narediti z veseljem, prostovoljno; najej se do mile volje, po mili volji kolikor hočeš; delati s kom po mili volji kakor se hoče; star. narediti kaj iz proste volje svobodno, brez prisile; star. iz svoje volje se učiti latinščine prostovoljno
♦ filoz. volja do moči; pravn. pogodbena, poslovna volja; večinska volja; izjava volje; misija dobre volje delegacija, ki jo pošlje kaka država v drugo, da izboljša medsebojne odnose
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
vrág -a m (ȃ) 1. evfem. hudič: vrag se mu prikazuje;
skleniti z vragom pogodbo za dušo;
bati se koga kot živega vraga zelo;
smrdeti kot tisoč vragov zelo;
črn, grenek, hudoben kot vrag zelo / ali ga je vrag obsedel, da je tak / kot vzklik: o ti vrag ti; da bi te vrag; vrag te odnesi, vzemi; tristo vragov kosmatih, zelenih / naslikati vraga z rožički, repom in kopiti / iz škatle plane vrag figura na vzmeti, ki predstavlja hudiča2. ekspr. zloben, hudoben človek: bodi previden, ta vrag je zmožen vsega / ta človek je pravi vrag // pog., z oslabljenim pomenom izraža negativen odnos do osebe ali stvari, ki jo določa navadno prilastek: niti en vrag ne kupi pri njem; ta vrag se ga večkrat napije / zmeraj dela, piše kakega vraga / vsega vraga najdeš, samo tistega ne, kar potrebuješ vse mogoče stvari / kot psovka: le čakajte, vragi; vrag ti pasji, ne boš več dolgo lajal 3. zastar. sovražnik: ujeti nekaj vragov / naša vojska je premagala vraga 4. pog., ekspr., navadno s prilastkom hrup, nemir: ne zganjajte vendar takega vraga zaradi te malenkosti / ta novica je naredila vraga in pol veliko vznemirjenje, zanimanje5. pog., ekspr. neprijetnosti, težave: gospodar se je vrnil, zdaj bo pa vrag / da, to je tisti vrag, denarja nimamo; no, zdaj pa imamo vraga / boš že videl vraga / v povedni rabi carina, vojska je vrag 6. pog., ekspr., v povedni rabi izražaa) neprijetnost, težavnost česa: vrag je stati dve uri na mrazu;
vrag je, če ti gre vse narobe b) nezadovoljstvo nad čim: vrag je vse skupaj 7. pog., ekspr., v členkovni rabi izražaa) s predlogom visoko stopnjo: do vraga vse uniči;
pot se od vraga vleče;
od vraga hiter je b) močno zanikanje: vraga veš, kako bo čez pet let;
saj je prinesel. Vraga je / vraga kosmatega so plačali, nič c) v zvezi z vedeti negotovost, nedoločnost: to je izgubil vrag ve kateri človek;
kdaj pridejo? Vrag vedi / zdaj so vrag si ga vedi kje; vrag ti ga vedi, kako je bilo 8. pog., ekspr., v zvezi poslati koga, iti, pobrati se k vragu izraža jezno odklonitev prisotnosti koga, zveze s čim: če vam ni prav, se poberite k vragu / pojdi k vragu s svojo zahtevo / ko so mu to povedali, jih je poslal k vragu / elipt. k vragu še denar 9. pog., ekspr., v medmetni rabi izražaa) močno čustveno prizadetost: vrag (ga) vedi, kod hodi;
kdo, za vraga, te je poslal tja b) močno zanikanje ali omalovaževanje: vrag, pa tako plačilo c) podkrepitev trditve: ni vrag, da pridejo;
tristo vragov, da je res č) jezo, nejevoljo nad kom: vrag naj ga vzame;
da bi te vrag;
kako, za vraga, pa naj jaz to vem
● pog., ekspr. podjetje jemlje, je vzel vrag propada, je propadlo; pog., ekspr. skril sem ga, da ga vrag ne najde prav nihče; pog., ekspr. ko sede za volan, ga obsede vrag postane nepremišljen, izzivalen, divji; pog., ekspr. živega vraga se ne boji prav nikogar; pog., ekspr. izpuliti vragu rep doseči, napraviti kaj na videz nemogočega; z drznim dejanjem napraviti kaj neškodljivo; pog., ekspr. doživeti, narediti vraga in pol zelo veliko; pog., ekspr. slikati vraga bolj črnega, kot je v resnici imeti kaj za bolj negativno, kot je v resnici; pog., ekspr. ta človek je od vraga doseže tudi kaj navidez nemogočega; je zelo hudoben; pog., ekspr. hiša, kupčija je šla k vragu je propadla; pog., ekspr. tega za vraga ne morem najti nikakor; pog., ekspr. če jih gre pet ali šest, je vendar isti vrag je vseeno; pog., ekspr. odšel je. Vrag z njim izraža jezo in nezadovoljstvo; pog., ekspr. jezditi, voziti kot vrag zelo hitro, dobro; preg. kadar ima vrag mlade, nima nikoli samo enega slabih posledic česa hudega, nezaželenega je navadno več
♦ rib. morski vrag manta; zool. morski vrag morska riba z velikimi usti, ki privablja plen z izrastkom na šibi podobni tvorbi hrbtne plavuti, Lophius piscatoriusvrága pog., ekspr.:
vraga, dajte že enkrat mir; prišel je. Vraga; to je živčnost. Vraga živčnost, strahopetnost;
prim. vragsigavedi, vragvedi ipd.
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
vznemírjenje -a s (ȋ) stanje vznemirjenega: preprečiti vznemirjenje ljudi;
jecljati, tresti se od vznemirjenja / čutno vznemirjenje; ustvarjalno vznemirjenje / brez vznemirjenja vstati in oditi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
vzròk vzróka m (ȍ ọ́) kar naredi, da kaj nastane, se zgodi: pojav ima več vzrokov;
iskati, odpraviti vzrok gospodarskih neuspehov;
odkriti vzrok bolezni, vročice;
po vzroku se vprašamo zakaj;
vzrok nesreče je bila vinjenost;
ugotovljen vzrok smrti;
odkriti vzrok za nerazumevanje;
vzrok in posledica / iz neznanega vzroka zapeljati na levo
♦ filoz. prvi vzrok od katerega je vse ostalo odvisno in je sam sebi vzrok; jezikosl. prislovno določilo vzroka // kar utemeljuje, podpira kako ravnanje, odločitev: ni povedal vzroka za odhod; tako se je odločil iz raznih vzrokov / zaprite ga, vzrok se bo že našel; treba je imeti vzrok, da dobiš izredni dopust / ni vzroka, da ne bi šel; ni vzroka za vznemirjenje; ima že vzrok, da se ga boji / zapustil jo je brez vzroka; brez vzroka ne hodite ven potrebe; napasti koga brez vzroka povoda
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.
zabóga2 medm. (ọ̑) ekspr. 1. izraža vznemirjenje, strah: zaboga, saj mu srce skoraj ne bije več;
zaboga, zaprli vas bodo, ko tako govorite;
zaboga, kaj se pa dogaja / zaboga, saj si bo še čeljust izpahnila 2. izraža začudenje, presenečenje: zaboga, ali je to mogoče;
zaboga, vse že vedo;
zaboga, kakšen preobrat 3. izraža nejevoljo, nestrpnost: hej, počakaj, zaboga;
zaboga, kaj pa delaš;
zaboga, odpri že 4. izraža občudovanje: zaboga, kakšne misli;
zaboga, kako ti hodi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 13. 6. 2024.