brenčáti -ím nedov., brénči in brênči; brénčal in brênčal (á í) - 1. oglašati se z enakomerno tresočim se glasom: čebela, muha brenči / preh. gredoč si je brenčal pesem mrmraje pel
// dajati živalskemu brenčanju podoben glas: kolovrat brenči; zvonec na vratih je ostro brenčal; brezoseb. v glavi mu je kar brenčalo od teh dogodkov; pren. še vedno mu brenčijo v ušesih njene besede - 2. brenčeč letati: čebele brenčijo od cveta do cveta; komar mi brenči okoli ušes; pren. take misli so mu brenčale po glavi
- 3. pog. kazati ljubezensko vznemirjenost, biti zaljubljen: štirinajst let ji je, pa že brenči; na stara leta je začel brenčati / za Janezom brenči
brenčèč -éča -e: brenčeč glas; brenčeča vrtavka
čustvováti -újem nedov. (á ȗ) doživljati čustva, čustveno vznemirjenost: vsakdo misli in čustvuje po svoje;
zdelo se je, kot da tudi narava čustvuje z njim // preh., knjiž. podoživljati kaj s čustvom: dejal je, da sveta ne moremo razumeti, ampak da ga lahko samo čustvujemo / so stvari, je čustvoval pri sebi, ki jih ni mogoče pozabitičustvujóč -a -e: ti si razumski, jaz pa predvsem čustvujoč človek
emfáza -e ž (ȃ) knjiž. močna čustvena vznemirjenost zaradi navdušenja; zanos, vznesenost: govornika je zaneslo v emfazo / opera se zaključi s posebno glasbeno emfazo
♦ lingv. izrazito poudarjanje posameznih zlogov ali besed zaradi določenega namena; lit. besedna figura, ki da besedi globlji pomen, kot ga ima v navadni rabi
frčáti -ím nedov. (á í) ekspr. - 1. hitro, slišno leteti: kokoš je v loku frčala na tla / nad njim je frčalo letalo / krogle so frčale okoli glav; kamenje je frčalo po zraku
// letati, švigati: kobilice so frčale sem ter tja / trske so frčale na vse strani odletavale; listi že frčijo iz knjige se trgajo, odpadajo
// dekleta so frčala iz ene sobe v drugo tekala - 2. dov. in nedov., pog. biti izključen, odpuščen (iz službe): to je pa že tak prestopek, da bo frčal
// žarg., šol. ne izdelati v šoli, pri izpitu; pasti: kdor ne zna formul, bo frčal; pri vsakem izpitu je vsaj enkrat frčal - 3. kazati ljubezensko vznemirjenost, biti zaljubljen: premlada je še, da bi frčala / frči za njim
frfráti -ám nedov. (á ȃ) ekspr. - 1. biti hiter in površen pri čem: kaj pa tako frfraš, premisli malo; preveč je frfrala, zato ima toliko napak
- 2. plapolati, vihrati: lasje so mu frfrali v vetru; pajčolan ji je frfral okrog glave
- 3. redko frfotaje letati; frfotati: vrabci frfrajo z veje na vejo / vsa jezna je frfrala po hiši tekala
- 4. redko kazati ljubezensko vznemirjenost, biti zaljubljen: dekle je začelo frfrati
frléti -ím nedov. (ẹ́ í) - 1. nav. ekspr. zibaje se lahkotno letati: metulji frlijo okrog rož / ptič frli čez hišo leti; letaki so frleli po zraku
- 2. neurejeno izstopati iz celote: lasje mu frlijo na vse strani / obleka mu vsa frli
- 3. pog., ekspr. kazati ljubezensko vznemirjenost, biti zaljubljen: kmalu bo začel frleti
frlèč -éča -e: frleči lasje
gánjenost -i ž (ā) čustvena vznemirjenost zaradi sočutja, žalosti, veselja: prevzemala jo je ganjenost; ni mogel skriti ganjenosti; oči so se mu orosile od ganjenosti / solze ganjenosti
izsíliti -im dov. (í ȋ) - 1. s silo priti do česa: izsiliti denar, podkupnino / z orožjem so izsilili vhod v palačo
♦ šah. izsiliti kmetu prosto pot; izsiliti potezo prisiliti nasprotnika, da napravi potezo; šport. izsiliti neodločen izid - 2. z glagolskim samostalnikom s silo doseči, da kdo kaj naredi, pove: izsiliti izjavo; izsiliti izpolnitev obveznosti; z grožnjami izsiliti priznanje; z jokom je izsilila privoljenje / izsilil je skrivnost iz njega; pren. ljubezni ni mogoče izsiliti
- 3. knjiž., ekspr., z dajalnikom vzbuditi čustven odziv: nenadno srečanje ji je izsililo solze; vznemirjenost in izraz njenih oči sta mu izsilila krik
- 4. knjiž. povzročiti, vzbuditi: nevarnost je izsilila sodelovanje med njimi
izsíljen -a -o: izsiljena obljuba
mŕzličav -a -o prid. (ȓ) mrzličen: mrzličavi bolniki / mrzličava vznemirjenost; ozračje okrog njega je bilo čedalje bolj mrzličavomŕzličavo prisl.: mrzličavo brzojavljati; mrzličavo drhteti
nèprizadétost -i ž (ȅ-ẹ̑) stanje neprizadetega človeka: njena neprizadetost ob njegovi žalosti ga je bolela; za navidezno neprizadetostjo se je skrivala vznemirjenost / motila jih je njegova neprizadetost za stvar, ki se je njim zdela tako pomembna; opazovala ga je s hladno neprizadetostjo
nestŕpen -pna -o prid., nestŕpnejši (r̄) ki čuti, izraža (trenutno) vznemirjenost, navadno zaradi pričakovanja česa: nestrpni gledalci, poslušalci;
treba se bo vrniti, doma so gotovo že nestrpni;
postati nestrpen / hodil je s hitrimi, nestrpnimi koraki; z nestrpno kretnjo si je prižgal cigareto / nestrpno čakanjenestŕpno prisl.: nestrpno čakati, ozirati se
noréti -ím nedov., nôrel (ẹ́ í) - 1. pog. kazati znake duševne bolezni: bolnik spet nori / njena babica je norela in v bolnici tudi umrla
- 2. ekspr. nespametno, neumno se vesti: v pustnem času vse nori; stari in mladi so začeli noreti; pren. zima je letos dolgo norela
- 3. ekspr. burno izražati svoja čustva: noreti od navdušenja, veselja / noreti nad kom
// kazati ljubezensko vznemirjenost, biti zaljubljen: na stara leta je začel noreti
// v zvezi z za prizadevati si pridobiti ljubezensko naklonjenost koga: vsa dekleta so norela za njim; že dolgo nori za njo
// v zvezi z za biti zelo navdušen nad čim: otroci norijo za lutkami; mladina nori za popevkami / za tem pevcem vsi norijo - 4. ekspr. divje, razposajeno tekati sem ter tja: dekletce nori po travi; cel dan je norel z otroki po hiši
// zelo hitro se premikati: nič ne bom norel, lepo počasi bom šel; kam tako noriš
● ekspr. ne nori ne govori, ne ravnaj nespametno, nerazsodno; ekspr. to bo norel, ko bo izvedel zelo bo razburjen
noríti -ím nedov. (ī í) ekspr. spravljati v veliko zmedenost, v zmoto: kaj me noriš; ne nori ljudi z lepimi besedami / strah pred življenjem ga nori
● ekspr. noriti dekleta, fante vzbujati, povzročati ljubezensko vznemirjenost
plašíti in plášiti -im, in plašíti -ím nedov. (ī á ā; ī í) - 1. z gibi, zvoki povzročati, delati, da se žival vznemiri in oddalji: otrok plaši golobe; živino nam plašiš / plašiti konja; plašiti vrabce odganjati
- 2. povzročati, vzbujati v kom strah, vznemirjenost: samota otroka plaši; vse to me je plašilo / knjiž.: začela so ga plašiti sumničenja; misel na smrt me plaši vznemirja
// knjiž. povzročati, vzbujati v kom strah, vznemirjenost z napovedovanjem česa neprijetnega, hudega: otroka plašijo, da ga bo odnesel volk; plašiti s kaznijo / v krščanstvu plašiti s peklom
● knjiž., ekspr. ovire in nevarnosti me ne plašijo ne vplivajo zaviralno na moje ravnanje
plašíti se in plášiti se, in plašíti se - 1. bati se: konj se plaši vode / plašiti se mraza, nevarnosti / plašiti se stroškov
- 2. knjiž. vznemirjati se, biti zaskrbljen: kaj bi se plašila, saj ne bo nič hudega; nikar se ne plaši, samo na obisk sem prišla
● zaradi strelov se je konj začel plašiti kazati znake vznemirjenosti; ta konj se rad plaši se hitro vznemiri; knjiž., ekspr. ni se plašil ne velikih žrtev ne truda, da bi dosegel cilj veliko je žrtvoval in se trudil
pokônci prisl. (ó) - 1. izraža položaj ali smer pravokotno na gladino mirujoče vode glede na daljšo stran ali os telesa: maček drži rep pokonci; mlaj postavljajo pokonci / drži se bolj pokonci, ne tako krivo; stati čisto pokonci
// nav. ekspr. izraža stoječ položaj, v katerega kdo preide iz ležečega, sedečega: planiti, skočiti pokonci; vpitje nas je vrglo pokonci / če bolnik le zastoka, že je bolničarka pokonci / medved se postavi pokonci na zadnje noge; spraviti padlega konja pokonci na vse štiri noge
// v medmetni rabi: otroci, pokonci; le pokonci, zaspanec vstani; kot klic za dajanje poguma glavo pokonci - 2. ekspr. izraža prehod iz bolnega stanja v zdravo: bolnik je danes že pokonci; zdravila so ga kmalu spravila pokonci / slab je, komaj se drži pokonci
- 3. pog., navadno v zvezi biti pokonci izraža budno, nespeče stanje: do polnoči bomo pokonci; danes si že zgodaj pokonci si zgodaj vstal; zakaj ste ostali tako dolgo pokonci bili budni, bedeli
- 4. ekspr. izraža vznemirjenost, razburjenost: po tem zločinu je bilo vse mesto pokonci; pes je z lajanjem spravil vse domače pokonci; pog. zaradi te šale so šla vsa dekleta pokonci so bila ogorčena
// izraža močno dejavnost: pri iskanju zločinca je bila pokonci vsa policija
● ekspr. trdi, da ga samo pijača še drži pokonci mu pomaga prenašati nesrečo, težave; le upanje ga še drži pokonci ohranja zdravega, živega; pog. revijo samo on drži pokonci največ prispevkov v njej je njegovih; jo finančno vzdržuje; ekspr. deček je imel ušesa pokonci zelo pozorno je poslušal; pog. lasje so mi šli pokonci, ko sem to poslušal občutil sem grozo, odpor; zgražal sem se; nositi glavo pokonci biti ponosen, samozavesten; ekspr. kmetje so se postavili pokonci so se uprli; pog. pet otrok je spravila pokonci vzredila, vzgojila; ekspr. lasje so mu stopili pokonci zelo se je ustrašil; ekspr. prazna vreča ne stoji pokonci brez zadostne hrane človek ni sposoben za delo, se ne počuti dobro; neskl. pril.: tudi v nesreči je ostal pokonci mož
pomágati -am, in pomágati in pomagáti -am nedov. in dov. (á; á á á) - 1. opravljati delo, del dela namesto drugega: fant rad pomaga; nikomur noče pomagati; pomagati materi, sosedom; otroci mu že pomagajo; pomagati kuhati, pospravljati; pomagati na polju, pri košnji, v kuhinji; lepo je, če pomagate drug drugemu; vedno si pomagajo; ekspr. s tem človekom si ne moreš dosti pomagati je slab, nesposoben delavec
// pri učenju mu morajo pomagati; pomagaj mi rešiti ta problem / izkušnje so mu pomagale pri delu / kot vljudnostna fraza ali ti lahko pomagam - 2. delati, da kdo lažje kam ali odkod pride: pomagal ji je stopiti iz avtomobila; pomagali so jim pobegniti iz ječe / elipt. moram mu pomagati domov
- 3. delati, prizadevati si, da kdo pride iz neugodnega položaja: pomagati človeku v stiski; pomagal mu je iz dolgov; pomagati z denarjem, dobrim nasvetom; temu človeku je treba, ni mogoče pomagati; naj si pomaga, kakor si more / elipt. pomagal ji je iz družbe nadležnega spremljevalca / vsi izgovori mu niso pomagali / kot vzklik pomagajte, pomagajte; star., kot vljudnostna fraza pri kihanju bog pomagaj
- 4. delati, povzročati, da se komu izboljša
- a) zdravstveno stanje: zdravnik mu lahko pomaga; bolni kravi so pomagali z zelišči / dieta je pomagala proti mozoljavosti; domača zdravila mu niso pomagala
- b) družbeni, socialni položaj: pomagali so mu do oblasti, službe; znal si je pomagati do vodilnega mesta; pog. pomagati si navzgor na višji službeni ali družbeni položaj
- 5. v medmetni rabi, navadno v zvezi bog pomagaj izraža
- a) nejevoljo, nestrpnost: nazaj si prišel tak, da bog pomagaj
- b) strah, vznemirjenost: če bodo oni zmagali, potem bog pomagaj
- c) podkrepitev trditve: govoril bom resnico, tako mi bog pomagaj
● igralci so pomagali delu do uspeha zaradi dobre igre igralcev je delo uspelo; ekspr. pri njem ne pomagata ne palica ne jok ne huda kazen ne žalost, prizadetost drugih; ekspr. pojdi sam, da ti ne bom jaz pomagal čez prag te s silo spravil stran, ven; ekspr. kopeli so mu pomagale na noge ga ozdravile, okrepile; pog. mnogim otrokom je pomagala na svet je bila, je sodelovala pri njihovem rojstvu; evfem. pomagati komu v jamo biti kriv, sokriv njegove smrti; ekspr. tu ne pomaga več nobena maža izraža položaj, stanje, ki se ne da spremeniti, izboljšati; kaj pomaga vse bogastvo, če ni zdravja zdravje je za človeka najpomembnejše; nič ne pomaga, vstati bo treba izraža položaj, stanje, ki se ne da spremeniti; ekspr. nemščino je govoril, da bog pomagaj zelo slabo; ekspr. nabralo se je cunj, da bog pomagaj zelo veliko; preg. komur ni svetovati, temu ni pomagati ne da se pomagati človeku, ki noče poslušati nasvetov; preg. (dobra) mera in vaga v nebesa pomaga pri tehtanju, merjenju blaga je potrebna pravičnost
pomagajóč -a -e: pomagajoč si z rokami, je srečno prišel skozi grmovje
preplašíti in preplášiti -im, tudi preplašíti -ím dov., preplášil (ī á ā; ī í) - 1. z gibi, zvoki povzročiti, narediti, da se žival vznemiri in oddalji: otrok je preplašil golobe / pes preplaši zajca
- 2. povzročiti, vzbuditi v kom strah, vznemirjenost: francoska revolucija je preplašila fevdalce; njegove grožnje so ga za trenutek preplašile / s kričanjem preplašiti otroka prestrašiti
// knjiž. misel na spremembo ga je preplašila vznemirila
● knjiž., ekspr. še tako velika nevarnost me ne preplaši, če se za kaj odločim ne vpliva zaviralno na moje ravnanje
preplašíti se in preplášiti se, tudi preplašíti se prestrašiti se: strahopetec je, hitro se preplaši; pela je, dokler se ni preplašila streljanja
preplášen -a -o tudi preplašèn -êna -o - 1. deležnik od preplašiti: preplašeni golobi so odleteli; preplašen otrok; biti preplašen; preplašena deklica; preplašena je odskočila
- 2. ki vsebuje, izraža strah, vznemirjenost: preplašen obraz, pogled; preplašene kretnje; prisl.: preplašeno pobegniti, pogledati, zavpiti
presúnjenost -i ž (ȗ) močna čustvena vznemirjenost zaradi sočutja, žalosti: njen obraz izraža presunjenost; nesreča je povzročila presunjenost; zajokati od presunjenosti
pretrésenost -i ž (ẹ̑) močna čustvena vznemirjenost zaradi sočutja, žalosti: poskušal je skriti svojo pretresenost; pripovedovati o splošni pretresenosti zaradi nesreče / brez globoke osebne pretresenosti je vpliv literature manjši
prevzétost -i ž (ẹ̑) močna čustvena vznemirjenost- a) zaradi sočutja, žalosti: prevzetost ob nesreči
- b) zaradi občudovanja: prevzetost nad lepoto pokrajine / od prevzetosti ni mogel govoriti
- c) zaradi pozitivnega odnosa do česa: prevzetost ob branju / ljubezenska prevzetost
● knjiž. dela se je lotil z veliko prevzetostjo s poletom, z vnemo
razbúriti -im dov. (ū ȗ) - 1. povzročiti stanje velike vznemirjenosti: odločitev bo ljudi razburila; pok konja razburi; zelo razburiti / publ. novica je razburila duhove; ekspr. to mu je razburilo kri / film mu je razburil domišljijo razvnel
// povzročiti nezadovoljstvo, ogorčenost: pristranska kritika, krivica jih je razburila - 2. knjiž. narediti razgibano, valovito: veter je razburil morsko gladino; proti večeru se je morje razburilo
razbúriti se začutiti, izraziti veliko vznemirjenost: bolnik se ne sme razburiti; če se razburi, mu lahko škoduje; ekspr. za vsako malenkost se razburi; hitro se razburiti
// izraziti nezadovoljstvo, ogorčenost: razburiti se zaradi slabega gospodarjenja; razburil se je nad sinovimi neuspehi; glasno, javno se razburiti / tega ne bom poslušal, se je razburil
razbúrjen -a -o: razburjen človek; spregovoril je z razburjenim glasom; bil je tako razburjen, da ni mogel zaspati; razburjena je prišla domov; prisl.: razburjeno govoriti, oditi
razbúrjati -am nedov. (ú) povzročati stanje velike vznemirjenosti: nove ideje ljudi razburjajo;
ta misel ga razburja / ekspr. ženske mu razburjajo kri / skrivnost je razburjala našo radovednost razvnemala // povzročati nezadovoljstvo, ogorčenost: krivica ga razburja; s svojim ravnanjem je razburjala staršerazbúrjati se čutiti, izražati veliko vznemirjenost: bolnik se ne sme razburjati; ne razburjajte se zaradi nepomembnih stvari; ekspr. razburja se za vsako malenkost; ne razburjaj se po nepotrebnem; rad se razburja
// izražati nezadovoljstvo, ogorčenost: razburjati se zaradi slabe kvalitete, nepoštenosti / spet se je vse podražilo, se je razburjala žena
razburjajóč -a -e: razburjajoči se ljudje
razbúrkanost -i ž (ȗ) stanje razburkanega: razburkanost morja / ekspr. razburkanost čustev vznemirjenost, razvnetost
razčustvovánost -i ž (á) knjiž. močna čustvena vznemirjenost: njena navidezna hladnost je prikrivala notranjo razčustvovanost
razdražíti in razdrážiti -im, in razdrážiti -im dov. (ī á; á ā) - 1. delovati na organizem tako, da nastane reakcija: alkohol je rano še bolj razdražil; oko se mu je zasolzilo, ker ga je razdražila premočna svetloba; hrup ji je razdražil živce / spolno razdražiti
// razvneti, podžgati: njegovo pripovedovanje jim je razdražilo domišljijo - 2. spraviti v razburjenost, jezo: neprimerne pripombe so ga razdražile; pazi, da ga ne razdražiš; z lažjo jih je zelo razdražila / razdražiti psa, sršene
- 3. redko nahujskati, naščuvati: razdražili so jo proti staršem
razdražíti se in razdrážiti se, in razdrážiti se začutiti, izraziti veliko vznemirjenost: za vsako malenkost se razdraži
razdrážen -a -o: biti, postati razdražen; razdražen je odšel; razdražena žival; prisl.: razdraženo odgovoriti
sfrléti -ím dov. (ẹ́ í) - 1. nav. ekspr. frleč zleteti: golob sfrli iz gnezda; sfrleti kvišku / listi so sfrleli po zraku / sfrlela je iz sobe lahkotno, hitro odšla
- 2. pog. začeti kazati ljubezensko vznemirjenost, postati zaljubljen: dekle je sfrlelo
sijáti síjem nedov., sijál (á ȋ) - 1. oddajati svetlobo: sonce sije že milijone let
// oddajati svetlobo in biti viden: oblaki so se razkadili in spet je sijalo sonce / na nebu sije luna; sijati so začele prve zvezde
// oddajajoč svetlobo prihajati kam: sonce mi sije naravnost v oči; mesečina, žarek sije skozi okno - 2. ekspr. odbijati svetlobo: zlatniki na mizi so sijali; okna so sijala v soncu / beli cveti so sijali med zelenjem
- 3. ekspr. z izrazom oči, s potezami na obrazu kazati močno čustveno vznemirjenost: fant je kar sijal: uspelo je; sijati od ponosa, sreče / oči so mu sijale / na vseh obrazih sije veselje se kaže, je vidno
● pesn. oči so ji sijale mile prošnje proseče je gledala; ekspr. zmeraj ti ne bo sijalo sonce zmeraj ne boš srečen; ekspr. sijala je v vsej svoji lepoti bila je zelo lepa; preg. za dežjem sonce sije težkim, hudim časom sledijo boljši
sijóč -a -e: sijoči obrazi zbranih; toplo sijoče sonce
splašíti in splášiti -im, in splašíti -ím dov., splášil (ī á ā; ī í) - 1. z gibi, zvoki povzročiti, narediti, da se žival vznemiri in oddalji: otrok je splašil golobe; splašiti čredo
- 2. povzročiti, vzbuditi v kom strah, vznemirjenost: vsak šum me splaši
splašíti se in splášiti se, in splašíti se - 1. zbati se: splašil se je in zbežal; konj se splaši bliska, vode
- 2. knjiž. vznemiriti se, postati zaskrbljen: splašila se je, ko je to izvedela; splašil se je ob misli, kako bo zadevo uredil
● ekspr. končno se je le splašil in prišel nenadoma, po omahovanju odločil; ekspr. proti večeru so se spet splašile puške so se nepričakovano zaslišali streli; knjiž. splašiti se iz spanja vznemirjen se zbuditi
splášen -a -o in splašèn -êna -o: splašen konj; bila je vsa splašena; prisl.: splašeno gledati, se ozirati
stráh -ú stil. -a m, mn. strahóvi (ȃ) - 1. neprijetno stanje vznemirjenosti zaradi neposredne ogroženosti, (domnevno) sovražnih, nevarnih okoliščin: v temnem gozdu je fanta obšel, prešinil, prevzel, ekspr. popadel strah; oči so izražale strah; slika ji je vzbujala strah; kričati, osiveti, prebledeti, tresti se od strahu; hud, ekspr. blazen strah; biti bled od strahu / v povedno-prislovni rabi, s smiselnim osebkom v tožilniku: otroke je rado strah; strah ga je iti v temi spat; ob teh čudnih glasovih ga je postalo strah
// tesnobno duševno stanje zaradi pričakovanja česa hudega, neprijetnega: med ljudmi se je širil, je zavladal strah pred boleznijo; pobegniti iz strahu pred kaznijo; v strahu, da ne bi česa izdal, je molčal / premagati strah pred nastopom vznemirjenost zaradi mogočega neuspeha; strah za sina je bil neutemeljen skrb, da se mu zgodi kaj hudega, neprijetnega
// bil je v strahu za delo bal se je, da bi ga izgubil; bil je v strahu, da bodo njegovo dejanje razkrili bal se je
// bližati se nasprotniku brez strahu, s strahom / v povedno-prislovni rabi, s smiselnim osebkom v tožilniku: strah ga je bolezni, smrti boji se; ekspr. strah ga je plavati daleč od obale ne upa si; ekspr. strah ga je tega položaja ne čuti se dovolj sposobnega, močnega zanj; strah jo je za otroke skrbi jo, da se jim ne bi zgodilo kaj hudega - 2. kar vzbuja, povzroča tako stanje: znebiti se strahov; to je strah le za otroke / ekspr. profesor matematike je bil strah in trepet šole / tak si, da bi bil dober za strah za strašilo
// hiša strahov v cirkusu
// nav. mn., po ljudskem verovanju bitje nematerialne narave, ki se pojavi v grozljivi zaznavni obliki: bati se strahov; videti strahove; polnočni strahovi; pravljica o strahovih in čarovnicah; kot strah je drvel skozi vas - 3. ekspr., v povedno-prislovni rabi izraža težavnost, mučnost česa: strah je, če nihče ne razmišlja / strah in groza je, če kar naprej dežuje zelo neprijetno je; strah in groza bo, če bo zamudil zelo se bodo jezili
- 4. v medmetni rabi, v zvezi strah in groza izraža zgražanje, ogorčenje: koliko živali je poginilo, strah in groza; strah in groza, kakšen pa si
● ekspr. strah mu leze v kosti začenja se bati; ekspr. fant je bil strah vse ulice vsi v ulici so se ga bali; pog. imeti strah pred kom, čim bati se koga, česa; ekspr. nagnati, vliti komu strah v kosti prestrašiti, vznemiriti ga; ekspr. videti strahove tam, kjer jih ni neutemeljeno, brez potrebe se bati česa; ekspr. povsod vidi same strahove vse se mu zdi nevarno, težko; ekspr. bil je napol mrtev od strahu zelo se je bal; star. vzeti koga v strah zagroziti komu s kaznijo, kaznovati ga, da ne bi delal več česa nezaželenega, negativnega; star. biti v strahu komu biti mu iz strahu pokoren, poslušen; star. imeti koga v strahu ne dopustiti, da bi si upal delati, ravnati po svoji volji; ura strahov po ljudskem verovanju čas od polnoči do ene; star. denarja mi je ostalo samo še za strah zelo malo; strah ima velike oči če se kdo česa boji, se mu zdi to še hujše, kot je v resnici; preg. strah je sredi votel, okrog kraja ga pa nič ni
♦ psih. nočni strah nevrotično pogojen strah, ki otroka napol zbudi iz spanja in v kratkem času spet preneha
strašíti -ím in strášiti -im nedov. (ī í; á ȃ) - 1. vzbujati strah: pobegla zver je strašila ljudi; strašiti otroke z bavbavom; ponoči so nas prihajali strašit / z zračno puško je strašil vrabce, vrane odganjal
// prihodnost ga ni strašila; vreme nas je nekoliko strašilo nam povzročalo skrbi
// vzbujati strah, vznemirjenost z napovedovanjem česa strašnega, neprijetnega: strašiti otroke s kaznijo; strašiti s smrtjo, z vojno - 2. pojavljati se v taki obliki, da vzbuja strah, grozo: v skednju je baje strašil njegov duh; brezoseb. na gradu straši
- 3. ekspr. pojavljati se, biti kje vznemirjajoč, moteč koga: smrkavec, kaj strašiš tu okrog tako pozno / nekaj kosov pohištva je še strašilo po kotih je bilo, je ležalo
// revščina straši pod njihovo streho
strašèč -éča -e: ne strašeč se sovražnika, so šli v boj; strašeče misli; strašeča pošast; prisl.: njegov krik je strašeče odmeval; bilo je strašeče tiho
usmíliti se -im se dov. (í ȋ) - 1. iz sočutja narediti komu kaj dobrega: usmiliti se pregnancev, ranjencev; revežev se je vedno usmilila jim dala jesti, jih oblekla; v stiski se usmiliti koga
// pokazati do koga dobrohoten, prizanesljiv odnos: otrok so se usmilili, odrasle pa so pobili; prosil je, naj se ga usmilijo / v krščanskem okolju: Bog se vas usmili; Bog se usmili njegove duše / usmilite se njihove revščine, samote - 2. ekspr., z oslabljenim pomenom narediti komu to, kar pričakuje, kar je treba narediti: čakal je na postrežbo, pa se ga ni nihče usmilil; ostal je sam, nobena se ga ni hotela usmiliti se poročiti z njim
// vrata so cvilila, pa se jih je oče usmilil in jih namazal - 3. v medmetni rabi, navadno v zvezi bog se usmili izraža
- a) sočutje, pomilovanje: kakšen je bil, bog se usmili; bog se te usmili
- b) nejevoljo, nestrpnost: kakšno vreme imamo, bog se usmili
- c) strah, vznemirjenost: bog se usmili, je zaječala; spet bo tepena, bog se usmili
- 4. star. zasmiliti se: tak je bil, da se je vsem usmilil / v srce se mu je usmilila
● ekspr. otroci so bili lačni, raztrgani, da se bog usmili zelo; ekspr. tam je revščina, da se bog usmili zelo velika; ekspr. jokala je, da bi se je kamen usmilil zelo
valovéti -ím nedov. (ẹ́ í) - 1. gibati se, premikati se v obliki valov: jezerska gladina je valovela / dolgi lasje so ji valoveli v vetru / ritem valovi / ekspr. na trgu je valovela množica
- 2. ekspr., s prislovnim določilom širiti se, prihajati: iz dvorane valovi glasba; od peči je valovela toplota
● ekspr. čutil je, kako mu je valovela kri kako mu je vznemirjenost ponavljajoče se naraščala in upadala
valovèč -éča -e: valoveče žito
ventíl -a m (ȋ) - 1. teh. naprava za reguliranje pretoka tekočin in plinov s čepom na steblu: odviti, priviti ventil; ventil na jeklenki; okrov ventila / kotni ventil na oglu dveh pravokotno stoječih cevi; redukcijski ventil ki omogoča na odjemni strani stalno enak znižan tlak plina, pare; tlačni ventil skozi katerega izteka tekočina iz črpalke, plin iz batnega kompresorja; varnostni ventil ki se avtomatično odpre, ko tlak tekočine, plina preveč naraste
♦ elektr. ventil elektronska naprava, ki prepušča električni tok zlasti v eni smeri; muz. ventil priprava pri trobilih za podaljšanje zračnega stebra v cevi instrumenta, ki omogoča igranje kromatičnih tonov; strojn. iglasti ventil ki zapira z dolgim in ozkim stožcem; sesalni ventil skozi katerega doteka tekočina v valj batne črpalke ali motorja - 2. ekspr. kar sprošča veliko čustveno vznemirjenost: iskati si ventile v naravi / ventil kritike, smeha; ventil za jezo / satira je družbeni ventil
vreščáti -ím nedov., vréšči in vrêšči; vréščal in vrêščal (á í) - 1. oglašati se z močnimi, rezkimi, neprijetnimi glasovi: gosi, šoje vreščijo; v kletki so vreščale opice; vreščati kot sraka / ekspr. meso je prijetno vreščalo nad plamenom cvrčalo
// z močnimi, rezkimi, neprijetnimi glasovi izražati vznemirjenost, bolečino: čoln se je gugal in ljudje so vreščali; ni oblikovala več besed, samo vreščala je; vreščati od strahu - 2. slabš. zelo kričati: ženske so vreščale in se pogajale za ceno; vreščali so, da je šlo skozi ušesa / kaj tako vreščiš, saj slišim glasno govoriš
// preh.: ni je razumel, kaj vrešči govori, pripoveduje; na sodišče boš šel, je vreščal; kar naprej vrešči nad njimi jih grobo, glasno ošteva
// zvočniki po mestu spet vreščijo
// zelo glasno jokati: otrok je kljub zibanju vreščal
vreščé: vrešče čofotati po vodi
vreščáje neprav. vrešče: ženske so vreščaje zbežale
vreščèč -éča -e - 1. deležnik od vreščati: otroci so se vreščeč podili okrog hiše; vreščeča šoja
- 2. ekspr. rezek, oster: vreščeč glas; vreščeč smeh
vročíca -e ž (í) - 1. stanje pri visoki vročini, za katero so značilni občutek vročine, potenje in včasih duševne motnje: vročica je minila; blesti v vročici; dolgotrajna vročica; govori kot v vročici zmedeno
// trese ga vročica mraz
● redko vročica ga kuha vročina
// poljud. bolezen, za katero je značilna visoka vročina; vročinska bolezen: lotila se ga je vročica; ekspr. napadla, zgrabila ga je vročica; boriti se z vročico; dolgotrajna vročica / zastar. španska vročica španska bolezen
♦ med. poporodna vročica poporodna mrzlica - 2. občutek velike toplote zaradi večjega dotoka krvi v žile; vročina: zaradi vznemirjenosti ga je zajela vročica / ekspr. vročica ji je udarila v glavo
- 3. ekspr., s prilastkom povečano zanimanje za kako dejavnost ali njeno veliko povečanje: v deželi je čutiti predvolilno vročico; vse prevzema športna vročica; čas največje gradbene vročice
// velik nemir, vznemirjenost: nasprotje med iznajditeljsko vročico in hladnostjo znanstvene objektivnosti; gorel je od ustvarjalne vročice
vročíčnost -i ž (ȋ) - 1. lastnost, značilnost vročičnega: vročičnost bolnika; znaki vročičnosti
- 2. ekspr. nemir, vznemirjenost: vročičnost v razredu je dosegla vrhunec; polastila se jih je nekakšna vročičnost; glas se mu je tresel od vročičnosti
vzbúrkanost -i ž (ȗ) stanje vzburkanega: vzburkanost morja / ekspr. čustvena, notranja vzburkanost vznemirjenost, razvnetost
vzklík -a m (ȋ) glasno izgovorjena beseda, ki izraža čustveno prizadetost, vznemirjenost: slišati vzklike; nerazumljivi, pridušeni vzkliki; vzkliki množice; vzkliki navdušenja, začudenja; vzkliki hura, hura / vzkliki domovini, svobodi
vzklíkati -am nedov. (ī ȋ) glasno izgovarjati besede, ki izražajo čustveno prizadetost, vznemirjenost: vzklikati gesla;
vzklikati hura, naprej;
vzklikati od začudenja / manifestanti vzklikajo republiki; vzklikati proti nasilju / dov. čestitam vsem in vzklikam: naj živi svobodavzklikajóč -a -e: odhajati, vzklikajoč od veselja; vzklikajoča množica
vzklíkniti -em dov. (í ȋ) glasno izgovoriti besedo, ki izraža čustveno prizadetost, vznemirjenost: vzklikniti geslo; vzklikniti hej, živio; vzklikniti komu, naj bo previden; vzklikniti od veselja, začudenja; jezno, ogorčeno vzklikniti / pazi, vzklikne
vznemírjenost -i ž (ȋ) stanje vznemirjenega človeka: obide, prevzame ga vznemirjenost; čutiti, prikriti vznemirjenost / publ. diplomat je izrazil vznemirjenost zaradi incidenta / čustvena, idejna vznemirjenost
začustvováti -újem dov. (á ȗ) doživeti čustva, čustveno vznemirjenost: gledalec začustvuje s tragičnim junakom / prepozno je, so začustvovali
zanòs -ôsa m (ȍ ó) - 1. močna čustvena vznemirjenost zaradi zelo pozitivnega odnosa do česa: govornika je prevzel zanos; biti v zanosu; reči, storiti kaj v zanosu / zanos besed, idej, misli zanosnost
// domovinski, ljubezenski, mladostni, ustvarjalni zanos / govoriti, igrati, peti z zanosom
● knjiž. delati z velikim zanosom poletom, vnemo - 2. glagolnik od zanesti: zanos ladje zaradi vodnih tokov
zanôsen -sna -o prid., zanôsnejši (ó ō) ki je v stanju močne čustvene vznemirjenosti zaradi zelo pozitivnega odnosa do česa: zanosen govornik;
biti zanosen // ki vsebuje, izraža tako čustveno vznemirjenost: zanosne besede; z zanosno kretnjo je pokazal proti domu / dekletova zanosna drža ponosnazanôsno prisl.: zanosno govoriti, vzklikati
zapeljív -a -o prid., zapeljívejši (ī í) - 1. s katerim si kdo prizadeva pridobiti ljubezensko naklonjenost koga: pogledala ga je z zapeljivim smehljajem; ekspr. metati komu zapeljive poglede; zapeljive besede, kretnje
// ki vzbuja ljubezensko vznemirjenost: zelo je zapeljiva; zapeljivo dekle / zapeljive ustnice; zapeljive oči - 2. ekspr. zelo zanimiv, privlačen: zapeljiva knjiga / zapeljiva ponudba, priložnost zelo ugodna, primerna
// zapeljiva jed
zapeljívo prisl.: kruh je zapeljivo dišal; zapeljivo se smehljati; sam.: na njej je nekaj zapeljivega
zasijáti -síjem dov., zasijál (á ȋ) - 1. začeti sijati: izza oblakov zasije sonce / ekspr. vstali bomo, preden zasije dan se bo zdanilo
// zbudil sem se, ko mi je sonce zasijalo na oči posijalo
// sijoč se pojaviti: na nebu so zasijale zvezde - 2. ekspr. začeti odbijati svetlobo: ob siju sveče so zasijali pozlačeni napisi; v mesečini zasije voda sredi kotanje
- 3. ekspr. pokazati močno pozitivno čustveno vznemirjenost: zasijal je od sreče, veselja / oči so mu zasijale; obrazi zasijejo v veselju
- 4. ekspr. odraziti se, pokazati se: med drevjem zasije jasa
// odraziti se, pokazati se v veliki meri: v njem je zasijalo upanje / kmalu nam zasije svoboda - 5. ekspr. vzbuditi občudovanje zaradi izredne lepote, nadarjenosti; zablesteti: veselil se je, da bo zasijal pred njo
zavreščáti -ím dov., zavréšči in zavrêšči; zavréščal in zavrêščal (á í) - 1. oglasiti se z močnimi, rezkimi, neprijetnimi glasovi: galeb, opica zavrešči; v gozdu je zavreščala ptica
// z močnimi, rezkimi, neprijetnimi glasovi izraziti vznemirjenost, bolečino: otroci so zavreščali in se razbežali / zavreščati od strahu; ekspr. zavreščati na ves glas zelo - 2. slabš. spregovoriti z močnim, rezkim, neprijetnim glasom: kaj se to pravi, je zavreščal
zavzétnost -i ž (ẹ́) zastar. zavzetost, vnema: velika zavzetnost za jezik / z veliko zavzetnostjo opravlja svoje delo
● zastar. ljubezenska zavzetnost prevzetost, vznemirjenost
zavzétost -i ž (ẹ̑) - 1. velika stopnja duševne pripravljenosti, volje, zanimanja za ukvarjanje s čim, uresničitev česa: zavzetost raste, upada; kazati zavzetost za kaj; občudovati zavzetost koga; zavzetost za delo, pri delu / čustvena, ustvarjalna zavzetost / vse, kar dela, dela z zavzetostjo
- 2. knjiž. močna čustvena vznemirjenost zaradi pozitivnega odnosa do česa; prevzetost: drhteti od zavzetosti; zavzetost ob poslušanju glasbe / ljubezenska zavzetost
● knjiž. otroci so poslušali z največjo zavzetostjo zelo zavzeto
zažaréti -ím dov. (ẹ́ í) - 1. začeti žareti: popihal je in žerjavica je spet zažarela / megle so se razpršile in sonce je zažarelo / drevje je zažarelo v jesenskih barvah / nebo je zažarelo v večerni zarji
// žareč se pojaviti: na nebu je zažarelo sonce - 2. ekspr. pokazati zelo močno pozitivno čustveno vznemirjenost: zažarel je od sreče, veselja / obrazi so jim zažareli v navdušenju
- 3. ekspr. odraziti se, pokazati se v živih barvah: sredi travnika so zažareli maki
// odraziti se, pokazati se v veliki meri: v njenih očeh je zažarela ljubezen, moč
zbáti se zbojím se dov., zbój se zbójte se; zbál se (á í) - 1. začutiti strah: zbal se je in zbežal; zbati se nasprotnika, psa; zboji se vsakega šuma; star. nikogar se ne zboji, takšen hrust je ustraši
// začutiti strah pred čim neprijetnim: zbala se je moževe jeze / zbati se mraza
// začutiti strah pred čim sploh: zbati se odgovornosti, stroškov; zbal se je pogovora s predstojnikom - 2. začutiti zaskrbljenost, vznemirjenost: zbala se je za otroka; zbati se za zdravje; zbal se je, da ga ne bi prizadel, užalil
zboroválec -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) udeleženec zborovanja: med zborovalci je bilo čutiti vznemirjenost; sklepi zborovalcev
znoríti -ím dov., znóril (ī í) ekspr. narediti, povzročiti, da kdo nespametno, nerazsodno ravna: ljudje so ga čisto znorili; pijača človeka znori / taka knjiga ti znori možgane / znoriti žival
● ekspr. znoriti dekle, fanta vzbuditi, povzročiti ljubezensko vznemirjenost
žaréti -ím nedov. (ẹ́ í) - 1. oddajati svetlobo in toploto zaradi segretosti do določene temperature: oglje žari; žica v žarnici žari; močno žareti; rdeče, rumeno žareti; brezoseb. v peči žari in prasketa
- 2. oddajati, dajati močno svetlobo: sonce žari; zvezde žarijo, star. se žarijo na nebu / ulične svetilke so belo žarele / sonce je žarelo vanj in ga slepilo
// imeti močen sij, žar: zarja žari na obzorju; zjasnilo se je in nebo je spet žarelo / ekspr. zunaj žari dan je jasen, sončen dan - 3. zaradi velike razgretosti oddajati močno toploto: krušna peč v kotu je žarela / ekspr. sonce je pripekalo, da je dolina kar žarela
// biti zelo razgret od bolezni, napora: bolnik je ves žarel; brezoseb. plesalci so plesali, da je žarelo iz njih / lica ji žarijo od mrzlega vetra - 4. ekspr. kazati zelo močno pozitivno čustveno vznemirjenost: žareti od sreče, veselja; ob pogledu na sina je mati vsa žarela / obraz ji je žarel v navdušenju; v nemirnem pričakovanju so ji oči vročično žarele
- 5. ekspr. odražati se, kazati se v živih barvah: izza listov so žarele zrele jagode; med pšenico je žarel mak / gozd žari v jesenskih barvah; brezoseb. na pobočju je žarelo od resja
// odbijati svetlobo: na rokah so ji žareli prstani / morje je žarelo v luninem svitu / cesta je belo žarela se je belo odražala - 6. odražati se, kazati se v veliki meri: iz njenih oči je žarelo upanje; z obraza, na obrazu mu žari pogum, veselje / v očeh ji žari milina milo, prijazno gleda
● ekspr. rana žari in oteka je vroča, boleča; knjiž. njegovo ime je začelo žareti postal je slaven; ekspr. ženska je kar žarela od samega zlata je imela na sebi veliko zlatega nakita; knjiž. njeno oko je žarelo vanj gledala ga je prevzeto, z velikim zanimanjem; ekspr. žarela je v sijaju mladostne lepote bila je mlada in lepa; ekspr. pobočja žarijo v soncu so močno obsijana, osvetljena
žarèč -éča -e: bliski so žareč švigali z oblaka na oblak; žareč od sreče pripovedovati kaj; prstan z žarečimi kamni; žareč puščavski pesek; otrok je bil ves žareč; žareča lava, žica; žareče zvezde; žarečih lic so odhajali domov; pihati v žareče oglje; v soncu žareča okna; žareče oči
● trajno žareča peč peč na trdno gorivo, ki sorazmerno dolgo izgoreva; prisl.: žareče pogledati koga
žaríti -ím tudi žáriti -im nedov. (ī í; ā ȃ) - 1. s segrevanjem povzročati, da kaj začne žareti: žariti kovino; žariti iglo s plamenom / ekspr. sonce žari skale
// z dovajanjem zraka povzročati, da kaj začne žareti: žariti oglje
// metal. segrevati jeklo določen čas pri določeni temperaturi zaradi izboljšanja njegovih lastnosti: žariti ulitke, žico; žariti pri 1.000° C / žariti jeklo - 2. ekspr. povzročati, da postane kaj zaradi vročine, napora rdeče, vroče: sonce in veter sta mu žarila obraz / misel nanj jo je žarila
žaríti se, tudi žáriti se knjiž. - 1. biti močno obsijan, osvetljen: od požara za hribom se je nebo žarilo; brezoseb. na vzhodu se že žari / hiše so se žarile v soncu
- 2. biti viden, opazen zaradi odbijajoče se svetlobe: v rokah se mu je žaril meč / znamenje se ji žari na čelu
- 3. izražati, kazati veliko čustveno vznemirjenost: pevcu se je žaril obraz; oko se ji je žarilo od veselja; brezoseb. dekletom se je žarilo v očeh
žárjen -a -o in žarjèn -êna -o: žarjena žica