búčman -a m (ȗ) šalj. fant: z bučmani ima učitelj več težav kot z dekleti / ponosen je na svoje tri bučmane sinove / kot nagovor umaknite se, bučmani // slabš. trmast ali nekoliko omejen človek: ti si pa bučman; ta bučman si ne da nič dopovedati / kot psovka bučman zabiti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
cvèk cvêka m (ȅ é) 1. pog. žebelj: ta cvek bo dobro držal;
puliti cveke iz deske;
zabiti cvek;
sedi kot cvek mirno, nepremično// lesen klin, klinec: čevljarski cveki; lesen cvek; na cveku visi brisača 2. šol. žarg. negativna ocena (v šoli): dobiti, imeti cvek v zgodovini;
popraviti cvek iz matematike;
prinesel je domov pet cvekov / pisati nalogo cvek; znati za cvek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
čávelj -vlja m (á) star. žebelj, navadno grobe oblike: zabiti čavelj;
debeli glavičasti čavlji / obesil je kožuh na leseni čavelj v omari klin
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
čèp2 čêpa m, mest. ed. tudi čépu (ȅ é) 1. lesen zamašek, navadno za sode: odbiti sodu čep;
zabiti čep v sod;
sod pušča pri čepu;
pijan ko čep zelo / luknjo v trupu čolna zapre z lesenim čepom; glinasti čep za livarske peči 2. teh. valjast ali stožčast predmet za povezovanje, spajanje: vijaki, matice, čepi;
čep vtiča 3. agr. po obrezovanju preostali del mladike, navadno z dvema očesoma: čep na trsu / rezati na čep
♦ les. čep lesen del za sestavljanje, povezovanje lesenih delov; med. čep delček strjene krvi, ki zamaši žilo; gnojni stržen v mandeljnih; čepek; ušesni čep iz ušesnega masla; strojn. čep jeklen valjček, ki gibljivo veže ročice ali drogove; sornik; zool. čep manjša sladkovodna riba z vretenastim trupom in vitkim repom, Aspro zingel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
čêpek -pka m (ē) manjšalnica od čep: zabiti čepek v sodček / odrezati trtno mladiko prav na kratko, na čepek
♦ nav. mn., anat. betičasta vidna čutnica, občutljiva zlasti za barve; med. gnojni stržen v mandeljnih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
dèska -e in deskà -è [dəska] ž, rod. mn. dèsk tudi desák (ə̄; ȁ ȅ) 1. ploščat kos lesa iz podolžno razžaganega debla: pooblati, razžagati desko;
pribiti desko čez luknjo;
iz desk zbita koča;
zabiti žebelj v desko;
dolga, široka deska;
hrastove, smrekove deske;
suhe deske so škripale pod nogami;
žagana deska;
tla iz surovih desk / ekspr. spati na golih, trdih deskah 2. s prilastkom (lesena) plošča, prirejena za različne namene: rezati na kuhinjski deski;
likalna deska z blagom prevlečena deska za likanje oblek;
obvestilo je bilo pritrjeno na oglasni, razglasni deski;
bleščeče osvetljena reklamna deska;
risalna deska 3. telovadna priprava, s katere se skače, preskakuje: pognal se je na desko in preskočil konja;
z deske je skočil v vodo / odskočna, prožna deska // publ., v zvezi odskočna deska kar omogoča kako dejavnost, izhodišče: odvetniški poklic mu je bil odskočna deska za politično delovanje 4. v zvezi snežna deska deska, navadno iz umetne snovi, v obliki kratke široke smučke za vožnjo po snegu brez palic: proizvodnja snežnih desk;
vožnja s snežno desko;
smuči, snežne deske, vezi in smučarski čevlji priznanih blagovnih znamk 5. v zvezi jadralna deska deska, navadno iz umetne snovi, z gibljivim jamborom za vožnjo po vodi s pomočjo vetra: izdelovanje jadralnih desk;
stati na jadralni deski;
s čolni in jadralnimi deskami so krožili okoli rta 6. šah. plošča, razdeljena na kvadratna polja dveh barv, navadno za igranje šaha: postaviti figure na desko / demonstracijska deska; šahovska deska / igrati na prvi deski na tekmovanju igrati kot najboljši igralec v moštvu / šah. žarg. dolgo je bil prva deska moštva najboljši igralec7. mn., ekspr. gledališki oder, gledališče: z velikim uspehom je nastopil na opernih deskah;
to delo želimo videti tudi na domačih deskah / gledališke, odrske deske / zelo mlada je stopila na deske začela igrati v gledališču
♦ agr. deska poševna železna plošča pri plugu, ki odrezano brazdo obrne in zdrobi; čeb. naletna deska deska na spodnji sprednji strani čebelnjaka, kamor sedajo čebele; tisk. deska plošča, na katero se odlaga stavek; zgod. deželna deska v fevdalizmu zemljiška knjiga z vpisi plemiških zemljišč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
dróg -a m, mn. drogôvi in drógi (ọ̑) 1. dolg, raven, v prerezu navadno okrogel predmet, ki se rabi kot nosilec, opornik, orodje: zabiti drog v zemljo;
nad žerjavico je vrtel na drog nataknjeno jagnje;
z drogom odriniti čoln od brega;
betonski, jeklen, lesen, železen drog;
nosilni, podporni drogovi / brzojavni, električni, telefonski drog; prečni drog za jadra
● spustiti zastavo na pol droga obesiti jo na sredino droga v znamenje žalovanja2. teh., s prilastkom jekleni palici podoben predmet kot del različnih strojev: pogonski, zavorni drog
♦ alp. reševalni drog drog, na katerega se pritrdi platnena vreča pri spuščanju ponesrečenca s stene; avt. pretični drog jeklena palica za spreminjanje položaja zobnikov v menjalniku; strojn. batni drog drog, ki veže bat s križnikom ali bate med seboj; šport. drog telovadno orodje z vodoravno jekleno palico na dveh stoječih opornikih; gladka, navpično stoječa palica za plezanje, pritrjena na strop in na tla; teh. vlečni drog kovinska palica, s pomočjo katere eno vozilo vleče drugo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
drógec -gca m (ọ̑) manjšalnica od drog: zabiti drogec v zemljo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
gól1 -a m (ọ̑) šport. cilj napada pri nekaterih igrah, predvsem z žogo, vrata: brcniti žogo v gol;
nebranjeni gol / streljati na gol / na travniku so postavili gole in začeli z nogometom naprave, ki označujejo cilj napada// dejstvo, da pride žoga v ta cilj: dati, doseči, prejeti gol; šport. žarg. zabiti gol / častni gol edini gol, ki ga je dalo poraženo moštvo / imajo dva gola prednosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
gúmpec -pca m (ȗ) pog., slabš. omejen, neumen človek: sami gumpci so se zbrali;
pravi gumpec je / kot psovka gumpci zabiti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
kájla -e ž (ȃ) nižje pog. zagozda: izbiti kajlo izpod podpornika / odreži mi kajlo kruha
● pog., ekspr. dati, zabiti komu kajlo z besedo, dejanjem koga učinkovito zavrniti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
kávelj1 -vlja m (á) priprava, navadno železna, z ukrivljenim koncem zaa) obešanje česa: zabiti kavelj v steno;
sneti hlače s kavlja;
meso je obesil na kavelj;
železni kavlji b) prijemanje, vlečenje: hlod je premaknil s kavljem / čolnarski kavelj; nosilni kavelj pri dvigalu, žerjavu; prijemalni kavelj c) pritrjevanje, pričvrščanje: lestev je oprl s kavlji na polico / kretnice so pritrjene s kavlji
♦ med. kavelj priprava za pričvrščanje robov rane; žel. kavelj priprava za uravnavanje ognja v peči lokomotive; vlečni kavelj za vlečenje in spajanje posameznih vagonov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
kijáča -e ž (á) star. kij: udaril ga je s kijačo / zabiti kol s kijačo z batom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
kládivo in kladívo -a s (á; í) 1. orodje za tolčenje iz držaja in na njem nasajenega navadno železnega kosa: udariti s kladivom;
s kladivom zabiti žebelj v steno;
težko kladivo;
kladivo in nakovalo;
besede so padale trdo kot udarci kladiva;
srce mu je bílo kakor kladivo zelo, močno / čevljarsko, kleparsko, mizarsko kladivo; leseno kladivo za meso; kladivo za klepanje / kladivo se je snelo z ročaja; nasaditi kladivo
● srp in kladivo simbol proletarske revolucije, komunizma; ekspr. znašel se je med kladivom in nakovalom v zelo neprijetnem, zapletenem položaju2. kladivu podoben del kake naprave: na vratih je udarilo kladivo / kladivo pri uri kembelj
♦ alp. ledno kladivo ki se rabi pri plezanju po ledenih stenah; mont. odkopno kladivo stroj za odkopavanje rude, premoga; vrtalno kladivo stroj, s katerim se delajo vrtine za odstreljevanje, razstreljevanje; strojn. strojno kladivo stroj, pri katerem se kladivo dviga in spušča mehanično; šport. (atletsko) kladivo na žico pritrjena kovinska krogla za metanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
klámfa -e ž (ȃ) pog. železna priprava, zlasti za začasno spenjanje lesenih delov: zabiti klamfo v trama / železna klamfa; prim. penja, skoba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
klìn tudi klín klína m (ȉ í; ȋ ī) 1. paličast, na eni strani priostren kos lesa, železa, ki se v kaj zabije: klin izpuliti;
zabiti klin v zemljo;
luknja za klin;
suh je kakor drenov klin zelo// temu podoben predmet, ki se rabi za sajenje na gredicah: s klinom delati luknje za sadike / sadilni klin 2. kovinska ali lesena priprava za zagozdenje: zabiti klin v špranjo / zagozditi klin; pren., ekspr. zabiti klin v telo svetovnega imperializma 3. prečna palica na lestvi: vzpenjal se je od klina do klina;
lestev z desetimi klini;
pren., ekspr. stal je na najnižjem klinu družbene lestvice 4. navadno lesen, v steno zabit predmet za obešanje: sneti klobuk s klina;
obesiti suknjo na klin;
puška visi na klinu 5. podolgovat kovinski predmet z ušesom, ki se zabije v skalo za pomoč pri plezanju: klini so bili zrahljani in vrvi potrgane;
iti, plezati po klinih / plezalni klini
● ekspr. novico s klina sneti izmisliti si jo; ekspr. obesiti študij na klin opustiti študiranje; divje gosi letijo v klinu so med letenjem razporejene v obliki ostrokotnega trikotnika z ostrim robom na čelu; ekspr. klin se s klinom izbija najučinkoviteje se obračuna z enakim sredstvom
♦ alp. ledni klin za zabijanje v led pri plezanju; podolžni klin z rezjo v isti smeri z ušesom; žel. klin priprava za pritrjevanje tovora na vagon
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
klínec -nca m (ȋ) 1. nav. ekspr. klin: zabiti klinec v steno;
lesen, železen klinec / čevljarski klinec lesen žebljiček// nar. zobotrebec: doma delajo klince 2. vulg. ničvreden, slab moški: ta klinec je vsega zmožen / kot psovka ti prekleti klinec 3. v členkovni rabi izražaa) jezo, omalovaževanje: klinec, pa taka družba / klinec gleda vse skupaj b) močno zanikanje: klinec boš dobil, ne pa denar
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
kôlček2 -čka [kou̯čək] m (ó) manjšalnica od kol: zabiti kolček v zemljo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
kôlec -lca [kou̯ca] m (ó) 1. količek, količ: nasekal in ošilil je nekaj kolcev;
zabiti kolec v zemljo 2. nar. kol: mlado drevesce je privezal k debelemu kolcu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
kolíček -čka m (ȋ) manjšalnica od kol(ič): priostriti, zabiti količek;
označiti, pritrditi s količki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
laféta -e ž (ẹ̑) spodnji del, podstavek artilerijskega orožja: zabiti krake lafete v zemljo / topovska lafeta / krsto z mrtvim poveljnikom so peljali na lafeti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
ôkno -a s, mn. tudi ókna (ó) 1. odprtina v steni stavbe, prevoznega sredstva, narejena zaradi svetlobe, zračenja: soba ima tri okna;
narediti okno v steni;
zabiti okno z deskami;
zazidati okno;
postaviti cvetlice na okno;
gledati, nagniti se, skočiti skozi okno;
metati stvari skozi okno;
sloneti, stati na oknu;
videl sem ga na, ob oknu;
spati pri odprtem, zaprtem oknu;
majhno kletno, stopniščno, strešno okno;
nizko, okroglo okno;
široka, velika okna dnevne sobe;
visoko obokano okno;
zatemnjeno okno;
hiša brez oken na severni strani;
nadzidek nad oknom;
sedeti na klopi pod oknom / okna (gledajo, so obrnjena) na cesto, na dvorišče / križno okno s križi; mrežno okno z mrežo; podestno okno nad podestom// okvir s steklom, prozornejšim materialom, prirejen za takšno odprtino: umiti okno; vzidati okno; skrbno zagrniti okno; zakitati okno; postaviti rože med okna; potrkati na okno; razbijati po oknih; kupiti nova okna; čipkaste zavese na oknih / okna se bleščijo v soncu; sončni žarki odsevajo v oknih / poslikana okna / okno je celo, počeno, razbito okenska šipa / čistilec oken / dvojno okno ki je zastekljeno z dvema šipama; dvokrilno okno ki ima dve krili; razbiti izložbeno okno; notranje okno del dvojnega okna, ki je na notranji strani okenske odprtine; zunanje okno del dvojnega okna, ki je na zunanji strani okenske odprtine2. nav. ekspr., s prilastkom odprtina: okno rova;
okno podzemne votline 3. odprtina v pregradi, (večjem) oknu za poslovanje s strankami; okence: preriniti se do okna / blagajniško okno 4. ekspr. odprt, svoboden prostor, ki omogoča različno delovanje, vplivanje: hoteli so imeti okno na Jadran;
to območje je predstavljalo okno v svet / odpiranje oken proti vzhodu 5. etn. del kozolca med dvema stebroma: založiti okna s snopjem 6. rač. omejen del računalniškega ekrana za prikazovanje programov, datotek: večji del slike zasede glavno okno;
odpreti, povečati okno brskalnika / program deluje v oknu tako, da ne prekrije celotnega namizja / pogovorno okno s katerim si program in uporabnik izmenjujeta podatke
♦ arhit. bazilikalno okno; francosko okno do tal segajoče okno z ograjo na zunanji strani; ležeče okno ki je širše kot višje; slepo ali lažno okno ki je narejeno le zaradi zunanje podobe stavbe in ne služi svojemu namenu; niša v fasadi, ki ponazoruje okno; grad. cvetlično okno s prostorom, prirejenim za gojitev cvetlic; obrt. montažno okno dokončno izdelano okno, ki se pritrdi v okensko odprtino; odklopno okno enokrilno okno z nasadili na zgornji ali spodnji prečki; sklopljeno okno dvojno okno, katerega krilna okvira se stikata; um. gotsko okno ozko, visoko okno, zgoraj koničasto podaljšano, navadno s poslikanim steklom
● šol. žarg. imeti okno prosto uro sredi pouka; knjiž. na okno trka dan, večer dani se, večeri se; nar. dolgo je hodil k njej pod okno vasovat; ekspr. ne mečite denarja skozi okno ne dajajte, izdajajte denarja za kaj nekoristnega, nevrednega, nesmiselnega; ekspr. vsi so na oknih veliko ljudi gleda na cesto, iz prostora
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
okrájek -jka m (ȃ) 1. knjiž., navadno s prilastkom rob1,
obrobje: okrajek gozda / ovce na okrajku črede so se vznemirile / za okrajki hribov leži mesto / razvleči testo in obrezati debele okrajke // zastar. rob1, konec1: nasloniti komolec na okrajek naslonjala / potegniti okrajke plašča k sebi 2. zastar. nezoran, travnat del med njivami; meja: pustiti voz na okrajku 3. nav. mn., knjiž., zastar. krajevec, krajec: klobuk s širokimi okrajki // del pokrivala, ki se da zavihati; naušnik: potegniti si okrajke kape na ušesa 4. knjiž., zastar. obroba, obšitek: nosili so suknje z rdečimi, širokimi okrajki
● star. med kosi kruha v košarici je izbral okrajek krajec; knjiž. obrezal je liste in okrajke pometel obrezke; zastar. napisati opombe na okrajek rob; knjiž. golobi so sedali na okrajke stavbe poličke, nadzidke; zastar. zabiti odprtino z okrajki krajniki
♦ alp. ozek prečni pomol v steni; anat. končni del dolge cevaste kosti; epifiza
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
pénja -e ž (ẹ̄) knjiž. železna priprava, zlasti za začasno spenjanje lesenih delov: zabiti penjo v trama;
s penjo pritrditi hlod na kozo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
penjáča -e ž (á) knjiž. železna priprava, zlasti za začasno spenjanje lesenih delov: zabiti penjačo v trama
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
pílka -e ž (ī) nar. lesen zamašek za sode; veha1:
odbiti pilko;
zabiti sod s pilko // odprtina na vrhu soda: zamašiti pilko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
prepričeváti -újem nedov. (á ȗ) prizadevati si doseči, da bi kdo glede na logiko, izkustvo upravičeno imel povedano, mišljeno za resnično, pravilno: zagovarjal je svoje mnenje in zaman so ga prepričevali;
prepričevati koga o čem;
prepričevati z besedami, dokazi;
dolgo se je prepričeval, da nesreče ni kriv / njegovi pogledi so ga prepričevali, naj se ne boji / ekspr. prepričevati koga s pestmi // delati, povzročati, da kdo glede na logiko, izkustvo upravičeno ima povedano, mišljeno za resnično, pravilno: te slike nas prepričujejo, da na planetu ni živih bitij
● publ. taka umetnost ga je vse manj prepričevala ni vzbujala v njem pozitivnega odnosaprepričeváti se
spoznavati pozitiven ali negativen odnos med povedanim, mišljenim in resničnostjo tako, da se o resničnosti, pravilnosti spoznanega ne dvomi: prepričeval se je, če so zaboji zabiti
prepričujóč -a -e:
prepričujoč ga o nasprotnem, je postal nevljuden
● knjiž. to je prepričujoč dokaz, da ga ljudstvo podpira prepričljiv
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
razcèp -épa m (ȅ ẹ́) 1. glagolnik od razcepiti: povzročiti, preprečiti razcep;
po razcepu je postal predsednik na novo nastale organizacije;
svetovnonazorski razcep;
razcep stranke;
razcep sveta na bloke;
pisatelj prikazuje razcep med starimi in mladimi / razcep ogljikovodikov; razcep števila 2. razcepljenost: razcep v društvu se je še poglobil;
razcep škoduje ugledu stranke 3. reža, ki nastane pri cepljenju: zabiti zagozdo v razcep 4. vsaka od cest, prog, ki nastane z razcepitvijo ceste, proge: voziti po desnem razcepu // kraj, prostor, kjer se cesta, proga razcepi: na razcepu je kažipot 5. psiht. nenormalna, navadno bolezenska zveza, povezava med duševnimi dejavnostmi: razcep mišljenja / razcep osebnosti pojav, da se kdo čuti in vede kot dvojna, večkratna osebnost
● knjiž. razcep med osebnimi in skupnimi interesi nasprotje
♦ anat. razcep arterije, sapnika; fiz. razcep jedrska reakcija, pri kateri se cepijo jedra z veliko atomsko maso in se sprošča energija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
sékanec -nca m (ẹ̑) nekdaj večji žebelj za okovanje navadno cokel: sekanci so škrtali po kamenju // žebelj brez glavice za pritrjevanje napetnikov: zabiti sekanec v peto
♦ nav. mn., les. enakomerno nasekani koščki lesa za pridobivanje celuloze, lesovine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
sód1 -a m, mn. stil. sodôvi (ọ̑) 1. velika valjasta, navadno trebušasta posoda z dnom na obeh koncih: sod drži tristo litrov;
izdelovati, nabijati, pomivati, valiti sode;
zabiti sod z veho;
nalivati vino v sod;
hrastov, kostanjev sod;
pločevinast sod;
razsušen sod;
stolitrski sod;
sod vina;
doge soda;
obroči za sode;
ima trebuh kot sod zelo velik / bencinski, vinski sod; sod za odpadke // vsebina soda: gostje so popili več sodov 2. nekdaj prostorninska mera za tekočine, približno 113,2 l: dva soda in deset bokalov vina
● ekspr. kako more biti tak sod tako debel; nar. sod že poje je že skoraj prazen, zato zadoni, če se potrka po njem; publ. to sporočilo je izbilo sodu dno je sprožilo proces, ki se je dolgo pripravljal; pog. dal je nov sod na pipo začel je točiti pijačo iz novega soda; ekspr. dokler bo sod moker dokler bo vino v njem; ekspr. polniti sode brez dna opravljati nekoristno delo; opravljati delo, ki ni nikoli končano; sod smodnika ekspr. biti sod smodnika vir nevarnosti; ekspr. vreči iskro v sod smodnika v zelo napeti situaciji povzročiti spor, konflikt; ekspr. sedeti na sodu smodnika biti v zelo nevarnem položaju; imam glavo kot sod čutim pritisk, bolečino v glavi; preg. prazen sod ima močen glas kdor malo ve, veliko govori
♦ agr. oviniti sod; zažveplati sod; usnj. lužilni sod valjasta posoda za luženje kož; strojilni sod valjasta posoda, v kateri se pri strojenju mešajo kože
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
spójka -e ž (ọ̑) teh. priprava za spajanje, povezovanje: spojka se pokvari, zlomi;
odpeti, sneti spojko;
povezati s spojkami;
kovinska spojka;
spojke za plinske, vodovodne cevi;
spojka z gumijastim tesnilom / na robovih skrinje so bogato rezljane spojke
● knjiž. zabiti spojko v tram penjo, skobo; knjiž. spenjati akte s spojkami s sponkami; knjiž. na prsih je imela pozlačeno spojko zaponko
♦ elektr. kabelska spojka; žel. zavorna spojka cev za povezavo zavornega voda med dvema tirnima voziloma
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
spóna -e ž (ọ̑) 1. priprava za spenjanje: spona se je ukrivila, zlomila;
povezati, speti s spono;
jeklena, plastična spona / pasna spona zaponka; spone za vagone // les. železna priprava, zlasti za začasno spenjanje lesenih delov: zabiti spono v tram / tesarska spona // vrv, veriga:a) s katero se kaj spne: spona na vozu se je utrgala b) s katero se komu omeji gibanje, prostost: porezati, zrahljati ujetniku spone;
spona na nogah je konja ožulila / imeti spone na rokah; biti v sponah / nadeti komu spone okove2. ekspr., navadno s prilastkom kar utesnjuje, omejuje prostost sploh: voda, rešena ledenih spon / administrativne, duhovne, politične spone; spone gospodarske zaostalosti
● ekspr. pretrgati, streti, zlomiti spone osvoboditi se; ekspr. stoletja smo bili v sponah smo bili nesvobodni
♦ adm. spona element stenografske pisave za povezovanje dveh tankih znakov; teh. vijačna, vzmetna spona
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
sténa -e ž (ẹ́) 1. vsak od delov stavbe, ki omejuje prostor, prostore ob straneh: postaviti, sezidati steno;
prebiti steno med sobama;
pomakniti mizo k steni;
obesiti sliko na steno;
zabiti žebelj v steno;
narediti v steni odprtine za okna;
debela stena;
lesena, zidana stena;
stene so bile vlažne in plesnive;
bel, bled kot stena / ometati, pobeliti stene; čelna stena gradu pročelje; notranje, zunanje stene hiše zidovi; predelna, premična stena / plakatna stena na katero se lepijo plakati; predsobna stena lesen izdelek v obliki deske, navadno s kljukami za obešanje oblačil, z ogledalom in polico za klobuke; španska stena premična stena iz lažjega materiala za zakrivanje, ločevanje2. s prilastkom kar kaj omejuje, zapira ob straneh: stene jame se krušijo;
s sten in stropa votline curlja voda / obložiti stene pekača s testom; stene pohištva // kar omejuje kaj votlega: stena cevi, žoge / črevesna stena; stena želodca, žile 3. alp., geogr. skoraj navpično skalnato pobočje: preplezati steno;
planinca sta vstopila v steno;
vzpenjati se po steni;
krušljiva, previsna stena;
vrh, vznožje stene / severna stena Triglava / umetna stena navadno v zaprtem prostoru postavljena plezalna stena iz umetne snovi4. ekspr. kar onemogoča sodelovanje, zaupnost: ni znal premagati, premostiti stene med njima / z oslabljenim pomenom: loči ju stena predsodkov predsodki; med njima se je vzdigovala stena nezaupanja
● ekspr. tukaj imajo stene ušesa tukaj se prisluškuje; ekspr. pritisnil ga je ob steno spravil ga je v brezizhoden položaj; ekspr. govoriti gluhim stenam prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati; ekspr. imel je samo štiri gole stene neopremljeno sobo; ekspr. živi samo med štirimi stenami zelo osamljeno; ekspr. vse je bob ob steno vse je zaman; ekspr. njen obraz je bil kot stena ni izražal misli, čustev
♦ bot. stene plodnice; čeb. medcelična stena srednja stena sata; gled. četrta stena namišljena stena med avditorijem in odrom, ki ustvarja videz zaprtega odrskega prostora; grad. toplotna stena širok curek toplega zraka, ki preprečuje vdiranje hladnega zraka v prostor; zagatna stena za preprečevanje drsenja zemlje na pobočjih; les. podeskati stene; vet. kovalna stena lesena stena, ob katero se pri podkovanju priveže nemiren konj; rožena stena sprednji in stranski del kopitne roževine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
stóp1 -a m (ọ̑) nar. steber: zabiti stop v zemljo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
špránja -e ž (á) dolga, ozka odprtina v trdni snovi: v vratih se je pokazala špranja;
narediti, zamašiti špranjo;
opazovati kaj skozi špranjo v steni;
skozi špranje je mrzlo pihalo;
zabiti klin v skalnato špranjo / voda je širila drobne razpoke v špranje in luknje // dolga, ozka odprtina sploh: špranje med deskami so postajale vedno večje; skozi špranjo pod vrati je porinil pismo v sobo / ekspr. v oblakih se je pokazala svetla špranja / ekspr. stisniti oči v špranjo; odprl je vrata za špranjo na široko
♦ anat. špranja med glasilkama
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
štukatúrnik -a m (ȗ) obrt. žebelj v obliki kavlja za pritrjevanje štukatur: zabiti štukaturnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
v2 predl. I. s tožilnikom, v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka vá- (ȃ) 1. za izražanje usmerjenosti navznoter: priti v hišo;
metati v jamo;
pogled v dvorano / potopiti v vodo; zabiti v zemljo; dvignjen v zrak / iti v mesto, tujino / zaviti v desno; stopiti v stran vstran / sesti v klop, naslanjač / vtirati kremo v kožo; vstopiti v sobo // za izražanje predmeta, ki kaj obdaja: oblačiti se v lepa oblačila; vzeti v roko / vpreči v jarem; vkovati v verige 2. za izražanje usmerjenosti kam sploh: gledati vanj;
streljati v tarčo;
udarec v obraz 3. za izražanje mesta kakega stanja, lastnosti: zrediti se v trebuh;
rdeč v obraz 4. za izražanje določenega časa: prireditev bo v nedeljo / v drugo je le uspel drugič / pog. dogovoriti se za v soboto // za izražanje časa, določenega glede na količino: delati pozno v noč; zidanje se je zavleklo v zimo 5. za izražanje načina dejanja: iti v gosjem redu;
ekspr. zavpiti v en glas;
igrati v troje / prenašati se iz roda v rod 6. za izražanje namena: dati v najem;
povedati v opravičilo;
večerja v čast gosta / strašilo za v proso / vabiti v goste 7. za izražanje sredstva: brisati si roke v predpasnik;
zavit v odejo 8. za izražanje predmeta, na katerega je usmerjeno določeno dejanje: verovati, zaupati v koga;
zaljubiti se v sošolko;
upanje v uspeh 9. za izražanje predmeta prehajanja, spremembe: breg se preveša v dolino;
pomlad prehaja v poletje / navadno v zvezi z iz: iz kmetice se je spremenila v gospo; preračunati iz dolarjev v evre; prevajati iz nemščine v slovenščino // za izražanje predmeta, ki je posledica, učinek spremembe: voda se spremeni v led; dvom raste v obup; zmleti v prah; zabava se razvija v razgrajanje / razdeliti v dva dela 10. za izražanje predmeta, ki pomeni dejanje, stanje: spustiti se v boj;
poseči v dogajanje;
ekspr. lesti v dolgove;
spraviti v red;
stopiti v veljavo / vključiti se, vmešati se v delo 11. za izražanje zveze s celoto, ki vključuje koga ali kaj kot del: to spada v redno delo;
pog. vzeti v račun;
stopiti v stranko / vključiti se v skupnost; uvrstiti v zbirko II. z mestnikom 1. za izražanje mesta znotraj česa: ostati v hiši;
v kotlu vre;
stvar v škatli / tavati v megli; premikati se v vodi / živeti v mestu; vlak v daljavi / sedeti v klopi, naslanjaču / v besedilu ni napak / zastar. v Gorenjcih, Nemcih na Gorenjskem, v Nemčiji// za izražanje predmeta, ki kaj obdaja: lokal je ves v lesu, marmorju; oblečen v belo 2. za izražanje mesta kakega dejanja: skrčiti noge v kolenih;
zlomiti se v sredini 3. za izražanje mesta, pojmovanega kot sestav, katerega del je kdo ali kaj: biti v odboru, vladi;
živeti v skupnosti narodov;
otrok v družini;
pesmi v zbirki 4. za izražanje mesta, področja delovanja, nastopanja: delati v administraciji, turizmu;
oglašati se v javnosti / ohraniti v spominu 5. za izražanje določenega časa: umreti v mladosti;
v času kuge;
v prihodnjem letu / bilo je v košnji // za izražanje časa, znotraj katerega kaj je, se zgodi: vrniti se v treh mesecih; končati v roku; publ. v teku enega leta v enem letu / najtoplejši dan v zadnjih desetih letih 6. za izražanje okoliščin dejanja: potovati v dežju;
reči v jezi;
delo v vročini 7. za izražanje načina dejanja: plesati v parih;
vse je v redu;
ekspr. ravnati s kom v rokavicah obzirno, previdno;
veter piha v sunkih / posneti v barvah; izdati v knjižni obliki; pogovor v ruščini 8. za izražanje sredstva: čistiti zarjavele dele v bencinu;
pomagati v denarju, strokovnjakih;
voziti v vozičku 9. za izražanje količine: vsega imajo v izobilju;
udeležiti se v majhnem številu 10. za izražanje stanja, položaja: biti v formi, zanosu;
znajti se nepričakovano v nevarnosti;
živeti v pokoju;
biti v sorodstvu / biti v delu, prodaji / zemljevid v velikem merilu; čokolada v prahu 11. za izražanje predmeta, na katerega je dejanje omejeno: zmagati v teku;
napredovati v znanju;
umirjen v vedenju / v bistvu ima prav; v vsakem oziru, pogledu 12. za izražanje istovetnosti, enakosti: v meni imaš dobrega prijatelja;
v vseh ljudeh vidi sovražnike
● smehljati se v brado sam pri sebi; pog. poštevanka mu ne gre v glavo ne more si je zapomniti; ekspr. kovati koga v (tretje, sedmo) nebo zelo ga hvaliti, povzdigovati; pog. v nič dajati, devati omalovaževati, podcenjevati; ekspr. v obraz lagati predrzno, nesramno; pog. smejati se komu v pest komu se (skrivaj) posmehovati; ekspr. v petek in svetek vedno, za delovne in praznične dni; iti v vas h komu v kmečkem okolju obiskati koga, iti na obisk h komu; ekspr. iti vase razmišljati o svojih duševnih stvareh, značaju, morali, etiki; evfem. biti v letih star, starejši; v resnici izraža, da kaj je, se godi in ni rezultat izmišljanja, domišljije; knjiž. ni stvar v tem, da svet spremenimo, ampak, da ga izboljšamo ni naš cilj, ni predvsem pomembno; prim. tjavendan, vdrugo, vkraj, vkraju, vstran, vtem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
vbíti vbíjem dov., vbìl (í ȋ) 1. z udarci narediti, da kaj s koničastim delom pride v kaj in tam ostane; zabiti2:
vbiti klin v skalo;
vbiti žebelj v steno 2. ekspr. s strogim ravnanjem doseči pri kom kako lastnost: vbiti komu pokorščino;
uspelo ji je vbiti ponižnost, strah // navadno v zvezi vbiti v glavo z vztrajnim razlaganjem doseči, da se kdo česa nauči, si kaj zapomni: vbiti komu znanje v glavo / vbiti ljudem svoje prepričanje / kar si vbije v glavo, hoče tudi doseči za kar se trdno odloči
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
véha1 -e ž (ẹ́) lesen zamašek za sode: odbiti veho;
zabiti sod z veho;
pijan kot veha zelo
● ekspr. molči, veha pijana človek pijani
♦ agr. kipelna veha priprava, s katero se zamaši odprtina soda tako, da se prepreči dostop zraka in omogoči izhod ogljikove kisline// odprtina na vrhu soda: veha je odmašena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
vodnják -a m (á) 1. zaprt prostor ali posoda, navadno v zemlji, za zbiranje, shranjevanje večjih količin pitne vode: kopati, vrtati, zidati vodnjak;
zajemati vodo iz vodnjaka;
globok vodnjak;
vaški vodnjak;
vodnjak s talno vodo / kraški vodnjak s kamnitim obodom; vodnjak na vedro in vreteno; vodnjak na vzvod; vodnjak z ročno črpalko 2. arhitektonsko zasnovan in plastično okrašen zbiralnik za vodo, navadno z vodometom: sredi trga stoji vodnjak;
bronast, kamnit vodnjak / Robbov vodnjak
♦ geogr. arteški vodnjak; teh. zabiti vodnjak z v zemljo zabito koničasto cevjo z režami
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
zábiti1 -im dov. (á) star. pozabiti: očala je zabil doma / ne zabi povedati, kar smo ti naročili / zabiti obljubo; zabiti na dom zábljen -a -o:
nikoli zabljena prva ljubezen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
zabíti2 -bíjem dov., zabìl (í ȋ) 1. z udarci narediti, da kaj s koničastim delom pride v kaj in tam ostane: zabiti kol v zemljo;
zabiti zagozdo v razpoko 2. z udarci spraviti kako snov, predmet v kako odprtino, da se ta zapre, zadela: luknjo so zabili z debelim kamenjem / zabiti sod z veho // ekspr. s silo, z udarci spraviti kaj kam sploh: roke je zabil v žepe skoraj do komolcev; zabiti žogo čez travnik 3. s pritrditvijo česa z žebljem, žeblji zapreti, prekriti: zabiti okenske odprtine z deskami / zabiti hišo; zabiti zaboj / zabiti pokrov na krsto pribiti4. navadno v zvezi s srce s širjenjem in krčenjem ritmično pognati kri po žilah: od strahu ji je srce hitreje zabilo 5. navadno v zvezi z ura z zvočnim znakom, znaki naznaniti čas: v stolpu je zabila ura 6. ekspr., navadno v zvezi zabiti v glavo z vztrajnim razlaganjem doseči, da se kdo česa nauči, si kaj zapomni: zabiti komu podatke v glavo 7. slabš. zapraviti: ves denar zabije;
plačo zabije po gostilnah / žal mu je časa, ki ga je zabil za to delo nekoristno porabil8. ekspr. prebiti2,
preživeti: veselo je zabil prosti čas;
skušal je nekako zabiti čas do odhoda vlaka 9. pog. odrezavo zavrniti, spraviti v zadrego: ta pa zna zabiti;
dobro jih je zabil
● pog. zabiti gol dati, doseči; pog., ekspr. zabiti komu kajlo z besedo, dejanjem koga učinkovito zavrnitizabíti se
1. ekspr. za dalj časa se namestiti kje, umakniti se na težje dostopen kraj, težje dostopno mesto: zabil se je v bunker in čakal, da se spopad konča
// za dalj časa se zapreti, umakniti kam: zabil se je v sobo in bral; zabili so se na peč in kvartali / do konca življenja se je zabil na podeželje
2. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: tako se je zabil v študij, da ni mislil na nič drugega / zabiti se v knjige
3. pog. zaleteti se, trčiti: pazi, da se ne zabiješ; zaradi prevelike hitrosti se je zabil v zid; zabiti se z avtomobilom
zabíti si ekspr., navadno v zvezi zabiti si v glavo
trdno se odločiti kaj doseči, narediti: zabil si je v glavo, da bo šel študirat / kadar si kaj zabije v glavo, ga ni mogoče ustaviti
zabít -a -o
1. deležnik od zabiti: zabit klin; z žeblji zabita vrata
● ekspr. nebo je čisto zabito z oblaki prekrito
♦ grad. zabiti vodnjak vodnjak z v zemljo zabito koničasto cevjo z režami, iz katerega se voda dviga navadno z ročno črpalko
2. ekspr. oddaljen, odročen: zabiti kraji; zabite vasi
3. slabš. omejen, neumen: zabit človek; zabit je kot vol / kot psovka štor zabiti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
zabítje -a s (ȋ) glagolnik od zabiti zabijem: z zabitjem čepa zapreti sod
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
zabòj -ôja m (ȍ ó) posoda kockaste, kvadraste oblike, navadno iz lesa, za shranjevanje, embaliranje: izdelovati zaboje;
odpreti zaboj;
zbiti zaboj iz desk;
zabiti pokrov na zaboj;
zlagati knjige v zaboj;
kovinski zaboj;
zaboj s strelivom;
zaboj za drva, premog, sadje / zaboj piva // vsebina zaboja: stresli so cel zaboj krompirja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
zabúnkati -am dov. (ȗ) 1. večkrat udariti s pestjo: zabunkati po vratih // ekspr. zabiti2, zatolči: srce mu je močneje zabunkalo 2. ekspr. zapraviti: denar je hitro zabunkal / zabunkal je posestvo zabúnkati se pog.
za dalj časa se namestiti kje, umakniti se na težje dostopen kraj, težje dostopno mesto: zabunkali so se v votlino in čakali, da nevarnost mine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
zagózda -e ž (ọ̑) 1. proti enemu koncu zožujoč se kos kovine, lesa za cepljenje, trdno nameščanje česa: zabiti zagozdo v klado;
cepiti z zagozdo;
čelo zagozde / z zagozdo utrditi kol, opornik / obročasta, ploščata zagozda; zagozda za skobljič / podložiti pod kolo zagozdo 2. teh. del z navadno po dolžini zožujočim se profilom za povezovanje razstavljive zveze dveh strojnih delov: zagozda se je zrahljala / bradata zagozda ki ima nastavek za izbijanje, izdiranje; vložna zagozda ki se vloži v prilegajoči se utor3. ekspr., navadno s prilastkom velik trikoten kos česa: odrezal si je rezino slanine in zagozdo kruha;
zagozda sira 4. mesto, kjer se kdo ali kaj zagozdi: pognal je in speljal voz iz zagozde;
obtičati v zagozdi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
zagózdica -e ž (ọ̑) manjšalnica od zagozda: vstaviti, zabiti zagozdico
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
zaklínek -nka m (ȋ) knjiž. 1. klinast predmet, s katerim se kaj trdno namesti: zabiti zaklinek 2. klinast del kake površine, ki sega v kaj: gozdni zaklinek;
v stepo so segali osmojeni zaklinki trave / v zaklinkih stropa so ornamenti
● zastar. kožuh na zaklinke škrice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
zaklíniti -im dov. (í ȋ) knjiž. 1. z zabitjem klina, klinov narediti, da je kaj trdno nameščeno: zakliniti toporišče / zakliniti sekiro / zakliniti jambor v pod 2. zakoličiti: zakliniti zemljišče 3. povzročiti, da ima kaj klinasto obliko: granata je zaklinila stolp
♦ gozd. zakliniti hlod zabiti vanj klin za spravilo iz gozdazaklíniti se
prodreti, zariti se v kaj kot klin in tam ostati: železo se je zaklinilo med rebra / enota se je zaklinila v sovražno vojsko
zaklínjen -a -o:
zaklinjen hlod
● knjiž. zaklinjena planinska pot zavarovana s klini
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
zatôlči -tôlčem [zatou̯či] dov., zatôlci zatôlcite in zatolcíte; zatôlkel zatôlkla (ó) 1. s tolčenjem, udarjanjem spraviti v kaj tako, da ni višje od površine česa: zatolči zapognjeni žebelj v les / zatolči kol v zemljo zabiti// s tolčenjem, udarjanjem trdno namestiti: zatolči toporišče v sekiro; zatolči veho v sod 2. nekajkrat slišno udariti: v gozdu je zatolkel detel;
zatolči po mizi 3. ekspr. začeti močno biti, utripati: ob tem prizoru mu je zatolklo srce;
brezoseb. v prsih mu je zatolklo 4. ekspr. z udarci ubiti: zatolči miš;
zatolči s palico / zajeli so jih in jih zatolkli 5. pog. narediti, povzročiti, da kdo ne more (uspešno) delovati: zatolči mladega ustvarjalca / prevelika samokritičnost ga je zatolkla
● ekspr. zatolči koga v zemljo uničiti ga, onemogočiti gazatôlčen -a -o:
žebelj, zatolčen v desko; fant je popolnoma zatolčen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
zíd -a in -ú m, mn. zidôvi (ȋ) 1. vsak od delov stavbe, narejen z gradbenim materialom, zlasti z zidaki, ki omejuje prostor, prostore ob straneh: v kleti so zidovi vlažni;
porušiti, sezidati zid;
krogla je prebila zid;
pomakniti posteljo do zida, k zidu;
obesiti sliko na zid;
zabiti žebelj v zid;
betonski, opečnat zid;
stavba z debelimi zidovi;
odprtina, razpoka v zidu;
bled kot zid / hišni zid; samostanski, tovarniški zidovi / čelni zid pročelje; notranji, zunanji zidovi hiše; predelni, temeljni zid; slepi zid brez oken, odprtin / obrnil se je k zidu in zaspal k steni// temu podoben samostojen objekt: parceli je ločil zid; postaviti zid okrog gnojišča; obdati, zapreti z zidom; nizek, visok zid; vodoraven zid pred odprtino kmečke peči; gore stojijo kot zid med obema pokrajinama / obrambni, požarni, zaščitni zid; pokopališki, vrtni zid; zid proti vetru / kitajski zid obrambni zid severne in severozahodne Kitajske proti Mongolom / ekspr.: množica je naredila živi zid; zid strmih hribov; pren., ekspr. obdaja jo gluhi zid samote 2. ekspr. kar onemogoča sodelovanje, zaupnost: ni znal premagati, premostiti zida med njima;
predlagal je veliko izboljšav, a je naletel na zid niso ga poslušali, upoštevali / z oslabljenim pomenom: loči ju zid predsodkov predsodki; med njima se je vzdigoval zid nezaupanja, odtujenosti
● ekspr. govoriti zidu prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati; ekspr. pritisnil ga je ob zid spravil ga je v brezizhoden položaj; ekspr. postaviti koga pred zid obsoditi na smrt z ustrelitvijo; hoteti, riniti z glavo skozi zid hoteti izsiliti, doseči nemogoče; ekspr. v zid se zaleti izraža nejevoljo, nestrpno odklanjanje, zavračanje; ekspr. med njima je kitajski zid velika ovira, zapreka; ekspr. naveličan je mestnih zidov življenja v mestu; ekspr. vedno je želel imeti svoje štiri zidove bivališče, dom; ekspr. okrog sebe je sezidal visok zid postal je nedostopen; prebiti zvočni zid biti hitrejši od zvoka; gluh je kot zid popolnoma, zelo
♦ arhit. kiklopski zid iz velikih, grobo obdelanih kamnov s prilegajočimi se ploskvami; grad. ojačevalni zid ki povzroča večjo nosilnost; podporni zid ki preprečuje premik zemlje, materiala; polnilni zid s katerim se zapolni odprtina, presledek med nosilnimi, navadno zunanjimi elementi; suhi zid kamnit zid, pri katerem fuge niso zapolnjene z malto; teh. nosilni zid
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
zób1 -á tudi zóba m, mn. zobjé (ọ̑) 1. trd, bel izrastek v spodnji in zgornji čeljusti za grizenje, žvečenje hrane: zob ga boli;
zob se mu maje;
otroku že rastejo zobje;
zobje so mu šklepetali od mraza;
izdreti, izpuliti zob;
odlomiti si zob;
stisniti zobe;
umivati si zobe;
iztisniti slino skozi zobe;
tiščati pipo med zobmi;
žival se brani z zobmi;
škrtati z zobmi;
beli, gnili, zdravi zobje;
od tobaka porjaveli zobje;
močni, veliki zobje;
ščetka za zobe / umetni zob; pog. zlat(i) zob ki ima zlato krono2. temu podoben del česa: zabiti grabljam nove zobe;
zlomiti zob na glavniku;
zobje brane, pogonskega kolesa
● ekspr. sovražnik znova kaže zobe pripravlja se za napad, grozi; ekspr. gospodi je rad kazal zobe nasprotoval, se upiral; ekspr. zet je kmalu pokazal zobe se uprl, postal odločnejši, samozavestnejši; publ. zima je spet pokazala zobe je postala bolj mrzla, ostra; ekspr. sovražnik si bo v tem boju polomil zobe ne bo uspel; bo premagan; ekspr. v tem položaju ne kaže drugega kot stisniti zobe se obvladati, potrpeti; ekspr. oborožiti se do zob zelo dobro; pog., ekspr. dali smo ga na zob pili smo alkoholno pijačo; ekspr. leno cediti besede skozi zobe zelo počasi govoriti; pog. sosedom se v zobe daje povzroča, omogoča, da ga opravljajo, obrekujejo; ekspr. to mu kar naprej mečejo v zobe to mu kar naprej očitajo; pog., ekspr. nositi, star. vlačiti koga po zobeh obrekovati, opravljati ga; ekspr. bil je tiho, sam pri sebi pa je škripal z zobmi se je zelo jezil; ekspr. držati jezik za zobmi ne povedati česa, molčati; ekspr. stavbo je že načel zob časa zaradi starosti začenja razpadati; pog., slabš. jezik za zobe molči, ne ugovarjaj; pog., ekspr. rad bi dobil kaj za pod zob rad bi kaj pojedel; podarjenemu konju se ne gleda na zobe pri podarjeni stvari se ne smejo iskati napake; oko za oko, zob za zob če je bila komu storjena krivica, naj se zanjo maščuje
♦ alp. zob manjša kamnita tvorba, ki pokončno moli iz stene; anat. mlečni zob vsak od dvajsetih zob, ki zraste v zgodnji mladosti in po šestem letu starosti izpade; modrostni zob vsak od dveh zadnjih kočnikov; stalni zob vsak od dvaintridesetih zob, ki zraste po šestem letu starosti; strupni zob strupnik; vrat zoba del zoba med krono in koreninami; bot. pasji zob rastlina s suličastimi, temno pegastimi listi in rdečimi, nazaj zavihanimi cvetnimi listi, Erythronium dens-canis; gozd., les. pazduha zoba dno zareze med zobema pri žagi; les. volčji zobje na žagi zobje v obliki romboida, brušeni navadno poševno; med. mrtvi zob z odmrlim ali odstranjenim živcem; strojn. cikloidni zobje kolesa; evolventni zobje; teh. koren zoba del zobnika, kjer prehaja zob v podlago
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.
žebèlj -bljà in žêbelj -blja m (ə̏ ȁ; é) tanek, navadno valjast predmet za pritrjevanje, ki je na enem koncu glavičasto razširjen: žebelj popusti, se ukrivi, zarjavi;
izdelovati žeblje;
puliti žeblje s kleščami;
s kladivom zabiti žebelj;
okovati cokle z žeblji;
pribiti kaj z žeblji;
debeli, dolgi, tanki žeblji;
gladki, oglati žeblji;
ročno kovani žeblji;
glavica žeblja;
vijaki in žeblji / obesiti kaj na žebelj / čevljarski, mizarski, tapetniški, zidarski žeblji; okrasni žeblji
● ekspr. zadeti žebelj na glavo opozoriti na bistvo, priti do bistva stvari
♦ teh. ladijski žeblji; steblo žeblja; vet. podkovski žebelj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.