morálen -lna -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na moralo:a) z moralnega stališča je to nedopustno / tovarištvo, vztrajnost in druge moralne lastnosti; estetske in moralne vrednote / moralno dejanje, ravnanje; tega ne bi smel storiti, to vendar ni moralno b) moralni propad, razkroj;
moralna kritika družbe;
držati se moralnih načel, zakonov;
to ni le ekonomsko, ampak tudi moralno vprašanje / ima izostren moralni čut / moralna vzgoja otrok / slabš. deliti moralne nauke; moralna tendenca romana je preveč poudarjena / ekspr. moralni izprijenec; moralna čistost / slabš. moralno zgražanje moralistično / moralen človek tega ne bi naredil; on je zelo moralen / moralno-politična karakteristika / moralni kodeks novinarjev, zdravnikov etični kodeksc) to je moralni nauk basni, zgodbe 2. nanašajoč se na človekovo duševnost, čustva: moralna in materialna podpora;
moralno zadoščenje / čutiti moralni pritisk / povzročiti veliko moralno škodo / pravna in moralna dolžnost, pravica / ekspr. dobiti moralno klofuto, lekcijo / moralni zmagovalec
● pog. imeti moralnega mačka občutek sramu, krivde zaradi dejanja, vedenja, ki ni v skladu s častjo, obljubo
♦ rel. moralna teologija teološki nauk, ki obravnava pravila človeškega hotenja in ravnanja glede na dobro in zlomorálno prisl.:
to ga je moralno dvignilo; on vrednoti odnose, stvari predvsem moralno; biti moralno odgovoren;
prim. moralnopolitičen
opravičílo -a s (í)
1. izjava, navadno pisna, s katero se kaj opravičuje: napisati, prinesti opravičilo; poslušati opravičilo; z opravičilom ga je poslala v šolo / izmrmrati opravičilo mrmraje se opravičiti
// kar se navede za prenehanje negativnega mnenja: opravičilo, da je kradel zaradi lakote, mu ni zadoščalo / iskati, najti opravičilo za surovo ravnanje / publ. opravičilo za težek gospodarski položaj vzrok / publ. v tem je opravičilo našega boja upravičenost
2. glagolnik od opravičiti: opravičilo mu ni bilo dovolj, hotel je še drugo zadoščenje / za to napako ni opravičila ta napaka se ne da opravičiti / njegova knjiga je potrebna opravičila / povedati, reči kaj v opravičilo
popôln -a -o [popou̯n] prid., popôlnejši (ȏ) 1. ki zajema kaj v celoti: imeti popoln pregled nad dogajanjem / popolna redukcija električnega toka; tem živalim grozi popolno iztrebljenje / v domu ima popolno oskrbo / boj za popolno neodvisnost, osamosvojitev; popolna prepoved atomskih poskusov; popolna razorožitev / popolni sončni mrk 2. ki obsega vse sestavne dele celote, enote: popolna smučarska oprema;
ta uniforma ni popolna / publ. domača ekipa ni nastopila v popolni sestavi; to je do zdaj najpopolnejša zbirka / hlevski gnoj je popolno gnojilo / kandidat ima popolno srednjo šolo dokončano3. nav. ekspr. ki je po svojih lastnostih, značilnostih brez napak, pomanjkljivosti: popoln sistem;
njegov načrt je zelo popoln;
popolne oblike;
tehnično popolna letala / to je do zdaj najbolj popolna slika tega boja; informacija ni bila popolna // ki ima dobre, pozitivne lastnosti v največji meri: res popoln človek; postati popoln / neskončno popolno bitje 4. ki nastopa v največji meri: popolna pijanost, slepota, zdržnost / popolna enakopravnost; pustil ji je popolno svobodo; popolno medsebojno razumevanje, zaupanje / popoln mir; popolna tema; tišina je bila popolna // nav. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: popoln prelom s čim; stvar je ostala v popolni tajnosti; njihova zmaga je bila popolna; popolno nepoznavanje stvari; dobiti popolno zadoščenje / popoln nesmisel; nered v sobi je bil popoln; to je popolna laž / zdaj sem popoln berač; on je popoln tepec
♦ fiz. popolni odboj odboj, pri katerem se na meji med območjem z manjšo in območjem z večjo hitrostjo valovanja vse valovanje odbije, če je vpadni kot dovolj velik; jezikosl. popolni izpis besedila izpis, pri katerem je vsaka beseda izpisana tolikokrat, kolikorkrat se pojavi; popolni sinonim; mat. popolna indukcija sklepanje o veljavnosti izreka, nanašajočega se na kako naravno število, od tega števila na naslednje naravno število; popolno število število, ki je enako vsoti svojih pravih deliteljev; med. popolna paraliza; pravn. popolni preklic; zool. popolna preobrazba preobrazba, ki ima vse razvojne stopnjepopôlno prisl., star.
popolnoma: ljudje so ga že popolno pozabili; ostati popolno hladen
satisfákcija -e ž (á) knjiž. zadoščenje, zadostitev: dati, zahtevati satisfakcijo;
moralna satisfakcija;
igralčeva osebna satisfakcija
zadostílo -a s (í) zastar. zadoščenje: pričakovati zadostilo / dati komu zadostilo za storjeno krivico
zadostítev -tve ž (ȋ) 1. glagolnik od zadostiti: zadostitev predpisom / zadostitev obveznosti / zadostitev potrebe 2. knjiž. zadoščenje: zahtevati zadostitev za žalitve
zadoščênje -a s (é) 1. duševno stanje, pri katerem se kaj doživlja kot skladno z lastnimi zahtevami, pričakovanji: po opravljenem delu ga je navdalo, prevzelo zadoščenje;
čutiti zadoščenje;
imeti zadoščenje pri delu;
zadoščenje zmagovalca;
občutek zadoščenja / v zadoščenje mu je, da je njegov predlog sprejet; z zadoščenjem ugotavlja, da je delo dobro opravil 2. kar se naredi, da se kdo ne čuti več oškodovanega, užaljenega zaradi storjene mu krivice, povzročene škode, žalitve: zahtevati zadoščenje;
materialno, moralno zadoščenje;
popolno, pravično zadoščenje / dati komu zadoščenje za kaj; dobiti zadoščenje 3. glagolnik od zadostiti: zadoščenje predpisom, zakonom 4. knjiž. zadovoljitev: zadoščenje potreb / zadoščenje žeje potešitev
● zastar. če dolg ni vrnjen, dobi upnik zadoščenje odškodnino, nadomestilo
zadovóljščina -e ž (ọ̑) zastar. 1. zadovoljstvo: čutiti zadovoljščino po opravljenem delu 2. zadoščenje: zahtevati zadovoljščino