Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 6. 2024.

1. 1. knjiž. sposoben prodorno misliti in ustrezno ravnati; preudaren, pameten: moder človek, svetovalec; moder mož; on je najmodrejši med njimi; modro dekle; iron. tega je krivo tvoje modro vodstvo; moder v govorjenju; modrejši si, kot sem mislil; moder kot Salomon zelo; modrejši si od mene; postal si modrejši in starejši / ekspr. modra pamet / redko dali so ga v šole, da bi postal moder izobražen
   ● ekspr. če ga ne poznaš, verjemi, da je modra glava, da ima modro glavo da je pameten človek; spet je za eno izkušnjo modrejši spet si je pridobil izkušnjo
   // ki vsebuje, izraža prodorno mišljenje in ustrezno ravnanje: hvaležen mu je bil za modre nauke; njegov nasvet se mu je zdel moder; modra sodba; njegova beseda je vedno modra; modro mnenje / modra politika / modro kmetijstvo
2. 2. nar. resen, zadržan: zakaj si tako moder / moder obraz; modra drža / z modrimi voli je lahko oral sam mirnimi, poslušnimi

módro prisl.: modro se držati, govoriti, živeti; vse je modro premislil

módri -a -o sam.: modri se je hitro znašel; kamen modrih po verovanju alkimistov kamen, s katerim se dajo spremeniti nežlahtne kovine v zlato ali srebro; sedem modrih grški misleci in državniki v dobi pred Sokratom; moška in modra je ta; dokaj modrih je povedal modrih misli
♦ rel. trije modri trije možje, ki so prišli obdarovat novorojenega Kristusa

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 6. 2024.

1. 1. z nošenjem, prenašanjem spraviti kam: nanesti drva v kuhinjo; mravlje so nanesle visok kup iglic; nanesli so skupaj stole iz vse hiše / s čevlji so nanesli veliko blata, smeti v sobo / sinice so si nanesle novo gnezdo naredile
   // z delovanjem povzročiti, da kaj kam pride, se kje nabere: kamenje in pesek je nanesla voda; veter nanese kupe listja, snega / hiše stojijo, kot bi jih veter nanesel brez reda, načrta
2. 2. narediti, da pride na kako površino razmeroma tanka plast, majhna količina česa: nanesti kremo, ličilo na obraz; s čopičem nanesti barvo na platno
3. 3. vrisati na papir, sliko: na vodoravno os nanesi skalo za čas, na navpično za hitrost / nanesti razdalje v merilu
4. 4. z nesenjem povzročiti pojavitev določene količine jajc: letos so kokoši malo nanesle / pure so ji nanesle več jajc kot kokoši
5. 5. s prislovnim določilom dati, prinesti denar, dobiček: kopanje premoga v tem kraju malo nanese / na leto obresti precej nanesejo
   // z oslabljenim pomenom izraža, da nastane, se nabere česa toliko, kot nakazuje določilo: razprava je nanesla deset strani; vse skupaj nanese petnajst dni
6. 6. nav. ekspr., s prislovnim določilom izraža obstoj določenih okoliščin, zaradi katerih pride do kakega dejanja, stanja: slučaj je nanesel, da sta se srečala; naključje je tako naneslo / pogovor je nanesel tudi nanj; brezoseb. včasih je prijazen, včasih pa zadržan, kakor nanese

nanesèn tudi nanešèn -êna -o: zemlja tu je nanesena; ličilo je preveč na debelo naneseno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 6. 2024.

1. 1. ki ni zadržan, ni ustavljen: nezadržana voda je odnašala zemljo / nezadržan razvoj
   // sproščen, neprisiljen: nezadržan človek / nezadržano vedenje
2. 2. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: planiti v nezadržan jok, smeh

nèzadržáno prisl.: solze so mu nezadržano tekle po licih

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 6. 2024.

1. 1. narediti, povzročiti, da za koga preneha obstajati določeno (pravno) razmerje: zaradi spora sem odpovedal službo; odpovedati komu službo, stanovanje
   // izjaviti, da osebek
   1. a) ne priznava več veljavnosti česa: odpovedati pogodbo, sporazum
   2. b) česa naročenega ne želi več: odpovedati časopis / odpovedati naročeno kosilo
2. 2. izjaviti, sporočiti, da napovedanega, obljubljenega dejanja ne bo: zaradi bolezni v ansamblu so predstavo odpovedali
3. 3. z oslabljenim pomenom narediti, da kdo ni več deležen česa pozitivnega od osebka: odpovedati komu gostoljubje; odpovedati staršem pokorščino ne biti več pokoren, ubogljiv
4. 4. nav. 3. os. prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo: ko sem to slišal, so mi odpovedale noge; včasih mu odpove spomin / odpovedale so mu moči; ob tem problemu je tudi njegovo znanje odpovedalo / v drugem polčasu je moštvo odpovedalo / po eni uri dela je stroj odpovedal; če bi odpovedala strojnica, so imeli pripravljene granate / publ. slabši material v takih razmerah odpove postane neprimeren, se pokvari
   ● od presenečenja mu je odpovedal glas, jezik ni mogel (spre)govoriti; ekspr. koruza je letos odpovedala slabo obrodila; za taka merjenja klasična metoda odpove postane neuporabna, neprimerna; ekspr. ob takih izgubah razum odpove take izgube se ne dajo razumsko opravičiti; ekspr. toliko časa so ga nadlegovali, da so mu odpovedali živci da je prenehal biti miren, zadržan, previden; odpovedati tujemu novinarju gostoljubje prepovedati nadaljnje bivanje v državi
   ♦ fin. odpovedati (na odpovedni rok vezano) hranilno vlogo izjaviti, da osebek želi vezano vlogo po preteku odpovednega roka dvigniti

odpovédati se 
1. 1. izjaviti, da osebek česa ne želi sprejeti, več imeti: odpovedati se dediščini v korist brata; odpovedati se predsedniški funkciji, prestolu / publ. države podpisnice so se odpovedale uporabi sile
2. 2. zavestno narediti
   1. a) da osebek česa zaželenega ne dobi, nima več: odpovedati se udobju / odpovedati se načrtu, sreči / zdravniki so ji svetovali, naj se zaradi bolezni odpove otrokom naj ne rodi, nima otrok
      // odpovedati se svetu
   2. b) da se osebek zaželenega dejanja ne udeleži, ga ne opravlja: odpovedati se izletu, kajenju, študiju / odpovedati se alkoholnim pijačam
3. 3. izjaviti, da osebek ni več s čim v pozitivnem odnosu, zvezi: odpovedati se svojim idejam, svoji veri / ker so film zelo spremenili, se mu je scenarist odpovedal

odpovédan -a -o: prireditev je bila odpovedana; odpovedano stanovanje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 6. 2024.

1. 1. lit. literarno ustvarjanje, katerega izrazna oblika je pesem, pesništvo: gojiti poezijo; zgodovina poezije; poezija in proza
   // pesniška dela, pesmi: za poezijo značilni izrazi; pripraviti izbor poezije sodobnih pesnikov / avantgardna, ljubezenska poezija; izvirna in prevodna poezija / poezija med obema vojnama / ponatis Prešernovih Poezij
2. 2. knjiž., nav. ekspr. čustvenost, lepota: v tem delu je veliko poezije; šepetal ji je besede, polne poezije / poezija zimske pokrajine
   ● ekspr. poslušati njen glas je prava poezija je zelo prijetno; je užitek; ekspr. on je čisto brez poezije resen, zadržan, tog; publ. pesnik je vstopil v poezijo v času med obema vojnama začel pesniti, se uveljavil kot pesnik

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 6. 2024.

poslóvno prisl.: v Ljubljano je prišel samo poslovno; poslovno hladen izraz na obrazu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 6. 2024.

1. a) uporablja: rezervirati mizo v restavraciji; rezerviral mu je sedež; rezervirati si sobo v hotelu / rezervirati določeno področje za stanovanjsko gradnjo
2. b) ima, dobi: rezerviral je nekaj knjig v antikvariatu; rezervirati si vstopnico za koncert
   ♦ jur. rezervirati del zapuščine za nujne dediče

rezervíran -a -o 
1. 1. deležnik od rezervirati: zasedli so mu rezervirani sedež; vstopnice so rezervirane
   ● publ. prvo mesto na tekmovanju je že rezervirano za lanskega prvaka lanski prvak ima velike možnosti za zmago
2. 2. knjiž. zadržan, nedostopen: rezerviran fant; do mene je zelo rezerviran / rezerviran ton pisma
   // ki se zaradi dvomov, pomislekov noče javno opredeliti: glede izida glasovanja je bil zelo rezerviran / rezervirano stališče; prisl.: rezervirano se držati; kritiki so film sprejeli precej rezervirano

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 6. 2024.

1. 1. spraviti v položaj, ko sosednji deli med seboj tvorijo kot: skrčiti prst, roko; skrčiti nogo v kolenu / skrčiti roko v pest; skrčiti noge podse; mišice se skrčijo in raztegnejo
2. 2. narediti, povzročiti, da postane kaj manjše
   1. a) glede na količino: tovarna je skrčila proizvodnjo; skrčiti stroške; ekspr. skrčiti porabo do minimuma, na minimum; investicije so se skrčile
   2. b) glede na možni razpon: skrčiti delovni čas; trgovinska menjava se je skrčila / število udeležencev se je skrčilo / pomen te dejavnosti se je v zadnjem času skrčil
   3. c) glede na obseg, področje: skrčiti dnevni red od deset točk na osem; besedilo je tako skrčil, da je postalo skoraj nerazumljivo; osvobojeno ozemlje se je po tej ofenzivi nekoliko skrčilo / skrčiti komu pravice
3. 3. v zvezi z na narediti, da kako dejanje, dejavnost obsega samo to, kar nakazuje določilo: skrčiti aktivnost mladine na kulturno-zabavno delovanje; ves odpor se je skrčil na poulične demonstracije / ekspr. vsa njegova razmišljanja so se skrčila na skrb za preživetje

skŕčiti se 
1. 1. narediti, da zavzema telo čim manjšo dolžino, čim manjši obseg: skrčil se je, da ga ne bi zeblo; skrči se, drugače ti bo odeja prekratka / skrčiti se v dve gubé
2. 2. postati manjši
   1. a) po obsegu: les se pri sušenju skrči; krilo se je zelo skrčilo; ta tkanina se pri pranju skrči; zaradi stradanja se mu je želodec skrčil
   2. b) nav., ekspr. po dolžini: razdalja med njima se je skrčila / dan se je že za pol ure skrčil
      ● knjiž., ekspr. od groze, ob pogledu na to se mu je skrčilo srce postalo ga je groza, zelo je bil prizadet, potrt; knjiž., ekspr. pred tem človekom se vedno skrči sam vase postane zadržan, nedostopen

skŕčen -a -o: skrčen kazalec; publ. tovarna dela v skrčenem obsegu; imeti skrčen želodec; stroški so zelo skrčeni; skrčen spati; nekoliko skrčeno koleno; vse je bilo skrčeno na eno samo misel: rešiti se
♦ lingv. skrčeni samoglasnik samoglasnik, nastal iz dveh ali treh samoglasnikov; prisl.: držati noge skrčeno; skrčeno ležati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 6. 2024.

slúžbeno prisl.: poslati vabilo službeno; direktor je službeno zadržan
● ekspr. tajnica je odgovarjala zelo službeno uradno, zadržano

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 6. 2024.

1. 1. ki je last drugega, ne osebka: zaleteti se s tujim, ne svojim avtomobilom; piti za tuj denar; del ograje stoji na tujem svetu
   // ki pripada drugemu, ne osebku: sesti na tuj sedež / odpreti tuje pismo / posegati v tuje pravice / paziti na tuja življenja / objavljati pod tujim imenom pod drugim, ne svojim imenom
   // margarina se rada navzame tujega vonja
   // ki ga ima kdo drug, ne osebek: tuje skrbi mu niso mar; lastiti si tuje zasluge / prevzeti tujo zamisel; sočustvovati ob tujem trpljenju / bolnik že hodi brez tuje pomoči / vmešavati se v tuje zadeve / ekspr. bahati se s tujo učenostjo
2. 2. ki družbeno, organizacijsko pripada drugemu, ne osebku: poslati lastne delavce in nekaj tujih; v svojo skupino je vzgojitelj sprejel še dva tuja učenca
   // ki z osebkom ni v sorodstvu: za sirote skrbijo tuji ljudje; posvojiti tujega otroka / kmetje ne uporabljajo tuje delovne sile
3. 3. ki mu osebek ne pripada: ozemlje pripada tujemu narodu, plemenu
4. 4. v določni obliki ki ga ima, uporablja, ustvarja druga skupnost, ne skupnost, ki ji pripada osebek: sprejemati tuje navade / učiti se tuji jezik / biti tuje narodnosti
5. 5. v katerem osebek ne živi, nima doma: ogledovati si tuje kraje; potovati po tujih deželah
6. 6. ki je, izhaja iz drugega kraja, dežele: domači in tuji vasovalci / tuje rastline / pripoved o prihodu tujih bitij na zemljo
7. 7. v določni obliki ki ni pripadnik države, v kateri je, se nahaja: tuji državljan, turist, vojak
   // ki pripada drugi državi, ne državi osebka: letalo je zašlo v tuji zračni prostor; zasesti tuje ozemlje / tuja država država, ki ni država, katere prebivalec je osebek
   // nanašajoč se na drugo državo, ne državo, katere prebivalec je osebek: tuji denar; tuja valuta / tuji prevoznik / tuji časopis; tuje blago / tuji kapital, kredit / tuje cene
8. 8. v določni obliki ki je, izvira iz drugega jezika, ne iz jezika osebka: tuji izraz; tuja imena / besede tujega izvora
9. 9. ki nima lastnosti, značilnih za okolje, v katerem je, se nahaja: njena čudno tuja lepota ga je očarala / v kraju se počutim tujega z okoljem, ljudmi nepovezanega
10. 10. ki je, se nahaja v okolju, v katerega ne spada: ugotoviti tuje primesi v snovi / odstraniti iz očesa tuje telo tujek
    // publ. odstraniti iz skupnosti tuje elemente
11. 11. v zvezi s si ki si po lastnostih, izvoru niso enaki, sorodni: tuje si prvine literarnega dela / kulturi obeh narodov sta si še zmeraj tuji / angleščina je iz dveh tujih si prvin
12. 12. ki po lastnostih, značilnostih za osebek ni običajen: njegov glas je bil tuj / sadje ima tuj priokus
13. 13. z dajalnikom ki je tak, da ga osebek ne more razumeti, noče sprejeti: sin ji postaja tuj / glasba mu je bila zmeraj tuja; vaše ideje so mi tuje
14. 14. ki osebku ni znan
    1. a) iz srečanj, obvestil: na cesti me je ogovoril tuj človek; na oknu je videl same tuje obraze / kraj zanj ni več tuj; po imenu mi ni tuj, srečala se pa še nisva; ker so si bili udeleženci še tuji, so priredili družabno srečanje
    2. b) iz predhodnega znanja: marsikomu še tuji izrazi
    3. c) z dajalnikom iz lastnega doživetja, življenja: lakota mu v mladosti ni bila tuja
       // z dajalnikom ki za osebek ni značilen: ta lastnost mu je tuja; naglica, zadrega mu ni tuja
       ● ekspr. ne bodi tako tuj zadržan, neoseben; ekspr. seda za tujo mizo jé pri drugih, tujih ljudeh; ekspr. lahko je s tujo roko kače loviti lahko je delati, če kdo drug opravlja nevarno delo; dom je prešel v tuje roke ni več v lasti iste družine; ekspr. živeti pod tujo streho v tujem stanovanju, tuji hiši; ekspr. tega ne sme slišati tuje uho kaka nezaželena oseba; povedati kaj skozi tuja usta z govorjenjem, besedami drugega človeka
       ♦ ekon. izkoriščati tuje delo delo, ki ga opravlja delavec za določeno plačilo s tujimi proizvajalnimi sredstvi; mat. tuji množici množici, ki nimata nobenega skupnega elementa; tuji števili števili, ki nimata nobenega skupnega faktorja

túje prisl.: (po) tuje misliti; tuje ga je pogledal; beseda mu zveni tuje

túji -a -e sam.: tujega nočemo, svojega ne damo geslo jugoslovanskih narodov po drugi svetovni vojni tujega ozemlja; spoštovati tuje tuje stvari; ugotoviti, koliko je tujega v evropski miselnosti; iti na tuje v tujino; živeti na tujem v tujini

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 6. 2024.

udržáno prisl.: udržano se smehljati, vesti; prim. udržati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 6. 2024.

1. 1. določiti in označiti merilne enote na merilnih pripravah: umeriti termometer / umeriti temperaturno lestvico
   // preveriti in uravnati točnost delovanja merilne priprave: umeriti barometer, tehtnico
2. 2. ugotoviti, določiti razsežnost delov telesa, predmeta za izdelavo česa: krojač mu je umeril hlače / umeriti les za ostrešje / dal sem si umeriti nov suknjič sešiti
   // star. ugotoviti, ali oblačilo, obutev ustreza zlasti glede na velikost; pomeriti: umerila je več bluz, pa ji nobena ni bila prav
3. 3. zastar. odmeriti, določiti: umeriti zemljišče / umeriti davek / usoda jim je umerila veliko zla
4. 4. star. narediti po čem, prilagoditi čemu: igro je umeril po znani veseloigri / umeril je svoj korak z njenim
   // narediti, oblikovati: mizo je umeril za dvanajst ljudi / umeriti kaj po svojem okusu
   ● šalj. pes mu je umeril hlače mu je raztrgal hlače; šalj. umeriti komu hlače natepsti ga; star. umeriti pot proti domu oditi

umériti se zmotiti se v meri, pri merjenju: meri natančno, da se ne boš preveč umeril

umérjen -a -o 
1. 1. deležnik od umeriti: umerjen višinomer; umerjena obleka; lestvica je umerjena v odstotkih relativne vlažnosti; natančno umerjen
2. 2. knjiž. obvladan, zadržan: umerjen človek / umerjen nastop; ima umerjen značaj; umerjene kretnje
   // zmeren: začel je padati umerjen dež / umerjeno podnebje / umerjena politika; prisl.: umerjeno hoditi; umerjeno zaigran

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 6. 2024.

1. 1. ki zavestno, hote ne zadovoljuje svojih spolnih potreb: vzdržen moški; zaradi bolezni biti vzdržen / vzdržno življenje
   // ki zavestno, hote ne zadovoljuje kakih svojih potreb, želj sploh: ni hotel kaditi, ostal je vzdržen; pri pitju je vzdržen
2. 2. ki se da vzdržati, prenesti: komaj še vzdržne bolečine / zmanjšati nasprotja do vzdržnih mej
3. 3. ekspr. s katerim se (še) da soglašati, strinjati: vzdržne in nevzdržne teorije, zahteve
4. 4. ki traja nepretrgano: šum se je ponavljal, ni bil vzdržen; vzdržno brnenje, prevažanje
5. 5. redko vzdržljiv: vzdržen plavalec / vzdržno blago
6. 6. knjiž. zadržan: občinstvo je bilo ob predstavi vzdržno / vzdržno vedenje

vzdŕžno prisl.: govoriti o kom vzdržno; živeti vzdržno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 6. 2024.

1. 1. lastnost, značilnost zadržanega: začetna zadržanost gostov je izginila; premagati zadržanost; zadržanost do tujcev; zadržanost v govorjenju, vedenju; zadržanost in sproščenost / zadržanost izjave, kritike
   // zadržan odnos: izraziti svojo zadržanost glede resničnosti sporočila; navdušenje se je spreminjalo v zadržanost / odgovarjal je s spoštljivo zadržanostjo
2. 2. dejstvo, da mora kdo biti v določenem času zaradi opravkov, obveznosti drugje: povabilu se predsednik zaradi zadržanosti ni mogel odzvati / službena zadržanost; začasna zadržanost od dela

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 6. 2024.

1. 1. s prijemom ohraniti v določenem položaju, na določenem mestu: hotel je planiti pokonci, ko ga je zadržala trda roka; zadržal ga je, da ni omahnil v prepad / zadržal je konja, da sem stopil na voz; zadržal je psa, da ni planil nanj / zadržal je nihalna vrata, da je lahko vstopila
2. 2. narediti, da kaj gibajočega, premikajočega se ne nadaljuje gibanja: zadržal je kotaleč se kamen; podstavili so coklo, da bi zadržala vagon / jez je zadržal, kar je neurje odneslo v reko / zadržali so sovražnikove tanke
3. 3. narediti, da kaj ne izteka, odteka: z dlanjo je zadržal vodni curek; pritisnil je na žilo, da bi zadržal kri / zadržati solze / zadržati vodo zavestno ne izprazniti sečnega mehurja; pren. zadržati življenje
4. 4. povzročiti, da kaj ne more skozi: filter zadrži trdne delce / smrekove veje zadržijo dež
5. 5. narediti, da se kaj ne širi
   1. a) na večjo površino: z brisalko je zadržala razlito tekočino
   2. b) v okolico: ta prst zadrži veliko vlage / peč zadrži toploto
6. 6. narediti, da kaj ne gre takoj tja, kamor je namenjeno: zadržati pismo; zadržati pošiljko zaradi kontrole
7. 7. z glagolskim samostalnikom narediti, da kaj ne napreduje, ne dosega višje stopnje: suša je zadržala rast; zadržati gospodarski razvoj / zadržati epidemijo
   ♦ jur. zadržati postopek
8. 8. z glagolskim samostalnikom narediti, da se kaj ne opravi, uresniči takoj: zadržati izplačilo; zadržati izvršitev kazni; zadržati zvišanje cen
9. 9. narediti, da se kaj ne izrazi, pokaže: zadržati jezo, radovednost, sovraštvo
   // z glagolskim samostalnikom ne narediti tega, kar določa samostalnik: zadržati dih, jok, smeh / zadržati korak
10. 10. narediti, da kdo za krajši čas ostane na določenem mestu: zadržal ga je, da mu je razložil svoj načrt; zadržati koga na kosilu
    // s svojo voljo, vplivom narediti, da kdo ne preneha biti na določenem mestu: zadržati koga na policiji, v bolnišnici; v lepem vremenu ga nič ne more zadržati v stanovanju
    // povzročiti, da kdo ne uresniči, kar namerava, hoče: jutri se bo vrnil, če ga kaj posebnega ne bo zadržalo; nič ga ni moglo zadržati, da ne bi izpeljal svojega načrta
11. 11. publ. obdržati: nekaj stvari je zadržal, drugo je razdelil / divizija mora obmejno področje zadržati v svojih rokah / zadržati funkcijo, privilegije / zadržati enako stopnjo rasti dohodkov kot prejšnje leto / zadržati posel

zadržáti se 
1. 1. s prislovnim določilom ostati daljši čas kje: rad se je zadržal pri nas; spotoma se bomo zadržali v Postojni / otroci so se dalj časa zadržali pri slonih / predsednik se je z gosti zadržal v daljšem pogovoru
2. 2. publ. določen čas obravnavati: na seji so se zadržali zlasti ob premajhni delavnosti nekaterih članov; zadržimo se pri tem pojavu, vprašanju
3. 3. ostati miren, preudaren tudi v razburljivih okoliščinah: novica ga je zelo vznemirila, toda zadržal se je; ob pogledu na kraj nesreče se ni mogel zadržati
4. 4. s prislovnim določilom izraziti, pokazati tako razpoloženje, odnos do ljudi, okolja, kot ga izraža določilo: spoštljivo se zadržati do koga, proti komu; glej, da se boš dobro zadržal; lepo se zadržati
   ● redko preperel list se je zadržal v travi od prejšnje jeseni je ostal; publ. ime manufaktura se je zadržalo do danes je ostalo, se je ohranilo; star. zna se zadržati se vesti

zadržán -a -o 
1. 1. deležnik od zadržati: zadržana žival je silila naprej; pismo je bilo zadržano
2. 2. ki svojih misli, čustev ne izraža v izraziti, opazni obliki: zadržan človek; do nje, proti njej je bil vljuden, toda zadržan / biti zadržane narave; zadržano vedenje / zadržan glas, obraz
   // ki ni jasen, izrazit: zadržan smeh; zadržano veselje
3. 3. ki izraža (delno) omejitev soglašanja s čim: zadržana kritika; zadržano mnenje / doživeli so zadržan sprejem nenaklonjen, odklonilen
4. 4. ki ne vzbuja pozornosti: zadržane barve / zadržana obleka
5. 5. v povedni rabi ki mora biti v določenem času zaradi opravkov, obveznosti drugje: jutri ne bo prišel, ker je zadržan; prisl.: zadržano govoriti, hvaliti; zadržano naklonjen
   ♦ muz. zadržano označba za spremembo hitrosti izvajanja ritenuto; označba za hitrost izvajanja sostenuto; sam.: v njem je nekaj umirjenega in zadržanega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 6. 2024.

1. 1. z lizanjem narediti, da kaj pride v določen položaj in tam ostane: zalizati zatrgano obnohtno kožico
   // ekspr. z gladenjem, česanjem narediti, da kaj pride v določen položaj in tam ostane: zmočila je glavnik in zalizala lase ob stran; zalizati si štrleč koder las
2. 2. z lizanjem pozdraviti: mačka (si) rane zaliže / pes je nekaj dni šepal, pa se je kmalu zalizal
3. 3. ekspr. s svojim učinkovanjem, prisotnostjo povzročiti, da postane kaj gladko, ravno, enako z okolico: dež in sneg zaližeta steze; veter je zalizal stopinje v snegu
4. 4. nepreh., ekspr. švigniti, zaplapolati: plamen je zalizal do stropa; ogenj se je zalizal že do prvih hiš / biči so zalizali po golih telesih

zalízati se 
1. 1. v zvezi s polž potegniti telo v hišico in zapreti ustje z apnenčastim pokrovom: pred zimo se polži zaližejo
2. 2. ekspr., s prislovnim določilom postati zadržan, nezaupljiv: vsakdo se je zalizal sam vase / zalizati se v molk postati molčeč

zalízan -a -o: zalizani polži; biti zagrenjen in zalizan sam vase; zalizana rana

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 6. 2024.

1. 1. dajati kaj v tak položaj
   1. a) da ni mogoč prehod, vstop ali izstop: zapirati okna, vrata
   2. b) da postaja notranjost nedostopna: zapirati predale / zapirati omare, sobe
      // z namestitvijo določenega dela na čem delati nedostopno notranjost, vsebino: zapirati kozarce, steklenice; zapirati z zamaški; neprodušno zapirati
2. 2. delati, da so prilegajoči se deli česa tesno drug ob drugem: zapirati oči, usta
   // delati, da pride kaj v položaj, značilen po uporabljanju: zapirati dežnik
3. 3. dajati del priprave v tak položaj, da kaj nima proste poti: zapirati pipe, ventile / pog. otroci odpirajo in zapirajo radio izključujejo
   // na tak način onemogočati izhod česa: zapirati plin; zapirati vodo
4. 4. delati kaj neprehodno: zapirati prehod z ovirami / lopute na več mestih zapirajo cev
5. 5. s svojim položajem omejevati kaj: gore zapirajo dolino / tovarniške stavbe zapirajo dvorišče / hribi zapirajo obzorje
6. 6. z zaprtjem vrat, izhoda delati, da kdo ne more iti od kod: zapirati otroke v hišo / zapirati ovce v stajo / zapirati živali v živalske vrtove; pren., ekspr. zapirati znanost v kabinete
   // delati, povzročati, da kdo nima več prostosti: sovražnik je začel izseljevati in zapirati / zapirati ljudi v ječe
7. 7. prenehavati delati, poslovati: prodajalka pravkar zapira; jeseni zapirajo kopališča
   // delati, da kje preneha kaka (poklicna) dejavnost: zapirati premogovnike; zapirati šole zaradi premajhnega števila otrok
   ♦ ekon. zapirati trg delati, da ni dostopen vsem ponudnikom in povpraševalcem
8. 8. publ. preprečevati, onemogočati: sovražniku zapirati prehod čez reko / stolpnice so zapirale pogled na hribe
9. 9. v zvezi zapirati pot, vrata onemogočati komu, da kam gre, pride: ograja mu je zapirala pot v prostost / ne zapirati otrokom poti, vrat v svet
   // publ. onemogočati nastop, uveljavljanje česa: zapirati vrata sodelovanju / zapirati komu pot, vrata do izobrazbe onemogočati mu izobraževanje
10. 10. poljud. povzročati nenormalno redko, težavno iztrebljanje: čokolada zapira
    ● prometni policist odpira in zapira cesto dovoljuje in prepoveduje prehod čez njo; ekspr. zapirati si oči pred problemi ne hoteti jih spoznati, priznati; ekspr. kar sapo mu je zapiralo ob teh besedah zelo je bil presenečen; ekspr. zapirati svoje srce pred kom ne izpovedovati mu svojih čustev, misli; ne hoteti mu pomagati; ekspr. zapirati si ušesa pred resnico ne hoteti jo spoznati

zapírati se 
1. 1. s prislovnim določilom biti pri zapiranju obrnjen, usmerjen tako, kot nakazuje določilo: vrata se zapirajo od zunaj / okno se dobro zapira prilega
2. 2. prihajati v tak položaj, da ni mogoč prehod, vstop ali izstop: vrata se zapirajo sama od sebe
3. 3. biti v stanju, ko deli prihajajo tesno drug k drugemu: cvetovi se zvečer zapirajo
4. 4. z zaprtjem vrat onemogočati komu drugemu vstop v svoj prostor: zapira se v sobo
5. 5. ekspr. postajati zadržan, nezaupljiv: po razočaranju se je čedalje bolj zapiral pred ljudmi / posamezni sloji so se zapirali vase omejevali so stike z drugimi
   ● ekspr. oči se mu že zapirajo postaja zelo zaspan; publ. organizacije se zapirajo v svoje kroge imajo čedalje manj stikov z drugimi; poljud. voda se mu zapira ima težave z odvajanjem seča
   ♦ med. rana se zapira celi in iz nje ne teče več gnoj

zapiráje : zapiraje vrata, je še govorila

zapirajóč -a -e: hrib, zapirajoč dolino; zapirajoča se vrata

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 6. 2024.

1. 1. dati kaj v tak položaj
   1. a) da ni mogoč prehod, vstop ali izstop: zapreti okno, vrata; zapreti zapornice; vrata so se s treskom zaprla / zapreti vrata z zapahom
   2. b) da postane notranjost nedostopna: zapreti predal / zapreti klavir, omaro; zapreti kuverto / zapreti dvigalo vrata dvigala
      // z namestitvijo določenega dela na čem narediti nedostopno notranjost, vsebino: zapreti steklenico; zapreti s pokrovom; neprodušno zapreti / zapreti torbico / zapreti komu usta z roko zatisniti
2. 2. narediti, da so prilegajoči se deli česa tesno drug ob drugem: zapreti zadrgo; zapreti tok / zapreti oči, usta; oči so se mu spet zaprle / zapreti pismo
   // narediti, da pride kaj v položaj, značilen po uporabljanju: zapreti dežnik / zapreti knjigo / zapreti nož
3. 3. dati del priprave v tak položaj, da kaj nima proste poti: zapreti pipo, ventil / pog. zapreti radijski, televizijski sprejemnik izključiti
   // na tak način onemogočiti izhod česa: zapreti plin; zapreti vodo
4. 4. narediti kaj neprehodno: zapreti prehod s pregrado / tovornjaki so zaprli cesto / zapreti mejo ne dovoliti prihoda, uvoza v državo, na ozemlje ali odhoda, izvoza iz države, z ozemlja
5. 5. z zaprtjem vrat, izhoda narediti, da kdo ne more iti od kod: zapreti otroka v sobo; zapreti kokoši v kurnik
   // narediti, povzročiti, da kdo nima več prostosti: če ga ujamejo, ga bodo zaprli; zapreti zločinca; zapreti za tri mesece; ekspr. zaprli so ga ob kruhu in vodi / zapreti koga v ječo / zapreti ptiča v kletko
6. 6. prenehati delati, poslovati: gostilno, trgovino so že zaprli; zapreti ob enajstih
   // narediti, da kje preneha kaka (poklicna) dejavnost: zapreti nekatere delovne obrate; zaradi premajhnega števila otrok so zaprli šolo; zapreti veleposlaništvo / zapreti premogovnik
   // narediti, da kaj preneha biti v uporabi: zapreti cesto, most
   // narediti, da kaj preneha biti dostopno za javnost, obiskovalce: zaradi zavarovanja kapnikov so zaprli kraško jamo; zapreti starodavno svetišče / zapreti razstavo, sejem
7. 7. publ. preprečiti, onemogočiti: zapreti vojski prehod čez reko / policisti so zaprli promet
8. 8. v zvezi zapreti pot, vrata onemogočiti komu, da lahko kam gre, pride: ograja mu je zaprla pot; osebni avtomobil je zaprl pot tovornjaku / s tem je zaprl otrokom pot, vrata v svet
   // publ. onemogočiti nastop, uveljavljanje česa: zapreti vrata sodelovanju / zapreti izdelku pot, vrata na trg onemogočiti prodajanje; nesreča mu je zaprla pot do umetniške kariere mu je preprečila umetniško kariero; pazil je, da si ni nikjer zaprl vrat onemogočil uveljavljanja
9. 9. poljud. povzročiti nenormalno redko, težavno iztrebljanje: ta jed bo bolnika zaprla
   ● ekspr. strah mu je zaprl dih od strahu ni mogel normalno dihati; žarg., šport. zapreti igro onemogočiti nasprotnim igralcem, da bi dobili žogo; ekspr. zaprl je trudne oči umrl je; pog. pacienta so samo odprli in zaprli naredili so pri njem s prerezom dostopen del za operacijo in prerez zašili, ne da bi jo opravili; ekspr. kar sapo ji je zaprlo zelo je bila presenečena; ekspr. spis je zaprl v predal njegovo rešitev je odložil; ekspr. zapreti srce pred kom ne izpovedovati mu več svojih čustev, misli; ne hoteti mu pomagati; pog., ekspr. če je tako, pa lahko kar zapremo štacuno prenehamo delati, delovati; ekspr. zapri že enkrat usta nehaj govoriti, molči; ekspr. zapreti komu usta z učinkovitim dejanjem, izjavo doseči, da kdo preneha kritizirati, opravljati; ekspr. vrata mu je pred nosom zaprla očitno je pokazala, da ga ne želi sprejeti
   ♦ igr. zapreti talon prekiniti jemanje kart iz talona; šol. zapreti učenca nekdaj po pouku ga za kazen nekaj časa zadržati v šoli

zapréti se 
1. 1. preiti v visok, hribovit svet: tukaj se dolina zapre; svet se na severu zapre
2. 2. z zaprtjem vrat onemogočiti komu drugemu vstop v svoj prostor: zapreti se v hišo, sobo
3. 3. ekspr. postati zadržan, nezaupljiv: družina se je zaprla pred njim / po prvih pesniških poskusih se je zaprl vase je prenehal izpovedovati svoja čustva, misli v pesmih; društvo se je preveč zaprlo samo vase je prekinilo, omejilo stike z drugimi
   ● krog plesalcev se je zaprl sklenil; bibl. nebo se je zaprlo za več mesecev ni deževalo več mesecev; evfem. po prvem otroku se ji je telo zaprlo ni mogla več roditi; poljud. voda se mu je zaprla ne more več odvajati seča; publ. vrata razstave so se zaprla razstave ni več

zapŕši zastar.: zaprši vrata, se ogleduje naokrog

zapŕt -a -o 
1. 1. deležnik od zapreti: biti zaprt za samostanskimi zidovi; biti po nedolžnem zaprt; zaprta cesta, meja; zaprta steklenica; v kabinete zaprta znanost; gostilna je danes zaprta; zaprta vrata / kot opozorilo zaradi inventure zaprto
2. 2. ki ima streho in stene: zaprti avtomobil; zaprta kočija / delati v zaprtem prostoru
   // ki ima razmeroma majhen vratni izrez: zaprta bluza; do vratu zaprta jopica
   // ki ima razmeroma majhno odprtino za obuvanje: zaprt čevelj
3. 3. ki je od vseh strani obdan s čim: mesto z zaprtimi trgi; zaprto dvorišče / ta dolina je zelo zaprta
4. 4. ki ima malo stikov z drugimi: zaprta družba; univerza ne sme biti zaprta organizacija / vase zaprta stroka
5. 5. ki mu lahko prisostvujejo, se ga lahko udeležijo samo določene osebe, člani: podrobnosti z zaprtega sestanka niso prišle v javnost; o tem bodo razpravljali na zaprti seji / počitniški dom zaprtega tipa / zaprta predstava / filmi za zaprt krog gledalcev / časopis je za pristaše take politike zaprt pristaši take politike ne morejo v njem sodelovati
6. 6. knjiž. težko razumljiv: odprta in zaprta umetnost; zaprto pesništvo moderne dobe
7. 7. ki ne izpoveduje svojih misli, čustev: tih, zaprt človek / vase zaprt otrok; preveč je zaprt sam vase
8. 8. poljud. ki se nenormalno redko, težavno iztreblja: nosečnice so pogosto zaprte
9. 9. strojn. ki je pri svojem zaključenem delovanju ločen od okolice: zaprt hladilni sistem pri avtomobilih; kroženje vode v zaprtem obtoku
   ● ekspr. stvari se vrtijo v zaprtem krogu potekajo tako, da njihove posledice povzročijo nove, nerešljive probleme; semafor je zaprt na semaforju sveti rdeča luč; knjiž. glasba je bila zanj zaprta knjiga mu je bila popolnoma nepoznana; publ. predsednika sta se pogovarjala za zaprtimi vrati imela sta pogovore, z vsebino katerih javnost ni bila seznanjena; ekspr. ta vrata so zanj za zmeraj zaprta to mu je nedostopno, nedosegljivo
   ♦ anat. zaprti prelom kosti prelom, pri katerem kost ne predre kože; bot. zaprti plod plod, ki ima osemenje; ekon. zaprti trg trg, ki ni dostopen vsem ponudnikom in povpraševalcem; fin. imeti zaprt žiro račun ne imeti pravice izplačevati z določenega žiro računa; geogr. zaprto morje morje, ki ga ožina loči od oceana; jur. zaprti kazenski poboljševalni zavod kazenski poboljševalni zavod s posebnim nadzorstvom in zavarovanjem; lingv. zaprti zlog zlog s soglasnikom za samoglasnikom; mat. zaprti interval interval, v katerem sta meji intervala vključeni; med. zaprta rana rana, ki se celi in iz nje ne teče več gnoj; šah. zaprta otvoritev otvoritev, ki se ne začne z dvojno potezo kraljevega kmeta; prisl.: zaprto se držati; sam.: ta roža cvete tudi v zaprtem v zaprtem prostoru; zaprti in obsojeni

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 6. 2024.

1. 1. skupek celičnih vlaken, ki prevajajo dražljaje: živec odmre, se poškoduje; živec trzne; vzdražiti živec; bolezni, ohromelost, vnetje živcev / možganski živci; slušni, vidni, vohalni živec
   // nav. mn., ekspr. ta skupek pri človeku zlasti glede na sposobnost obvladovanja čustev, vznemirjenosti: živci ga izdajajo, mu nagajajo; vsi živci so trepetali v njem; okrepiti, spočiti si živce; škripanje koles mu je paralo živce; njegovi živci so bili napeti kot strune / biti bolan na živcih
2. 2. ekspr., navadno s prilastkom najobčutljivejši, najpomembnejši del: umetnik je skušal odkriti živec njihove ženskosti / to je hromilo ustvarjalčev umetniški živec; ogroziti življenjski živec organizacije / knjiž.: dojeti živec moderne arhitekture; junakov notranji konflikt je živec te drame
3. 3. ekspr. zelo živ, živahen človek: fant je pravi živec
4. 4. knjiž., redko živ človek: zagledati živca med mrtvimi vojaki
   ● ekspr. toliko časa so ga nadlegovali, da so mu odpovedali živci da je prenehal biti miren, zadržan, previden; ekspr. popustili so mu živci ni se mogel več obvladati, zelo se je razburil; ekspr. nimam živcev, da bi to gledal ne morem tega gledati; ekspr. izgubiti živce razburiti se; ekspr. ohranil je mirne živce ni se razburil, ni se vznemiril; ekspr. sin mu bo požrl živce ga bo duševno uničil; ekspr. skrbi so mu razrahljale živce postal je živčen, razdražljiv; knjiž. priti komu do živca priti komu do živega; pog., ekspr. iti na živce dražiti, povzročati nejevoljo; ekspr. spraviti koga ob živce narediti, doseči, da se razburi; ekspr. zadeti koga v živec zelo ga prizadeti; ekspr. biti na koncu z živci biti tako vznemirjen, da se ne da več obvladati; ekspr. ta človek ima dobre, močne živce se ne razburi hitro; ekspr. ima jeklene, železne živce tudi zelo hude stvari ga ne ganejo, ne vznemirijo
   ♦ anat. bedrni, obrazni živec; čutni ali senzibilni živec ki sprejema dražljaje; gibalni ali motorični živec ki povzroča delovanje mišic; hrbtenjačni ali spinalni živec; obhodni živec možganski živec, ki oživčuje več notranjih organov; ravnotežni živec ki povezuje čutne celice za ravnotežje v vestibulu in polkrožnih kanalih z možganskim središčem; trivejni živec možganski živec, katerega čutni del ima veje za predel očesa in obeh čeljusti; koren živca; med. omrtviti živec; min. živec rudnina alumosilikat, ki vsebuje še kalcij, kalij ali natrij; glinenec

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 6. 2024.