eSSKJ – Slovar slovenskega knjižnega jezika
eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–2017, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.
kôzel kôzla samostalnik moškega spola [kôzəu̯ kôzla] 2. odrasel samec manjšega parkljarja z zakrivljenimi rogovi, ki živi zlasti v gorah
3. slabšalno kdor je neresen, neumen, nepremišljen ali se mu to pripisuje
4. sprednji, dvignjeni sedež na vozu, zlasti kočiji
5. neformalno član (samostanskega) reda, ki ni duhovnik
FRAZEOLOGIJA: grešni kozel, star kozel, ustreliti kozla ETIMOLOGIJA: = stcslov. kozьlъ, star. bolg. kozél, rus. kozël, češ. kozel < pslov. *kozьlъ iz ↑koza
Število zadetkov: 1