Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

1. 1. knjiž. prenašanje na kaj, prilagoditev čemu: v dramskem ustvarjanju se je uveljavila aplikacija antičnih motivov na sodobne probleme; izpeljati je treba aplikacijo načel na konkretne primere; to je slaba aplikacija splošnega zakona na to omejeno področje
2. 2. knjiž. uporaba, uveljavitev: poverili so mu praktično aplikacijo izdanih ukrepov; aplikacija znanstvenih izsledkov, sodobnih agrotehničnih metod v poljedelstvu
3. 3. našit, nalepljen okrasek, zlasti na tkanini ali na usnju: našiti aplikacije; obleka z aplikacijami; aplikacija iz usnja
   ♦ šol. začasno nalepljen, pritrjen znak, navadno na zemljevidu ali na flanelografu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

1. 1. ki izvira od avtorja; pristen, izviren: avtentičen podpis, rokopis, spis; izvod ni avtentičen, ker je ponekod popravljen; avtentično besedilo / film bodo snemali na avtentičnem terenu
   // ki mu je verjeti, verodostojen: avtentični dokaz; avtentično poročilo o nesreči
2. 2. ki se ujema z originalom; natančen, točen: avtentičen prepis pogodbe; avtentičen prevod
   ♦ jur. avtentična listina; avtentična razlaga zakona razlaga, ki jo da zakonodajalec ali organ, ki je za to pooblaščen; muz. avtentična kadenca zveza dominantnega akorda s toničnim

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

bánka podátkov -e -- ž (ȃ, ȃ)
velika, navadno javno dostopna zbirka podatkov, namenjena določeni skupini uporabnikov: centralna banka podatkov; Nujni pogoj za realizacijo zakona bo tudi kakovostna banka podatkov, ki bo podlaga za upravljanje človeškega potenciala in za kadrovanje v uradniškem vrhu

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

1. 1. del, ki se veže z drugimi v celoto: sestaviti člene; člen verige; vezava členov; pren. vezni člen med preteklostjo in sedanjostjo; to vprašanje je samo člen v verigi problemov
2. 2. oštevilčen odstavek zakona ali določbe: 62. člen ustave določa; 5. člen [čl.] zakona se glasi
3. 3. zastar. členek, sklep: zapestni člen
4. 4. zastar. stopnja sorodstva; koleno: sorodstvo v prvem členu
   ♦ anat. prstni člen del prsta med dvema sklepoma; bot. člen del stebla med dvema kolencema; elektr. akumulatorski člen osnovna enota akumulatorja; galvanski člen osnovna enota galvanske baterije; lingv. člen beseda pred samostalniki v nekaterih jezikih, ki navadno označuje spol; stavčni člen sintaktična enota v stavku; mat. člen del matematičnega izraza, ki ga od drugih delov ločita znaka + ali -; členi aritmetičnega zaporedja; zool. člen obroček telesa ali nog pri členonožcih in nekaterih črvih

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

1. 1. znak za glas: beseda ima tri črke; napisati črko a; vklesati črke v kamen; naslov je natisnjen z debelimi črkami; črne, zlate črke; razločne, velike črke; podpisal se je samo z začetnimi črkami svojega imena; zadnja črka abecede; tip črk / cirilske, latinske črke; pisane, tiskane črke; otrok pozna že vélike in male črke; črke za slepe / tiskarna je dobila novo garnituro črk; ulivanje črk
   ♦ tisk. krepka črka z debelimi potezami; kurzivna črka oblikovana postrani; svetla črka s tankimi potezami
2. 2. ed., knjiž. kar predstavlja zunanjo stran povedanega: to je tuje duhu in črki mojega spisa; ni prevzel duha njegovih del, ampak samo njihovo črko / slepo se držati črke zakona
   ● črke mi plešejo pred očmi pri branju imam občutek, da niso pri miru; ekspr. ni vse do črke tako, kot so te učili popolnoma, čisto; premisliti odgovor od prve do zadnje črke od začetka do konca; ne smeš razumeti po črki dobesedno; sklepi ne smejo ostati samo mrtva črka se morajo uresničiti; ekspr. to dejanje bo zapisano v zgodovini z zlatimi črkami dobilo bo pomembno mesto, ohranilo se bo v častnem spominu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

1. 1. napraviti, da preide kaj k drugemu: dati komu knjigo, kos kruha, rožo; dati sinu denar za kino; daj sem tisto knjigo / dati komu kosilo, jesti, piti / dati posestvo sinu / dati komu kaj na posodo, v dar, v last, v najem, v zakup; dati za doto; zastonj dati / višji organi so dali nižjim navodila za delo / pog.: za koliko daš fotografski aparat? dajte mi tri kile fižola prodajte
   // pog. nazaj dati vrniti
   // podariti, pokloniti: tega ni treba plačati, ampak ti kar dam; dati za rojstni dan, za spomin; ekspr. dela se revnega, da bi mu človek dinar dal dela se zelo revnega
   // narava mu je dala telesno moč / dati vbogajme
   // napraviti, da preide kaj drugemu v uporabo: dati komu stanovanje za nekaj mesecev; dati popotniku zavetje / daj svinčnik, da se podpišem
   // napraviti, da lahko kdo kaj dela, s čim razpolaga: predsednik je dal besedo diskutantu; dati komu čas za premislek / dati na izbiro, na razpolago; dati na vpogled / dati komu časten naslov; dati otroku ime / pog. dajte mi potrdilo, da sem vam plačal izdajte, sestavite
   // kakšno zdravilo ti je dal zdravnik? predpisal
2. 2. napraviti, da česa, kar je kdo prej imel, nima več: kar smo imeli, smo dali; dati svoj delež za kaj; mnogo krvodajalcev je dalo kri / ekspr. dati glavo, življenje / kot podkrepitev glavo dam, da je tako / krava ne da mleka zadržuje mleko pri molži
3. 3. narediti, ustvariti čemu kako lastnost: dati besedi nov pomen; dati čemu dokončno, ustaljeno obliko, ustrezne razsežnosti / uspeh mu je dal novega poguma
4. 4. s širokim pomenskim obsegom napraviti, da pride kaj kam z določenim namenom
   1. a) s prislovnim določilom: dati predlog na glasovanje; dati čevlje v popravilo; dati kaj v promet; dati osnutek zakona v javno razpravo; dati otroka v rejo; dal je sina v šolo / dati pismo na pošto; tovarna je dala na trg nov izdelek; dati denar v banko, pog. na knjižico; dati oglas v časopis; malo pšenice je dal v mlin / pog. na sodnijo ga bom dal vložil bom tožbo proti njemu
   2. b) z namenilnikom: dati delat obleko; dati meso prekajevat; dati sina učit poslati
      // z nedoločnikom napraviti, povzročiti, da se s kom kaj zgodi: dati otroka ostriči; dati si napraviti obleko / dati se fotografirati, operirati, ostriči
5. 5. pog. plačati: koliko si dal za avto? dati za mašo; dati na račun / dati komu denar na roko neposredno izplačati
   // kot klic pri dražbi kdo da več?
6. 6. ustvariti kaj kot rezultat svoje sposobnosti, dejavnosti: nekatere rude dajo velik odstotek železa; polje je dalo obilen pridelek; konferenca je dala važne rezultate; mastna hrana da veliko kalorij / pog. gledališče je dalo dobro predstavo / dati odsekan, tleskajoč, zamolkel glas / dati dober, slab zgled; dati povod
   // povzročiti, da kdo kaj dobi, ima: boljšega zaslužka mi ne dajo / dati možnost, pravico, priliko, priložnost / ekspr. letos je bog dal dobro letino / knjiž. usoda ne daj, da bi tako zgodaj umrl
   // z združitvijo postati nova celota: ti podatki dajo visoko številko; račun da rezultat; pog. koliko dá to? znese
   // zadnje vrstice posameznih kitic glose dajo zaključno misel
7. 7. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: dati brco, klofuto; dati garancijo, kazen, pobudo, pomoč, poudarek, prisego, priznanje, slabo oceno, slovo, soglasje, zagotovilo; dati svoj glas za odbornika; dati bolniku injekcijo; dati izjavo izjaviti; dati obljubo obljubiti; dati odgovor odgovoriti; dati odpoved odpovedati službo; dati komu poljub; dati transfuzijo krvi; dati znak, znamenje; dati komu dobro vzgojo; dati na posodo posoditi
   // dati gol / ta vas je dala mnogo žrtev; publ. v delo so dali mnogo truda vložili
   // ekspr. dati častno besedo zagotoviti, da je rečeno res; obljubiti, da bo obljubljeno storjeno
8. 8. napraviti, da pride kaj na določeno mesto: dati knjigo na mizo, obleko v omaro, robček na usta, roko okrog vratu; grižljaj se da naenkrat v usta / daj to proč / dati na seznam, v zapisnik; dati v oklepaj / pog. dati psa na verigo prikleniti
   // pog. dati stroj narazen razstaviti ga (na dele)
   // pog. prosim, dajte mi tovariša XY (k telefonu) pokličite ga k telefonu; uredite, omogočite, da bom telefonično govoril z njim
9. 9. navadno z nikalnico napraviti, da se kaj more goditi: ozke razmere mu ne dajo delovati; delo mu ne da počitka; skrbi mu ne dajo spati; zvedavost ji ni dala, da ne bi vprašala; tega si ne dam reči; ne da si dopovedati
10. 10. nedov., ekspr., v zvezi z na prisojati komu vrednote; ceniti: sosed da veliko name, nase / veliko da na poštenost, prijateljstvo; jezi ga, da ne dajo na njegovo besedo / na to nič ne dam
11. 11. z nedoločnikom ukazati, naročiti: dal je poklicati k sebi služabnike, prinesti jedi na mizo; župan je dal zapreti pretepače
    // pog., v medmetni rabi, z nedoločnikom izraža omiljen ukaz, željo, spodbujanje: dajva kupiti liter vina; dajmo si ogledati še to oglejmo si; pog. dajte se pomakniti naprej pomaknite se
    // kot poziv pri pitju dajmo ga!
12. 12. v medmetni rabi, z oslabljenim pomenom, v zvezi z bog izraža
    1. a) nejevoljo, nestrpnost: zakaj molčiš, bog te je dal
    2. b) upanje: če bog da, se bomo kmalu videli
    3. c) svarilo, prepoved: bog ne daj, da bi storil kaj takega
    4. č) najboljšo željo: bog daj srečo, zdravje; bog daj, da bi bilo res
    5. d) zlasti v kmečkem okolju pozdrav: dober dan, dober večer bog daj
       ● beseda je dala besedo razvil se je pogovor; nikomur ne da blizu je nedostopen; nikomur ne da dobre, lepe, prijazne besede je osoren; z nikomer ne govori; ekspr. dati duška svoji jezi, veselju sproščeno izraziti svojo jezo, veselje; ekspr. zanj ne dam roke v ogenj nisem prepričan, da je pošten, sposoben; knjiž. dala je življenje otroku rodila ga je; pog., ekspr. dali smo jim (jih) po grbi natepli smo jih; premagali smo jih; ekspr. ne dam se jim v roke ne pustim, da bi me ujeli, da bi o meni odločali; pog. dal se je ljudem v zobe povzročil, omogočil, da ga opravljajo; pog. dal mi je čutiti, razumeti, vedeti, da me ne mara očitno, v neprimerni obliki mi je to pokazal; pog., ekspr. daj mu eno okrog ušes, za uho, po nosu udari ga; ekspr. ne da si dvakrat reči napravi brez obotavljanja; pog., ekspr. ženske so si dale opraviti okoli dojenčka so se ukvarjale z njim; ekspr. ti bom že dal! kaznoval te bom; tepen boš; ekspr. (jaz) ti bom dal popra, vetra nabil te bom; napravil ti bom kaj neprijetnega; ekspr. dušo bi dala zanj vse bi žrtvovala za njegove koristi; na vsak način si ga želi pridobiti; dal je sosedu hčer (v zakon, za ženo) privolil je v poroko z njim; žarg., šport. dati glavico odbiti, zbiti žogo z glavo; pog. dati komu košarico zavrniti njegovo ponudbo za ples; zavrniti ponudbo; ekspr. daj mi mir ne moti me, ne nadleguj me; dal je prednost karieri pred znanstvenim delom raje se je odločil za kariero kot za znanstveno delo; knjiž. dal ji je prstan zaročil se je z njo; dal mi je proste roke dovolil mi je, da ravnam po svojem preudarku; dati komu roko prijeti koga za dlan desnice, zlasti v znamenje pozdrava, prijateljskega odnosa; ekspr. dati komu srce čustveno, zlasti ljubezensko se navezati na koga; pog. dajte, da si vas ogledam dovolite; pog. dati čez izbruhati, izbruhniti; pog. sinu posestvo čez dati izročiti, prepisati; ni mi dal do besede ni mi pustil govoriti; ekspr. dati vajeti iz rok nehati opravljati vodilno delo; pog. dati vse iz sebe, od sebe do skrajnosti se potruditi; pog., ekspr. niti besede ni dal od sebe prav ničesar ni rekel; ekspr. ni dal glasu od sebe ni spregovoril; se ni javil, ni pisal; pog. ta pa ne da do sebe, k sebi vztraja pri svojem; je nedostopen; ekspr. veliko da na obleko posveča veliko pozornost in skrb oblačenju; pripisuje veliko pomembnost oblačenju; pog. dal je nov sod na pipo začel je točiti pijačo iz novega soda; pog. od plače lahko še kaj na stran da prihrani; star. knjigo na svetlo dati izdati, objaviti; dati na znanje sporočiti, pojasniti; pog., ekspr. dali smo ga na zob pili smo alkoholno pijačo; ekspr. tatove so dali pod ključ zaprli so jih v ječo; pog., ekspr. dati (jih) komu pod nos zavrniti koga, spraviti ga v zadrego zaradi njegove napake; pog. dali so ga v časopis pisali so o njem v časopisu; ekspr. v koš te dam, kadar hočem premagam te, boljši sem kot ti; pog. dati komu posestvo v roke prepustiti mu ga v upravljanje; ekspr. nima kaj v usta dati reven je; strada; pog. dati za liter, za pijačo plačati pijačo v kaki druščini; pog. gledala ga je, a ni vedela, kam bi ga dala ni se mogla spomniti, kdo je; ekspr. ne ve, kam bi se dal od dolgega časa kaj bi počel; ne vem, koliko (let) bi ti dal po tvojem videzu ne morem sklepati, koliko si star; pog. prav ti dam soglašam s teboj; nižje pog. med vojno je veliko skozi dal pretrpel; pel je, kar mu je duša dala z vsemi močmi; teci, kar ti noge dajo kolikor hitro moreš; obljubiti in dati je dvoje obljubiti je lahko, obljubo izpolniti težje; preg. čič ne da nič, stalo pa malo počivanje, brezdelje ne prinaša koristi, premoženja; preg. dvakrat da, kdor hitro da hitra pomoč je največ vredna
       ♦ rel. dati odvezo; šah. dati mat

dáti se 
1. 1. z nedoločnikom izraža
   1. a) osebkovo dopustitev, dovolitev, da se z njim kaj zgodi: dati se motiti, odpraviti, potolažiti, pregovoriti, preprositi; daj se prepričati / pog. daj se kaj videti pridi (na obisk)
      // ekspr. ni se jim dal kar tako; ekspr. ne dajte se
   2. b) možnost, da se z osebkom kaj zgodi: to se ne da brati; snov se da cediti; stvar bi se dala bolje urediti, s pridom uporabiti; vrata se ne dajo zapreti / brezoseb.: ne da se povedati z besedami; nič se ne da opraviti, spremeniti; z njo se ne da živeti; ekspr. o tem bi se dalo (še) govoriti ni še vse razčiščeno; ne mislijo vsi tako; ne da se mu pomagati ni mu mogoče
2. 2. s smiselnim osebkom v dajalniku izraža pripravljenost koga za kako dejanje: ne da se mu delati; pridi, če se ti da / elipt. ne da se mi v kino
3. 3. v prislovni rabi, v zvezi kar se da izraža zelo visoko stopnjo: kar se da srečni smo; kar se le da natančno poglej; teci, kar se le (najbolj) da kolikor moreš; kar se da hitro, lep karseda

dán -a -o: ne jemlji nazaj dane stvari; to ni bilo dano iz prijaznosti; to je bilo dano vam v varstvo; na dano znamenje so začeli teči / knjiž.: tolikšna sreča mi ni bila dana; ni mi bilo dano, da bi ga spoznal; ni mi bilo dano tako lepo peti ne morem, ne znam; vsakomur je dano na voljo, kam pojde / star., pri datiranju dano v Ljubljani, dne 23. novembra 1866; prim. daj, dan prid.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

dávčna oáza -e -e ž (á, ȃ)
država ali del države, kjer pravni red predpisuje nizke ali ničelne davke za dejavnosti: ukrepi proti davčnim oazam; Zaradi strahu pred političnim dogajanjem se z davčnimi oazami zakriva izvor kapitala, hkrati pa se investitorji izognejo plačevanju davkov doma

dávčna števílka -e -e ž (á, ȋ)
identifikacijska številka davčnega zavezanca v davčnem registru države, katere državljan je: sporočiti davčno številko; fotokopija davčne številke; Po sprejetju zakona bomo morali uporabniki pri bančnem poslovanju med drugim predložiti davčno številko

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

definitívno prisl.: definitivno se odreči nečemu; biti definitivno sprejet v službo; sam.: ne morem povedati še nič definitivnega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

1. 1. način izgovarjanja besed ali stavkov, izreka: naša gledališka dikcija temelji na osrednjem govoru; ima dognano, lepo dikcijo; monotona dikcija
2. 2. način izražanja, podajanja, slog: dikcija njegovih pesmi postaja vznesena; novi prijemi v dikciji in kompoziciji romana / omenjene ikone se po stilni dikciji že približujejo romanskemu občutju
   ♦ jur. dikcija zakona ne dopušča dvoma

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

doktrinárno prisl.: govori suho, doktrinarno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

1. 1. ki v zapovrstju ustreza številu dva: drugi dan v tednu; otroci iz drugega zakona; otrok v drugem letu starosti; dne 2. [drugega] marca; Filip II.; v drugi polovici leta / upam, da pride po drugi (uri) 2h; 14h / vsak drugi v vrsti naj stopi naprej; ekspr. skoraj vsak drugi otrok je bolan / druga izdaja časopisa; druga svetovna vojna
   // po vrednosti, kvaliteti za eno stopnjo nižji od najboljšega: vozili so se v drugem razredu; hotel druge kategorije / na turnirju je bil drugi, je dobil drugo mesto / blago druge vrste
   // glede na pomembnost, odločanje za eno stopnjo višji od najnižjega: oblastni organ druge stopnje; obrniti se na drugo instanco
2. 2. izmed dveh bolj oddaljen: veslati na drugi breg / na drugem koncu vasi / pisati na drugo stran lista; publ.: po eni strani sem tega vesel, po drugi pa žalosten; poizkus je zelo nevaren, po drugi strani pa tudi zanimiv
   // ki sledi prejšnjemu: en dan so imeli vročino, drugi dan so bili pa že vsi zdravi; upamo, da bo druga pomlad bolj sončna; letos bodo vse pripravili, drugo leto pa bodo začeli zidati
3. 3. ekspr. tak kot pravi: on je drugi Paganini; bila mu je druga mati; hinavščina mu je postala druga narava
   ● knjiž. on je moj drugi jaz duševno soroden, bližnji človek; star. drugi pot drugič, drugikrat; evfem. spraviti koga na drugi svet povzročiti njegovo smrt, umoriti ga; šalj. druga brada mu raste podbradek; pog. blago ima iz druge roke od preprodajalca, prvega uporabnika; pog. to je pa druga stran medalje takšna je stvar z drugega, nasprotnega vidika; star. druga šola drugi razred nekdanje gimnazije; pog., ekspr. igrati drugo violino biti v podrejenem položaju; ekspr. pri enem ušesu mu gre noter, pri drugem pa ven ničesar ne uboga, ne upošteva; nič si ne zapomni
   ♦ film. drugi plan kar je v prizorišču za prvim planom; jur. sodišče druge stopnje sodišče, ki rešuje pritožbe zoper odločbe sodišča prve stopnje; mat. druga potenca kvadrat števila; muz. drugi glas glas v vokalnem stavku, ki je nižji od prvega glasu; šol. šola druge stopnje srednja šola; študij na drugi stopnji po četrtem semestru pri stopenjskem študiju na univerzi; šport. tekmo je igrala druga postava slabše moštvo; zgod. druga fronta novo zahodno bojišče proti hitlerjevski Nemčiji po izkrcanju v Normandiji

drúgi -a -o 
1. 1. samostalniška oblika od drugi: drugi je večji od prvega
   ● prodati eno k drugemu ne da bi vsako stvar posebej meril, cenil; žarg., avt. voziti v drugi, z drugo v drugi prestavi; danes sem že v drugo tu vdrugo
2. 2. navadno v zvezi z eden izraža nedoločeno osebo, stvar, ki se pri razmejevanju navede na drugem mestu: eden poje, drugi pije, tretji vriska, vsak se zabava po svoje / eni se smejejo, drugi jokajo / ne eno ne drugo ga ne zanima nobena stvar; eni in drugi so bili jezni oboji
   // v zvezi z eden, drug izraža medsebojno razmerje: bojita se eden drugega; ovce se tiščijo druga druge; hoditi, padati drug za drugim

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

1. 1. razumsko-spoznavna stran človeka: njegov duh je ostal jasen; oblikovati duha človeka; stremljenje duha k lepoti; zadovoljiti potrebe duha; sposobnost duha; knjiž. moj duh bedi nad njim / dela človeškega duha najvišje, izvirno ustvarjalne sposobnosti; velikani duha / enoličnost ubija duha miselno dejavnost; bogastvo človekovega duha mišljenja, čustvovanja; lepa je in polna duha bistroumnosti, domiselnosti
   // s prilastkom miselne, značajske značilnosti: je bistrega, upornega duha; manjka mu kritičnega duha
   // s prilastkom nadarjenost, sposobnost: narava mu ni dala umetniškega duha; ima preroškega duha; je brez trgovskega duha
2. 2. s prilastkom človek, zlasti glede na njegove miselne in značajske značilnosti: slovi kot izrazit analitičen duh; takšno stališče zastopajo naši najnaprednejši duhovi; nemiren, velik duh / spada med največje duhove dvajsetega stoletja mislece, razumnike; klasična filozofija je dolgo obvladovala evropske duhove
   // mn., publ. ljudje, zlasti glede na določene nazore, ideje: glede tega se duhovi razhajajo; novica je razburila duhove / ločitev duhov razcepitev v nazorsko različne skupine
3. 3. splošne miselne, nazorske značilnosti: duh časa se spreminja; nasprotovati duhu časopisa; spoznati duha modernega človeka / napreden duh knjige; patriarhalni duh meščanstva / biti vzgojen v svobodoljubnem duhu miselnosti, nazorih; biti Slovenec po rodu in duhu / vsi so istega duha; vznes. bil mu je brat po duhu in po srcu
   // resnična, prava vsebina: pačiti načela in duha gibanja; takšni zaključki so tuji duhu razprave; to ustreza le črki, ne pa duhu zakona / postopati v duhu predpisov smislu
4. 4. navadno s prilastkom splošno psihično razpoloženje: zanimalo ga je, kakšen duh vlada med delavstvom, v deželi; tekmovalni duh je zajel šolo / knjiž., z oslabljenim pomenom: med množicami se je širil duh nezadovoljstva nezadovoljstvo; vanj je stopil duh zavisti / odnosi med državama se razvijajo v prijateljskem duhu vzdušju, atmosferi; publ. posvetovanje je potekalo v duhu medsebojnega razumevanja / vnašati v poslovanje dobičkarski duh stremljenje, težnje
5. 5. v različnih mitologijah in religijah bitje netvarne narave: verjeti v duhove; dobri in zli duhovi; gozdni, vodni duhovi; odšel je tiho kakor duh / v krščanstvu: Bog je duh; hudobni duh hudič; nebeški duhovi angeli
6. 6. v različnih religijah nematerialno, neumrljivo bistvo človeka; duša: duh je zapustil telo / prikazal se mu je duh rajnega; ekspr. ali si ti ali je tvoj duh
7. 7. v idealističnih filozofijah nematerialno počelo vsega, kar je: duh in materija; bitnost duha
   ● knjiž. njegov duh ni klonil ostal je pogumen; duh se mu je omračil duševno je zbolel; bibl. duh je sicer voljan, ali meso je slabo človek si prizadeva za dobro, toda njegove slabe lastnosti ga pri tem ovirajo; dvigniti duha vojakom jih opogumiti; biti v duhu pri kom z mislimi, ne dejansko; samo sedel je pri njih, z duhom pa je bil odsoten mislil je na druge stvari; brati kaj s pravim duhom namenom, razumevanjem; ekspr. on je njegov zli duh kvarno vpliva nanj; star. bolan na duhu slaboumen, omejen; iron. ubog na duhu nedomiseln, naiven; knjiž. braniti resnico z orožjem duha s prepričljivim, bistrim dokazovanjem; ura duhov po ljudskem verovanju čas od polnoči do ene, v katerem se vračajo duhovi rajnih; ekspr. zakladi duha kar je ustvaril človeški razum
   ♦ filoz. absolutni duh po Heglu zadnja, dokončna stopnja razvoja duha iz njega samega; svetovni duh po Heglu počelo in urejevalec zgodovine; rel. sv. Duh tretja božja oseba

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

1. 1. napisan v dveh jezikih: dvojezični napisi; dvojezično besedilo zakona / dvojezični slovar
2. 2. ki zna in redno uporablja dva jezika: dvojezični pisatelj; starejša generacija je tam še v celoti dvojezična / dvojezične šole / dvojezično obmejno področje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

dvoúmno prisl.: dvoumno govoriti; sam.: rad je povedal kaj dvoumnega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

ekolóška bómba -e -e ž (ọ̑, ọ̑)
velika nevarnost za naravo, življenjsko okolje: Ker gre lahko za pravo ekološko bombo, so gradbinci dela ustavili

ekolóška kmetíja -e -e ž (ọ̑, ȋ)
kmetija, na kateri se prideluje hrana v prizadevanju za varovanje, ohranjanje narave, življenjskega okolja; biokmetija, ekokmetija: Nekatere ekološke kmetije so usmerjene zgolj v pridelovanje, nekatere pa kmetijstvo povezujejo tudi s turizmom in izobraževanjem

ekolóška rénta -e -e ž (ọ̑, ẹ̑)
renta, ki jo dobiva prizadeta pravna ali fizična oseba od povzročitelja razvrednotenja okolja ali nevarnosti za okolje in s tem za zdravje ljudi: Po stari pogodbi so ljudje v bližini odlagališča upravičeni do izplačila ekološke rente še šest let po zaprtju deponije

ekolóška tŕžnica -e -e ž (ọ̑, ȓ)
tržnica, na kateri se prodajajo izdelki, pridelani predvsem brez uporabe kemičnih ali drugih umetnih sredstev, v prizadevanju za varovanje, ohranjanje narave, življenjskega okolja; ekotržnica: Na petih hektarjih pridelajo hrano zase in za prodajo, večinoma na sobotni ekološki tržnici v Ljubljani

ekolóški ôtok -ega -óka m (ọ̑, ó ọ́)
manjša površina, navadno v naselju, z zabojniki za ločeno zbiranje odpadkov; ekootok: Ekološki otoki z zabojniki za ločeno odlaganje stekla, papirja in embalaže so prevečkrat predaleč, jih je premalo ali pa jih sploh še ni

ekolóški prideloválec -ega -lca [pridelovau̯ca] m, člov. (ọ̑, ȃ)
kdor kaj prideluje predvsem brez uporabe kemičnih ali drugih umetnih sredstev, v prizadevanju za varovanje, ohranjanje narave, življenjskega okolja; biopridelovalec, ekopridelovalec: Ni dovolj le neposredno plačilo na hektar, temveč je treba ekološke pridelovalce spodbuditi k uspešnejšemu trženju in razviti trg

ekolóški znák -ega -a m (ọ̑, ȃ)
oznaka kot izraz okoljevarstvene ozaveščenosti: Mednarodni ekološki znak Modra zastava predstavlja simbol urejenosti in varnosti naravnega kopališča, ki mora za to izpolnjevati 26 meril

ekolóško kmetíjstvo -ega -a s (ọ̑, ȋ)
kmetijstvo, ki prideluje hrano predvsem brez uporabe kemičnih ali drugih umetnih sredstev, v prizadevanju za varovanje, ohranjanje narave, življenjskega okolja; biokmetijstvo, ekokmetijstvo: Po naravnih danostih ima Slovenija, kot pravijo na resornem ministrstvu, naravnost odlične možnosti za pospešen razvoj ekološkega kmetijstva

ekolóško prisl. (ọ̑)
ekološko pridelana hrana; Zakaj za ekološko najbolj sporne projekte ni presoj vplivov na okolje?

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

ekstenzívno prisl.: ekstenzivno obdelovati zemljo; gospodarske stike razvijamo ekstenzivno in intenzivno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

enakoprávno prisl.: enakopravno sodelovati pri sestavljanju zakona

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

1. 1. nanašajoč se na formo:
   1. a) formalna dovršenost umetniškega dela; formalne prvine pesmi / novi formalni prijemi v umetnosti / formalna stran predavanja
   2. b) formalna pomanjkljivost predloga; nima formalne pravice, da bi o tem odločal; formalno priznanje države
   3. c) biti formalen v vedenju / z njim je bil formalen in hladen
2. 2. ki izhaja iz družabnih, družbenih navad, norm: formalen obisk; z njimi je imel le formalne stike; opraviti formalne obveznosti; formalno povabilo / formalna vljudnost
3. 3. ki zadošča predpisom ali zahtevam ne glede na resnično stanje: ti so le še formalni člani stranke; formalna demokracija, enakost; formalna politična svoboda
   ♦ filoz. formalna logika veda o oblikah in načelih pravilnega mišljenja; jur. formalno pravo pravna pravila za prisilno uveljavljanje materialnega prava; formalno zaslišanje zaslišanje po predpisih zakona; ped. formalno izobraževanje izobraževanje, ki razvija učenčeve telesne in duševne, zlasti miselne sposobnosti; šol. formalna izobrazba izobrazba, ki jo izkazuje spričevalo določene šole

formálno prisl.: delo je treba še formalno izboljšati; formalno sta se pobotala; formalno potrditi že prej sprejete sklepe

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

1. 1. za izražanje premikanja iz notranjosti predmeta ali prostora navzven: skočiti iz grmovja; stopiti iz hiše; piti iz kozarca; prenos iz gledališča; ropot iz kuhinje / priti iz Kranja, Nemčije; priti iz Gorenjske z Gorenjskega
   // iz megle je rosilo; priti iz vode / z drugimi predlogi peljati se iz mesta na deželo, pod Gorjance, v vas / izgnati iz dežele; izpustiti iz rok; pren. rešiti se iz nevarnosti; buditi iz spanja
   // za izražanje usmerjenosti, izstopanja: kamen štrli iz tal; pogled iz sobe
2. 2. za izražanje
   1. a) izhodišča, izvora: izhajati iz kmečkega rodu; sin iz drugega zakona / drobiž iz stotaka / streli iz puške / iz njenega govorjenja je dognal resnico
   2. b) pripadnosti, okolja: kava iz Brazilije; žuželka iz družine murnov; publ. blago iz uvoza uvoženo blago
      // arija iz opere; odlomek iz Cankarja iz Cankarjevih del
      // publ., v naslovih iz listnice uredništva
3. 3. za izražanje prehajanja, spreminjanja: iz teh celic so nastale krvničke; iz otroka zraste mož; kaj boš naredil iz tega? / navadno v zvezi z v: napredovati iz asistenta v docenta; iz kmetice se je spremenila v gospo; prevajati iz nemščine v slovenščino
4. 4. s pomožnim glagolom za izražanje stanja zunaj česa: moštvo je precej iz forme / ta obleka je že iz mode ni več moderna; pog.: že teden dni ni bila iz hiše je ni zapustila; fant je že iz šole je končal šolanje
   // bolnik je že iz nevarnosti
5. 5. za izražanje časovnega izhodišča: poznam ga iz šolskih let; spomini iz mladosti; utopija iz leta dva tisoč / kmeta pozna iz službovanja na deželi / redko iz mladega od mladega, od mladih let
6. 6. za izražanje
   1. a) iz katere snovi je kaj: izdelati kipec iz brona; izrezati iz lesa; zid iz rezanega kamna; rjuha iz domačega platna / trnek iz bucike / naloga iz geometrije; izpit iz matematike
   2. b) iz katerih enot kaj sestoji: priprava je iz več delov; moštvo je sestavljeno iz igralcev treh klubov
7. 7. za izražanje nagiba ali vzroka, zaradi katerega se kaj dogaja: storiti kaj iz nagajivosti, strahu, usmiljenja; oditi iz protesta; vprašati iz radovednosti / tat iz navade / odkloniti iz več vzrokov
   // za izražanje odnosa do koga: briti norce iz njega / norčevati se iz njegove revščine
8. 8. za izražanje načina, kako se kaj dogaja: prerokovati iz kart; pogled iz ptičje perspektive; ekspr.: iz dna duše hvaležen; iz srca rad / cev iz celega ki ni varjena
   ● ekspr. živi iz dneva v dan brez cilja, brezskrbno; bolnik je iz dneva v dan slabši vedno slabši; zastar. doma je iz Lahov iz Italije; iz rok dati prepustiti, izročiti; ekspr. otrok je ves iz sebe zmeden, prestrašen; zastar. priti iz vojakov od

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

1. 1. glagolnik od izvajati:
   1. a) izvajanje načrta, programa; izvajanje predpisov, sklepov; dosledno izvajanje zakona / izvajanje akrobacij / izvajanje kontrole
   2. b) izvajanje glasbenih del / izvajanje domače drame
   3. c) učitelj je prešel od razlaganja k izvajanju pravila; izvajanje zaključkov
      ♦ muz. hitrost, jakost izvajanja
2. 2. nav. mn., publ. misel, dognanje: govornikova izvajanja so bila sprejeta z odobravanjem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

1. 1. za izražanje položaja, ki ni v mejah določenega predmeta ali prostora; zunaj: hiša je izven mestnega obzidja; zidati izven gradbenega okoliša / stanuje izven Ljubljane
2. 2. publ. za izražanje položaja, ki ni v mejah določenega časa: sprejemati stranke izven uradnih ur / izven sezone pred sezono in po njej
3. 3. za izražanje položaja, ki ni v mejah določenega pojma: predstava je izven abonmaja / publ.: biti izven nevarnosti iz nevarnosti; obravnavati zadevo izven okvira seje ne na seji; otrok se je rodil izven zakona je nezakonski
   // elipt. predstava je izven izven abonmaja
   ● ekspr. njegova umetnost je izven vsake debate nesporno dobra; ekspr. to je izven vsakega dvoma prav gotovo, res je tako
   ♦ jur. postaviti koga izven zakona odtegniti mu varstvo zakona; razglasiti, da ga bo zadela kazen, takoj ko bo prijet; šol. delo izven šole izvenšolsko delo; šport. igrati, nastopiti izven konkurence igrati, nastopiti na tekmovanju, ne da bi bili upoštevani rezultati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

1. 1. del dneva ob sončnem vzhodu: bilo je že jutro, ko so prišli; jutro nastaja; prišlo, knjiž. napočilo je usodno jutro; pričakovati jutro; bedeti do jutra; že od jutra ga boli glava; ekspr. dela od (ranega) jutra do (poznega) večera ves dan; zaspal je šele proti jutru, redko na jutro, pod jutro; ob jasnih jutrih je že slana; v zgodnjem zimskem jutru; napadli so jih še pred jutrom; hladno, megleno, nedeljsko, pomladansko jutro / pesn. jutro se budi, drami; ekspr. jutro jo je zaščemelo v oči jutranja svetloba
   // knjiž., ekspr. peljati se v sivo jutro / drugo jutro je sklical posvet drugi dan zjutraj; neko jutro, tisto jutro je odšel; telovadi vsako jutro; vse jutro je bil nerazpoložen; nar. vstaja pozno v jutro zjutraj; ob jutrih, v jutrih je navadno megla; knjiž. bedeti do štirih v jutru zjutraj; zastar. vstal je na vse jutro navsezgodaj; star. v nedeljo jutro zjutraj
   // kot pozdrav dobro jutro!
   // ekspr., s prilastkom obdobje nastajanja, začetek: jutro človeške kulture; jutro leta
2. 2. zastar. vzhod: na jugu in jutru
   ● ekspr. lahko se hvali s svojim srečnim zakonom, saj je šele dobro jutro je šele začetek zakona; vstopil je brez dobrega jutra brez (jutranjega) pozdrava
   ♦ rel. zvoniti jutro zvoniti zgodaj zjutraj, zlasti ob nedeljah in praznikih

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

1. 1. za izražanje cilja, ki (naj) ga gibanje doseže: iti k oknu; izlet k Savici / prestaviti stol od mize k postelji / privezati h kolu; sesti k peči / iti k brivcu; pog. hoče (iti) k železnici v železniško službo; pren. iti k izpitu, k poroki; prisiliti k pokorščini
   // za izražanje splošne usmerjenosti: obrniti se k oknu; steza pelje k vodi; pren. nagnjenje k jezi
2. 2. za izražanje dodajanja, dopolnjevanja: dokupiti njivo k posestvu / pripombe k osnutku; prispevek k utrditvi samoupravljanja; elipt. k točki 2 zakona / pripisati obresti (h) glavnici; priključitev Primorske (k) Sloveniji
3. 3. za izražanje pripadnosti: zajec spada h glodavcem; prištevajo ga k modernistom
4. 4. za izražanje namena: zbrati se k posvetovanju; iščemo delavca (za) k stroju / napravlja se k dežju; star. pripravljati se k odhodu na, za odhod; star. zaigrati k plesu za ples
   // za izražanje primernosti: kakšne rokavice nosiš k temu kostimu?
5. 5. za izražanje vzroka: čestitati k diplomi, uspehu
6. 6. redko za izražanje bližine časovni meji; proti: napad pričakujejo k jutru / obišči nas k novemu letu
   ● ne bo ga več k nam v našo hišo, v naš kraj; k sebi klic živini na levo; pog. ne da k sebi vztraja pri svojem; je nedostopen; nižje pog. iti k nogam peš; star. vrne se k letu čez eno leto; star. to mu ne bo k pridu v prid; zastar. obsoditi k smrti na smrt; star. k prvemu, k drugemu in tretjemu pri licitaciji prvič; pog. iti k vojakom služit vojaški rok; zastar. k zadnjemu te vprašam zadnjič

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

1. a) zaupali so jim končno redakcijo zakona; opraviti morajo še končna montažna dela; končno oblikovanje predmeta
2. b) končni rezultat, uspeh; končni sklep zasedanja / sporočili so končni vrstni red / končni cilj / dati stvari končno obliko, podobo / sedanja formulacija je končna dokončna
   // končni izdelki, proizvodi izdelki, proizvodi za neposredno uporabo
3. c) najbolj je uspel končni prizor; končni samoglasnik v besedi / končni del kosti / izstopiti mora na končni postaji
   ● knjiž. prostor ni omejen, je pa končen se konča; publ. v končni konsekvenci vpliva to tudi na tržišče končno, nazadnje
   ♦ fiz. končna hitrost hitrost telesa ob koncu opazovanja; mat. končno zaporedje zaporedje, ki ima omejeno število členov; ptt končna telefonska centrala telefonska centrala v medkrajevnem telefonskem omrežju, na katero so neposredno priključene krajevne centrale; šol. končna ocena; končno spričevalo spričevalo, ki ga dobi učenec, dijak po končanem šolanju na ustrezni stopnji

kônčno prisl.: končno pojmovane stvari
♦ lingv. končno dovršni glagol dovršni glagol, ki izraža konec dejanja

kônčni -a -o sam.: končni naj stopi naprej; pojmovanje končnega in neskončnega; prim. končno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

1. 1. po pristojnosti najvišji sestanek odposlancev politične, strokovne organizacije, združenja, zlasti v državnem ali mednarodnem merilu: udeležiti se kongresa; zdravniki so imeli v Moskvi kongres; organizirati, sklicati kongres; mednarodni, svetovni kongres / gozdarski, slavistični kongres; redni, ustanovni kongres; kongres geologov; X. kongres Zveze komunistov Jugoslavije
   // ekspr. udeleženci takega sestanka: o tem lahko odloča edinole kongres / publ. kongres dela plenarno in v komisijah
2. 2. v Združenih državah Amerike zakonodajno telo, parlament: kongres ni sprejel proračuna v celoti; predsednik je predložil kongresu osnutek zakona
3. 3. v nekaterih državah organizacija, zlasti politična: zasedanje indijskega kongresa
   ♦ rel. evharistični kongres; zgod. dunajski kongres kongres leta 1815 na Dunaju, na katerem je bila ustanovljena sveta aliansa; ljubljanski kongres kongres predstavnikov svete alianse v Ljubljani leta 1821

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

1. 1. izraža omejenost na navedeno: to je le osnutek zakona; vzemi, pa le en kos; ekspr. eno uro le daj mir; ni ga udaril, le nahrulil ga je / nav., ekspr.: vsem se je priljubil, ne le domačim; mika ga ne le denar, ampak tudi čast; nima le hiše, ampak tudi vrt / elipt.: le škoda, da ni zakurjeno; sreča le, da ni pil
   // nav. ekspr. izraža popolno omejenost na navedeno dejanje; samo: jaz se le čudim, da ji ni ušel; brez moči si in lahko le gledaš, kako vse razpada / hoče le jesti in jesti
2. 2. navadno v zvezi s pa krepi nasprotje s prej povedanim: vsega imajo, pa le niso srečni; ne bom igral, gledal bom pa le
   // nav. ekspr. izraža nepričakovanost trditve: nazadnje je le priznal, da se je zmotil; sem pa le radoveden, kdo bo zdržal; če premislimo, si le visoko prišel / otrok je le otrok, mora se igrati; če pa le vztrajate, ga bom poklical
   // v vezniški rabi, v zvezi le da za omejevanje prej povedanega: tudi v naši tovarni imamo iznajditelje, le da premalo
3. 3. navadno v zvezi s če poudarja pogojenost: plačal bi, če bi le mogel; če le sliši korak, že zalaja / tam nekaj pomeniš le, če imaš denar
   ♦ ekspr. napravi kar tako, da je le samo zaradi videza
4. 4. nav. ekspr., za oziralnimi zaimki ali prislovi poudarja poljubnost, posplošenost: kdor le more, gre v mesto; ostani tam, kolikor se le da dolgo / to je služba, kakor si je le moreš želeti
5. 5. ekspr., z vprašalnim zaimkom ali prislovom poudarja ugibanje: le kaj si bo mislil o nas? le kje boš dobil zdaj zdravnika? le zakaj je ni v službo? kaj le pomeni ta molk?
6. 6. ekspr. izraža spodbudo, poziv: le čakaj, te že ujamem; le nič ne jokaj / le začnimo / naj se le norčuje, saj se ne bo dolgo / elipt.: le počasi; le brez skrbi; ostani, le, če se ti ljubi
7. 7. elipt., v zvezi z da, če izraža zadovoljnost, začudenje, zaskrbljenost: da ste le zdravi; da se le more tako sprenevedati; če le ni kaj hujšega
   // izraža ukaz, željo: da te le ni sram; če bi se le dalo kam skriti
8. 8. navadno v zvezi kot le izraža visoko stopnjo: zvit je kot le kaj; prijazen je bil kot le kdaj; podjetje je trdno kot le malokatero

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

ljúdska iniciatíva -e -e [inicijativa] ž (ȗ, ȋ)
pravica po predpisih organizirane skupine občanov, da zastopa kako mnenje, predlog, zahtevo ljudi, iz katerih izhaja, in predlaga kak zakon ali zakonsko spremembo: Obravnava predloga zakona, vloženega v okviru ljudske iniciative, ne bi zadržala obravnave drugih predlaganih zakonov, ki se nanašajo na isto področje
// tako organizirana skupina občanov: Ljudska iniciativa je vložila zahtevo za razveljavitev sklepa
// predlog, pobuda, zahteva državnemu organu, ki jih predlaga tako organizirana skupina občanov: vložiti ljudsko iniciativo; V Švici ni redkost, da smejo volivci zaradi zavlačevanja državnih organov o kakšni ljudski iniciativi odločati šele nekaj let po tem, ko je bila vložena

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

1. a) ločitev rude od jalovine / ločitev cerkve od države; ločitev sodstva od uprave / publ. ločitev duhov razcepitev v nazorsko različne skupine
2. b) po ločitvi se je preselil v drug kraj; tožba za ločitev; vzrok za ločitev / ločitev zakona
3. c) ločitev od dekleta je bila težka; ločitev od domačega kraja / ne jokaj, ločitev bo kratka ne bova dolgo ločena
   ● vznes. zdaj bije ura ločitve zdaj se moramo ločiti
   ♦ jur. ločitev (od mize in postelje) v cerkvenem pravu pri kateri zakonca pretrgata zakonsko skupnost, ostaneta pa v zakonski zvezi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

1. 1. napraviti, da kaj ni več skupaj s čim drugim: ločiti meso od kosti; s presledki ločiti vrste; lupina se pri tem sadežu težko loči od mesa / ločiti rudo od jalovine; pleve se pri čiščenju ločijo od zrna / ločiti bolnike z nalezljivo boleznijo od drugih / smrt ju je ločila; vojna ga je ločila od družine
2. 2. povzročati, da je kaj različno, drugačno od drugega: ta lastnost ga loči od njegovih sošolcev; to loči pesnika od drugih ljudi; kaj loči človeka in žival
   // povzročati, da ni notranje, čustveno povezan: loči ju različna miselnost; ugotoviti, kaj jih loči in kaj druži / vse to loči vodstvo od ljudstva
3. 3. videti, občutiti različnost med čim: ne ločim užitnih in strupenih gob; zaradi neizkušenosti ni ločila hinavščine in odkritosti; ali ločiš pšenico od ječmena; dovolj je star, da bi lahko ločil, kaj je dobro in kaj slabo; ločiti med nagajivostjo in hudobnostjo; tako sta si podobna, da ju težko ločim; ločil ju je po glasu
   // z oslabljenim pomenom izraža navzočnost, obstajanje česa različnega: nekatera narečja ne ločijo več padajoče in rastoče intonacije / na stopnji srednješolske kemije ločimo splošno, anorgansko in organsko kemijo
4. 4. videti kaj kot posameznost: s hriba sem ločil posamezne ljudi na polju; kljub mraku je ločil predmete v sobi / komaj sem ločil cesto pred seboj videl
5. 5. obravnavati kaj posebej, ne v zvezi z drugim: napeva in besed v ljudski pesmi ne smemo ločiti / v kritiki je vedno ločil osebo od problema
6. 6. biti, nahajati se vmes: hribi ločijo dolino od drugega sveta; potok loči travnik in cesto; žice so ločile ujetnike od svobodnega sveta; pren. le kratek čas ju loči od poroke; štel je dneve, ki ga še ločijo od vrnitve domov
7. 7. star. dajati, priznavati manjše pravice ali ugodnosti komu v primeri z drugimi; zapostavljati: očitali so ji, da pastorko loči; ločiti služinčad pri hrani
   ● ekspr. ni mogel ločiti oči od nje neprestano jo je gledal; evfem. on ne loči, kaj je moje in kaj je tvoje ni pošten, krade; bibl. ločiti ljuljko od pšenice odstraniti slabo iz dobrega; star. bralec bo sam ločil, katere misli so pisateljeve in katere ne ugotovil, spoznal

ločíti se in lóčiti se 
1. 1. biti različen, drugačen: človek se loči od živali / otroci se ločijo drug od drugega; tujci se po obleki ločijo od domačinov; virusi se po obliki ločijo
2. 2. ne biti več na določenem kraju: že v mladosti se je ločil od domačega kraja; težko se je ločil od doma / ločil se je od družbe in odšel na vrt / tu se reka loči od hribov in teče po ravnini
   // ne potekati več blizu skupaj, v isti smeri: tu se cesta in reka ločita / na ovinku se od ceste loči kolovoz odcepi
3. 3. raziti se, posloviti se: ločila sta se brez pozdrava; s temi besedami sta se ločila; ločili so se kot prijatelji / ne moreva več delati skupaj, čas je, da se ločiva
   // nav. ekspr., v zvezi z od nehati uporabljati, uživati: nerad se je ločil od svojega starega klobuka; otrok se težko loči od dude / težko se je ločil od posestva ga je dal, izročil drugemu
   // nehati kaj delati, početi: ločiti se od branja; težko se je ločil od kajenja
4. 4. poljud. prenehati biti v zakonski zvezi, strok. razvezati se: po desetih letih zakona sta se ločila / ločiti se sporazumno
   // v cerkvenem pravu prenehati biti v zakonski skupnosti, ostati pa v zakonski zvezi
   ● ekspr. v mladosti so bili nerazdružljivi, potem pa so se njihove poti ločile niso več živeli skupaj; niso bili več v prijateljskih odnosih; knjiž., ekspr. ob slovesu se njune roke niso mogle ločiti dolgo sta se držala za roke; star. rad bi še to dočakal, preden se bom ločil od sveta, s sveta umrl; star. njegova duša se je ločila od telesa umrl je

lóčen -a -o 
1. 1. deležnik od ločiti: v internatu so fantje ločeni od deklet; zakon je bil kmalu ločen; ločena žena; cerkev je ločena od države; dvorišča so ločena med seboj / ker zaradi službe ni mogel stanovati pri družini, so mu odobrili dodatek za ločeno življenje
2. 2. publ. ki časovno ali prostorsko ne poteka skupaj z drugim: ločeni in skupni nastopi; o tem so razpravljali na ločenih sejah; ločena pogajanja
   ● zakonca sta imela ločeni spalnici nista spala v isti spalnici; ekspr. ta vas je bila nekdaj ločena od sveta zelo oddaljena, težko dostopna; publ. odbornikovo ločeno mnenje se je vpisalo v zapisnik drugačno, razlikujoče se od večinskega mnenja; prisl.: glive in alge gojiti ločeno; vsak zbor skupščine je zasedal ločeno na svoji seji; seminarji bodo poleti, ločeno za dijake in študente; število udeležencev navesti ločeno po spolu
   ♦ muz. kratko, ločeno označba za način izvajanja staccato

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

1. 1. nanašajoč se na logika 1: logični pojmi, principi, zakoni; logične teorije
2. 2. ki upošteva zakone logike: priti do logičnega zaključka; biti sposoben logične analize; sposobnost logičnega izražanja, mišljenja; logično sklepanje / govoriti brez logične zveze; logično branje smiselno
3. 3. ki se glede na stanje, položaj pričakuje: logičen razvoj; tak čustven izbruh je v tem primeru logičen; to je logična posledica njegovega ravnanja
   ● ekspr. vzgajal je z logično doslednostjo zelo veliko, popolno
   ♦ elektr. logični element osnovni sestavni del naprav, konstruiranih na osnovi matematične logike; logični operator; filoz. logični sklep sklep, ki upošteva zakon logike; logični pozitivizem filozofska smer, ki iz znanosti izključuje vse, česar ni mogoče preveriti; gled. pri podajanju teksta paziti na logični akcent na to, da je poudarjena beseda, stavek, ki predstavlja miselno jedro; jur. logična razlaga zakona razlaga zakonskega besedila po pravilih logike

lógično 
1. 1. prislov od logičen: logično misliti, sklepati; zadnji cikel v zbirki se logično navezuje na prejšnje; logično izpeljana misel
2. 2. v povedni rabi izraža popolno sprejemanje brez presenečenja, pomislekov: kaj se čudiš, to je vendar logično; logično je, da je on postal šef / elipt. logično, da ne ve, saj mu ni nihče povedal; sam.: dajati prednost logičnemu pred iracionalnim

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

1. 1. očetova druga žena v razmerju do njegovih otrok iz prejšnjega zakona: otrok ima mačeho; dobra, hudobna mačeha; fantkova mačeha
   // ekspr. slaba, neskrbna mati: ti si mi mačeha, ne mati; pren. tujina je človeku mačeha
2. 2. vrtna rastlina z velikimi enobarvnimi ali večbarvnimi cveti, ki imajo spodnji list podaljšan v ostrogo: gredica mačeh
   ♦ bot. divja mačeha divja vijolica

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

máli šólar -ega -ja m, člov. (ȃ, ọ̑) do leta 2000
učenec male šole; malošolar: V zgibanki je zapisano, kdaj in zakaj je treba nositi kresničko ter zakaj naj mali šolarji in prvošolčki nosijo rumeno rutico

málo délo -ega -a s (ȃ, ẹ́)
delo, ki traja največ dvajset ur na teden in ne več kot štirideset ur na mesec, plačilo za opravljanje tega dela pa ne presega pol minimalne plače: predlog zakona o malem delu; uvajanje spodbud za malo delo; Malo delo koristi vsem, ki na trgu težko najdejo zaposlitev

málo gospodárstvo -ega -a s (ȃ, ȃ)
gospodarstvo, ki vključuje manjša podjetja in obrti: sklad za razvoj malega gospodarstva; Več denarja bo namenjenega spodbujanju nekaterih posebnih projektov, kakršna sta podjetništvo žensk in mladih ter spodbujanje malega gospodarstva na nerazvitih območjih

málo mórje prisl. (ȃ, ọ̑) ekspr.
izraža veliko količino ali mero; velikoSSKJ: Na festivalu se je nagnetlo malo morje obiskovalcev

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

1. 1. kar tvori, sestavlja stvari, predmetna telesa; snov, tvar: spreminjati materijo; mrtva, živa materija; gibanje materije; množina materije; zakon o stalnosti energije in materije
   ● ekspr. pri ljudeh, ki so ga obkrožali, je videl samo materijo da cenijo samo gmotne koristi in materialne dobrine
2. 2. redko snov, material: lahko gorljiva materija; nekatere materije se, če so dolgo na soncu, v temi svetijo
3. 3. knjiž., navadno s prilastkom (učna) snov, vsebina: ponavljati vso materijo; spraševati staro in novo materijo / slikarska materija je lepo zaživela / materija zakona
   ♦ filoz. materija od človeka neodvisno obstoječa objektivna stvarnost; fiz. osnovni delci materije

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

1. 1. ki je v prvem obdobju življenja: mlad človek; ljubitelj mladih živali; misliš, da boš zmeraj mlad; moral je umreti mlad; ekspr. rosno mlad / lepo je biti mlad / mlada generacija; pren., pesn. mladi dan; rodilo se je lepo mlado jutro
   // ki je v prvem obdobju rasti: hoditi po mladi travi; rastlinice so še mlade in šibke; mlado drevje / mlado rogovje / skriti se v mladem zelenju
2. 2. ki je dosegel potrebno, ustrezno kakovost za uživanje: skuhati mlado kolerabo; jedli so mlad(i) krompir
   // ki še nima vseh ustreznih značilnih lastnosti: gnoj je še mlad; mlado kislo mleko / mladi sir
3. 3. ki ima razmeroma malo let, ant. star: gruča mladih fantov; ima mladega moža; nastop mladih tekmovalcev; njeni starši so še mladi; uči jih mlada učiteljica; po videzu je še mlad / na vrtu se zbira mlada družba / ekspr. mladi starci mladi ljudje z značilnimi znaki starosti
   // gozd mladih gabrov; posekal je mlado, košato lipo / vznes. svoja mlada življenja so žrtvovali za svobodo
4. 4. značilen za mladega človeka
   1. a) po videzu: njegov obraz je ostal mlad; ima mlado, mehko polt; mlado čelo
   2. b) po učinkovanju, delovanju: ima mlad in močen glas; ekspr. fantje so napeli vse svoje mlade sile
   3. c) po lastnostih: mlade sanje / ekspr. duh razprav je bil živ in mlad / mlad po duhu, srcu
5. 5. v zvezi mladi dnevi, mlada leta mladost: spomini na mlade, srečne dni; mlada leta / že od mladih dni krade; v mladih letih je veliko potoval ko je bil mlad
6. 6. ki obstaja šele malo časa: sreča mladega zakona; mlade družine; njuna ljubezen je še mlada; mlado revolucionarno gibanje
   // ki je po času nastanka bližje sedanjosti: mlade kamnine; proučevati mlade zvezde; to gorovje je še mlado / mladi in stari narodi
7. 7. ki je to, kar je, postal šele pred kratkim: mladi gospodar dela popolnoma drugače kot stari; mladi in stari šef se dobro razumeta; mlada gospodinja je izvrstna kuharica
   ● nar. mladi mesec mlaj; ekspr. mlada kri se rada zabava mladi ljudje; nar. mlada nedelja prva nedelja po mlaju; ekspr. že od mladih nog se nisva videla od mladosti; star. mlado leto pomlad
   ♦ agr. mlado vino vino po končanem vrenju do izločitve droži; geogr. mlado nagubano gorovje; lingv. mlada izposojenka

mládi -a -o sam.: mladi odhajajo v mesta; dobiti, imeti mlade mladiče; tam ima dež mlade pogosto dežuje; mlada, pog. ta mlada gospodinji snaha; ekspr. plesalo je staro in mlado vsi so plesali; star. izza mlada iz zamlada; od, redko iz mladega od mladosti; prim. mlajši

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

1. 1. človekova telesna sposobnost za opravljanje fizičnega dela ali prenašanje telesnih naporov: z dvigovanjem uteži si je pridobil precejšnjo moč; tekmovalci so v začetku varčevali z močjo; ekspr. ima medvedjo, volovsko moč; na dopustu je spet dobil moči za delo / ta ptič ima v kljunu veliko moč / roka mu je brez moči visela ob telesu / ekspr. z vso močjo se je uprl v vesla kolikor je mogel; ekspr. z zadnjimi močmi je lezel na breg komaj, zelo težko
   // sposobnost za prenašanje duševnih naporov: v delu je dobil moč, da je vzdržal v takih razmerah; pri zasliševanju mu je zmanjkalo moči; imel je dovolj moči, da je vztrajal / nimam moči, da bi to gledal ne morem tega gledati
   // velika sposobnost za opravljanje fizičnega dela ali prenašanje duševnih ali telesnih naporov: pri nakladanju hlodov je dokazal svojo moč; obraz mu je izžareval moč in odločnost; občudovali so moč, s katero je prenašal trpljenje; duševna, telesna moč
2. 2. nav. mn. sposobnost za obstajanje, bivanje, razvijanje: starčku pešajo, pojemajo moči / obrezana rastlina je počasi izgubljala moč / lirika je črpala moč iz narodne pesmi / življenjska moč
3. 3. značilnost česa glede na mero lastnosti, potrebnih za opravljanje svoje funkcije: moč domače industrije je iz leta v leto rasla; ugotoviti, kakšna je moč podjetja; moč partije je v številu članstva; moč vojske
   // značilnost česa glede na obseg zanj značilne dejavnosti: naprave delajo z vso močjo / moč vodovoda
4. 4. navadno s prilastkom kar omogoča komu določeno dejavnost: zaupati v svojo ustvarjalno in miselno moč; spoznavna moč človeka; stvariteljska moč mu pojema / obrambna moč države se veča; ofenzivna moč vojske / izobraževalna moč igrače; izrazna moč jezika; zdravilna moč rastline
   // publ. značilnost česa glede na količino določenih dobrin, razvitosti določenega področja: denarna moč podjetja; gospodarska moč države raste; primerjati jedrsko moč posameznih držav; materialna moč meščanstva; vojaška moč blokov
5. 5. kar omogoča komu, da uveljavlja svojo voljo: v nekaterih družbenih ureditvah imajo državni organi veliko moč; pridobil si je družbeno moč; utrjevati moč demokratičnih institucij / v kolektivu ima moč in ugled; nima dovolj moči, da bi lahko vplival na razmere / ekspr. pravica je brez moči
   // kar omogoča komu, da vpliva, učinkuje na koga, kaj: njena bližina ima čudno moč; starši so pri doraščajočih otrocih pogosto brez moči; moč propagande, vzgoje, zgleda / nad njim nima več moči ne more več vplivati nanj
6. 6. kar na kaj deluje zlasti v določeni smeri: silna moč ga je vlekla od okna; skrivnostna moč ga je vrgla ob tla; padali so, kot bi jim nevidna moč izpodsekavala noge / moči zemlje
7. 7. značilnost česa
   1. a) glede na učinek, posledico: moč naliva, potresa, vetra / moč odriva, stiska, sunka
   2. b) glede na čutno zaznavnost: moč bolečine; moč glasu; moč svetlobe; moč vonja
   3. c) intenzivnost: moč hrepenenja, ljubezni; moč vpliva, vtisa; redko moč volje trdnost
8. 8. publ., s prilastkom delavec, uslužbenec: sprejmemo administrativno moč; tovarna potrebuje še nekaj delovnih moči; nastopilo je nekaj novih moči; dobili so novo učno moč novega učitelja
9. 9. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi na (vso) moč zelo, močno: hvali ga na vso moč; na vso moč se trudi; na moč lep avtomobil / redko letos imamo na moč žita zelo veliko
   // iz vse moči prepevati zelo glasno
10. 10. fiz. delo, opravljeno v časovni enoti: meriti moč; enota za moč
    ● šalj. že po drugem kozarcu so jima pojemale moči sta postajala pijana; pri eksploziji atomske bombe se je sprostila velika moč energija; star. zakon dobi moč veljavo; publ. meriti moči tekmovati; brez moči mora gledati njeno trpljenje ne da bi mogel kaj ukreniti; ekspr. iz moči zaukati iz občutka moči; pog. priti spet k moči opomoči si; pog. ob moč priti oslabeti; ekspr. truditi se po najboljših močeh kolikor je mogoče; ekspr. po svoji moči koga podpirati kolikor je mogoče; pog. biti pri moči močen, krepek; pog. je še pri močeh je še močen, krepek; publ. delam, kolikor je v moji moči delam, kolikor morem; ekspr. ljubim te z vsemi močmi svojega srca zelo, močno; ekspr. ogrodje se z zadnjo močjo drži na stebrih toliko, da še stoji; ekspr. biti na koncu, pri kraju z močmi biti telesno, duševno izčrpan, onemogel; publ. ta dva igralca sta udarna moč našega moštva od njiju se največ pričakuje; v slogi je moč dobri medsebojni odnosi med ljudmi povečajo njihovo učinkovitost; noč ima svojo moč; kdor ima moč, ima tudi pravico kdor ima oblast, je lahko samovoljen
    ♦ bot. srčna moč zdravilna rastlina z rumenimi cveti, Potentilla erecta; ekon. kupna moč količina denarja, ki ga ima posameznik ali družba na razpolago za kupovanje blaga ali storitev; kupna moč denarja veljava denarja, izražena v količini blaga, ki se dobi za denarno enoto; elektr. delovna moč ki se dovaja pri izmeničnem toku za opravljanje dela; jalova moč ki se dovaja pri izmeničnem toku za tvorbo električnih in magnetnih polj; filoz. volja do moči; fiz. konjska moč enota za merjenje moči, približno 740 W; moč stroja delo, ki ga opravi stroj v enoti časa; jur. obvezna moč zakona lastnost zakona, da ga morajo vsi upoštevati; mat. moč množice število elementov množice; med. obrambna moč organizma; strojn. efektivna moč ki jo pogonski stroj odda delovnemu stroju; imenska moč stroja moč stroja, izražena s številom, ki označuje njegovo normalno zmogljivost; šport. vaje za moč vaje, ki krepijo mišice; voj. strelna moč orožja število nabojev, ki jih lahko izstreli določeno orožje v časovni enoti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

1. 1. kar vnaprej določa način, kraj, čas, da bi se kako dejanje uspešno izvedlo: načrt se je uresničil; držati se načrta; delati, imeti, narediti načrt; dokončen, neizvedljiv, podroben načrt; načrt za beg, potovanje; ima pripombe k načrtu / dolgoročni, kratkoročni gospodarski načrt; finančni načrt / delo poteka po načrtu; zmedel se je, ker to ni bilo v načrtu
   // kar vnaprej določa, koliko dela mora biti v določenem času opravljenega: doseči, izpolniti načrt; preseči proizvodni načrt za deset odstotkov / letni, tedenski načrt
2. 2. nav. mn. kar kdo namerava, želi narediti, uresničiti: ima daljnosežne, velike načrte; ekspr. kuje nove načrte za prihodnost / ekspr. njegov življenjski načrt je, da postane zdravnik
3. 3. osnutek, predlog: predložiti načrt v razpravo; načrt ustave, zakona / objavili so načrt njegovega nedokončanega romana / repertoarni načrt
4. 4. grafični prikaz kakega objekta, področja: izdelati, izrisati, kopirati, risati načrt; načrt narisa, tlorisa; načrt za hišo, stroj / gradbeni, montažni načrt; načrt v merilu 1 : 200 / kupiti načrt mesta zemljevid
   ● kakšne načrte imate za nedeljo kako jo nameravate preživeti; ekspr. očetova smrt mu je prekrižala načrte povzročila, da jih ni mogel uresničiti; ekspr. še marsikaj ima v načrtu misli, namerava narediti; ekspr. s sinom je imel velike načrte upal, pričakoval je, da bo dosegel pomemben položaj, uspeh; ekspr. sami načrti so ga kar naprej dela načrte, uresniči jih pa ne; ekspr. to je človek brez načrtov nič ne misli na prihodnost
   ♦ arhit. glavni načrt navadno v večjem merilu, ki natančno podaja videz in ceno gradbenega objekta; idejni načrt navadno v manjšem merilu, ki približno podaja videz in ceno gradbenega objekta; situacijski načrt ki prikazuje položaj gradbenega objekta glede na druge objekte, meje parcele; geod. katastrski načrt načrt zemljišč na določenem območju z mejami, znaki za kulture in parcelnimi številkami; šol. učni načrt ki za učne predmete šol določene stopnje predpisuje, določa vsebino, obseg učne snovi; urb. urbanistični načrt ki splošno, okvirno določa zazidalne in proste površine večjega območja glede na njihovo prihodnjo ureditev, uporabo; zazidalni načrt ki podrobno določa zazidalne in proste površine manjšega območja glede na njihovo prihodnjo ureditev, uporabo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

1. 1. nehote, navadno nepričakovano priti do česa: najti denarnico na cesti; na obleki je našla krvave madeže / v leksikonu je našel več napak / v gostilni je našla moža z neko mlado žensko / star. v sodniku najde svojega nekdanjega sošolca spozna
   // hote, načrtno priti do česa izgubljenega, odsotnega: skrijem se ti, da me ne najdeš; najti izgubljeno stvar; hišni ključ je nazadnje našel v žepu / pes je našel sled izvohal
   // najti prehod čez gorovje; elipt. živina najde sama domov
2. 2. s širokim pomenskim obsegom biti uspešen v prizadevanju, da bi se doseglo kaj, prišlo do česa
   1. a) če osebek tega nima: najti delo, stanovanje; divjad ne najde hrane v visokem snegu / nav., ekspr.: za to opravilo težko najdem primerne ljudi dobim; našla (si) je moža / najti gobe, jagode; najti nafto, premog, železno rudo; pren. bojevali se bomo, dokler ne najdemo pravice, resnice
   2. b) če osebku to še ni znano: najti ustreznejšo metodo; našli so način, kako naj delo hitreje napreduje; pojavu je treba najti vzrok / najti formulo, pravilo, zakonitost / na obrazih ljudi je našel odgovor / pog. če najdem, da kdo lenari, ga bom kaznoval doženem, ugotovim
3. 3. biti uspešen v ugotavljanju, kje kdo, kaj je
   1. a) s povpraševanjem, poizvedovanjem: Rdeči križ ji je pomagal najti sina / ljudje so sami našli požigalca; našli so voznika, ki je po nesreči pobegnil / knjiž. njena slutnja je našla pravega človeka
   2. b) z gledanjem: v množici na trgu je našel svojega prijatelja / najti besedo v slovarju; najti točko A v načrtu / pri pregledu so našli raka na dvanajsterniku
   3. c) s tipanjem: v temi je s težavo našel vrata; ne najdem žile
4. 4. navadno s prislovnim določilom izraža navzočnost v prostoru ali času: lišaje najdemo celo v krajih, kjer se zdi življenje nemogoče; naslednje leto najdemo pesnika spet v tujini; v članku najdemo nekatere neresnične trditve / publ.: malo narodov je najti, ki bi bili izpostavljeni takemu raznarodovalnemu pritisku malo narodov je; tu bi našli še plemena prerijskih Indijancev tu so plemena
   // nav. 2. os. izraža, da je kaj kje na razpolago: vedno me najdeš doma med peto in šesto uro; metlo najdete za vrati / pog. v tej trgovini najdete vse lahko kupite
   // ekspr. tudi zate bi se kaj našlo
5. 5. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da je kdo deležen dejanja, kot ga določa samostalnik: najti milost, pomoč, sočutje, tolažbo pri kom; najti rešitev rešiti (se); v kajenju najde užitek uživa
   // publ.: članek je našel precej odmeva med bralci o njem so govorili, razpravljali; predlog zakona ni našel soglasja med poslanci vsi se niso strinjali z njim; oba pesnika sta našla mesto v reprezentativni izdaji njuna dela so bila tam objavljena
   ● ekspr. vedno se najde kdo, ki godrnja vedno kdo izraža nejevoljo, nesoglasje; ekspr. ob tem ne najdem besed od osuplosti nad tem ne morem nič reči; ekspr. fant, da mu ne najdeš para dober; postaven; ekspr. večjih pijancev ne najdeš ni; vznes. v tujini je našel zadnji dom, grob je umrl; najti isti, skupni jezik, publ. skupni imenovalec imeti, doseči enako mnenje o kaki stvari, vprašanju; ekspr. le kaj najde na njem izraža začudenje nad tem, da ji je všeč, da mu je naklonjena; star. v knjigah je našel, da je našo deželo nekoč prekrival led je izvedel, se poučil; preg. lepa beseda lepo mesto najde; preg. kdor išče, najde; preg. tudi slepa kura včasih zrno najde tudi človeku z manjšimi sposobnostmi se včasih kaj posreči

nájti se 
1. 1. knjiž. spoznati svoje bistvo, svoja nagnjenja: na univerzi se je našel in spoznal, kam vodi njegova pot / pisatelj se je našel šele v zadnjem romanu
2. 2. pog. sestati se, sniti se: najdemo se pred kinom / komaj je dvakrat počilo, že smo se vsi našli za skalo

nájden -a -o: najdene bankovce je vrnil lastniku; muzej hrani najdena okostja / urad za najdene predmete

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

1. 1. nav. mn. kar pojasnjuje ali svetuje, kako naj kdo v določenih okoliščinah ravna, dela: dati, dobiti napotila; delovno napotilo; napotila za izdelavo pravilnika / pisateljeve misli so dragoceno napotilo za življenje / metodološka napotila
   ♦ jur. zakonsko napotilo besedilo, pripomba v zakonu, ki uporabnika zakona opozarja še na druge predpise, s katerimi se urejajo zadeve na določenem področju
2. 2. star. napotitev: napotilo bolnika v zdravilišče

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

1. 1. navedba imena, priimka in bivališča: napisati, povedati svoj naslov; natančen, nečitljiv naslov; sporočiti na določen naslov; naslov na pismu, pošiljki; sprememba naslova / dobivati pošto na počitniški, privatni, vojaški naslov / dati komu svoj naslov; pog. vaš naslov, prosim / naslov podjetja, šole
   // kraj bivanja, prebivanja: predstavil se je, naslova pa ni povedal / iskati koga na napačnem naslovu
2. 2. navadno s prilastkom ime glasbenega, likovnega, literarnega dela: naslov članka, filma, knjige, poglavja; naslov televizijske oddaje; pesem, slika brez naslova; dati, povedati naslov za šolsko nalogo; film z naslovom Na svoji zemlji / izdati knjigo pesmi pod naslovom Poezije / veliki časopisni naslovi napovedujejo konec vojne naslovi časopisnih člankov
   // drami je dal naslov Hlapci; revija ima, nosi naslov Sodobnost / publ. delovni naslov dela naslov, ki ga nosi delo med nastajanjem
3. 3. s prilastkom beseda, več besed, ki izražajo, označujejo
   1. a) višjo, visoko stopnjo izobrazbe: podeliti naslov doktor znanosti, doktorja znanosti / dobiti, doseči akademski, doktorski naslov
   2. b) višjo, visoko stopnjo na hierarhični lestvici v kaki družbi, organizaciji: imeti pravico do naslova guverner, načelnik / dobiti, podeliti baronski, plemiški naslov; ministrski, vladarski naslov / publ. biti izvoljen v naslov znanstveni svetnik za znanstvenega svetnika
   3. c) publ. visoko stopnjo na jakostni, vrednostni lestvici v kaki športni disciplini, kulturni dejavnosti: dobiti naslov najboljša filmska igralka; obdržati, osvojiti naslov prvaka, zmagovalca / pomeriti se za državne naslove naslove državnih prvakov
      // naslov heroja, udarnika / častni naslov
   4. č) vrsto glede na medsebojne, zlasti starostne, vljudnostne odnose ljudi: spoštljiv naslov; naslov za odraslega moškega / nagovoriti koga z naslovom tovariš
4. 4. jur., navadno v zvezi pravni naslov pravni predpis, dokument, na osnovi katerega se lahko uveljavlja določena pravica: dokazati, navesti pravni naslov / dedič na podlagi pravnega naslova zakona / izvršilni naslov pravnomočna odločba ali druga listina, s katero se dovoli izvršba
   // publ. sklad, fond: dobiti sredstva iz naslova zdravstvenega zavarovanja
5. 5. zastar. oznaka, vzdevek: vzdeli so mu naslov krasnoslovec / delu je dal naslov izvirna povest podnaslov
   ● publ. braniti naslov prvaka tekmovati za pravico do naslova prvaka, pridobljenega na prejšnjem tekmovanju; ekspr. obrnil si se na napačen naslov v tej zadevi ti ne bom pomagal, ustregel
   ♦ biblio. prejeti sto naslovov sto različnih časopisov, knjig; elektr. naslov celice število, simbol, ki označuje mesto pomnilne celice v pomnilniku (elektronskega) računalnika; ptt brzojavni naslov pri pošti prijavljen skrajšani naslov fizične ali pravne osebe; šah. mojstrski, velemojstrski naslov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

1. 1. ki (še) ni odgovoren: otrok je še in neodgovoren za svoja dejanja
   ♦ jur. kazensko neodgovorna oseba oseba, ki po določilih zakona ni odgovorna za kaznivo dejanje
2. 2. ekspr. ki ni v skladu z moralnimi načeli, dejanskim stanjem: neodgovorna kritika; neodgovorno dejanje, ravnanje / to so zakrivili neodgovorni posamezniki

nèodgovórno prisl.: neodgovorno delati, ravnati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

1. 1. nedavno nastal, narejen, ustvarjen, ant. star: nova cesta, hiša; zgraditi novo tovarno; odpreti novo trgovino / dobiti v oceno nove knjige / nastanek novih držav; ime novega podjetja / jedli so nov(i) krompirček; novo vino / zapadlo je meter novega snega / Novo mesto
   // ki se bo ali se je pred kratkim začel: nov dan; nova sezona; novo šolsko leto / lokacija za nove gradnje / ekspr. odvedel jo je na svoj novi dom
2. 2. ki še ni bil ali je šele kratek čas v uporabi: ima nove čevlje; pero je še novo; tovarniško nov avtomobil; njegova obleka je kot nova / veljavnost novega zakona
3. 3. do nedavnega neznan, neodkrit: novi pojavi; nov vir energije; odkrili so nov virus; nova zvezda / nova odkritja, spoznanja / navajati nove dokaze
   // doslej komu neznan, nepoznan: spoznavati nove kraje, ljudi; vživeti se v novo okolje / videl je precej novih obrazov / išče vedno novih dogodivščin / vse mu je bilo novo neznano, nenavadno, tuje
4. 4. ki sledi prejšnjemu iste vrste: nov odstavek; razlagati novo lekcijo
   // ki sledi prejšnjemu sploh: preprečevati nove nerede; dal mu je novo priložnost / novo povečanje cen ponovno
   // ki je namesto prejšnjega: kandidati za novi odbor; izvoliti novega predsednika; ukrepi nove vlade / novi osnutek statuta
5. 5. nedavno, pred kratkim vključen v kako skupnost, organizacijo: v pevski zbor so sprejeli nove člane; novi učenci, vojaki
   // ki še ni dolgo v sedanjem, navadno višjem družbenem položaju, stanju: novi direktor; novi meščani / novi doktorji znanosti
6. 6. ki se po lastnostih, značilnostih zelo razlikuje od prejšnjega: nov način izražanja; uveljavili so se novi odnosi; novi tokovi v umetnosti; nove metode dela / graditev nove, brezrazredne družbe / ekspr.: postal je nov človek; začeti novo življenje / novi dinar ob denominaciji dinarja leta 1965 v razmerju do starega 1 : 100; nova Jugoslavija Jugoslavija po letu 1945
7. 7. zlasti v primerniku in presežniku ki je blizu sedanjosti, sedanjemu času: povest se godi v novejšem času; jezikovni elementi v novejšem jeziku; najnovejša slovenska literatura; obdobje novejše zgodovine / upoštevati najnovejša dognanja / knjiž. leta 479 nove ere pri štetju let našega štetja, po našem štetju
8. 8. ekspr. tak kot pravi: on je novi Cankar
   ● ekspr. oznanjati nov evangelij popolnoma novo, nepričakovano idejo; knjiž. obrniti nov list, novo stran zgodovine začeti novo obdobje zgodovine; publ. novi svet Amerika; ekspr. nov veter je zapihal razmere so se spremenile; ekspr. biti nov od nog do glave, od glave do peta biti oblečen v nova oblačila; ekspr. zdaj ga vidi v novi luči spoznal je, da ni tak, kot je prej mislil; ekspr. šiba novo mašo poje s strogo vzgojo se veliko doseže; žarg., šol. nova matematika ob spremembi poučevanja tega predmeta v osnovni šoli leta 1971 matematika, obravnavana s stališča teorije množic; novo leto čakati novo leto bedeti v noči med 31. decembrom in 1. januarjem do polnoči; praznovati novo leto 1. januar; to se je zgodilo na novo leto, star. na novega leta dan 1. januarja; obiskati za novo leto za novoletne praznike; pog. gleda kakor bik v nova vrata zelo neumno ali začudeno; preg. nova metla dobro pometa delavec, uslužbenec, zlasti višji, si na novem delovnem mestu zelo prizadeva izboljšati delo, razmere
   ♦ film. novi val smer v filmski umetnosti po letu 1950, po izvoru iz Francije; geol. novi zemeljski vek vek v geološki zgodovini zemlje, ki sledi mezozoiku; lingv. nova beseda beseda, ki še ni splošno uveljavljena; lit. novi realizem realistična umetnostna smer med obema vojnama; nova romantika neoromantika; med. nova tvorba skupek izrojenih celic kakega tkiva; metal. novo srebro zlitina bakra, cinka in niklja; rel. nova maša prva maša, ki jo opravi duhovnik po mašniškem posvečenju; nova zaveza drugi del svetega pisma, ki obsega obdobje po Kristusovem nastopu; um. nova gotika umetnostna smer v drugi polovici 19. stoletja, ki obnavlja gotske oblike, zlasti v arhitekturi; zgod. novi vek obdobje kapitalizma in nastajajočega socializma; nova ekonomska politika ekonomska politika v Sovjetski zvezi po letu 1921

nôvi -a -o sam.: njihov novi je zelo strog novi šef; zapeli so tudi več novih; novo v značaju ljudske oblasti; nič novega jim ni povedal; boj med starim in novim; na nóvo izvoljeni odbor nanovo; po nóvem bo drugače / v nagovoru kaj bo novega; prim. nôvo...

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

1. 1. lit. krajše pripovedno delo v prozi, navadno z nepričakovanim razpletom: brati, pisati novelo; zbirka črtic in novel / okvirna novela
2. 2. jur. zakon o spremembah in dopolnitvah veljavnega zakona: izdati novelo / novela kazenskega zakonika

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

1. 1. glagolnik od obravnavati:
   1. a) obravnava poročila; obravnava perečih gospodarskih problemov; izčrpna obravnava narodnega vprašanja; predmet obravnave / dati, predložiti osnutek zakona v javno obravnavo; publ. predlog bo šel v obravnavo se bo obravnaval
   2. b) obravnava predpisane učne snovi
   3. c) statistična obravnava podatkov obdelava
   4. č) publ. njegove težave so zahtevale psihiatrično obravnavo pregled, zdravljenje pri psihiatru
2. 2. jur. upravni ali sodni postopek, pri katerem se razčiščujejo zadeve v navzočnosti strank: obravnava bo javna; obravnava bo ob deseti uri; udeležiti se obravnave; končati, odložiti, prekiniti obravnavo; priti na obravnavo; vabilo na obravnavo; zapisnik o obravnavi / razpisati obravnavo / disciplinska, pritožbena, sodna, zapuščinska obravnava; glavna obravnava na kateri odloča sodišče o utemeljenosti tožbe

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

1. 1. ki se po določenih normah, predpisih mora storiti, opraviti: obvezno zaščitno cepljenje; obvezno socialno zavarovanje; pravno obvezen predpis / prezrl je znak: obvezna smer; zvišati število obveznih ur; obvezno šolanje
   // ki se po določenih predpisih mora obiskovati: obvezen pouk tujega jezika / udeležba na predavanjih in vajah je obvezna / obvezni učni predmeti
   // v zvezi obvezna oddaja, zlasti prva leta po 1945 obvezna prodaja državi določene količine pridelkov, živine, lesa po predpisani ceni: izogniti se obvezni oddaji
2. 2. ki mora biti, se izpolniti: opozarjali so na obvezno molčečnost
3. 3. ekspr. reden, vsakdanji: sit je že teh obveznih nedeljskih sprehodov; popila je obvezno kavico
   ♦ biblio. obvezni izvod izvod, ki ga mora tiskarna ali razmnoževalec po zakonu oddati določenim ustanovam, organom; ekon. obvezna rezerva z zakonom določena količina finančnih sredstev za kritje večjih nepredvidenih obveznosti; obvezno posojilo posojilo, ki ga odredi organ federacije ali republike za kreditiranje gospodarskega razvoja; jur. obvezna moč zakona; obvezna obramba obramba, pri kateri obdolženec mora imeti zagovornika; ped. enotna obvezna šola obvezna šola, ki dela po enotnem učnem programu in zajema vse učence določene starosti ne glede na spol ali socialni izvor; šol. obvezno berilo, čtivo literarna dela, ki jih morajo učenci prebrati doma; šport. obvezni liki liki umetnostnega drsanja, ki so glede na težavnost, izvajanje in število ponovitev natančno predpisani

obvézno prisl.: za prvi maj je na mizi obvezno potica; obvezno zavarovani avtomobilisti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

1. 1. v povedni rabi dolžen sprejeti sankcije, dati opravičilo
   1. a) če kaj ne ustreza normam, zahtevam, ima negativne posledice: ne more biti odgovoren za dejanja drugih; starši so odgovorni za mladoletne otroke pred oblastjo; za svoje početje ste sami odgovorni / kdo je odgovoren za kvaliteto izdelkov jamči
      // odgovorni urednik urednik, ki je ob pogojih zakona odgovoren za informacije v časopisu
   2. b) če se z zaupano osebo, stvarjo zgodi kaj negativnega: za izposojeno knjigo je odgovoren tisti, ki si jo izposodi; učitelj je odgovoren za otroke, ki jih pelje na izlet
      // dolžen skrbeti za prevzeto obveznost, uresničitev kake naloge: dve šolski leti je bil odgovoren za knjižnico; bil je odgovoren za organizacijo osvobodilnega gibanja na tem področju; starši so odgovorni za otrokov razvoj
      // ki je v takem odnosu do česa negativnega, kot bi bil povzročitelj, storilec: ne bomo mi odgovorni, če se vam bo kaj pripetilo; ne čuti se odgovornega za nesrečo / za nastali položaj so delali odgovorne druge sodelavce
2. 2. ki si prizadeva zadovoljevati norme, izpolnjevati zahteve, dolžnosti: novi vzgojitelj se mu je zdel zelo odgovorna oseba / odgovoren odnos do ljudi; spodbujati k odgovornemu delu / v tem trenutku je potrebna odgovorna odločitev premišljena, trezna
3. 3. ki zaradi pomembnosti, posledic zahteva veliko znanje, skrbnost: operacija je odgovoren poseg; zaupali so mu odgovorno nalogo; opravlja zelo odgovorno delo / imeti dovolj strokovnjakov tudi za najbolj odgovorna mesta
4. 4. v povedni rabi ki je v takem odnosu do koga, da mu mora dajati pojasnilo, utemeljitev za svoje delo, ravnanje: izvršilni organi so odgovorni skupščini; žena je bila v preteklosti odgovorna možu / kritik je odgovoren pred ustvarjalcem
5. 5. publ. pooblaščen, pristojen: obrniti se na odgovorni forum; odgovorni organi; stiki z odgovornimi predstavniki
   // vodstven, vodilen: odgovorni krogi v stranki; zavzemati odgovorne položaje v organizaciji
   ● ekspr. z glavo ste odgovorni za njegovo življenje usmrčeni boste, če se mu bo kaj zgodilo
   ♦ jur. odgovorna oseba oseba v delovni ali kaki drugi organizaciji ali uradna oseba, ki je odgovorna za morebiten gospodarski prestopek ali kaznivo dejanje; kazensko odgovorna oseba oseba, ki je po določilih zakona odgovorna za kaznivo dejanje; psih. človek je odgovorno bitje sposoben zavestno sprejemati posledice svojih odločitev, ravnanja

odgovórno prisl.: odgovorno delati, ravnati; enakopravno in odgovorno odločati; odgovorno uporabljati družbena sredstva; sam.: odgovorni so si prizadevali, da bi nalogo opravili

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

1. 1. kar nosi, povezuje napravo, objekt in daje osnovno obliko: postaviti trdno ogrodje; leseno, železno ogrodje; ogrodje strehe; ogrodje vozila; ogrodje iz cevi, žic / ostalo je samo še ogrodje barake / nosilno ogrodje
   // navadno s prilastkom med seboj povezani bistveni sestavni elementi česa: sestaviti ogrodje oddaje o športu; ogrodje zakona / publ. idejno ogrodje stranke
2. 2. trdni oporni deli telesa: poškodovati ogrodje; apnenčasto, koščeno ogrodje; ogrodje iz kremenastih iglic / del telesnega ogrodja
   ♦ zool. osno ogrodje hrbtenica z rebri in lobanja vretenčarjev

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

osébna števílka -e -e ž (ẹ̑, ȋ)
zaporedje številk, navadno štirimestno, ki posamezniku omogoča uporabo plačilne kartice, mobilnega telefona; PIN, PIN-koda: zamenjava osebne številke; Osebno številko za kartico si takoj po prejemu zapomnite in uničite ovojnico, v kateri ste jo prejeli

osébni računálnik -ega -a m (ẹ̑, ȃ)
računalnik z operacijskim sistemom za enega uporabnika; PC: Vsaj štiri petine Švedov, starih med 16 in 64 let, ima v svojem gospodinjstvu osebni računalnik, med njimi ga vsak dan uporablja 39 odstotkov moških in 24 odstotkov žensk

osébni stečáj -ega -a m (ẹ̑, ȃ) pravn.
sodni postopek, v katerem se ugotavljajo obveznosti upnikov do prezadolženih fizičnih oseb, samostojnih podjetnikov in možnosti za poravnavo: postopek osebnega stečaja; Stečaj zapuščine in osebni stečaj sta dve pomembni novosti, ki ju prinaša predlog zakona o finančnem poslovanju

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

1. 1. deček ali deklica v prvih letih življenja: otrok je zaspal; negovati, pestovati, previjati otroka; vzgajati otroke; posvojiti otroka; rada je pri otrocih, z otroki; lažnivi, razvajeni otroci; lep, zanemarjen, zapuščen otrok; duševno nerazvit otrok; cepljenje otrok proti davici; vzgoja in varstvo otrok; skrb za otroke; jokal je kot otrok močno, brez obvladovanja
   // otrok že hodi zna hoditi; pog. vzeti otroka za svojega posvojiti ga; ekspr. pusti ga, saj je še napol otrok / ekspr. čudežni otrok ki že zelo zgodaj pokaže nadpovprečno nadarjenost; delavski, kmečki, mestni otroci; domski otrok v domu vzgojen in odrasel otrok; predšolski, šoloobvezni otroci
2. 2. človeški potomec v odnosu do staršev: dati otroka v rejo, varstvo; dobiti, roditi otroka; imata dva otroka; bila jima je dober, ubogljiv otrok; to je njun edini otrok; ima tri nepreskrbljene otroke; nezaželen otrok; ekspr. otrok ljubezni spočet iz ljubezni, želje staršev; to so otroci iz prvega zakona, od prve žene; vabljeni so bili starši z otroki; družina brez otrok; ekspr. ostala je sama s kopo otrok; skrbi zanj kakor za svojega otroka / nezakonski otrok ki ni rojen v zakonski zvezi
   // nav. ekspr. (človeški) plod: pri pregledu nosečnice so ugotovili, da se otrok pravilno razvija / v šestem mesecu nosečnosti je izgubila otroka je imela splav; vznes. ona nosi otroka pod srcem je noseča; odločila se je, da bo otroka odpravila povzročila izzvani splav
   // nedonošen otrok
3. 3. knjiž., ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da je osebek v veliki meri deležen lastnosti, stanja, značilnosti, kot jih določa samostalnik: on je otrok fantazije; otrok revščine / on je otrok narave / otroci luči, svetlobe veseli, vedri otroci
4. 4. knjiž., redko, z rodilnikom rezultat, sad: uspeh je otrok truda in vztrajnosti
   ● evfem. otrok je moker je naredil malo potrebo v obleko, posteljo; ekspr. razumi vendar, saj nisi otrok si odrasel človek; ekspr. ne bodi tak otrok tako otročji, neumen; ekspr. poročila sta se, ker je bil otrok že na poti ker je bila ona noseča; ekspr. že pet mesecev je noseča, pa se otrok še ni oglasil premaknil, zganil; pog. ne mara otroka noče zanositi, roditi; star. otrok je pri hiši, kot bi hruško otresel zelo veliko; knjiž. dati, darovati življenje otroku roditi ga; nižje pog. nič ni naredil pri hiši, samo jedel je in ji delal otroke povzročal, da je zanosila, čeprav tega ni želela; star. otroka ima pri prsih doji ga; pog. napravil ji je otroka povzročil, da je zanosila, čeprav tega ni želela; knjiž. žena mu je dala, podarila otroka rodila; ekspr. odstaviti otroka prenehati dojiti; ekspr. štorklja je svojega otroka pregnala iz gnezda mladiča; ekspr. pričakuje otroka je noseča, bo rodila; nar. levi otroci ki jih ima poročen moški z žensko, s katero ni v zakonski zvezi, nezakonski otroci; ekspr. on je velik otrok otročji, naiven; ekspr. to ve, zna vsak otrok je splošno znano; je zelo lahko, preprosto; knjiž., ekspr. bil je pravi otrok svojega časa človek s tipičnimi značilnostmi časa, razmer, v katerih je živel, ustvarjal; veliko babic — kilav otrok kjer sodeluje preveč ljudi, ni pravega uspeha; preg. majhni otroci — majhne skrbi; preg. kakršni starši, taki otroci
   ♦ jur. legitimirati otroka pozakoniti; med. debilen otrok lahno duševno nerazvit; defekten otrok telesno ali duševno nerazvit; ped. razvojno moten otrok oviran v normalni rasti, vzgoji

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

1. 1. oštevilčen odstavek zakona ali določbe; člen: seznaniti se z 62. paragrafom ustave; paragraf deset [ 10] / razdeliti zakon na paragrafe
2. 2. nav. mn., pog. zakon, določba: zelo dobro pozna paragrafe; biti proti paragrafom / ravnati se po paragrafih; po novih pargrafih ima prenizke osebne dohodke
   ● žarg., šport. izvajati paragraf osmico; ekspr. tu je vse po paragrafih zelo natančno se ravnajo po predpisih, določbah; ekspr. prišel je paragrafom v pest zaradi kršenja zakonitosti je bil kaznovan; ekspr. našel, poiskal je luknjo v paragrafu izkoristil je premalo natančno formuliran zakon, določbo, da se je izognil izpolnjevanju tega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

1. 1. način, kako je kaj nameščeno
   1. a) glede na svojo daljšo os in določeno ravnino: ostati v določenem položaju; navpičen, poševen položaj palice; veja se je znebila snega in se vrnila v prejšnji položaj
   2. b) glede na druge dele celote: opisati položaj nog telovadca med skokom; spremeniti položaj koles; položaj kazalca, ročice / ležal je v neudobnem položaju, vendar se je bal premakniti / položaj dlani glede na boke / opisati položaj jezika, ustnic pri izgovoru glasu; začetni položaj pri plesu
   3. c) sploh: vzletni položaj; biti v položaju za skok / streljati iz klečečega, ležečega položaja kleče, leže
      // železniški signal je v položaju Stoj
2. 2. navadno s prilastkom kar izraža prostorski odnos česa do česa drugega: določiti, vrisati položaj hiše; iz načrta je dobro razviden položaj nove stavbe glede na meje parcele / ko je predmet v takem položaju, pravimo, da je nad čim / redko mesto ima slikovit položaj lego; na vetrovnem položaju so krošnje dreves nepravilne in enostransko razvite / normalni položaj besede v stavku; v takem položaju soglasnik izgubi zven
3. 3. mesto, prostor, na katerem je posameznik ali enota pri obrambi ali v napadu: določiti borcem položaje; obstreljevati sovražnikove položaje; četa se je premaknila na drug položaj; ostati na položajih po odbitem napadu / zavzeti strateško pomemben položaj / kot povelje na položaje
   // mesto, kjer kdo je ali naj bi bil pri uresničitvi kakega namena, dejanja: deček si je izbral tak položaj, da je lahko videl daleč po okolici
4. 4. navadno s prilastkom dela in naloge, združene s posebnimi pristojnostmi, pravicami v določeni delovni, družbeni, politični skupnosti: imeti odgovoren, visok politični položaj; bil je več let na vodilnih položajih v gospodarstvu; ukiniti položaj podpredsednika društva; odpovedati se položaju predsednika; direktor je član odbora po položaju / odstaviti koga s položaja; pog. ljudje na položajih s položajem
   // njegov cilj je direktorski položaj delovno mesto direktorja, postati direktor
5. 5. kar je opredeljeno s pravicami, obveznostmi, ugledom v določeni družbi: razpravljati o položaju kmeta, pisatelja v socialistični družbi; položaj žensk se je v zgodovini spreminjal / tako je manufakturni obrtnik prišel v položaj mezdnega delavca / položaj zmagovalca mu dovoljuje tako ravnanje / urediti pravni položaj organizacije, revije
   // možnosti delovanja, uresničevanja določenih hotenj v kaki delovni, družbeni, politični skupnosti: opisati svoj položaj v podjetju; poslabšati si položaj v kolektivu; njegov položaj v organizaciji je trden / publ. na zborovanju so proučili položaj knjige možnosti za izdajanje knjig in zanimanje zanje
   // kar je opredeljeno z določenim razmerjem česa do drugega, s primerjavo z njim: tvoj nadrejeni položaj ti pri tem nič ne pomaga; s tem bi spravili organizacijo v neenakopraven, odvisen položaj / z oslabljenim pomenom: podjetje ima na domačem trgu monopolni položaj; ta tovarna ima v avtomobilski industriji vodilni položaj je vodilna
   // položaj na lestvici se je spremenil mesto
6. 6. kar je opredeljeno z določenimi dejstvi in more vplivati na
   1. a) določeno prizadevanje, uresničitev česa: s sprejetjem tega zakona je nastal nov položaj; biti kos položaju; prenehal je streljati in ocenjeval položaj; položaj pred golom je bil kritičen / znašel se je v položaju, ko se je moral odločiti / poročati o položaju na fronti, v državi; položaj v kmetijstvu se izboljšuje stanje, razmere
   2. b) možnosti koga za življenje, obstajanje, delovanje: položaj na poplavljenem področju se normalizira / analizirati ekonomski, finančni položaj podjetja; njegov materialni položaj je slab
      ● publ. na sestanku so razčistili položaj naredili, da so postala določena dejstva in odnosi med njimi jasna, urejena; publ. zamrzniti položaj z določenim sklepom, ukrepom narediti, da ostanejo določena dejstva in odnosi med njimi nespremenjeni; publ. s tem se je jezik dvignil na položaj uradnega jezika je dejansko postal uradni jezik; publ. preiti na položaje revolucionarnega demokratizma sprejeti načela revolucionarnega demokratizma; začeti delovati po takih načelih; pisar. nismo v položaju, da bi našli rešitev ne moremo, nismo sposobni najti rešitve; ekspr. grem v vodoravni položaj ležat, spat
      ♦ aer. določiti položaj letala ugotoviti zemljepisno dolžino in širino točke, nad katero je letalo, in njegovo višino glede na morsko gladino; lingv. govorni položaj kar je določeno z udeleženci, vsebino, namenom, obliko jezikovnega sporočanja in kar vpliva na izbiro jezikovnih sredstev; krepki položaj polglasnika nahajanje polglasnika neposredno pred zlogom s polglasnikom v praslovanščini; lit. pripovedni položaj kar je določeno, opredeljeno z ubeseditvijo motiva, pripovedi glede na osebo, ki motiv, pripoved jezikovno uresničuje; navt. določiti položaj ladje ugotoviti zemljepisno dolžino in širino točke, na kateri je ladja; voj. položaj mirno v katerem se stoji vzravnano, z rokami, iztegnjenimi navzdol in pritisnjenimi k bokom

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

1. 1. ki se po kaki lastnosti, značilnosti razlikuje od drugih: to so posebni sadeži; mladiče hranijo s posebno krmo; listi so prepojeni s posebno snovjo; v prodaji so posebne znamke / roža posebnega vonja; posebna oblika česa / poseben odtenek te teorije; prihajam k vam s posebno prošnjo, željo
   // ki ima lastnosti, značilnosti, po katerih se razlikuje od drugih ljudi: težko je razumeti tako poseben značaj; spoznati je hotel tudi njegove posebne lastnosti / ima posebno držo, hojo / on je zelo poseben človek / posebnih znamenj nima
2. 2. ki se glede na svojo vrsto pojavlja
   1. a) drugače: obravnavati tudi posebne primere; to je posebna problematika / posebne okoliščine, razmere / posebno stanje domišljije / posebna raba besede nenavadna, neobičajna
   2. b) razmeroma redko: uporabiti poseben izraz namesto splošnega; označil jih je s posebnimi imeni / obleka za posebne priložnosti
3. 3. ki je samo za določen namen: odprli so poseben kinematograf; v ta namen so ustanovili poseben sklad; poslali so mu posebnega sla; vprašanje rešuje posebna komisija; posebna soba za goste / za mleko ima poseben lonec / posebni dopisnik dopisnik, poslan kam z določeno nalogo in za določen čas; imenovan je za posebnega svetovalca predsednika; prispel je posebni vlak
4. 4. ki ni sestavni del česa drugega: poseben dodatek k plači; predavanja bodo izšla v posebni knjigi; skleniti posebno pogodbo; za gradnjo mora imeti posebno dovoljenje / uvedli so posebno štetje / posebna zgodovina / to je njihova posebna pravica / posebni mir mir, ki ga sklene vojskujoča se država ne glede na zaveznike; posebna izdaja časopisa
   // ki se glede na odnos koga razlikuje od drugih svoje vrste: pri tem ima on posebne interese; prišli so s posebnim namenom; za to ima svoje posebne vzroke / publ. v naši literaturi zavzema ta pisatelj posebno mesto / publ. raziskave s posebnim ozirom na praktično uporabnost
5. 5. nav. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: ima poseben dar za petje; do glasbe ima posebno strast / dajati čemu poseben poudarek; užival je poseben ugled; izkazati komu posebno čast; posvetiti posebno pozornost, skrb čemu; posebno priznanje, zaupanje / predstava je bila zanj posebno doživetje veliko, lepo
6. 6. v nikalnih stavkih izraža omejevanje: tam posebne izbire ni bilo / ni ravno poseben lovec, pevec / z vremenom nismo imeli posebne sreče vreme ni bilo ugodno, lepo
   // poudarja zanikanje: za delo nima posebne volje; sin mu ni delal posebnega veselja
   ♦ gastr. posebna salama salama manjšega premera s podobnim nadevom kot hrenovka; jur. splošni in posebni del zakona; mat. posebno število število, ki se piše s številko; zal. posebni odtis posebej vezan sestavek, ki izide v knjigi, reviji

posébno 
1. 1. prislov od poseben: znala je tako posebno pogledati; te rože dišijo prav posebno / svojega razpoloženja ni posebno skrival; zanjo ni posebno vnet ni vnet
2. 2. izraža visoko stopnjo, mero
   1. a) dejanja, stanja sploh: hribe posebno ljubi; dežele, ki jih je vojna posebno prizadela; posebno pameten mož; posebno pisane so rože in metulji; ta praznik obhajajo posebno slovesno / pečenka mu gre posebno v slast
   2. b) dejanja, stanja glede na njegovo določilo: posebno njemu je bil zelo blizu; tu je zelo vroče, posebno poleti; veliko je naredil posebno na kulturnem področju; bogat posebno z rudami; posebno z očetom sta velika prijatelja; sam.: kaj mi imaš posebnega povedati; hoče biti nekaj posebnega; to ni nič posebnega; splošno, posebno in posamezno