navpȋk prisl.

SNOJ, Marko, Slovenski etimološki slovar³, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.

tŕnek -nka m (ȓ)
kaveljček z ostjo za lovljenje rib, ki se priveže na vrvico: trnek se ribi zapiči, zasadi v grlo; izdreti trnek; natakniti vabo na trnek; trnek z zalustjo / vreči trnek (v vodo); loviti ribe na trnek
● pog., ekspr. ribiči so ves dan namakali trnke lovili (ribe); ekspr. nastaviti, vreči komu trnek z zvijačo poskušati pridobiti koga za svoj namen; ekspr. prijeti, zagrabiti za trnek podleči zvijači
♦ anat. koničast odrastek na zadnji strani vretenca; trn

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.

tŕska tŕske samostalnik ženskega spola [tə̀rska]

1. odcepljen tanek, podolgovat kos lesa, navadno s hrapavo površino
1.1. tak kos lesa, na enem koncu narezan, kot pripomoček za svetenje
1.2. odcepljen droben del česa, navadno lesa

2. velika morska riba s tremi hrbtnimi plavutmi, dvema podrepnima plavutma in svetlo progo vzdolž telesa; primerjaj lat. Gadus morhua; SINONIMI: polenovka
2.1. ta žival kot hrana, jed; SINONIMI: polenovka

3. iz zoologije velika morska riba s tremi hrbtnimi plavutmi in dvema podrepnima plavutma; primerjaj lat. Gadidae

4. ekspresivno kdor je zelo vitek, suh ali se mu to pripisuje

FRAZEOLOGIJA: suh kot trska
ETIMOLOGIJA: = cslov. trěska ‛dračje, trske’, hrv. trijȇska ‛trska’, srb. tréska, rus. treská ‛polenovka’, star. in nar. tudi ‛trska, iver’, češ. tříska < pslov. *trěska ‛trska, drobir’ iz ↑treskati - več ...

eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–2017, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.

zapíčiti -im dov. (í ȋ)
s sunkom, potiskanjem narediti, da koničasti del predmeta pride v kaj: zapičiti konico šestila v list in narediti krog; zapičiti kol globoko v tla; zapičiti vilice v meso; pri šivanju si zapičiti iglo v prst / ekspr.: jezno mu je zapičila nohte v obraz zasadila; zapičila je prst v vzhajano testo; zapičiti biku sulico v tilnik zabosti
// s sunkom, potiskanjem narediti, da kaj s koničastim delom pride v kaj in tam ostane: po šivanju zapičiti igle v blazinico; iti na njivo zapičit prekle
● ekspr. zapičiti oči, pogled v koga preiskujoče, ostro pogledati koga; nepremično začeti gledati koga; ekspr. zapičiti si kaj v glavo trdno se odločiti kaj doseči, narediti

zapíčiti se 
1. s koničastim delom prodreti v kaj in tam ostati: kopje se je zapičilo v tla; trn se mu je zapičil v peto / vrženi nož se je zapičil v vrata zasadil; pren., ekspr. njene besede so se mu zapičile v srce; ta misel se mu je zapičila v glavo
2. ekspr., v zvezi z v vsestransko, natančno pregledati, proučiti: carinik se je zapičil v njegovo prtljago; v vsako stvar se zapiči; zapičil se je v nekatere formulacije v članku / zapičil se je vanj zaradi slabega izražanja
// z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: zapičiti se v raziskovalno delo / zapičil se je v poezijo; zapičiti se v kak problem
● ekspr. ta stvar se mu je zapičila v oči jo je najprej, najbolj opazil; ekspr. to se mu je zapičilo v spomin si je zapomnil; ekspr. zapičil se je v nasproti vozeče vozilo trčil je; ekspr. zapiči se v vsako žensko jo vsiljivo ogovori

zapíčen -a -o:
v tla zapičen kol; v tnalo zapičena sekira

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.

zobotrébec zobotrébca samostalnik moškega spola [zobotrébəc]

koničasta, navadno lesena paličica za odstranjevanje ostankov hrane med zobmi, za nabadanje hrane

FRAZEOLOGIJA: suh kot zobotrebec
ETIMOLOGIJA: iz ↑zob + tvorjenka od ↑trebiti

eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–2017, www.fran.si, dostop 20. 7. 2024.