posijáti -síjem dov., posijál (á ȋ) - 1. začeti sijati: nevihta je minila in posijalo je sonce / kmalu je skozi oblake posijala luna / ekspr. ko posije dan, bom že daleč se zdani; vstal je, ko je posijalo sonce vzšlo
// krajši čas sijati: tu in tam je posijalo sonce / sonce posije v to grapo samo nekajkrat na leto
● ekspr. v to ulico sonce nikoli ne posije ta ulica je mračna, temačna - 2. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža začetek dejanja, stanja, kot ga določa samostalnik: končno je posijalo upanje / posijalo je sonce svobode
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
rukalíšče -a s (í) lov. kraj, prostor, kjer jelen ruka: ko se zdani, se jelen umakne z rukališča
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.
zdaníti se -ím se dov., zdánil se (ī í) brezoseb. preiti iz noči v dan: vstal je, ko se je zdanilo;
še preden se je zdanilo, so odšli na pot;
poleti se zgodaj zdani
● ekspr. zdaj se mu je zdanilo, zakaj so ga povabili medse je dojel, spoznal; ekspr. polagoma se je zdanilo v njegovi glavi doumel, razumel je
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.