délec -lca m (ẹ̄) majhen del: poškodoval ga je delec granate / ekspr. to se je zgodilo v delcu sekunde / en delec vodika in en delec klora / razstaviti stroj na dele in delce
♦ fiz. delci alfa in alfa delci jedra helijevih atomov, ki jih oddajajo nekatere radioaktivne snovi pri razpadanju; osnovni ali elementarni delec najmanjši del snovi ali energije; geogr. delci na pravilne dolge in ozke parcele razdeljeno kmetijsko zemljišče
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
dómec -mca m (ọ̑) zgod., v fevdalizmu nepodložno zemljišče s hišo, zlasti v mestu: kupiti domec na javni dražbi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
dotálen2 -lna -o prid. (ȃ) jur. nanašajoč se na doto: dotalna pogodba / dotalno premoženje, zemljišče
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
dvólastník -a m (ọ̑-í) zemljiški posestnik, ki ima zemljišče na obeh straneh državne meje: carinske olajšave za dvolastnike
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
dvólastníštvo -a s (ọ̑-ȋ) pojav ali dejstvo, da ima kdo zemljišče na obeh straneh državne meje: najprej je bilo treba rešiti vprašanje dvolastništva // redko dvolastniško posestvo: manjšanje števila zasebnih dvolastništev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
enôten -tna -o prid. (ó) - 1. eden, skupen za več stvari, za kako celoto: podjetji imata enotno upravo; enotno poveljstvo za vse oddelke / izdelati za mesto enoten urbanistični načrt; enoten program za razvoj turizma / država ima enoten jezik
// za vsakega, pri vsakem enak: vstopnice se prodajajo po enotni ceni; enotno povišanje cen / vse knjige imajo enotno vezavo; popolnoma enotno izvajanje vaje - 2. ki ni razcepljen, razdeljen na več vrst ali skupin: koalicija se je med vojno spremenila v enotno fronto; demokratične sile so se povezale v enotno gibanje / v tistem času je bil jezik še enoten; razvoj različnih tkiv iz enotnega tkiva / zaokrožiti zemljišče v enoten kompleks strnjen, zaključen
// katerega člani imajo skupen cilj, soglašajo: enoten delovni kolektiv; armada je ostala enotna; imajo popolnoma enotno vodstvo / publ. glede tega vprašanja smo si bili vsi enotni edini
// nav. mn. ki si ne nasprotuje med seboj: priti do enotnih pogledov na kaj; vzgojno prizadevanje očeta in matere naj bo enotno - 3. ki je enakih, istovrstnih sestavin: gorski svet z enotno geološko strukturo / po izobrazbi enoten kolektiv; etnično enotna država
// katerega sestavni deli se med seboj dopolnjujejo, podrejajo celoti: enotna notranjost stavbe; stilno enotna knjiga
● enoten kruh kruh iz enotne moke; enotna cena obvezna, predpisana cena, po kateri se določeno blago prodaja ali kupuje; enotna moka pšenična moka, ki vsebuje normalno količino otrobov
♦ jur. enotna kazen ena kazen za več kaznivih dejanj istega storilca ob sojenju za vsa skupaj; ped. enotna obvezna šola obvezna šola, ki dela po enotnem učnem programu in zajema vse učence določene starosti ne glede na spol ali socialni izvor
enôtno prisl.: enotno nastopiti; roman ne učinkuje enotno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
erozíja -e ž (ȋ) - 1. geogr. dolbenje, razjedanje zemeljske površine, zlasti zaradi delovanja tekoče vode: zavarovati zemljišče pred erozijo; voda si razširja podzemeljske kanale z erozijo; globinska erozija; erozija tal / glacialna, rečna erozija
- 2. med. plitka razjeda, zlasti na sluznici: ugotoviti erozijo na jeziku, na materničnem ustju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
goličáva -e ž (ȃ) neporasel ali deloma porasel svet: puste goličave;
siva, kamnita goličava;
visoka goličava;
pogozdovanje kraških goličav // zemljišče, na katerem je bil posekan gozd: na novo pogozditi goličave
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
goljáva -e ž (ȃ) neporasel ali deloma porasel svet: povzpeli smo se na goljavo;
pusta, gorska goljava;
skalnate goljave // zemljišče, na katerem je bil posekan gozd: samo štori so štrleli iz goljave
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
gòzd gôzda tudi gózd -a m, mn. gozdóvi tudi gôzdi tudi gózdi (ȍ ó; ọ̑) - 1. z drevjem strnjeno porasel svet: nad hišo se razprostira gozd; iti v gozd po drva; hoditi po gozdu; delati, živeti v gozdu; temni, zeleni gozdovi; gozdovi in travniki; prodal je več arov gozda / bukov, hrastov, smrekov gozd; iglasti, listnati gozd; tropski gozd
// drevje, ki raste strnjeno skupaj: gozd zarašča pašnik; vihar je hudo opustošil gozd; pokrajina je porasla z bukovimi gozdovi / izkoriščati gozd; krčiti, trebiti gozd
♦ gozd. črni gozd z iglastim drevjem; enodobni gozd ki ima drevesa približno enake starosti; mešani gozd v katerem raste več drevesnih vrst; varovalni gozd ki varuje zemljišče pred erozijo - 2. ekspr., z rodilnikom velika množina pokonci stoječih predmetov: gozd tovarniških dimnikov; po strehah je cel gozd televizijskih anten
● zaradi dreves ne vidi gozda zaradi posameznosti ne dojame celote; pog. oče je bil dve leti v gozdu pri partizanih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
hmeljíšče -a s (í) zemljišče, njiva, na kateri raste hmelj: povečali so skupno površino hmeljišč / škropljenje hmeljišč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
imétje -a s (ẹ̑) - 1. premoženje: vse imetje je zapustil sinu; skromno, veliko imetje / osebno imetje / evfem. prilastil si je tuje imetje
♦ jur. imetje in lastnina - 2. zastar. posestvo, zemljišče: kralj mu je podaril velika imetja / živel je na svojem podeželskem imetju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
izbóljšati -am in zbóljšati -am dov. (ọ̑) - 1. povzročiti, da kaj postane boljše: izboljšati cesto / izboljšati organizacijo dela; delovne, življenjske razmere so se izboljšale; izboljšati si gmotni položaj / vreme se bo izboljšalo / bolezen se je izboljšala
- 2. z dodajanjem česa povzročiti, da se poveča kakovost: izboljšati jed z dodatki / izboljšati kakovost izdelkov / izboljšati zemljišče z namakanjem, osuševanjem / izboljšati pisalni stroj izpopolniti
// povzročiti, da kdo pridobi pozitivne lastnosti: nova družba ga je izboljšala / kolektivno delo je izboljšalo otrokov značaj - 3. (količinsko) povečati: v tovarni so izboljšali proizvodnost za deset odstotkov; plače so se izboljšale
♦ šol. izboljšati učni uspeh doseči boljše ocene; šport. izboljšati čas preseči zadnji, najboljši rezultat pri hitrostnem športu; izboljšati rekord preseči dosedanji rekord
izbóljšan in zbóljšan -a -o: izboljšani odnosi; izboljšana metoda zdravljenja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
izmériti -im tudi zmériti -im dov. (ẹ́ ẹ̑) ugotoviti, določiti, koliko dogovorjenih enot kaj obsega, vsebuje: izmeriti gozd, zemljišče;
izmeriti sod, vino / izmeriti dolžino ceste, globino jezera; izmeriti jakost udarcev, količino strupenih snovi; izmeriti površino travnika, razdaljo med dvema krajema; izmeriti trajanje poleta; izmeriti z litrom, metrom, toplomerom; izmerili so minus dvajset stopinj namerili so // uradno izmeriti posodo cimentirati; pren. gorje se ne da izmeriti // knjiž. z merjenjem ugotoviti, določiti položaj: stopil je k sekstantom, da bi izmeril sonceizmérjen tudi zmérjen -a -o: izmerjen čas; izmerjena višina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
izsušíti -ím dov., izsúšil (ī í) odstraniti vlago, vodo iz česa: sonce je izsušilo travo / izsušiti barje, močvirje; zemljišče so izsušili in tako pridobili obdelovalno zemljo
● ekspr. dolga hoja po soncu jih je popolnoma izsušila povzročila, da so postali zelo žejniizsušíti se izgubiti vlago, vodo: koža se na vetru izsuši; nekatere rastline se hitro izsušijo; v suhi shrambi se sadje izsuši
● ekspr. v kratkem času se je popolnoma izsušil je shujšal
izsušèn -êna -o: izsušen les; izsušene ustnice; ni se mogel odžejati, tako izsušeno grlo je imel; izsušeno močvirje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
jálov -a -o prid. (á) - 1. ki ne more imeti potomcev: jalova krava; nav., slabš.: jalov moški neploden; jalova ženska / jalov zakon brez otrok
// jalova rastlina; jalovo drevo; jalovo seme nekalivo; pren. jalov umetnik; kulturno jalovo obdobje
// redko ki nima pogojev za (dobro) uspevanje rastlin; nerodoviten, slab: jalova prst, zemlja; jalovo zemljišče - 2. ki je brez zrn, semen: jalov klas, strok / jalovo zrno
- 3. nav. ekspr. ki ne dá (pričakovanega) uspeha, rezultata: jalov trud; vsi njihovi poskusi za izboljšanje razmer so bili jalovi; ni se hotel spuščati v jalovo polemiko; jalovo početje / jalovo življenje
// ki ne izhaja iz objektivnih dejstev: jalov izgovor; z dejstvi je dokazal, da so vsi očitki jalovi / to je jalova tolažba
// ki ni koristno uporabljen: odpraviti jalove vožnje pri dvigalih / jalov večer - 4. nar. primorsko nezabeljen: večerjali so krompir v oblicah ali pa jalov močnik
♦ bot. jalov cvet cvet brez prašnikov in pestičev; jalov list list (praprotnic), ki nima sporangijev; čeb. jalova matica matica, ki zalega neoplojena jajčeca; elektr. jalov tok izmenični tok, potreben za tvorbo električnih ali magnetnih polj; jalova energija energija, ki je potrebna za tvorbo električnih ali magnetnih polj pri izmeničnem toku in ne opravlja nobenega dela; petr. jalova rudnina rudnina, ki se ne da praktično izkoristiti; strojn. jalova jermenica jermenica, ki se prosto vrti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
júsar -ja m (ȗ) nar. primorsko upravičenec do uživanja vaškega sveta ali odmerjenega dela tega: pozidati zemljišče, ki je pripadalo jusarjem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
júsarski -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na jusarje: jusarsko zemljišče
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
kalcificírati -am nedov. in dov. (ȋ) - 1. dodajati apno, apnene snovi; apniti: kalcificirati zemljišče
- 2. redko prepajati se s kalcijevim karbonatom; apneti: tkivo je začelo kalcificirati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
kmetíja -e ž (ȋ) zemljišče s hišo in gospodarskimi poslopji: kmetija leži na sončni rebri;
imajo kmetijo;
kupiti, prodati kmetijo;
samotna kmetija / kmetija brez dolga / kmetija je dobro obdelana / priženil se je na kmetijo / ekspr. poprijel se je kmetije kmetovanja // cela kmetija nekdaj posestvo, ki obsega približno 15 do 20 ha; mala kmetija posestvo, ki obsega navadno do 5 ha; srednja kmetija posestvo, ki obsega navadno od 5 do 10 ha; velika kmetija posestvo, ki obsega navadno nad 10 ha
♦ zgod. kraljevska kmetija fevdalcu podeljena nemška kolonizacijska enota, ki obsega približno 50 ha
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
kmétstvo -a s (ẹ̑) - 1. družbeni sloj kmetov: seznaniti se s problemi kmetstva / ponosen je na svoje kmetstvo na pripadnost temu sloju
// nav. ekspr. kmetje: sproletarizirano kmetstvo; kmetstvo in delavstvo - 2. zastar. kmetovanje: dobil je zemljišče in se je lotil kmetstva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
komasacíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na komasacijo: komasacijski postopek / komasacijsko zemljišče
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
kompléks -a m (ẹ̑) - 1. zemljišče, navadno večje: kompleks pred hišo je posadil s sadnim drevjem; kupil je velik kompleks ob reki / pašniki so raztreseni po vsem kompleksu
// nav. mn., ekspr., v prislovni rabi, v zvezi s cel izraža velik obseg česa: uničeni so bili celi kompleksi nasadov / celi kompleksi so bili določeni za stanovanjsko površino - 2. navadno s prilastkom predel, del: izsekali so velik gozdni kompleks; ves mestni kompleks je bil uničen / alpski kompleks je zajel hladen zrak
// z oslabljenim pomenom tak predel, del glede na določene značilnosti: kompleks blokov, letaliških zgradb / gradnja velikih industrijskih kompleksov - 3. navadno s prilastkom kar predstavlja razmeroma samostojni del celote: pridobiti kompleks obdelovalne zemlje / taborišče je bilo razdeljeno na več kompleksov
// skupek, celota: srečal se je s kompleksom problemov, vprašanj / idejni kompleks drame - 4. podzavestne predstave, čustva, ki vplivajo na človekovo duševnost in povzročajo motnje: ne pozna predsodkov in kompleksov; vidni sta dve potezi njegovih čustvenih kompleksov / ima kompleks pred boleznimi / manjvrednostni kompleks ali kompleks manjvrednosti pomanjkanje samozavesti zaradi resnične ali namišljene osebne pomanjkljivosti
♦ med. simptomni kompleks skupek simptomov, značilnih za določeno bolezen; sindrom; psih. Ojdipov kompleks podzavestna erotična želja sina po materi in njegovo sovraštvo do očeta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
kôpno tudi kópno -ega s (ō; ọ̑) - 1. zemeljska površina, ki je ne pokriva morje: ladja se je bližala kopnemu; s kopnega je pihal veter; promet po kopnem; kopno in morje / potniki so stopili na kopno
// redko zemljišče, ki ni pod vodo: njive na kopnem - 2. zemeljska površina, na kateri je skopnel sneg: izpod snega se je že videlo kopno
● nar. gorenjsko to delo so opravili še v kopnem v času, ko še ni zapadel sneg; prim. kopen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
kósati -am nedov. (ọ̑) nav. ekspr. iz celote delati, napravljati kose, dele: kosati posestvo, zemljišče;
kosati na majhne dele / kosati perutnino rezati, sekati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
krčevína -e ž (í) zemljišče, s katerega je odstranjeno drevje, grmovje, zlasti gozd: vinogradi in krčevine / oranje krčevin
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
lastnína -e ž (ī) - 1. jur. pravno priznana pravica do stvari in vseh koristi, ki jih ta daje: oblika lastnine; zgodovinski razvoj lastnine / imeti izrazit čut za lastnino / hiša, zemljišče v družbeni lastnini / industrijska lastnina izključna pravica koga do izdelovanja, prodajanja določenih izdelkov ali do uporabe določene varstvene znamke; lastnina na zemljo
♦ soc. ekonomska lastnina vsaka, ne samo na lastninskem pravu osnovana pravica razpolagati s stvarjo; kapitalistična lastnina individualna ali kolektivna privatna lastnina; osebna lastnina lastninska pravica posameznika do stvari, ki niso proizvajalna sredstva; privatna ali zasebna lastnina lastninska pravica posameznika ali skupine do proizvajalnih sredstev; individualna privatna lastnina; kolektivna privatna lastnina; socialistična lastnina v socialističnih državah družbena, državna lastnina - 2. s prilastkom stvar, na katero se ta pravica nanaša: ne dotikaj se tuje lastnine; poškodovati, prisvojiti si tujo lastnino; največja dovoljena zemljiška lastnina / v povedni rabi: to je družbena, državna, skupna lastnina; torba je njegova lastnina
● knjiž. njegove pesmi so postale narodna lastnina pozna, ceni jih ves narod - 3. star. premoženje, posestvo: njegov grunt je dobra lastnina; razdeliti lastnino med sinove
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
majeríja -e ž (ȋ) nekdaj hiša, zemljišče za majerja: preseliti se v majerijo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
manévrski -a -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na manever: manevrsko bojevanje / velike manevrske sposobnosti majhnih enot / manevrske lastnosti ladje, vozila / manevrski stil te politike
● publ. poskušali so razširiti manevrski prostor za sporazum o čem povečati možnosti
♦ voj. manevrski prostor ozemlje, ki omogoča razporejanje in premikanje velikih vojaških enot; manevrska municija municija, ki se uporablja na vojaških vajah; manevrsko zemljišče zemljišče, ki omogoča uporabo vseh rodov vojske; žel. manevrska lokomotiva lokomotiva, ki na postajah vlaku odvzema ali dodaja vagone
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
mériti -im nedov. (ẹ́ ẹ̑) - 1. ugotavljati, določati, koliko dogovorjenih enot kaj obsega, vsebuje: meriti blago, prostor, pšenico, vino, zemljišče / meriti dolžino ceste, prostornino posode; meriti frekvenco, hitrost; meriti porabo energije; meriti maščobnost, radioaktivnost; meriti temperaturo in srčni utrip; meriti trajanje poleta; meriti na mernike; meriti v metrih, sekundah; meriti z aparatom, toplomerom; meriti s koraki, palico / meriti na oko po videzu oceniti velikost česa
// ekspr. sonce, ura nam meri čas
// ekspr. ocenjevati, vrednotiti: meri svoje delo in uspehe; ljubezni ne merimo po besedah; vse ljudi meri le po sebi; razlastitev je meril samo s pojmom osebne pravice in svobode / lepi konji, jih je meril Janez z očmi strokovnjaka - 2. s prislovnim določilom imeti določeno dolžino, višino, površino: otok meri tri kvadratne kilometre; ta moški meri meter in sedemdeset centimetrov / soba meri tri metre v dolžino in dva v širino / sod meri tristo litrov drži
- 3. nav. ekspr., navadno s prislovnim določilom gledati, ogledovati: meril je tujca od nog do glave; meril ga je z radostjo, strahom; dolgo, sovražno, zaskrbljeno jo je meril / čutil je, da ga pogledi merijo od vseh strani / meril jih je z ljubeznivimi, srepimi očmi, pogledi
- 4. ocenjevati lego, oddaljenost cilja pred streljanjem, metanjem: ustrelil je, ne da bi meril; meriti s puško, topom; slabo meri, zato malokdaj zadene / meriti v drevo, glavo / vojaki niso merili na demonstrante, ampak v zrak streljali; pren. s tem vprašanjem meri na domače razmere
// knjiž. na tihem želeti, pričakovati kaj: ta ekipa meri na najvišje lovorike; tudi on meri na to službeno mesto / ta pa visoko meri, vendar bo težko uspel
// v zvezi z na izraža, da se dejanje, ki ga izraža osebek, nanaša na določeno osebo, stvar: besede, očitki merijo nanj / sum meri nanj osumljen je on
// publ. vsi ukrepi merijo na utrditev gospodarstva so namenjeni utrditvi gospodarstva - 5. ekspr., z notranjim predmetom hoditi, premikati se: hitro je meril zadnjo četrtino poti; razburjeno meri sobo; meriti sobo gor in dol / z odločnimi koraki je začel meriti cesto; meriti klanec s počasno hojo / jastreb je meril nebo v veliki višini
● ekspr. meri besede, da ne bo kaj narobe misli, pazi, kaj govoriš; ekspr. kar dobro je meril cesto pijan se je opotekal po njej; ekspr. žena mu meri vsak korak brez ženine vednosti ne more, ne sme iti nikamor; publ. smučarji so merili svoje moči so tekmovali; šel je h krojaču merit obleko da mu ugotovi, določi razsežnost telesnih delov za izdelavo obleke; publ. meriti svoje sile s silami drugih tekmovati, kosati se z drugimi; star. on denarja ne šteje, ampak ga meri na mernike ima zelo veliko denarja
mériti se - 1. z orodnikom imeti kako lastnost, značilnost v enaki meri kot drugi: ta izdelek se meri z najboljšimi na svetu; v znanju se meri z vsakim sošolcem; ekspr. on se more komaj od daleč meriti z njimi / letošnji pridelek se ne more meriti z lanskim je dosti manjši
- 2. prizadevati si narediti kaj bolje in hitreje kot drugi: šel se je merit z njim / meriti se za kolajno, naslov prvaka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
mésten -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na mesto 1:- a) mestna okolica; mestno središče / mestni komite, svet; mestna uprava / mestna in podeželska gospoda; ima mestne navade; mestno življenje / ta kraj dobiva značilnosti mestnega naselja / mestna hiša sedež mestne uprave; mestna hranilnica
- b) mestna vrata; mestno obzidje / mestni sodnik / vladar jim je potrdil mestne pravice
● ekspr. mestni očetje člani mestne uprave
♦ kem. mestni plin plin za kurjenje, pridobljen z uplinjenjem premoga; mat. mestna vrednost vrednost znaka, določena z njegovim mestom v številki; šol. mestna šola šola za otroke meščanov, ki jo ustanovi, vzdržuje in nadzoruje mestna uprava; urb. mestno zemljišče zemljišče v ožjem gradbenem okolišu mest in načrtno grajenih, urejenih večjih naselij sploh; zgod. mestna država država v starem in srednjem veku, katere jedro je eno samo mesto; zool. mestna lastovka lastovka z neizrazito izrezanim repom, po hrbtu črno modra, po trebuhu bela, Delichon urbica
méstno prisl.: čisto (po) mestno govori, se vede; sam.: malo mestnega je še na njem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
nadárbinski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na nadarbino: nadarbinski dohodki / nadarbinsko zemljišče
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
napáden -dna -o prid. (ā) - 1. voj. nanašajoč se na napad: napadni načrti / napadna cona prostor, zemljišče, omejeno z namišljenimi linijami, na katerem napada določena vojaška enota
- 2. zastar. opazen: razlika med narečjema je napadna
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
napláven -vna -o prid. (ā) naplavinski: zemljišče je ležalo na naplavnem svetu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
nasàd -áda m (ȁ á) - 1. zemljišče, na katerem rastejo rastline v določeni razvrstitvi: iti skozi nasad / hmeljev, oljčni nasad; nasad bombaža, krompirja, vinske trte; riževa polja in tobačni nasadi / intenzivni, poskusni nasadi; javni nasad park; plantažni, terasasti nasad
// rastline, ki rastejo v taki razvrstitvi: pobočje je pokrival bukov nasad; neznanci so poškodovali nasade v parku / obnavljati, redčiti nasad / cesta z nasadi - 2. agr. jajca, ki se istočasno valijo: pokazal mu je, kje je nasad / kupiti jajca za nasad / nasad jajc
- 3. etn. snopi, položeni v dveh vzporednih vrstah, ki se istočasno mlatijo: na podu so napravili nasad; mlatijo že osmi nasad / zlagati snope v nasad / nasad snopja
♦ agr. mešani nasad v katerem raste več vrst rastlin, rastlinskih sort; biol. nasad bakterij kultura
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
nasúti -sújem dov., nasúl in nasùl (ú ȗ) - 1. spraviti kam kaj sipkega, drobnega: nasuti grah v posodo; nasula je za pest soli; brezoseb. snega je nasulo do gležnjev; pren., ekspr. nasula jim je veliko novic o njem
● ekspr. nasuti komu peska v oči zavestno prikriti, zamegliti komu resnico - 2. narediti kaj prekrito s čim sipkim, drobnim: pot so že nasuli; na debelo nasuti s peskom
// z nasipanjem narediti kaj višje: zemljišče je treba na tem mestu še nasuti
nasút -a -o: s peskom nasuta pot; nasuta pregrada
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
nèdostópen tudi nèdostôpen -pna -o prid. (ȅ-ọ́ ȅ-ọ̄; ȅ-ó ȅ-ō) - 1. ki ni dostopen: koča je bila zaradi visokega snega nedostopna; nedostopno zemljišče / potrebno gradivo mu je bilo nedostopno / nedostopne cene / jezik v razpravi je skoraj nedostopen / nedostopen je za vsak nasvet nedovzeten
- 2. ki ne kaže prijaznosti, dobrohotnosti v občevanju z ljudmi: zelo nedostopen človek je; postal je tog in nedostopen / nedostopen izraz na obrazu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
nèobdélan -a -o prid. (ȅ-ẹ̑) ki ni obdelan: neobdelane in nepognojene njive;
neobdelano zemljišče / zidovi iz neobdelanih kamnov / raziskovanje neobdelanega gradiva / publ. turistično neobdelano področje
♦ les. neobdelani les
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
nèobremenjèn -êna -o prid. (ȅ-ȅ ȅ-é) ki ni obremenjen: neobremenjen opornik / nav., ekspr.: človek, neobremenjen s predsodki; ima neobremenjeno preteklost
♦ jur. neobremenjeno zemljišče
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
nèvpísan -a -o prid. (ȅ-í) ki ni vpisan: nevpisani podatki / nevpisana gospodarska organizacija / v zemljiško knjigo še nevpisano zemljišče
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
nèzazidljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í) ki se ne more, ne sme zazidati: nezazidljive parcele;
nezazidljivo zemljišče
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
óbči -a -e prid. (ọ̄) - 1. splošen: vzbujala je občo pozornost; doživeti obče priznanje; obče in posamično spreminjanje / obče lastnosti / skrbeti za občo korist skupno, javno; obče zemljišče skupno
- 2. ki obravnava osnovne značilnosti, zakonitosti predmeta določene stroke: obča metodika; obča sociologija / obča geografija geografija, ki obravnava osnovne zakonitosti v oblikovanju prostora in pokrajine; obča psihologija psihologija, ki obravnava duševne zakonitosti normalnega odraslega človeka
♦ jur. obči državljanski zakonik civilni zakonik stare Avstrije iz leta 1811; obče pravo pravo, ki temelji zlasti na rimskem pravu in je veljalo v nekaterih zahodnih državah do lastne kodifikacije prava
óbče prisl.: obče koristno prizadevanje; biti obče priljubljen; obče veljavna trditev; obče znana stvar; sam.: odnos med občim in posamičnim
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
občínski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na občino: občinske meje;
občinsko središče / občinski forumi, organi; občinski proračun, statut; občinsko turistično društvo / občinska politika / občinska stavba; občinsko zemljišče / ekspr. občinski mož občinski odbornik; uslužbenec na občini; občinski odbor v stari Jugoslaviji izvoljen organ, ki odloča v pristojnosti občine o stvareh v občini; občinski ljudski odbor od 1952 do 1963 izvoljen organ, ki odloča v pristojnosti občine o stvareh v občini; občinski odbornik član občinskega odbora; član občinskega ljudskega odbora; občinski praznik praznik, ki se praznuje v okviru občine; občinski sluga nekdaj nižji uslužbenec na občini, ki opravlja pomožna dela; občinski svetnik v stari Avstriji član mestnega sveta v mestnih občinah z lastnimi statuti; občinski tajnik nekdaj kdor opravlja pisarniške posle na občini; občinske ceste ceste, ki omogočajo promet na področju občine; občinska skupščina; občinsko dete nekdaj otrok brez staršev, za katerega skrbi občina
● ekspr. moje kolo ni občinsko ne dovolim, ne želim, da bi ga kdorkoli uporabljal
♦ jur. občinsko sodišče prvostopenjsko sodišče za manj važne pravne zadeve
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
obdávčiti -im dov. (á ȃ) določiti, predpisati davek, davščino: obdavčiti blago, dohodke, zemljišče / obdavčiti kmete, obrtnikeobdávčen -a -o: obdavčeni dohodki, predmeti; obdavčene osebe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
obzídati tudi obzidáti -am dov. (í á í) - 1. postaviti, narediti zid okrog česa: obzidati parcelo, zemljišče
- 2. obložiti z gradbenim materialom, navadno na notranji strani: obzidati jamo, peč, vodnjak
♦ grad. postaviti, narediti ob obstoječem zidu drug, navadno tanjši zid
obzídan -a -o: obzidan prostor; peč še ni obzidana; obzidano mesto
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
obzidávati -am nedov. (ȃ) - 1. postavljati, delati zid okrog česa: zemljišče zdaj obzidavajo
- 2. oblagati z gradbenim materialom, navadno na notranji strani: obzidavati jamo, jašek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
océniti -im, in oceníti in océniti -im dov. (ẹ́; ī ẹ́) - 1. določiti denarno vrednost: oceniti premoženje, zemljišče
- 2. ustvariti, izraziti mnenje, sodbo o čem, zlasti glede na kakovost: oceniti literarno delo; nastop so dobro ocenili; kritično, strokovno oceniti; negativno, ugodno oceniti; oceniti z določenega stališča
// knjiž. presoditi: oceniti dokaze, izjave, navedbe; položaj je pravilno ocenil; proizvodni plan bo treba ponovno oceniti kritično pregledati, analizirati - 3. ugotoviti veljavo ali vrednost: oceniti človeka po dejanjih
- 4. približno določiti količino: ocenili so rezerve, zaloge; nastalo škodo so takoj ocenili / približno oceniti razdaljo, višino
- 5. šol. dati oceno: oceniti učenca; negativno, pozitivno, pravično oceniti / oceniti znanje
♦ šah. oceniti partijo določiti rezultat prekinjene partije
océnjen -a -o: nepravično ocenjen dijak; negativno ocenjena naloga; pisateljevo dramsko delo še ni v celoti ocenjeno
♦ fiz. ocenjena napaka približno izračunana ali ugotovljena vrednost napake
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
odkázati tudi odkazáti -kážem dov. (á á á) - 1. določiti, kaj naj kdo opravi, dela, navadno v določenem času: gospodinja ji je odkazala delo za vsak dan; profesor jim vsako uro odkaže novo lekcijo
// določiti kraj in obseg česa: odkazali so prostor za novo šolo; odkazati zemljišče za sadovnjak / odkazali so jim stražarska mesta - 2. star. napraviti, da preide kaj drugemu v uporabo; dati: odkazali so mu lepo, zračno sobo / odkazali so jim uniforme
● publ. dobiček so odkazali za gradnjo nove poslovne stavbe namenili; publ. romanu so v literaturi odkazali pravo mesto so ga pravilno ocenili
♦ gozd. odkazati drevesa za posek izbrati in označiti jih
odkázan -a -o: sesti na odkazani prostor; odkazana soba mu je ugajala; odkazano delo; odkazana drevesa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
odmériti -im dov. (ẹ́ ẹ̑) - 1. od večje količine z merjenjem določiti, ločiti določeno količino, obseg česa: odmeriti tri metre blaga; odmeriti zemljišče / odmeriti obroke hrane; odmeriti z zajemalko / odmeriti čas za delo, igro / vse mu odmerijo oddelijo
- 2. določiti višino česa glede na določene okoliščine, izhodišča: odmeriti davek; odmeriti pristojbino / odmeriti plačo, pokojnino
- 3. ekspr. nameniti, določiti: hitro se je vživela v vlogo, ki ji jo je odmeril / v reviji so članku odmerili precej prostora / sodišče mu je odmerilo tri mesece zapora
● publ. pisatelju so odmerili prostor, ki si ga je zaslužil so ga upravičeno ugodno ocenili; če je zameril, bo pa še odmeril oprostil, odpustil
♦ geogr. odmeriti azimut; jur. odmeriti kazen
odmérjen -a -o - 1. deležnik od odmeriti: za delo odmerjen čas; odmerjeni obroki hrane; odmerjena taksa; vse je bilo natančno odmerjeno
- 2. knjiž. premišljen, umerjen: odmerjene besede, kretnje
● knjiž. slišijo se le odmerjeni koraki straže enakomerni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
ográda -e ž (ȃ) - 1. zemljišče, obdano z ograjo iz zloženega kamenja, grmovja, zlasti na kraškem svetu: kupiti ogrado; iti kopat ogrado; pasti v ogradi; oljke v ogradi
// ograjen prostor, ograjeno zemljišče: igrali so se v veliki ogradi; vrt je bil velika štirikotna ograda / goniti črede s paše v ograde; hlev in pred njim velika ograda
♦ lov. past za lovljenje divjadi, ki naj ostane živa - 2. ograja, zlasti močnejša: nizke kamnite ograde; hišo so varovale trdno zidane ograde; temne ograde iz brinja / ekspr. veter podi oblake čez gorsko ogrado
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
osnóven -vna -o prid., osnóvnejši (ọ̑) - 1. ki vsebuje bistvene, najnujnejše elemente česa: osnovni strokovni izrazi; osnovni biografski podatki; osnovni pojmi iz matematike; osnovne lastnosti, značilnosti / pridobiti si osnovno izobrazbo; osnovna pravila igre / osnovna načela
- 2. ki je po pomembnosti na prvem mestu: osnovna dejavnost podjetja; osnovna dolžnost, naloga; osnovna vprašanja obstoja / osnovni pogoji za delo; osnovni vzrok za kaj glavni; to je njegova osnovna napaka velika, glavna
// osnovna hrana; osnovna živila
// ki je za kaj najpomembnejši, najvažnejši: osnovna misel romana; osnovne poteze glavnega junaka / publ. osnovna točka dnevnega reda glavna, prva - 3. ki predstavlja osnovo, temelj česa: brez osnovnih raziskovanj nadaljnje delo ni mogoče
// v zvezi osnovna šola obvezno izobraževanje (v šoli), ki daje osnovno izobrazbo: dokončati osnovno šolo; nižji in višji razredi osnovne šole / osemletna osnovna šola / s samoprispevki so sezidali več osnovnih šol
// v zvezi osnovna organizacija najmanjša organizacijska enota: osnovna mladinska organizacija / Osnovna organizacija Zveze komunistov - 4. ki je bistvena sestavina česa: osnovna kovina v tej zlitini je baker / osnovna sestavina kamnine
- 5. teh. ki je v določenem procesu prvi: osnovni nanos laka, malte; za osnovno barvo je uporabil belo barvo
♦ agr. osnovno gnojenje prvo gnojenje s hranili, potrebnimi za normalno rast; biol., bot. osnovno tkivo rastlinsko tkivo, ki lahko opravlja različne funkcije; ekon. osnovni kapital kapital, ki je naložen v delovna sredstva; osnovna glavnica glavnica brez rezervnih skladov in dobička; osnovna sredstva zemljišče, zgradbe, oprema, ki je potrebna za opravljanje določene gospodarske dejavnosti; fiz. osnovni delec; osnovni naboj najmanjši (negativni ali pozitivni) naboj v naravi; osnovne barve tri enobarvne sestavine, iz katerih se lahko sestavi vsaka barva; osnovna konstanta konstanta, ki se vzame kot dani podatek za kako teorijo; geogr. osnovna karta karta, izdelana na osnovi terenske meritve; geom. osnovna ploskev, stranica; osnovna projekcijska ravnina vsaka projekcijska ravnina v neposredno danem projekcijskem sistemu; jur. osnovne človekove pravice človekove pravice, ki so zagotovljene z ustavo; lingv. osnovni pomen besede pomen besede, iz katerega je mogoče logično izpeljati druge pomene; osnovna in določilna beseda zloženke; osnovna stopnja pridevnika ali prislova oblika, ki izraža izhodiščni pomen pridevnika ali prislova; mat. osnovna množica množica, ki vsebuje vse množice, ki se bodo obravnavale; osnovne računske operacije seštevanje, odštevanje, množenje, deljenje; med. osnovna presnova presnova, ki je potrebna za življenje pri mirovanju; min. osnovna celica najmanjši delec, ki se ponavlja v zgradbi kristalne snovi; muz. osnovni ton najnižji ton osnovnega akorda; ton lestvice, ki ni zvišan ali znižan; obrt. osnovne petlje prvine, s katerimi se oblikuje (vzorčno) pletenje ali kvačkanje; šol. posebna osnovna šola osnovna šola za duševno ali telesno prizadete otroke; šport. osnovna črta črta ob koncu teniškega igrišča, s katere igralec servira; teh. osnovne enote enote za osnovne količine v mednarodnem sistemu enot; tekst. osnovni valj del statev, na katerem je navita osnova; osnovne niti podolžne niti v tkanini; zool. osnovni tip značilni predstavnik kake živalske skupine
osnóvni -a -o sam.: pog. ima samo osnovno osnovnošolsko izobrazbo; ta lastnost je v njem nekaj osnovnega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
osuševáti -újem nedov. (á ȗ) z odstranjevanjem vode, vlage delati bolj suho: osuševati zemljišče
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
parcéla -e ž (ẹ̑) odmerjeni del zemljišča, določen glede na lastništvo ali namen uporabe: izmeriti parcelo;
prodal je vse svoje parcele;
gozdne in travniške parcele;
meja parcele / gradbena parcela na kateri je (lahko) stavba // razdeliti zemljišče na parcele
♦ jur. odpisati parcelo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
parcélar -ja m (ẹ̑) ekspr. kdor ima v najemu manjše zemljišče: parcelarji in veliki kmetje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
pás -ú tudi -a m, mn. pasóvi stil. pási; im., tož. dv. pasóva tudi pása (ȃ) - 1. podolgovat kos blaga, usnja, ki se nosi zapet, zavezan okrog telesa: zapeti, zategniti si pas; pretepal jo je s pasom; kovinski, usnjen pas / pas za hlače / trebuh mu visi čez pas; za pasom je nosil nož, pištolo
● ekspr. za več let si je moral zategniti pas se odreči določenim dobrinam, ugodju
// tak kos blaga, usnja kot del obleke, plašča: narediti mora še pas in žepe; letos so moderni barvasti, usnjeni pasovi; dolg, ozek pas; pas ima zadaj prišit; obleka brez pasu, s pasom / hlače, krilo na pas - 2. del trupa tik pod prsnim košem: imela je vitek pas; obseg pasu in bokov / v pasu čuti hude bolečine / to vnetje se pojavlja okrog pasu in na prsih; prime ga čez pas in ga vzdigne / sleči se do pasu; od pasu navzdol je hrom / objel jo je okrog pasu
// del obleke, plašča, ki pokriva ta del trupa: šivilja je morala pri obleki zožiti pas in razširiti prsni del / v pasu oprijet plašč; obleka je v pasu preozka / plašč je v pasu prerezan krojen iz dveh delov, zgornjega in spodnjega - 3. navadno s prilastkom priprava za določene namene, ki se daje, namešča navadno okrog trupa: plavalni pasovi; delavec mora pri tem delu uporabljati varnostni pas / pas z naboji / pes ima nov ovratni pas / trebušni pas; pas za nogavice
- 4. navadno s prilastkom kar je podobno pasu: medved z belim pasom dlake okrog vratu; hiša z modrim pasom; ozek pas neba / ekspr., z oslabljenim pomenom: beli pasovi cest; na obzorju se blešči pas široke reke široka reka
// kar se pojavlja, nastopa v ozki, podolgovati obliki: žlebasto upognjen betonski pas; voda je na obeh straneh struge odložila široka pasova proda; pas bodeče žice okrog mesta / ekspr. gora s pasom luči ob vznožju - 5. navadno s prilastkom ozko in dolgo, podolgovato področje, območje česa: v širokem pasu naokoli ni bilo najti zavetja; med ladijskimi boki so bili ozki vodni pasovi; obrambni, utrdbeni pas; ob robu njiv, gozdov je širok varovalni, zaščitni pas; pas drevja; pas kopnega ob morju
// ozemlje z določenimi značilnostmi: potresni pas ob Tihem oceanu; ustavili so se na meji snežnega pasu; vegetacijski pas / prebivalci obalnega pasu / nevtralni pas med vojskujočima se državama; gibanje v obmejnem pasu je omejeno na ozkem ozemlju ob državni meji - 6. avt. del ceste, cestišča, po katerem poteka promet v eno smer: cesta ima tri pasove / odstavni pas vozni pas za počasi vozeča vozila; prehitevalni pas; razmejiti vozne pasove
♦ aer., avt. varnostni pas za pripenjanje potnikov na sedeže med vožnjo, letenjem; agr. lepljivi pas z lepilom namazan pas, trak, ki se ovije okoli debla, da se žuželkam prepreči dostop v krošnjo; etn. sramni pas pri nekaterih primitivnih ljudstvih oblačilo, navadno obredno, ki pokriva spodnji del trupa; fiz. sevalni pas območje ob nebesnem telesu, iz katerega izhaja posebno elektromagnetno sevanje; geogr. hladni pas območje s stalno hladnim podnebjem, ki leži severno od severnega tečajnika in južno od južnega tečajnika; gozd. požarni pas del zemljišča vzdolž česa, navadno železniške proge, za zavarovanje pred požarom, širjenjem požara; jur. zunanji morski pas del odprtega morja, ki je tik obalnega morja in na katerem imajo obalne države posebne pravice; med. kilni pas preveza, ki preprečuje izstop kile; navt. rešilni pas priprava za reševanje v morju, reki; rad. pas del radijskega ali televizijskega programa v določenem času, v katerem so navadno daljše oddaje, ki so si vsebinsko sorodne, podobne; šport. pas pas določene barve, ki označuje stopnjo znanja juda; črni mojstrski pas; urb. zeleni pas s travo, drevjem poraslo zemljišče med dvema cestiščema, okrog mesta; vet. pas jermen, navadno pri konjski opremi, ki povezuje, spenja zaprežnice; voj. (vojaški) pas usnjen pas kot del uniforme
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
planírati -am nedov. in dov. (ȋ) - 1. vnaprej razmišljati o čem in predlagati, določati ustrezne ukrepe, načrtovati: letos planirajo za deset odstotkov večjo proizvodnjo jekla; planirati razvoj gospodarstva / podjetje je planiralo nakup petih stanovanj / planirali so izlet
- 2. ravnati, izravnavati: planirali so zemljišče okrog hiše; planirati s stroji
planíran -a -o: dosegli so planirani izvoz; planirana akcija je uspela; planirano gospodarstvo; planirano zemljišče
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
plantáža -e ž (ȃ) obsežno zemljišče, na katerem se gojijo navadno istovrstne rastline: nasaditi, obdelovati plantažo;
lastnik plantaže;
plantaže v Južni Ameriki / bombažna plantaža; plantaže breskev, jagod; plantaže kavčukovcev / poskusna plantaža
♦ gozd. semenska plantaža plantaža cepljenih gozdnih dreves za pridobivanje semena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
po predl. - I. s tožilnikom, v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka pó- (ọ̑)
- 1. za izražanje premikanja z namenom, da pride oseba, stvar na cilju na izhodiščni položaj premikanja: iti, poslati po zdravnika; po kaj si prišel; povabili so ga, zdaj pa ni nikogar ponj; skoči v lekarno po zdravila / seči v žep po denar; pisati tovarni po navodila / redko šla je k studencu po vode po vodo
- 2. s svojilnim zaimkom ali pridevnikom za izražanje hotenja, volje, ki (naj) usmerja, vodi ravnanje: pri naši hiši bi bilo vse drugače, če bi šlo po moje; pa naj bo po njegovo, če že tako hoče; vsakdo ravna po svoje; hišo so uredili po Janezovo
- 3. s pridevnikom srednjega spola ali pridevniškim prislovom za izražanje načina, kako dejanje poteka: po božje častiti; po bratovsko deliti; tuliti po volčje; živeti (po) beraško; skrbeti za koga (po) očetovsko / govori (po) nemško, zastar. po nemški
- II. z mestnikom
- 1. za izražanje neurejenega premikanja ali stanja
- a) na enotni površini: hoditi po gozdu; sprehajati se po mestu, parku / potovati križem po svetu / po obeh straneh poti so njive / hoditi po dežju / premetavati se po postelji / po tleh razmetani listki; pege po obrazu / iskati, brskati po slovarju
- b) na površini, ki jo oblikuje množica posameznih predmetov: sneg leži po gorah; kmetije so raztresene po gričih; hoditi po hribih; posedati po krčmah / prsti hitijo po tipkah / ptice skačejo po vejah / listje rumeni po drevju; skriva se po grmovju / oziral se je po poslušalcih / polemika po časopisih
- 2. za izražanje usmerjenega premikanja na površini česa podolžnega: stopati po cesti; potok teče po dolini; obleka se trga po šivih; plezati po vrvi / knjiž. kri polje po žilah; voda curlja po žlebu / povzpeti se v peto nadstropje po stopnicah / gladiti psa po dlaki / po poti jesti med potjo
- 3. za izražanje premikanja, usmerjenosti na površino predmeta: od obupa se je tolkel po glavi; udariti psa po gobcu / razbijati po vratih
// za izražanje premikanja k čemu s sovražnim namenom: vsi so planili po njem; tolči po sovražniku - 4. za izražanje premikanja
- a) z namenom, da se kaj pridobi, obdrži: seči po knjigi; pes hlastne po muhi; ekspr. gostje so kar planili po jedeh
- b) z določenim namenom sploh: iti v mesto po opravkih; mladi hodijo z doma po zaslužku / šel je ven po nakupih nakupovat
- 5. za izražanje usmerjenosti duševne dejavnosti k predmetu
- a) ki naj se spozna, zazna: pogledati po vremenu; povprašati po zdravju, znancu; vprašal ga je po imenu / neprav. debata po tem vprašanju o
- b) ki je cilj čustvovanja, volje: hrepeneti, ekspr. koprneti po čem / potreba po jedi; želja po popolnosti; pohlep po denarju / psu se cedijo sline po klobasi
- c) ki je vir, izhodišče čustvovanja: žalovati po kom; hudo mu je po materi
- 6. za izražanje časa, trenutka, ki mu sledi dogajanje: po petih letih ga prvič vidim; po treh tednih se vrnem / po deseti (uri) pridi v pisarno; po kosilu počiva; po maturi se bo vpisal na univerzo; prva leta po osvoboditvi; kmalu po polnoči / pri štetju let leta deset po našem štetju / neprav. pred in po uporabi pred uporabo in po njej
// za izražanje (časovnega) zaporedja: ajda se seje po pšenici / po Vrhniki pride Logatec za Vrhniko
// ekspr., v zvezi z biti za izražanje prenehanja, izginitve: sneg kar vidno jemlje, kmalu bo po njem; je že po dežju nehalo je deževati
// zastar. za izražanje časa, v katerem se kaj dogaja; ob: shajali so se po zimskih večerih - 7. za izražanje merila, vodila
- a) pri določanju, opredeljevanju: spoznati koga po glasu, hoji; podoben, različen po značaju; večji po postavi; prvi po moči; postaviti se v vrsto po velikosti / mehanik po poklicu; po rodu Hrvat; sorodstvo po stricu / njegov brat, Peter po imenu ki mu je ime
- b) pri usklajanju, prilagajanju: oblačiti se po modi; čevlji so narejeni po nogi; ladjo so imenovali po glavnem mestu; delati po načrtu; ravnati po zakonu / pomagati po svojih močeh / ekspr. delati po stari navadi / nagrajevanje po delu; publ. po svojem položaju je član odbora
// za izražanje merila, vzora pri posnemanju, poustvarjanju: slikati po naravi; scenarij je narejen po romanu / zgledovati se po drugih / igrati, peti po notah
- 8. za izražanje sredstva, posrednika: poslati po pošti, železnici; sporočiti po kurirju / publ. nadzorovati po svojih organih
// neprav. za izražanje povzročitelja; od: po hudournikih razrita pot; zavzetje Carigrada po Turkih / povezani smo po skupnih doživljajih s skupnimi doživljaji; po človeških rokah narejeni kipi s človeškimi rokami - 9. za izražanje vzroka, zaradi katerega se kaj dogaja: to se je zgodilo po tvoji krivdi / po fižolu ga boli želodec; po sadju ga napenja / mož je znan po grobosti; sloveti po lepoti
- 10. za izražanje vira, izvora
- a) pri zaznavanju s čutili: čebelnjak diši po medu in vosku; okus po ananasu, čokoladi; smrdeti po žganju
- b) pri prevzemanju z dedovanjem, nasledstvom: dobiva pokojnino po možu / vdova po profesorju / po očetu ima oči, po materi lase
- 11. za izražanje načina, kako dejanje poteka: hoditi po prstih; plaziti se po trebuhu / po grobem obdelati; obsoditi po krivem; po pravici razsoditi; ekspr. jeziti se po nepotrebnem
- 12. za izražanje mere: jemati zdravilo po kapljicah; plačevati po kosu; prodajati zemljišče po parcelah; piti po požirkih
// za izražanje delitve, razdeljevanja: razdeliti po enakih delih / publ. plačevati za vodo sto dinarjev po osebi na osebo - 13. za izražanje cene: prodajati po nizki ceni; jajca so bila na trgu po dinarju; po čem je vino
● ekspr. (nedolžna) kri vpije po maščevanju (po nedolžnem) umorjene(ga) je treba maščevati; otrok je po očetu ima njegove lastnosti; zastar. prvi po cesarju za cesarjem; Janez Kocmur, po domače Maček izraža (hišno, osebno) ime v rabi domačinov; to mu ni po duši mu ni všeč; nižje pog., ekspr. šel je po gobe umrl je; pog. po privatni liniji privatno, ne službeno; star. iti po plemenu goniti se; pariti se; ekspr. malo po malo sneži pomalo; po mojem to ni prav po mojem mnenju; pog. že kar dobro govori po naše v jeziku, ki je tu v rabi; nar. vzhodno reč po našem pomeni besedo v našem narečju; prišel sem po slovo se poslovit
♦ šport. zmagati po točkah premagati nasprotnika samo zaradi višjega števila dobljenih točk; vet. krava je po teletu se je pred kratkim otelila; prim. podolgem, pomalem, ponavadi, posili, posredi, postrani, povečini ipd.
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
podlóžen1 -žna -o prid. (ọ́ ọ̄) - 1. do odprave tlačanstva ki ima določene obveznosti do zemljiškega gospoda: podložni in svobodni kmetje / biti podložen graščaku, samostanu / podložno zemljišče zemljišče, s katerega obdelovanjem, izkoriščanjem so povezane določene obveznosti do zemljiškega gospoda
- 2. ekspr., navadno v povedni rabi podrejen: naše dežele so bile podložne Avstro-Ogrski / biti podložen svojemu vladarju / tudi človek je podložen zakonom narave
● knjiž., redko biti podložnega značaja podredljivega; sam.: osorno govoriti s svojimi podložnimi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
pòdzakúp -a m (ȍ-ȗ) jur. oddaja v zakup vzete stvari ali njenega dela v zakup tretji osebi: podzakup ladje / dati zemljišče v podzakup
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
pólje -a stil. poljé -á s (ọ̑; ẹ̑) - 1. zemljišče za gojenje kulturnih, krmnih rastlin: pod vasjo se razprostira polje; gnojiti, obdelovati polje; hoditi na polje; delati na polju; polja, travniki in gozdovi / polje je dobro obrodilo / koruzna polja na katerih raste koruza; riževa, žitna polja; požeta, zorana polja
- 2. obsežnejši, razmeroma raven svet: sredi polja se dviguje hrib s cerkvico; osamljena drevesa na polju, knjiž. v polju; po polju raztresene vasi / v ljudski pesmi leži, leži ravnó poljé / Gosposvetsko polje; Ljubljansko polje
- 3. del razdeljene, omejene manjše površine: črta razdeli površino na dve polji; črtkano polje / žarg., šport. napadalno polje napadalna polovica (igrišča); publ. nogometno polje nogometno igrišče
// šah. vsak od kvadratnih delov, na katere je razdeljena šahovnica: potegniti figuro za dve polji; bela in črna polja / polje a 1 prvo polje v prvi navpični vrsti z leve strani - 4. s prilastkom področje kake rudnine z napravami za izkoriščanje: diamantna, rudna polja / naftno polje naftno področje z vrtalnimi stolpi za črpanje nafte
// knjiž. področje sploh: nevarna lavinska polja / polje razlite nafte se širi / uveljaviti se na gospodarskem, političnem polju / letalo je izginilo iz vidnega polja območja - 5. enakobarvni del predmeta glede na motive, like drugačne barve na njem; podlaga: rdeč križ na belem polju; grb je imel na modrem polju zlate zvezde
- 6. fiz. del prostora, kjer ima kaka fizikalna količina v vsaki točki določeno vrednost: izmeriti jakost polja / električno polje; gravitacijsko polje; magnetno polje
● publ. asociacijsko polje možganske skorje asociacijski center, središče; pesn. bojno polje bojišče; publ. on potrebuje široko polje za razmah svojih sposobnosti velike možnosti; star. pasti na polju slave na bojišču; bibl. živeti kot lilija na polju brez skrbi za hrano, obleko
♦ agr. poskusno polje na katerem se preizkuša kaka kulturna, krmna rastlina, kako gnojilo; fiz. vidno ali zorno polje del prostora, ki ga obseže oko ali optična priprava; fot. slikovno polje značilnost objektiva, ki določa format posnetka; geogr. kraško polje podolgovat zaprt svet na krasu z ravnim dnom in navadno s ponikalnico ter občasnimi poplavami; geom. polje premic na ravnini, v prostoru množica vseh premic ravnine, prostora; grad. pretočno polje jeza odprtina, skozi katero lahko teče voda čez jez, skozi jez; mat. polje množica vrednosti spremenljivke, spremenljivk; med. vidno polje področje, ki se vidi z enim očesom ali z obema; mont. odkopno polje odkopni prostor v rudniku; psih. vzgojno polje skupek medsebojno povezanih vzgojnih dejavnikov; teh. tolerančno polje dopustna razlika med predpisanimi in doseženimi merami česa; voj. polje izbočeni del notranje površine cevi strelnega orožja; očistiti minsko polje odstraniti, uničiti neeksplodirane mine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
poljína -e ž (í) agr. večje zaokroženo zemljišče z isto poljedelsko rastlino: orati poljino / kolobarna poljina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
pomériti -im dov. (ẹ́ ẹ̑) - 1. ugotoviti, določiti, koliko dogovorjenih enot kaj obsega, vsebuje: pomeriti prostor, zemljišče / hoteli so pomeriti globino vodnjaka
// ugotoviti, določiti razsežnost telesnih delov za izdelavo oblačila: pomeriti dolžino obleke / pomeriti rokav - 2. ugotoviti, ali oblačilo, obutev ustreza zlasti glede na velikost: pomeriti čevlje, klobuk, obleko / pomerila je več puloverjev, a z nobenim ni bila zadovoljna
- 3. oceniti lego, oddaljenost cilja pred streljanjem, metanjem: lovec je pomeril in ustrelil; pomeriti s puško; dobro, slabo pomeriti / pomeriti v glavo / on je prvi pomeril name streljal
- 4. star. premeriti (z očmi): tujca je pomeril od nog do glave / sovražno jo je pomeril / pomeriti koga s prijaznimi očmi, pogledi
● šalj. pes mu je pomeril hlače mu je raztrgal hlače; šalj. pomeriti komu hlače natepsti ga; pog., ekspr. zamrmra in jo pomeri proti vratom gre, odide; šalj. spotaknila se je in pomerila pot padla
pomériti se ekspr. tekmovati, nastopiti: na turnirju so se pomerili naši najboljši igralci; pomeriti se v alpskem smučanju / na tekmovanju so pomerili svoje moči tudi plavalci
● ekspr. pridi sem, da se pomeriva ugotoviva, kdo je močnejši
pomérjen -a -o: dobro pomerjen strel; krilo je bilo hitro pomerjeno
● ekspr. hlače ti stojijo, kakor bi bile tebi pomerjene zelo dobro
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
posedováti -újem nedov. (á ȗ) publ. imeti, zlasti zemljišče, nepremičnine: poseduje hišico, kos zemlje / poseduje še vse prejšnje lastnostiposedujóč -a -e: posedujoči sloji; sam.: nasprotja med posedujočimi in neposedujočimi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
posést -i ž (ẹ̑) kar ima, uporablja kdo, navadno zemljišče: njegova posest je veliko vredna;
polastil se je njegove posesti;
dobiti posest;
ogledal si je posest;
omejiti obseg posesti;
spori za posest / prišel je ob vso posest / vse to je skupna posest / drobljenje kmečke posesti / razvoj zemljiške posesti // dejstvo, da kdo ima, uporablja kaj: preveriti je treba upravičenost posesti / posest orožja / v posest, v posesti dobiti pokal v prehodno posest; izročiti zemljo komu v posest; ima v posesti gozd
● star. vzeti komu srce v posest vzbuditi pri kom močno ljubezen
♦ jur. motiti posest samovoljno ovirati ali oteževati posestnika pri izvrševanju posestnih dejanj; knjižna posest ki je vpisana v zemljiško knjigo; mirna posest nemoteno razpolaganje s kako stvarjo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
poséstvo -a s (ẹ̑) zemljišče, navadno z ustreznimi objekti, kot gospodarska enota: obdelovati, prodati posestvo;
kmetoval je na očetovem posestvu;
majhno, veliko posestvo;
lastnik posestva / družbeno, državno posestvo; veliko gozdno posestvo / zemljiško posestvo // nav. ekspr. kmetija: posestvo leži na sončni strani hriba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
pozídati tudi pozidáti -am dov. (í á í) - 1. z zidanjem stavb izpolniti prostor: dolino so zelo hitro pozidali / pozidati zemljišče
- 2. z zidanjem popraviti, obnoviti: kupil je staro hišo in jo pozidal / pozidati porušeno mesto
// redko sezidati, zgraditi: dolgo je hranil, da je pozidal novo hišo - 3. z zidanjem porabiti: pozidal je že vso opeko
pozídan -a -o: pozidana parcela; mesto je bilo porušeno in spet pozidano
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
požganíca -e ž (í) nar. koroško zemljišče, s katerega je s požiganjem odstranjeno drevje, grmovje, zlasti gozd: požganico so prekopali
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
požganína -e ž (í) - 1. nar. zemljišče, s katerega je s požiganjem odstranjeno drevje, grmovje, zlasti gozd: preorati požganino
- 2. knjiž. pogorišče: s požganine se je še kadilo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
požgánje -a s (ā) nar. zemljišče, s katerega je s požiganjem odstranjeno drevje, grmovje, zlasti gozd: na požganju so posejali pšenico
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
premériti -im dov. (ẹ́ ẹ̑) - 1. ugotoviti, določiti, koliko dogovorjenih enot kaj obsega, vsebuje: premeriti hlode; premeriti parcelo, zemljišče
- 2. ekspr. prehoditi: hitro je premeril pot; premeril je sobo podolgem in počez; dijaki so premerili vso deželo prepotovali; z lahkimi koraki je premeril razdaljo; peš je premeril gozd, mesto
- 3. nav. ekspr., navadno s prislovnim določilom (na hitro) pogledati, ogledati: premeril jo je od nog do glave; premeriti s prezirom, sovraštvom; kritično, molče, ostro ga je premerila / premerila jih je s srepimi očmi, pogledi
- 4. nav. ekspr. oceniti, ovrednotiti: povzpel se je na prste in premeril razdaljo / premeril je svoje dotedanje delo / s hitrim pogledom je premerila dragoceni nakit
premérjen -a -o: premerjeno zemljišče
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
prevózen in prevôzen -zna -o prid. (ọ̄; ó) - 1. nanašajoč se na prevoz: prevozni stroški; prevozna cena, tarifa / prevozni kalo; prevozne listine / prevozno podjetje; prevozna sredstva
- 2. po katerem se da peljati, voziti: cesta ni prevozna; težko prevozno zemljišče
- 3. ki se da prepeljati: stroj je prevozen in praktičen / publ. bolnik ni prevozen ni sposoben za prevoz
● publ. prodam avto, prevozen v voznem stanju
♦ elektr. prevozna napajalna transformatorska postaja; žel. prevozni tir tir na postaji za vožnjo vlakov, ki se ne ustavljajo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
pripádati -am nedov. (ā ȃ) - 1. biti določen, namenjen komu po določenih pravilih, normah: nagrada pripada najboljšemu; njemu pripada polovica dediščine / oblast pripada delavskemu razredu; borijo se za pravice, ki jim pripadajo
- 2. biti last koga: to zemljišče pripada njegovi družini / obravnavano ozemlje že dolgo pripada Jugoslaviji ima Jugoslavija
// te besede so pripadale neznanemu moškemu je izgovoril neznan moški
// ta štiri okna pripadajo njihovemu stanovanju spadajo k njemu - 3. biti vključen v kako skupnost: pripadati malemu narodu, delavskemu razredu / on ne pripada nobeni stranki ni član nobene stranke; pripadati tajnemu združenju / pisatelj pripada mladi generaciji / pripadati določeni veri
- 4. biti podrejen komu, odvisen od koga: tlačan je pripadal svojemu gospodarju; nekdaj je žena v celoti pripadala možu
// biti zelo vdan komu, navezan na koga: ni hotela pripadati nikomur; želela mu je pripadati za vse življenje / ekspr. še dolgo po preselitvi je pripadal rojstnemu kraju
● publ. prihodnost pripada raketam v prihodnosti se bo pomen raket povečal
pripadajóč -a -e: vsem so razdelili pripadajoče jim količine živil; tej državi pripadajoče pokrajine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
priposestvováti -újem dov. (á ȗ) jur. pridobiti lastninsko pravico do česa ali pravico uporabe z dobrovernim, nemotenim uživanjem za določeno dobo: priposestvovati pot;
priposestvovati (si) zemljišče;
pren. mi smo si prostor in pravice v tej družbi že priposestvovalipriposestvován -a -o: priposestvovana pravica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
prodáti -dám dov., 2. mn. prodáste in prodáte; prodál (á) - 1. dati komu kaj v last tako, da plača dogovorjeno ceno: prodati avtomobil, hišo; zemljišče je prodal sosedu; prodati na semnju; dobro, drago prodati / prodati po nizki, visoki ceni; prodati pod ceno; pog. prodati pod roko / prodati na kredit / prodati pravico za filmanje romana
- 2. ekspr. odpovedati se čemu zaradi koristi: prodati svojo čast, prepričanje
● ekspr. še dušo bi prodal ima močno trgovsko strast; pri izbiri sredstev za dosego česa ne spoštuje ničesar; ekspr. drago je prodal svojo kožo, življenje preden so ga ujeli, ubili, je sovražniku povzročil veliko izgubo, škodo; ekspr. nekdo nas je prodal sovražniku izdal zaradi koristi; ekspr. prodati novico naprej povedati; bibl. prodati kaj za skledo leče zaradi trenutnih majhnih koristi odpovedati se čemu pomembnemu; kakor sem kupil, tako prodam povem, kakor sem slišal; ekspr. toliko že znam nemško, da me ne morejo prodati da se lahko sporazumem
♦ jur. prodati patent prenesti patent in patentne pravice s kupno pogodbo
prodáti se slabš. začeti sodelovati z nasprotnikom, sovražnikom zaradi koristi: prodal se je Nemcem
prodán -a -o: prodani izdajalec; prodani predmeti; prodana duša; hiša je že prodana
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
razčŕtati -am dov. (ŕ r̄) s črtami razdeliti: razčrtati ploskev na četverokotnike;
razčrtati v manjše dele / ekspr. električne žice so razčrtale zemljišče podolgem in počezrazčŕtan -a -o: razčrtan papir
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
razdelíti -ím dov., razdélil (ī í) - 1. iz celote narediti dele
- a) glede na prostor, površino: razdeliti zemljišče; s pregradami so razdelili hlev; z rezanjem razdeliti hlebec na štiri dele
- b) glede na enoto, skupino: razdeliti deželo na upravne enote; razdeliti po starosti / učitelj je razdelil učence v tri skupine glede na učni uspeh; razdeliti pesmi po vsebini / razdeliti blago po kakovosti
// narediti, da kaj ni več enotno, strnjeno: okupator je razdelil slovensko deželo; množica se je ob zdravnikovem prihodu razdelila / novica jih je razdelila v dva tabora
- 2. narediti, da je kaj na celotni površini, v celotnem prostoru: rože je razdelila po vsej gredi; enakomerno razdeliti
- 3. od večje količine dati po delih: mati jim je razdelila kruh in sadje; zemljo je razdelil med sinove / razdeliti darove, miloščino / razdelili so karte in začeli igrati
● učitelj je razdelil učencem spričevala dal, izročil; režiser je že razdelil glavne vloge izbral igralce glavnih vlog
razdeljèn -êna -o: na več delov razdeljeno zemljišče
♦ bot. dlanasto razdeljeni list
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
razkopanína -e ž (í) knjiž., redko razkopano zemljišče: na razkopanini so začeli graditi blok
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
razkósati -am dov. (ọ̑) iz celote narediti kose, dele: razkosati zemljišče / razkosati na več delov / razkosati jabolko, pomarančo / mesar je razkosal zaklano živalrazkósan -a -o: razkosan piščanec; razkosano posestvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
razmériti -im dov. (ẹ́ ẹ̑) z merjenjem razdeliti: razmeriti zemljiščerazmérjen -a -o: razmerjeni gozdovi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
razmérjati -am nedov. (ẹ́) z merjenjem deliti na dele: razmerjati zemljišče
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
razparcelírati -am dov. (ȋ) razdeliti na parcele: razparcelirati zemljiščerazparcelíran -a -o: razparcelirano posestvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
razríti -ríjem dov., razríl in razrìl (í ȋ) narediti rove, jarke, jame z rilcem, gobcem: krt je razril vrt;
divji prašiči so razrili njivo // narediti rove, jarke, jame sploh: ta plug zemljo samo razrije / pobočja so razrili hudourniki // poškodovati, uničiti: tanki so razrili ceste / ekspr. koze so ji grdo razrile obrazrazrít -a -o: od hudournikov razrite poti; razrito zemljišče
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
razsàd -áda m (ȁ á) - 1. razsaditev: pripraviti drevesa za razsad
- 2. agr. zemljišče, na katerem rastejo rastline za razsaditev: vzdrževanje razsadov
// rastline, namenjene za razsaditev: razsad je postal pregost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
rekognoscírati -am nedov. in dov. (ȋ) voj. pregledovati, raziskovati kako področje, zemljišče zaradi nameravane vojaške akcije: komandant s starešinami rekognoscira / rekognoscirati teren
● zastar. rekognoscirati sovražnikove položaje pregledovati, ugotavljati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
róvt -a m (ọ̑) nar. gorenjsko s travo poraslo nekdaj izkrčeno zemljišče v hribovitem, gorskem svetu: sušiti seno v rovtu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
rút -a m (ȗ) nar. severozahodno s travo poraslo nekdaj izkrčeno zemljišče v hribovitem, gorskem svetu: strmi ruti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
sadovnják -a m (á) zemljišče, na katerem je posajeno sadno drevje: imeti velik sadovnjak;
kupil je hišo s sadovnjakom / plantažni, vrtni sadovnjak // drevje, ki raste na takem zemljišču: posekati sadovnjak
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
sádrati -am nedov. (ȃ) agr. gnojiti s sadro: sadrati zemljišče
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
samôten -tna -o prid., samôtnejši (ó) - 1. ki okoli sebe, v bližini nima drugih stvari svoje vrste: samoten popotnik; na drevesu se je oglašal samoten ptič; oreh je stal samoten sredi dvorišča; na koncu doline stoji samotna hiša; samotno drevo / ekspr. iz sosednje ulice so se slišali samotni koraki / ekspr. glasovi so postali samotnejši redkejši
// samotna kmetija kmetija zlasti v hribovitem svetu, katere zemljišče se v enem kosu razprostira okoli domačije - 2. nenaseljen, neposeljen: to so samotni kraji; samotna dolina, okolica; ko so jih izgnali, je ostala hiša samotna / pozimi je park samoten; zavil je v samotno ulico
- 3. ki je brez družbe, brez povezave z drugimi: počutil se je samotnega; bila je samotna in bolna
// nav. ekspr. ki poteka v samoti, osamljenosti: koliko je prejokala v tistih samotnih nočeh; v samotnih urah je mislil na dom; samotno življenje / samotne misli
● ekspr. to je bil najsamotnejši kotiček v parku najbolj oddaljen, odmaknjen; zastar. samotni so šli na pot sami, brez spremstva; ekspr. samoten je taval po mestu sam, brez družbe; knjiž. samotna celica samica; to je samotna pot pot, ki vodi po nenaseljenem, neposeljenem svetu
samôtno prisl.: samotno živeti / v povedni rabi po materini smrti je bilo doma samotno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
sékel -kla m (ẹ́) šekel: tehtati s sekli / plačati šestdeset seklov za zemljišče
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
sekvestrírati -am dov. in nedov. (ȋ) jur., nekdaj uradno določiti začasno upravljanje premoženja: sekvestrirati posestvo;
deželna vlada je sekvestrirala rudnik
♦ med. odmrli del tkiva sekvestrira se loči od zdravega tkivasekvestríran -a -o: sekvestrirano premoženje, zemljišče
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
slúžen -žna -o prid. (ú ū) zastar. - 1. ki služi: služni ljudje
- 2. uslužen, ustrežljiv: hiter in služen pisar
● zastar. vaščani so bili služni turjaškemu grofu podložni; zastar. to znanje vam bo še služno koristno
♦ jur. služno zemljišče služeče zemljišče
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
služíti in slúžiti -im nedov. (ī ú) - 1. biti v službi, opravljati službo: takrat je še služil, zdaj pa je v pokoju; njegov oče služi pri železnici; kot učitelj je deset let služil v tej vasi / služila je na sodišču za tajnico bila je tajnica
// voj., navadno v zvezi služiti kadrovski, vojaški rok opravljati določen čas trajajočo obvezno dejavnost v vojski: njen sin služi kadrovski rok; vojaški rok je služil pri mornarici / služiti vojsko; služil je v isti četi kot jaz - 2. z dajalnikom delati za koga, ki ima oblast: kmetje so stoletja služili graščakom / zvesto služi svojim nadrejenim
// nav. ekspr. vneto, prizadevno delati, delovati za kaj: služiti domovini, revoluciji / služiti lepoti, resnici - 3. nekdaj biti stalno najet za opravljanje določenih del: služil je na veliki kmetiji; odšla je služit v mesto; služiti za deklo, hlapca, pestunjo; služi pri dobrem gospodarju
- 4. navadno s prislovnim določilom dobivati kaj, navadno denar, za opravljeno delo: ti ljudje dobro služijo / koliko služiš na mesec zaslužiš
// služiti denar
// ekspr., v zvezi služiti kruh pridobivati (osnovna) materialna sredstva, materialne dobrine: kdaj boš začel sam služiti kruh; služiti si kruh s poučevanjem, kot rudar - 5. biti koristen, dober pripomoček: uničili so vse, kar bi služilo sovražniku; palica mu je na poti dobro služila / gradivo bo služilo vsem, ki bodo raziskovali to obdobje koristilo, pomagalo
// biti uporaben, koristen: vse je urejeno tako, da bodo naprave služile tudi kasneje / noge mu ne služijo več ne more več hoditi; tudi leva roka mu dobro služi lahko dela z njo - 6. z oslabljenim pomenom izraža namenskost, kot jo določa samostalnik: ta prostor je dolgo služil za skladišče; soba je služila tudi kot delavnica / čipke služijo samo za okras so; ta steza služi samo pastirjem uporabljajo jo samo pastirji; za posteljo jim služi živalska koža imajo živalsko kožo
// publ. stavba služi svojemu namenu se uporablja za to, za kar je zgrajena
// z glagolskim samostalnikom izraža, da je kaj predmet dejavnosti, kot jo določa samostalnik: ključ služi za odpiranje konzerv / take prireditve služijo medsebojnemu spoznavanju omogočajo medsebojno spoznavanje; taka umetnost služi uspavanju družbene zavesti uspava družbeno zavest; slovnica bo služila za dvojezični pouk se bo uporabljala
● ekspr. od razburjenja ji jezik ni več služil ni mogla več govoriti; bibl. nihče ne more služiti dvema gospodoma se ravnati po dveh izključujočih se moralnih načelih hkrati; star. služiti kralju, cesarja biti pri vojakih; ekspr. služi mamonu kopičenje bogastva, denarja mu je najvažnejše v življenju; star. služiti poželenju predajati se mu; zastar. služiti goste streči jim
služíti se in slúžiti se zastar. uporabljati: služiti se dobrih zdravil / služiti se s tujim jezikom
služèč -éča -e: nekateri ljudje pozabljajo na svoje osebne koristi, služeč skupnim; v ta namen služeče grablje imajo zobe na obeh straneh
♦ jur. služeče zemljišče zemljišče, na katerem obstaja služnostna pravica v korist drugega zemljišča
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
slúžnost -i ž (ú) - 1. jur. pravica do delnega omejevanja lastnika pri razpolaganju s svojo lastnino ali do delne uporabe tuje lastnine: pridobiti služnost / osebna služnost pravica do uživanja, rabe tuje stvari in stanovanja; vodna služnost pravica zajemanja vode na tujem zemljišču; služnost poti pravica prehoda čez tuje zemljišče
- 2. knjiž. podrejenost, odvisnost: upreti se služnosti čemurkoli / prizadevanja, da bi ne bila nobena družbena skupina v služnosti v podrejenem položaju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
soséčka -e ž (ẹ̑) nar. štajersko - 1. soseska, srenja: načelovati sosečki; hiša je bila last sosečke
- 2. svet, zemljišče, ki je skupna last soseske, srenje: pasti živino na sosečki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
soséskin -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na sosesko: soseskina ureditev / soseskini gozdovi / to zemljišče je soseskina last
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
sparcelírati -am dov. (ȋ) razdeliti na parcele: sparcelirati posestvosparcelíran -a -o: sparcelirano zemljišče
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
splanírati -am dov. (ȋ) - 1. izravnati, poravnati: splanirati zemljišče
- 2. publ. vnaprej razmisliti o čem in predložiti, določiti ustrezne ukrepe: splanirati proizvodnjo za daljše obdobje
splaníran -a -o: splanirane cene; tla so splanirana
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
srédstvo -a s (ẹ̑) - 1. za uresničitev kakega dejanja, dosego določenega cilja namenjena, uporabljena
- a) snov: izdelovati različna sredstva in priprave; sredstvo v obliki prahu / čistilno, hladilno sredstvo; kozmetična sredstva; predpisati bolniku odvajalno, pomirjevalno sredstvo; bencin in druga pogonska sredstva; sredstvo proti izpadanju las; sredstvo za zaščito rastlin / kemična sredstva
- b) priprava, naprava: elektronska sredstva za proizvajanje zvokov / telefon in druga komunikacijska sredstva; publ. množična komunikacijska sredstva ali sredstva javnega množičnega obveščanja časopisje, radio, televizija; prevozna sredstva
- c) odločitev, ukrep: zapor, nasilje in druga sredstva pritiska / administrativna, politična sredstva; vzgojna sredstva
● ne izbira sredstev za dosego cilja pripravljen je storiti tudi kaj slabega, nepoštenega za dosego cilja; namen posvečuje sredstvo po Machiavelliju za dosego pomembnega cilja je dovoljeno uporabiti vsako sredstvo - č) stvar, pojav sploh: denar, zlato kot plačilno sredstvo / vojaški enoti za življenje in boj potrebna sredstva živila, municija, orožje
// sredstva umetniškega izražanja so barva, beseda, zvok / jezikovna, stilna sredstva
- 2. mn. denar, materialne dobrine: zbirati sredstva; v banko vložena sredstva; sredstva za gradnjo cest / nalagati sredstva v industrijo; publ. odliv sredstev iz sklada / publ. kupiti za dinarska sredstva; proračunska sredstva / biti brez sredstev; prislužiti si za življenje potrebna sredstva; živeti od svojih sredstev
- 3. fiz. snov, zlasti kot nosilec fizikalnih procesov: gostejše, redkejše sredstvo; na meji dveh sredstev se svetloba razkloni; upor sredstva
♦ ekon. delovna sredstva priprave, s katerimi človek v delovnem procesu preoblikuje delovne predmete; denarna sredstva za določen namen potrebni znesek; lastna sredstva ki niso pridobljena s kreditom; obratna sredstva zaloge materiala, proizvodov, nedokončani proizvodi, denarna sredstva, ki so potrebna za poslovanje; osnovna sredstva zemljišče, zgradbe, oprema, ki je potrebna za opravljanje določene gospodarske dejavnosti; produkcijska ali proizvajalna sredstva celota delovnih predmetov in delovnih sredstev; jur. pravno sredstvo s katerim se lahko izpodbija odločba; redna pravna sredstva pravna sredstva, dovoljena proti sodnim odločbam, ki (še) niso pravnomočne; kem. disperzijsko sredstvo; lingv. manjšalna izrazna sredstva; med. anestetično sredstvo; digestivna sredstva ki pospešujejo prebavo; metal. protikorozijska sredstva; papir. klejno sredstvo klej, izdelan iz kolofonije; teh. halogenska gasilna sredstva v ognju hlapljive negorljive organske tekočine za gašenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
stopníčiti -im nedov. (í ȋ) knjiž. delati kaj terasasto, stopničasto: stopničiti zemljišče
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
štéti štéjem nedov. (ẹ́ ẹ̑) - 1. imenovati števila po vrsti: otrok že zna šteti; šteti od ena do sto; šteti na prste
- 2. ugotavljati število česa: šteti drevesa na vrtu; volilna komisija je štela glasove; šteti hiše ob cesti; štel je, koliko dni je še do novega leta; odzdaj se bo vse blago štelo, da ne bo goljufije preštevalo; trikrat so se šteli, če so vsi / vojna leta se mu za pokojnino štejejo dvojno / šteti denar
- 3. s števnikom ali z izrazom količine izraža, da so pri osebku sestavine, deli v takem številu, kot ga nakazuje števnik ali izraz količine: garnitura šteje več elementov; njegova knjižnica je štela več tisoč knjig; mesto šteje sto tisoč prebivalcev; odbor šteje petnajst ljudi
- 4. upoštevati pri štetju, številu česa: ali mene ne boste šteli zraven; če ne štejem tebe, nas bo devet
// upoštevati, obravnavati v kaki celoti: pri ceni šteti zraven tudi delo in prevoz / ta opravila štejemo v redno zaposlitev; vsak tek posebej se šteje v končni vrstni red - 5. z ocenitvijo vrednosti, značilnosti uvrščati: marsikdo bi se rad štel k umetnikom; šteti koga med slavne osebnosti; štel se je med njegove prijatelje / kite štejemo k sesalcem / z oslabljenim pomenom: štejejo ga k dobrim delavcem je dober delavec; star. srečnega se štejem, da sem vas spoznal srečen sem
// knjiž. spadati, soditi: k domačiji šteje tudi hlev; ljubezenski prizori štejejo med priljubljene pisateljeve motive; določiti, kaj šteje v redno delo; ta država šteje v skupino gospodarsko nerazvitih - 6. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom, v zvezi z za izraža omejitev lastnosti, značilnosti na stališče osebka; imeti: tako ravnanje štejem za napačno, žaljivo; štel jo je za zelo srečno; to mestno zemljišče se šteje za urejeno / sestri sta svojega brata šteli za nasprotnika; ne šteje ga več za sina; štel se je za Slovenca; to dejanje se je štelo za upor
● ekspr. šteje samo dokaz, drugo ne upošteva se; ekspr. njegovi romani (nekaj) štejejo so pomembni, dobri; v takih razmerah noben predpis več ne šteje ne velja; ekspr. že štejem dneve do počitnic nestrpno čakam počitnice; ekspr. gospodar ji je štel grižljaje pazil, da ne bi veliko pojedla; ekspr. šteti komu kosti zelo ga pretepati, tepsti; knjiž. dekle šteje dvajset let je staro; šteti komu kaj v dobro, v zlo, za slabo upoštevati, da je kdo kaj dobrega, zlega, slabega naredil; šteli so, da smo si v sorodu imeli so nas za sorodnike; drži se, kot da ne zna do pet šteti nevedno, naivno; ekspr. tako je suha, da bi ji lahko rebra štel zelo
štéti se nar. biti domišljav, prevzeten: sosed se šteje; kaj se boš štela, saj nisi nič posebnega
štéti si z oslabljenim pomenom, v zvezi z v izraža priznanje velike vrednosti ali veljave: v čast si štejem, da ste prišli; v posebno prijetno dolžnost si štejem, da vas lahko pozdravim med nami; štejem si v srečo, da sem te našla / tega si ne moreš šteti v (veliko) zaslugo
štét -a -o: šteti dnevi so že minili; štet je med najboljše delavce
● ekspr. dnevi so mu šteti kmalu bo umrl; sam.: opozarjati na značilnosti štetega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
terén -a m (ẹ̑) - 1. zemljišče, svet: teren se pogreza, useda; na drugi strani hriba se je teren spremenil; pripraviti teren za gradnjo; zravnati teren; hribovit, nagnjen, položen teren; ilovnat, kamnit, peščen teren; močviren, suh teren; spolzek teren; oblikovanost, poraslost terena / poiskati primeren teren za zasedo kraj, prostor; znajde se tudi na neznanem terenu ozemlju, svetu
- 2. navadno s prilastkom (manjše) ozemlje, področje, kjer se opravlja določena dejavnost: gobarski, lovski, smučarski tereni; patrulja je obšla svoj teren; v okolici so lepi tereni za sankanje / žarg., šport. zmagati na domačem terenu igrišču
- 3. ed. ozemlje, področje, kjer kako podjetje, ustanova opravlja svojo dejavnost: vrniti se s terena; zdravniška ekipa je odšla na teren; delati, raziskovati na terenu; zbirati podatke na terenu / babica, socialna delavka ima velik teren / žarg. teren se plača posebej delo na terenu
// žarg. ozemlje, področje, kjer se opravlja družbenopolitična dejavnost v neposrednem stiku z ljudmi: ni hotel delati v komiteju, ampak na terenu - 4. med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 najmanjša organizacijska enota družbenopolitičnih organizacij v mestih in večjih krajih: razdeliti mesto na terene
// ed. ozemlje, področje, ki ga obsega ta enota: aktivisti Osvobodilne fronte na terenu
// ekspr. ljudje te organizacijske enote: sestanek terena
● publ. pripravljati teren za pogajanja razmere, okoliščine; publ. v pogovoru preiti na občutljivejši teren snov, temo; publ. uveljaviti se na političnem terenu v politiki
♦ voj. čistiti, pregledovati teren
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
travíšče -a s (í) travnata površina: izboljševati travišča;
zapeljati voz s ceste na travišče // agr. s travo namensko posejano zemljišče: poskusno travišče / semensko travišče
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
trávnik -a m (ā) s travo poraslo zemljišče, ki se kosi večkrat na leto: travnik leži na ravnini;
iti na travnik;
močvirni travniki;
zeleni travniki;
kopice sena na travnikih;
travniki in pašniki / pokositi travnik; ekspr. travnik valovi v vetru trava na travniku
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
trávniški -a -o prid. (ā) nanašajoč se na travnik: travniške rastline;
travniško cvetje;
njivski in travniški / travniško zemljišče / travniški sadovnjak
♦ bot. travniški kukmak užitna travniška goba z rdečkastimi ali rjavo črnimi lističi in belim mesom, Agaricus campester; travniška kadulja travniška rastlina s temno modrimi cveti v socvetju, Salvia pratensis; travniška kozja brada travniška rastlina z bledo rumenim koškom in ozkimi listi, Tragopogon pratensis; travniška latovka latovka z modro ali rjavkasto obarvanimi klaski, Poa pratensis; zool. travniška mravlja mravlja s temno liso na temno rdečem zadku, Formica pratensis; rumena travniška mravlja mravlja temno rumene ali svetlo rjave barve, ki se hrani s sokovi koreninskih uši, Lasius flavus
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
trébež -a m (ẹ̑) - 1. trebljenje: dogovoriti se za trebež na skupnem zemljišču / iti v trebež
// kar se pri trebljenju odstrani: sežigati trebež po travnikih; uporabljati trebež iz jarkov za kompost - 2. nar. zemljišče, svet, s katerega je odstranjeno drevje, grmovje, zlasti gozd; krčevina: prekopavati trebež; pasti na trebežu
- 3. nar. vrhnja rahla plast z ostanki rastlin na iztrebljenem svetu: rodoviten trebež na barju
♦ čeb. iztrebki čebel pri čistilnem izletu; vet. plodove ovojnice, ki se po porodu izločijo iz maternice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
udélati -am dov. (ẹ́ ẹ̑) z obdelovanjem narediti kaj glede na lastnost, obliko boljše, ustreznejše: udelati platno;
testo še malo udelaj / voda je udelala strugo; udelati pot zgladiti, zravnati, utrditi // z obdelovanjem narediti kako zemljišče bolj primerno za rast rastlin: zapuščeno njivo je treba udelati; polje in vinograd so si morali udelati sami
● star. divji prašiči so psa udelali, da ga ni bilo prepoznati razmesariliudélati se - 1. z delom se utrditi: roke so se jim udelale
- 2. po določenem procesu doseči potrebno, ustrezno kakovost: gnoj, zemlja se mora udelati
udélan -a -o: saditi v udelano prst; roke ima zelo udelane; dobro udelano testo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
umériti -im dov. (ẹ́ ẹ̑) - 1. določiti in označiti merilne enote na merilnih pripravah: umeriti termometer / umeriti temperaturno lestvico
// preveriti in uravnati točnost delovanja merilne priprave: umeriti barometer, tehtnico - 2. ugotoviti, določiti razsežnost delov telesa, predmeta za izdelavo česa: krojač mu je umeril hlače / umeriti les za ostrešje / dal sem si umeriti nov suknjič sešiti
// star. ugotoviti, ali oblačilo, obutev ustreza zlasti glede na velikost; pomeriti: umerila je več bluz, pa ji nobena ni bila prav - 3. zastar. odmeriti, določiti: umeriti zemljišče / umeriti davek / usoda jim je umerila veliko zla
- 4. star. narediti po čem, prilagoditi čemu: igro je umeril po znani veseloigri / umeril je svoj korak z njenim
// narediti, oblikovati: mizo je umeril za dvanajst ljudi / umeriti kaj po svojem okusu
● šalj. pes mu je umeril hlače mu je raztrgal hlače; šalj. umeriti komu hlače natepsti ga; star. umeriti pot proti domu oditi
umériti se zmotiti se v meri, pri merjenju: meri natančno, da se ne boš preveč umeril
umérjen -a -o - 1. deležnik od umeriti: umerjen višinomer; umerjena obleka; lestvica je umerjena v odstotkih relativne vlažnosti; natančno umerjen
- 2. knjiž. obvladan, zadržan: umerjen človek / umerjen nastop; ima umerjen značaj; umerjene kretnje
// zmeren: začel je padati umerjen dež / umerjeno podnebje / umerjena politika; prisl.: umerjeno hoditi; umerjeno zaigran
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
uredíti -ím dov., urédil (ī í) - 1. narediti, da pride kaj v določen red: urediti gradivo, znamke; urediti glede na vrednost; urediti po abecedi, velikosti / urediti arhiv
♦ mat. urediti enačbo narediti, da si sledijo členi enačbe po določenem redu
// v zvezi z v narediti, da pride kaj v določen red tako, da nastane, kar izraža dopolnilo: urediti besede v stavke, pesmi v zbirko / urediti ljudi v vrste; urediti se v kolone / urediti cvetje v šopek - 2. narediti, da pride kaj v stanje
- a) ki ustreza lepotnim, higienskim zahtevam, željam: urediti grobove; urediti zanemarjen park; urediti si lase, obleko; zgodaj je vstal, se uredil in odšel; elegantno se urediti / urediti sobo po lastnem okusu
- b) ki ustreza zahtevam glede na uporabo, potrebe: urediti zemljišče za gradnjo / urediti hudournik, da ne poplavlja / urediti dotekanje in odtekanje vode
- c) ki ustreza potrebam, predpisom: urediti uradne knjige, sezname
- 3. narediti, da nastane, kar izraža dopolnilo: v naši ulici so uredili novo trgovino; urediti si stanovanje na podstrešju / urediti nekdanji hlev v delavnico preurediti
- 4. narediti, da dobi objavi namenjeno besedilo, gradivo ustrezno obliko, razporeditev: urediti poročilo, spis / urediti knjigo, revijo, zbornik / jezikovno, tehnično urediti
- 5. narediti, da pride kaj v stanje, skladno s pravili, zahtevami: urediti gospodarstvo, družbene razmere / urediti medsebojne odnose
// z določitvijo pravil narediti, da pride kaj v določen red: urediti koledar; urediti pisavo, pravopis - 6. narediti, da kaj poteka v skladu z določenimi pravili: urediti dostavo pošte, redno plačevanje stanarine / urediti s predpisom, z zakonom
- 7. ekspr. narediti, da postane kaj ločeno, jasno, sledeče si po določenem redu: urediti svoja čustva, misli; vtisov s potovanja si še nisem uredil
- 8. narediti, da pride kaj v stanje, kot se želi, mora biti: stvar, zadevo je treba urediti; urediti vse glede prenočišča, v zvezi s potovanjem / urediti medsebojne obveznosti, ekspr. račune; urediti spor, vprašanje rešiti, odpraviti
// glede plačila uredi z blagajnikom; koliko sem dolžen? Bova že uredila bova že poravnala, boš že plačal
// urediti formalnosti opraviti
// narediti, kar je potrebno, da se lahko uresniči, kar izraža dopolnilo: uredi, da se bova lahko mirno pogovorila / urediti vse za beg, poroko
uredíti se priti v stanje, skladno s pravili, zahtevami: razmere v državi, gospodarstvu so se uredile / njihovi medsebojni odnosi so se uredili
// priti v stanje, kot se želi, mora biti: zadeva se je uredila / nesoglasja so se uredila; vprašanje njegove pokojnine se še ni uredilo
● vreme se je uredilo izboljšalo in ustalilo; ekspr. rad bi se uredil, pa ga razganja sla po življenju rad bi zaživel v skladu z družbenimi, moralnimi pravili; knjiž. v stari hiši sta se kar udobno uredila namestila
urejèn -êna -o - 1. deležnik od urediti: lepo urejen park; živeti v skromnih, a urejenih razmerah; ne skrbi, stvar je urejena; abecedno, časovno urejen; urbanistično urejen kraj
● vojaščino imam urejeno v zvezi z njo nimam obveznosti
♦ mat. urejena množica - 2. ki se drži določenega reda, pravil: urejen človek; idejno, moralno urejen; prisl.: urejeno izgledati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
uréjati -am nedov. (ẹ́) - 1. delati, da prihaja kaj v določen red: urejati gradivo, znamke; urejati po abecedi, času nastanka / urejati knjižnico, zbirko / urejati razmetane stole
// v zvezi z v delati, da prihaja kaj v določen red tako, da nastaja, kar izraža dopolnilo: urejati pesmi v zbirko / urejati ljudi, vozove v vrsto; urejati se v kroge, vrste / urejati rože v šopke - 2. delati, da prihaja kaj v stanje
- a) ki ustreza lepotnim, higienskim zahtevam, željam: urejati grobove, parke; urejati si nohte, obleko, pričesko; urejati se pred ogledalom / urejati stanovanje po lastnem okusu
- b) ki ustreza zahtevam glede na uporabo, potrebe: urejati dimnik, motor; urejati si posteljo / komunalno urejati zemljišče / urejati hudournike
- c) ki ustreza potrebam, predpisom: urejati poslovne knjige, račune
- 3. delati, da nastaja, kar izraža dopolnilo: na podstrešju urejajo stanovanje; urejati si novo delavnico
- 4. delati, da dobi objavi namenjeno besedilo, gradivo ustrezno obliko, razporeditev: urejati članke, rokopis / urejati časopis, radijsko oddajo, knjižno zbirko / jezikovno, tehnično urejati
- 5. delati, da prihaja kaj v stanje, skladno s pravili, zahtevami: urejati gospodarstvo, politične razmere / urejati medsebojne odnose
- 6. delati, da kaj poteka v skladu z določenimi pravili: miličnik, semafor ureja promet / cene ureja država, trg / urejati s predpisi, z zakoni
- 7. delati, da prihaja kaj v stanje, kot se želi, mora biti: urejati vsakdanje stvari, uradne zadeve; vse v zvezi s počitnicami nam ureja turistična agencija / ta referent mi ureja pokojnino / urejati kaj na sodišču; urejati po mirni, uradni poti / uspešno urejati probleme, spore, težave reševati, odpravljati
● delo, življenje si urejam sam sam odločam, kakšno bo moje delo, življenje
uréjati se prihajati v stanje, skladno s pravili, zahtevami: odnosi med državama se urejajo; razmere v podjetju se urejajo
urejajóč -a -e: urejajoča moč; urejajoča načela
uréjan -a -o: dobro urejana revija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
užívanje -a s (í) glagolnik od uživati: uživanje hrane, tekočine / uživanje bogastva / uživanje hiše; dati komu zemljišče v uživanje / uživanje pokojnine / uživanje posebnih pravic / potreba, sla po uživanju; uživanje in trpljenje / uživanje ob nesreči drugih / estetsko, spolno uživanje / uživanje miru, sreče
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
užívati -am nedov. (í) - 1. prejemati hrano, tekočino v telo skozi usta: bolnik naj uživa lahko hrano in čim več tekočine; uživati krompir, zelenjavo; to se uživa tudi surovo / uživati mamila; uživati tablete, zdravila
- 2. uporabljati kaj za zadovoljevanje svojih potreb: uživati bogastvo, premoženje / ekspr. uživati sadove svojega dela
- 3. jur. služnostno uporabljati tujo stvar in jo gospodarsko izkoriščati: uživati gozd, hišo, zemljišče
- 4. kot upravičenec dobivati, prejemati kaj: uživati visoke dohodke; uživati pokojnino, štipendijo
// kot upravičenec imeti kaj, zlasti ugodnega, zaželenega: uživati avtonomijo; uživati olajšave, prednosti; uživati enake pravice kot drugi
♦ jur. uživati imuniteto imeti jo priznano - 5. biti deležen česa, zlasti ugodnega, zaželenega: uživati gostoljubnost, hvaležnost, podporo, zaupanje koga / ekspr. vesel sem, da spet uživam vašo družbo da sem spet v vaši družbi
// uživati dobro ime; uživati sloves dobrega gospodarja - 6. živeti tako, da se doživlja telesno, duševno ugodje: mi sedimo samo doma, sosedovi pa znajo uživati; užival je, dokler je bil mlad / uživati mladost, življenje
- 7. doživljati, čutiti telesno, duševno ugodje: uživati nad lastnimi domislicami; uživati ob kajenju, v kajenju; uživati pri mučenju; zelo uživa v vodi / čutno, estetsko, spolno uživati
// ob zaznavanju, sprejemanju česa doživljati, čutiti telesno, duševno ugodje: uživati lepoto, naravo; umolknili so in uživali čudovit razgled / uživati umetnino
// biti deležen stanja, kot ga izraža določilo: uživati mir, srečo, udobje / uživati oddih, počitnice
● on že uživa plačilo v nebesih v krščanskem okolju je že umrl kot dober, pošten človek; še zmeraj uživa prostost, svobodo je prost, svoboden; živi na prostosti, svobodi
uživáje: molčali so, uživaje dobro kosilo
uživajóč -a -e: veselo peti, uživajoč v jasnem jutru; uživajoč pogled
užívan -a -o: v teh krajih je vino prepogosto uživano
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
varoválen -lna -o prid. (ȃ) ki varuje, ščiti: varovalni nasip proti vetru;
varovalni pas ob cesti, gozdu / varovalna čelada, obleka; varovalna mreža; pri plezanju je bil privezan na varovalno vrv / varovalni ukrepi / varovalna plast sluzi; varovalna snov / varovalna krema zaščitna krema; varovalno cepljenje zaščitno cepljenje
♦ agr. varovalni posevek posevek, ki varuje podsevek; elektr. varovalni vložek vložek varovalke, v katerem je taljivi element varovalke obdan z izolirnim plaščem; gozd. varovalni gozd gozd, ki varuje zemljišče pred erozijo; med. varovalna maska zaščitna maska; teh. varovalna podložka varnostna podložka; zool. varovalna barva barva, ki se ujema z barvo okolice; žel. varovalni vagon vagon med lokomotivo in prvim potniškim vagonom ali med lokomotivo in vagonom z vnetljivim, nevarnim blagom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
végast -a -o prid. (ẹ́) - 1. nepravilno, nezaželeno neraven, zvit: vegast strop; vegasta deska, streha / vegast rob; vegasta brazda / ekspr.: pokrajina je vegasta; vegasto zemljišče
- 2. ki zaradi nepravilne, nezaželene neravnosti ne stoji trdno: vegast stol; vegasta brv; vegasta skleda / ekspr. vegasti koraki
- 3. nepravilno, neurejeno nagnjen: vegast križ, plot; hiša je že vsa vegasta; vegasta vrata / ekspr. vegasta pisava
végasto prisl.: vrata vegasto visijo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
veterán -a m (ȃ) - 1. star, doslužen vojak: veterani iz druge, prve svetovne vojne; društvo veteranov / vojni veterani
♦ zgod. starorimski vojak, ki je po odsluženju vojaške službe dobil denarno odpravnino ali zemljišče in državljanske pravice - 2. s prilastkom starejši in izkušen delavec na določenem področju: gledališki, smučarski veterani; veteran vesoljskih poletov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
vinógrad -a m (ọ́) zemljišče, na katerem je posajena vinska trta: gnojiti vinograd;
kupiti vinograd z zidanico;
delati, kopati v vinogradu;
vinogradi po gričih;
meje vinograda / terasasti vinograd // trte, ki rastejo na takem zemljišču: obnavljati, pomladiti vinograd; zasaditi vinograd
● vznes. Gospodov vinograd in vinograd Gospodov Cerkev; vznes. delavci v Gospodovem vinogradu duhovniki, redovniki
♦ agr. kraljica vinogradov vinska trta s sivo rdečim enoletnim lesom in debelimi, jajčastimi rumenimi jagodami v velikih grozdih ali grozdje te trte
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
vréden -dna -o prid., vrédnejši (ẹ́ ẹ̄) - 1. z izrazom količine izraža značilnost česa glede na
- a) količino denarja, ki se dobi zanj: koliko je vredna hiša; točka je vredna osem dinarjev; njegovo premoženje je vredno pet milijonov; zemljišče je vredno več, kot ga cenijo; biti malo, veliko vreden
- b) kako količino, mero sploh: as je vreden deset točk
♦ šah. figura je vredna tri kmete
- 2. z izrazom količine izraža značilnost česa
- a) glede na zadovoljevanje določenih potreb: ta peč ni dosti vredna, slabo greje; čeprav je majhno, je to stanovanje za nas veliko vredno / ta prstan je zame veliko vreden mi veliko pomeni
- b) glede na mero ustrezanja določenim merilom: s tega stališča razprava ni veliko vredna; gradivo dokumentarno ni dosti vredno / ekspr. te pesmi niso nič vredne
- c) glede na (možni) vpliv, posledice, delovanje: premišljeno ravnanje je v takem primeru največ vredno
- 3. z rodilnikom ki zaradi svojih lastnosti, navadno dobrih, pozitivnih, zasluži kaj: pomilovanja, sočutja vreden človek; biti vreden ljubezni, spoštovanja, zaupanja; ni vreden, da zanj tako skrbiš / ekspr. občudovanja vreden pogum; posnemanja vreden zgled; film je vreden ogleda; živi v obžalovanja vrednih razmerah; ekspr. stvar ni niti omembe vredna; dejanje, vredno priznanja
// ki je v skladu s čim, ki čemu ustreza: človeka vredno življenje; to je poštenjaka vredno dejanje, ravnanje - 4. ekspr. ki ima dobre, pozitivne lastnosti v veliki meri: igrati vredna glasbena dela / estetsko vredni izdelki; moralno vredno dejanje / vreden človek; vredne lastnosti / vreden nakit dragocen; to je eden vrednejših sodobnih pesnikov pomembnejših
● ekspr. hiša ni vredna počenega groša zelo malo, nič; ekspr. prizor je vreden čopiča velikega umetnika da bi ga upodobil, naslikal velik umetnik; iron. ta ti je svojega denarja vreden je slab, pokvarjen človek; slabš. drug drugega sta vredna oba sta enako slaba; vsak človek je sebe vreden vsak človek zasluži spoštovanje; ekspr. dal mu je zlata vreden nasvet zelo dober, koristen; ekspr. ta človek je vreden (suhega) zlata je zelo dober, pošten; je zelo sposoben; ekspr. ni vreden, da ga sonce obseva slab, ničvreden je; ekspr. nisem vreden, da mu čevelj zavežem on je veliko boljši, več vreden od mene; ekspr. vredna je greha, poželenja je privlačna, zapeljiva; to blago je vredno svojega denarja njegova cena ustreza vrednosti; bibl. delavec je vreden svojega plačila; preg. kdor z malim ni zadovoljen, velikega vreden ni
vrédno prislov od vreden: občudovanja vredno se vesti
♦ rel. vredno prejemati sveto obhajilo
// v povedni rabi izraža upravičenost, primernost: zaradi tega se ni vredno jeziti; o tem ni vredno razpravljati / to bi si bilo vredno ogledati
● ekspr. o podpori ni vredno govoriti je zelo majhna, nepomembna; ekspr. to je dekle, ki jo je vredno pogledati lepo, postavno; ekspr. pustiva to, saj ni vredno besed ni vredno govoriti; sam.: ločiti vredno od nevrednega; pokupili so vse, kar je bilo vrednega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
vŕt -a m, mn. vrtóvi (ȓ ŕ) - 1. manjše zemljišče, navadno blizu hiše, na katerem raste trava, drevje, se goji vrtnina, okrasne rastline: okrog hiše je vrt; urediti vrt; iti na vrt; delati na vrtu; lep, velik vrt; vaški vrtovi; uta na vrtu; kupiti hišo z vrtom / biološki vrt na katerem se prideluje brez uporabe kemičnih gnojil in kemičnih pripravkov za zatiranje bolezni, škodljivcev in plevela; cvetlični, okrasni, zelenjavni vrt; sadni vrt sadovnjak
// ekspr. drevje, cvetje, ki raste na takem zemljišču: vrt je že ozelenel; cvetoč vrt - 2. negovano zemljišče z okrasnim rastlinjem, navadno za sprehode, oddih: gostje se sprehajajo po vrtu; grajski, samostanski vrt / vatikanski vrtovi / vznes. božji vrt pokopališče; knjiž., redko edenski vrt raj, paradiž; star. javni vrt park; vznes. vrt miru pokopališče
// ekspr. področje posebnih naravnih lepot: Slovenija naj bi bila vrt Evrope / cvetje iz vrtov književnosti - 3. posebej urejeno zemljišče kot del gostinskega lokala: restavracija ima vrt; na vrtu ne strežemo / gostilniški vrt
- 4. s prilastkom zemljišče, na katerem se gojijo rastline, živali, zlasti za študijske in splošnoizobraževalne namene: botanični, pomološki vrt; šolski vrt; živalski vrt
● viseči vrtovi nekdaj terasasti vrtovi v kraljevem gradu v Babilonu
♦ vrtn. okenski vrt okno, prirejeno za gojitev rastlin; zimski vrt prostor v javnih, stanovanjskih zgradbah z večinoma velikimi rastlinami za okras in, zlasti v zimskem času, za gojenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
vrtnaríja -e ž (ȋ) obrat za gojenje vrtnine, okrasnih rastlin: kupiti sadike v vrtnariji;
delavci mestne vrtnarije // zemljišče tega obrata: vrtnarija meri petdeset arov // poslopje tega obrata: vrtnarija je pogorela
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
zakísati -am dov. (ȋ) povzročiti, da postane kaj kislo: mikrobi zakisajo mleko
♦ agr. stoječa voda zakisa tlazakísati se zaradi vrenja postati kisel: smetana se zakisa
♦ agr. zemlja se sčasoma zakisa postane kisla
zakísan -a -o: zakisano mleko; zakisano zemljišče
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
zaklíniti -im dov. (í ȋ) knjiž. - 1. z zabitjem klina, klinov narediti, da je kaj trdno nameščeno: zakliniti toporišče / zakliniti sekiro / zakliniti jambor v pod
- 2. zakoličiti: zakliniti zemljišče
- 3. povzročiti, da ima kaj klinasto obliko: granata je zaklinila stolp
♦ gozd. zakliniti hlod zabiti vanj klin za spravilo iz gozda
zaklíniti se prodreti, zariti se v kaj kot klin in tam ostati: železo se je zaklinilo med rebra / enota se je zaklinila v sovražno vojsko
zaklínjen -a -o: zaklinjen hlod
● knjiž. zaklinjena planinska pot zavarovana s klini
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
zakrožíti in zakróžiti -im dov. (ī ọ́) - 1. začeti krožiti: okrog zemlje bo zakrožil nov satelit / zrak spet zakroži
- 2. nav. ekspr. narediti pri premiku krogu podobno pot: nad njimi zakroži orel / plesalca zakrožita nekajkrat po dvorani / zakrožiti s klobukom, z roko po zraku narediti gib v obliki kroga
- 3. ekspr. začeti prehajati od ene osebe k drugi: kozarec zakroži iz rok v roke / zakrožiti s pogledom po pokrajini
- 4. ekspr. dati čemu obliko kroga, dela kroga: artist zakroži telo / zakrožiti roke v skodelico
● ekspr. živahno mu zakroži kri (po žilah) postane živahen, sproščen; redko okrog ustnic mu zakroži vesel nasmeh zaigra; star. pevci so zakrožili veselo pesem zapeli; redko z nakupom parcel zakrožiti zemljišče zaokrožiti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
zakúp -a m (ȗ) dejanje, s katerim stvar ali pravica, ki prinaša koristi, za plačilo preide v začasno uporabo koga: dovoliti komu zakup;
zakup košnje, ladje, zemljišča;
zakup kake pravice / socialistični zakup obrtne delavnice, gostilne od 1948 do 1954 s katerim obrtna delavnica, gostilna v zasebni lasti preide v državno, družbeno uporabo // razmerje, nastalo s tem dejanjem: obnoviti, podaljšati zakup; desetletni zakup / dati, vzeti zemljišče v zakup; imeti v zakupu
● ekspr. kolesar je vzel vso cesto v zakup je vozil po vsej cesti, kot bi bila namenjena samo njemu; ekspr. pomembni dogodki so jih vzeli čisto v zakup so jih zelo zaposlili, jim vzeli ves čas; redko oddati kaj za nizek zakup za nizko zakupnino; ekspr. imeti kako funkcijo v zakupu imeti jo dolgo, večkrat; ekspr. mislijo, da imajo resnico v zakupu imajo izključno pravico odločati o resnici
♦ zgod. dedni zakup razmerje med podložnikom in fevdalcem, pri katerem ima prvi dedno pravico na kmetiji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
zakúpen -pna -o prid. (ū) nanašajoč se na zakup: zakupna cena / zakupna pogodba / zakupna kmetija; zakupno zemljišče / zakupna doba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
zakupnína -e ž (ī) plačilo za zakup: plačati zakupnino;
zakupnina za lov, zemljišče
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
zaledíniti se -im se dov. (í ȋ) spremeniti se v ledino: njiva, zemlja se bo kmalu zaledinilazaledínjen -a -o: zaledinjeno zemljišče
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
zamlakúžiti se -im se dov. (ū ȗ) redko postati mlakužast: zaradi deževja se je polje zamlakužilo
● star. zemljišče se je zamlakužilo zamočvirilo; ekspr. vse se je zamlakužilo je moralno propadlo, postalo pokvarjenozamlakúžen -a -o: zamlakužena cesta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
zamočvíriti -im dov. (í ȋ) narediti močvirno: stalne poplave so zamočvirile travnikzamočvíriti se - 1. spremeniti se v močvirje: del jezera se je zamočviril
- 2. ekspr. moralno propasti, se pokvariti: zamočviril se je v brezdelju / življenje se je zamočvirilo
zamočvírjen -a -o: zamočvirjeno zemljišče; zamočvirjeno življenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
zapísati in zapisáti -píšem dov., zapíšite (í á í) - 1. s pisanjem dati čemu tako obliko, da se lahko ohrani: kdo je prvi zapisal to besedo; zapisati izjavo, misli koga; zapisati podatke v beležnico; vse si je skrbno, sproti zapisal / zapisal je dosti ljudskih pesmi zbral v pisni obliki
// zdravnik mu je zapisal dieto predpisal; pod besedilo je zapisal svoje ime se je podpisal; zapisati zvok na magnetofonski trak posneti
// napisati: zapiši veliki B; zapisati število z besedo, s številko; zapisati opombo na rob / zapisati s kredo, svinčnikom / vse to sem ti zapisal v pismu / zapisati oceno knjige
// prikazati s črtami, pikami: zapisati potresni sunek; z aparatom zapisati utripanje srca - 2. napisati kam ime, osebne podatke koga s kakim namenom: policist ga je ustavil in zapisal; zapisati voznika
- 3. navadno z dajalnikom v oporoki določiti koga za dediča: zapisati komu hišo, zemljišče / v kmečkem okolju zapisati komu kot v hiši izgovoriti; premoženje je zapisal nanjo prepisal
// v oporoki mu je zapisal posestvo - 4. star. vpisati, včlaniti: zapisati koga k planincem; zapisati otroka v šolo / zapisati se med protestante postati protestant; prostovoljno se zapisati na vojsko, v vojake prijaviti
- 5. knjiž. vstaviti, vnesti: zapisati kaj v seznam / učenca so zapisali v posebno skupino uvrstili
- 6. ekspr. narediti, odločiti, da je kdo deležen česa neprijetnega, hudega: zapisati koga pomanjkanju, pozabi, uničenju / zapisati koga smrti
● ekspr. čas vselej zapiše pravično sodbo po daljšem času se pokaže resnična vrednost česa; ekspr. svoje življenje je zapisal glasbi posvetil; ekspr. to zapiši na svoj račun tega si sam kriv; ekspr. to si zapiši v spomin, srce si zapomni; ekspr. to si zapiši za uho, ušesa dobro si zapomni; iron. to si lahko zapišete s (črno) kredo v dimnik ne bo upoštevano, se bo hitro pozabilo; nižje pog. kam pa je to za zapisati izraža začudenje, presenečenje nad čim
♦ lingv. zapisati prislov narazen, skupaj; šah. zapisati potezo; šol. zapisati učenca v dnevnik
zapísati se in zapisáti se - 1. nehote napisati kaj: te besede so se mu zapisale / na tem mestu se je zapisal se je zmotil
- 2. ekspr. začeti se ukvarjati s čim: zapisati se filmu, politiki; zapisati se filozofiji / zapisati se plezanju, smučanju
// začeti sodelovati s kom v čem negativnem zlasti zaradi koristi: zapisati se okupatorju
● ekspr. z vso dušo se je zapisal revolucionarnemu gibanju je postal navdušen pristaš revolucionarnega gibanja; ekspr. zapisati se hudiču odločiti se za slaba dejanja; knjiž. ob popisu se je zapisal za Slovenca izrekel; ta misel se mu je zapisala v možgane vtisnila; ekspr. zapisal se je v slovensko poezijo napisal je pomembne slovenske pesmi; ekspr. igralka se je s to vlogo gledalcem zapisala v spomin po tej vlogi so si jo zapomnili
zapísan -a -o: biti zapisan gledališču, znanosti; biti zapisan propadu; zapisane misli koga; premoženje je zapisano na sina; imeti kaj zapisano po očetu; vse povedano je natančno zapisano; tako je, star. stoji zapisano v knjigah
● ekspr. to dejanje bo zapisano v zgodovini z zlatimi črkami dobilo bo pomembno mesto, ohranilo se bo v častnem spominu; ekspr. njegovo ime bo zapisano v zgodovini zelo je pomemben; ekspr. zapisana je v njegovem srcu rad jo ima; star. saj nima na čelu zapisano, kaj misli na zunaj se ne vidi; ekspr. nikjer ni zapisano, da tako mora biti ni nujno; pog. pri meni je dobro zapisan o njem imam ugodno mnenje; pog. v šoli ga imajo slabo zapisanega imajo slabo mnenje o njem
♦ jur. zapisano pravo pravo, katerega besedila obstajajo v pisni obliki; lingv. zapisani jezik jezik, ki je uresničen s pisavo; sam.: dodati kaj k zapisanemu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
zapleníti in zapléniti -im dov. (ī ẹ́) - 1. odvzeti premoženje ali del premoženja kot del kazni: zapleniti komu hišo, zemljišče; zaplenili so jim vse nepremičnine, premoženje
// uradno odvzeti kaj sploh: borci so zaplenili sovražniku orožje, živila; na meji so cariniki zaplenili večjo količino mamil / gusarji so zaplenili trgovsko ladjo uplenili - 2. odvzeti pravico do razpečavanja določenih tiskanih stvari: zapleniti vse izvode časopisa, knjige / cenzura je zaplenila članek
zaplénjen -a -o: zadnja številka revije je bila zaplenjena; zaplenjeno orožje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
zatopíti -ím dov., zatópil (ī í) star. preplaviti, prepojiti: narasla voda je zatopila zemljišče / sreča mu je zatopila srce / vonj po razkužilih je zatopil vse druge vonje
● star. v pijači je skušal zatopiti svoje koprnenje utopitizatopíti se ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop- a) intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: zatopiti se v delo, igro, molitev, razmišljanje; zatopiti se v pogovor s kom; tako se je zatopil v branje, da ni slišal trkanja / zatopil se je v svoje misli; zatopiti se vase / elipt. zatopiti se v časopis, knjigo
- b) stanja osebka, kot ga določa samostalnik: zatopiti se v molk, žalost
zatopljèn -êna -o - 1. deležnik od zatopiti: ljudje, zatopljeni v pogovor; zatopljen v delo, igro, molk
- 2. knjiž. zamišljen: zatopljen človek; biti zatopljen; sedel je ves zatopljen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
zatráviti -im dov. (ā ȃ) povzročiti, da se kaj zaraste, prekrije s travo: zatraviti njivo, vrtzatráviti se zarasti, prekriti se s travo: poseka se je zatravila
zatrávljen -a -o: zatravljeno zemljišče
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
zazidljív -a -o prid. (ī í) ki se more, sme zazidati: zazidljiva parcela;
zemljišče ni zazidljivo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
zelèn -êna -o prid. (ȅ é) - 1. ki je take barve kot trava ali (mlado) listje: zeleni bori; zelena obleka, uniforma; zelene oči; zeleno listje; bledo, rjavo, svetlo zelen; jabolčno, olivno, steklenično zelen; zelen kot kuščar; belo-zelena zastava / zelena barva / drevo postaja zeleno dobiva zelene liste
// koncert za zeleni abonma z vstopnicami zelene barve; zeleni slad slad, pri katerem so že razviti zeleni listi; zelena krma sveža; žarg. na semaforju se prižge, sveti zelena luč svetlobni prometni znak, ki pomeni dovolitev prometa v določeni smeri; pog. iti čez cesto pri zeleni luči ko je na semaforju prižgana zelena luč
// ki ima plodove ali nadzemne dele take barve: zeleni radič; zelena in rdeča paprika / zelene lončnice listnate lončnice
// ki je porasel z (zelenim) rastlinjem: zeleni griči; zelena dolina; zelena polja - 2. v katerem še potekajo življenjski procesi: nasekati zelenih vej; smreka je bila že zelena
- 3. ki ni dozorel, še ni zrel: jesti zeleno sadje; žito je še zeleno
// ekspr. mlad, neizkušen: zelen študent; videti so še zelo zeleni / biti v zelenih letih - 4. ekspr. zelo bled: ves zelen je v obraz; biti zelen od jeze, strahu, zavisti
● publ. zeleni kader med prvo svetovno vojno dezerterji avstrijske vojske, ki se skrivajo v gozdovih; publ. zeleni kontinent Južna Amerika; žarg., avt. zeleni val druga za drugo usklajeno prižigajoče se zelene luči na zaporednih semaforjih; ekspr. zelena bratovščina lovci; publ. prižgati zeleno luč za kaj omogočiti, dati dovoljenje; publ. državniki so ponovno sedli za zeleno mizo so se začeli pogajati; publ. predsednikovo delo ni samo za zeleno mizo ni samo pisarniško, administrativno; poljud. zelena mrena očesna bolezen, za katero je značilen povečan pritisk v zrklu, strok. glavkom; ekspr. priti na zeleno vejo gmotno si opomoči; nestrok. (zeleni) volk zaradi stika z ocetno kislino nastala zelena prevleka na bakru, strok. bazični bakrov acetat; publ. zeleno zlato hmelj; zelen božič, bela velika noč če ob božiču ni snega, je ob veliki noči
♦ agr. zelena magdalenka hruška podolgovate oblike, zelene barve in sladkega okusa, ki dozori ob koncu julija; alp. zeleni sneg grobo zrnat, najmanj eno leto star sneg v gorah, ki se spreminja v led; avt. zelena karta dokument s podatki o zavarovanju vozila za tujino; bot. zelena ajda njivski plevel med ajdo; nora ajda; zelene alge; zelena jelša jelša, ki raste v gorah kot grm, Alnus viridis; zelena mušnica mušnica s sprva rumenkasto zelenim, nato olivno zelenim klobukom in tankim betom, Amanita phalloides; etn. zeleni Jurij z zelenjem okrašen fant, ki ga vodijo v spomladanskem obhodu, zlasti v Beli krajini; fot. zeleni filter zelenica; gastr. zelena solata solata iz glavnate solate, berivke ali endivije; kem. zelena galica železov sulfat s kristalno vodo; rel. zelena barva v bogoslužju simbol upanja; teh. zeleno steklo steklo zelene barve za izdelavo steklenic; urb. zeleni pas s travo, drevjem poraslo zemljišče med dvema cestiščema, okrog mesta; zool. zelena rega majhna zelena žaba, ki živi na drevju, Hyla arborea
zelêno prisl.: zeleno se svetlikati; zeleno obarvana stekla / piše se narazen ali skupaj: zeleno lisast ali zelenolisast; zeleno moder
zelêni -a -o sam.: na volitvah so zmagali zeleni stranka, gibanje, ki si prizadeva za čisto in zdravo okolje; pog. spil je deci zelenega žganja zelene barve, navadno pelinkovca; suša je uničila vse zeleno; bila je v zelenem v zeleni obleki
// kot kletvica tristo zelenih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
zélnik -a [u̯n tudi ln] m (ẹ̄) manjše zemljišče, na katerem se goji vrtnina, zlasti zelje: spravljati zelje z zelnika;
koza mu je ušla v zelnik
● ekspr. to ni zraslo na njegovem zelniku tega ni sam dognal; to ni njegov domislek; ekspr. tam imajo asfalt skoraj do vsakega zelnika asfaltirane imajo tudi manj pomembne poti; šalj. hoditi komu v zelnik dvoriti njegovi ženi ali dekletu; vtikati se v zadeve, kjer ima že on svoje načrte, namene
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
zemljíšče -a s (í) omejen del zemeljske površine: zasaditi zemljišče s sadnim drevjem;
trgovati z zemljišči;
kamnito, ravno zemljišče;
močvirna zemljišča;
lega zemljišča glede na sonce / gozdno, travniško zemljišče; kmetijsko zemljišče // tak del glede na lastništvo: na svojem zemljišču si bo postavil hišo; vse zemljišče ima v odročnih krajih vso (obdelovalno) zemljo // državno, občinsko, privatno zemljišče / doto ima v zemljišču
♦ jur. gospodujoče zemljišče v korist katerega obstaja služnostna pravica na drugem zemljišču
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
zemljíški -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na zemljišče: zemljiška razdelitev / primernost zemljiških in podnebnih razmer za sadjarstvo / zemljiški davek; zemljiški maksimum največja dovoljena zemljiška lastnina; zemljiška lastnina / zemljiška posest; zemljiški kataster
♦ ekon. zemljiška renta presežni produkt, ki ga dobi zemljiški lastnik, ki da zemljo v zakup, v obliki dela, pridelkov ali denarja; jur. zemljiška knjiga knjiga s podatki o pravnih razmerjih zemljišča; zgod. zemljiški gospod do odprave tlačanstva posredni ali neposredni lastnik zemlje s podložniki; zemljiška odveza ukrep leta 1848, s katerim preneha podložništvo; zemljiško gospostvo osnovna fevdalna gospodarsko-organizacijska in pravna enota
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
zgòlj prisl. (ȍ) - 1. izraža omejenost na navedeno; samo: zasaditi zemljišče zgolj s sadnim drevjem; slišati je bilo zgolj tujo govorico; to delo podcenjuje zgolj zato, ker ga ne razume
- 2. v vezniški rabi, navadno v zvezi ne zgolj — ampak tudi za širjenje, stopnjevanje prej povedanega; ne samo — ampak tudi: pri tem ne gre zgolj za denar, ampak tudi za poštenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
zoolóški -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na zoologijo: zoološka raziskovanja / zoološki strokovni izrazi / zoološke vrste / zoološka zbirka v muzeju; zoološki vrt zemljišče, na katerem se gojijo živali zlasti za študijske in splošnoizobraževalne namene; živalski vrt
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
žolnír -ja [u̯n] m (í) star. - 1. vojak: žolnirji so zavzeli grad / iti k žolnirjem; vzeti koga v žolnirje / upor žolnirjev zaradi prenizke plače najemniških vojakov
- 2. inženir geodezije, zemljemerec: žolnir je izmeril zemljišče / rudniški žolnir
// inženir sploh: načrt je naredil žolnir
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
žúpanica -e ž (ȗ) jur., nekdaj zemljišče, prepuščeno županu, navadno huba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
župánji -a -e prid. (ā) star. županov: županja hči
♦ jur. županje njive nekdaj zemljišče, prepuščeno županu, navadno njive
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
žúpnica -e ž (ȗ) jur., nekdaj zemljišče, prepuščeno županu, navadno njiva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.
žúpnik2 -a m (ȗ) - 1. etn. obredni kruh, pečen za božične praznike: vsak član družine je dobil kos župnika
- 2. jur., nekdaj zemljišče, prepuščeno županu, navadno travnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 5. 7. 2024.