administratíven -vna -o prid. (ȋ) 1. nanašajoč se na upravljanje, upraven: zmanjšati administrativni aparat;
administrativna razdelitev na občine;
administrativno-operativni organi // nav. slabš. določen z uradnim odlokom: z administrativnimi in birokratskimi ukrepi problema ne bomo rešili; administrativno planiranje
♦ zgod. administrativni socializem 2. nanašajoč se na pisarniške posle, pisarniški: opravljati administrativne posle / obiskovati administrativni tečaj; dveletna administrativna šola administratívno prisl.:
administrativno določene cene
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
aliánsa -e ž (ȃ) zastar. politična ali vojaška zveza držav: ustanoviti alianso;
član alianse
♦ zgod. sveta aliansa zveza Rusije, Prusije in Avstrije leta 1815 proti revolucionarnim gibanjem, sveta zveza// zveza, društvo, organizacija: mednarodna aliansa žena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
alód tudi alódij -a m (ọ̑; ọ́) zgod. dedna zemljiška posest fevdalcev, prosta vseh obveznosti: pridobiti alod;
lastniki svobodnih alodov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
aneksíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na aneksijo: aneksijski načrt, odlok
♦ zgod. aneksijska kriza kriza, nastala po priključitvi Bosne in Hercegovine Avstro-Ogrski leta 1908
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
antánta -e ž (ȃ) zgod., navadno v zvezi velika antanta zveza Anglije, Francije in Rusije pred prvo svetovno vojno: sile antante;
boriti se na strani antante / mala antanta zveza med Čehoslovaško, Jugoslavijo in Romunijo po prvi svetovni vojni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
ántikomintêrnski -a -o prid. (ȃ-ȇ) ki je proti kominterni: antikominternsko delovanje
♦ zgod. antikominternski pakt pakt, ki sta ga leta 1936 sklenili Nemčija in Japonska proti kominterni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
areopág -a m (ȃ) zgod. najvišje sodišče v starih Atenah:
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
arimán -a m (ȃ) zgod. pripadnik svobodnega kmečko-vojaškega sloja pri Langobardih, zlasti v obmejnem pasu Furlanije:
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
avgúst3 -a m (ȗ) zgod. naslov za rimske vladarje od cesarja Oktavijana naprej:
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
avgústa -e ž (ȗ) zgod. naslov za ženo ali sorodnico rimskih vladarjev od cesarja Oktavijana naprej:
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
ávstro- prvi del zvez (ȃ) nanašajoč se na staro Avstrijo: avstro-ruski odnosi
♦ zgod. avstro-ogrska nagodba dogovor, po katerem se je habsburška monarhija leta 1867 razdelila na avstrijsko in ogrsko polovico s svojima ustavama in skupnim vladarjem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
balkánski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na Balkan: balkanska država / Balkanski polotok / slabš. balkanske razmere neurejene
♦ šport. balkanske igre športne prireditve balkanskih držav; zgod. balkanske vojne vojna med balkanskimi državami in Turčijo ter med Bolgarijo in drugimi balkanskimi državami v letih 1912–1913; vojne na ozemlju nekdanje Jugoslavije v letih 1991–1995
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
bán -a m (ȃ) v stari Jugoslaviji predstojnik banovine: ban Dravske banovine
♦ zgod. vladar srednjeveške Bosne; od vladarja imenovani šef avtonomne vlade Hrvaške in Slavonije v okviru Avstro-Ogrske
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
barbárstvo -a s (ȃ) neomikanost, primitivnost: izkopati se iz barbarstva // slabš. nekulturno, surovo dejanje: barbarstva okupatorske vojske
♦ zgod. barbarstvo po Morganu in Engelsu druga stopnja v razvoju človeške družbe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
bítka -e ž (ȋ) 1. vojaški spopad: bitka se vname;
izgubiti, sprejeti bitko;
letalska, pomorska bitka;
bitka za most / ekspr. dečki uprizarjajo prave bitke s kepami; pren. govorniške bitke v parlamentu; ostra politična bitka
♦ zgod. bitka narodov bitka leta 1813 pri Leipzigu proti Napoleonu2. s prilastkom intenzivno načrtno prizadevanje za dosego namena: gospodarska bitka;
v socializmu zaključna bitka za izpolnitev letnega plana
● mati je izgubila bitko z otroki v svojih zahtevah, prizadevanjih ni zmagala
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
bòj bôja m (ȍ ó) 1. oborožen spopad: boj se začne, se vname;
napovedati, sprejeti boj;
iti v boj;
padel je v boju za svobodo;
oborožen boj;
ekspr. krvav boj;
ruski revolucionarni boj;
boj proti okupatorju;
boj med napadalci in našimi se je močno razvnel;
spustiti se v boj s sovražnikom;
boj na kopnem, na morju;
boj na nož, na življenje in smrt;
stopiti na čelo boja / narodnoosvobodilni boj / kot poziv na boj! pren. duševni, notranji boj; besedni boj
● smrtni boj umiranje, agonija2. navadno s prilastkom idejno nasprotovanje, spopadanje zaradi različnih naziranj: razvname se srdit kulturni boj;
zaplesti se v politične boje;
idejni boj;
reformacijski verski boji;
boj med mnenji;
boj po časopisju / razredni boj med družbenimi razredi3. navadno s prilastkom prizadevanje za dosego določenega namena: vabijo ga na volilni boj;
boj za vsakdanji kruh;
boj za pravice živali;
družbene spremembe so nastale kot rezultat boja delovnih množic / konkurenčni boj na mednarodnih tržiščih / boj proti rasni diskriminaciji, proti tuberkulozi
♦ biol. boj za obstanek tekmovanje in spopadanje organizmov z živo in neživo naravo; etn. petelinji boj igra, pri kateri skušata igralca, ki sedita na soigralcih, drug drugega vreči na tla; igra, pri kateri skušata igralca, ki poskakujeta po eni nogi, s sunki ramen, prekrižanih rok prisiliti drug drugega, da stopi na obe nogi; šport. boj tekmovanje v različnih športnih panogah; zgod. investiturni boj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
bojévnik -a m (ẹ̑) knjiž. borec, vojak: od vseh strani se zgrinjajo bojevniki;
hraber bojevnik / bojevnik za mir, za osvoboditev / goreč bojevnik realizma
♦ zgod. član organizacije slovenskih vojakov iz prve svetovne vojne
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
bôksar tudi bóksar -ja m (ó; ọ̑) 1. športnik, ki se ukvarja z boksom: boksarja sta se silovito borila;
tekmovanje boksarjev lahke kategorije 2. orožje, ki se natakne na prste: udaril ga je z boksarjem
♦ zgod. pripadnik kitajskega političnega gibanja proti tujcem ali udeleženec vstaje v začetku 20. stoletja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
bôksarski tudi bóksarski -a -o prid. (ó; ọ̑) nanašajoč se na boksarje ali boks: boksarski dvoboj, nastop;
boksarski šport;
boksarsko tekmovanje / boksarski krog, ring ograjen prostor, kjer nastopajo boksarji; boksarske rokavice usnjene rokavice, podložene z žimo
♦ zgod. boksarska vstaja vstaja boksarjev na Kitajskem v začetku 20. stoletja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
brámbovec -vca m (á) nekdaj vojak, vpoklican le ob veliki vojni nevarnosti: zbrati brambovce;
deželni brambovci;
oddelek brambovcev
♦ zgod. pripadnik prostovoljnih avstrijskih vojaških enot za časa francoske okupacije// star. branilec, branitelj: brambovci trdnjave so odbili napad / biti brambovec pravice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
brátstvo -a s (ȃ) razmerje kot med brati: bratstvo vseh ljudi / svoboda, enakost, bratstvo geslo francoske revolucije / cesta bratstva in enotnosti nekdaj od Ljubljane do Djevdjelije
♦ zgod. enota krvno sorodnih rodov v rodovno-plemenski družbi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
bréstlítovski -a -o prid. (ẹ̑-ȋ) zgod., v zvezi brestlitovski mir mir, sklenjen leta 1918 med sovjetsko Rusijo in Nemčijo, Avstro-Ogrsko, Bolgarijo, Turčijo:
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
brumaire -a [brimêr] m (ȇ) zgod. drugi mesec v koledarju francoske revolucije:
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
celínski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na celino: Švica je celinska država
♦ geogr. celinsko podnebje podnebje z ostro zimo in vročim poletjem; zgod. celinska zapora Napoleonova preprečitev angleških trgovskih stikov z evropsko celino
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
cénzor -ja m (ẹ̑) kdor opravlja cenzuro: poslati rokopis cenzorju;
cerkveni, gledališki cenzor
♦ zgod. uradnik, ki je pri starih Rimljanih ocenjeval premoženjsko stanje državljanov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
cénzus -a m (ẹ̑) 1. v nekaterih državah omejitev volilne pravice z raznimi določili: volilni cenzus / premoženjski cenzus najnižje premoženje, ki daje volilno pravico// publ. omejitev, omejitveno določilo sploh: določiti cenzus za najemnino 2. zgod. razvrstitev prebivalcev po premoženju, izobrazbi, starosti pri starih Rimljanih: Rimljani so izdelali cenzus za vso državo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
cézar -ja m (ẹ̑) 1. zgod. naslov za rimske vladarje od Julija Cezarja naprej: vladavina cezarjev 2. cesar
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
cézaropapízem -zma m (ẹ̑-ī) zgod. vladavina, v kateri ima vladar tudi oblast cerkvenega poglavarja: bizantinski cezaropapizem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
civilizácija -e ž (á) skupek dosežkov, vrednot človeške družbe, zlasti glede na znanstveni in tehnični napredek: civilizacija raste;
materialna, tehnična civilizacija;
moderna, visoka civilizacija / nespečnost je bolezen civilizacije // posebna oblika duhovnega, materialnega in socialnega življenja kakega naroda ali skupine narodov: egipčanska, evropska civilizacija; ostanki civilizacije rodu Maja
♦ zgod. civilizacija po Morganu in Engelsu tretja stopnja v razvoju človeške družbe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
čartíst tudi chartist -a [čartíst] m (ȋ) zgod. pristaš čartizma: angleški čartisti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
čartízem tudi chartizem -zma [čartízəm] m (ī) zgod. angleško demokratično delavsko in drobnoburžoazno gibanje v prvi polovici 19. stoletja:
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
čêlnik -a m (ȇ) kdor je na čelu skupine ljudi, živali: kolona je pogosto menjala čelnika
♦ etn. širok vezen rob pri avbi; vet. čelni jermen pri uzdi in oglavniku; zgod. starešina v rodovno-plemenski družbi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
četáš -a m (á) zgod. pripadnik prostovoljne srbske vojaške organizacije, ki se je borila proti okupacijskim oblastem pred prvo svetovno vojno: srbski četaši / bolgarski četaši komiti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
čétnik -a m (ẹ̑) med narodnoosvobodilnim bojem pripadnik protipartizanskih oboroženih enot Draže Mihajlovića: ustaši in četniki
♦ zgod. pripadnik prostovoljne srbske vojaške organizacije, ki se je borila proti okupacijskim oblastem pred prvo svetovno vojno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
čévelj -vlja m (ẹ̑) 1. nav. mn. obuvalo s trdnejšimi podplati, segajoče največ čez gleženj: čevlji žulijo;
čevlji škripljejo;
nositi, obuti, sezuti, zavezati čevlje;
čistiti, potempljati čevlje;
desni čevelj ga tišči;
pošvedrani, razhojeni, težki čevlji;
čevlji na zaponko, z visoko peto, z gumijastimi podplati / krema za čevlje; trgovina s čevlji / boksasti, lakasti čevlji; delovni, ortopedski, otroški, smučarski čevlji / nizki čevlji ki ne segajo do gležnja; visoki čevlji ki segajo do gležnja ali malo čez
● ekspr. dati koga na čevelj odsloviti, odpustiti ga; ekspr. vem, kje ga čevelj žuli poznam njegove težave ali napake; ekspr. ne bo mu treba čevljev trgati po hribih živeti v hribih; ekspr. nisem vreden, da mu čevelj zavežem on je veliko boljši, več vreden od mene; ekspr. ne, vode pa ne bom pil, voda še za v čevlje ni dobra voda mi kot pijača ne prija; preg. brez muje se še čevelj ne obuje brez truda, prizadevanja ni pričakovati uspeha// nar. škorenj: nosi čevlje z mehkimi golenicami 2. teh. kar se natakne, pritrdi na konec predmetov: da so pilote lažje zabili, so jih na konicah okovali s čevlji 3. angleška ali ameriška dolžinska mera, približno 30 cm: zid je dolg deset jardov in dva čevlja // nekdaj dolžinska mera, 31,6 cm: Pet čevljev merim, palcev pet (F. Prešeren)
♦ elektr. polov čevelj posebno oblikovan zaključni del magnetnega pola; med. mavčni čevelj mavčna obveza za nogo; zgod. španski čevelj srednjeveška mučilna priprava za stiskanje noge
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
čitálniški -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na čitalnico: čitalniški prostori Mestne knjižnice / igro so uprizarjali čitalniški odri; čitalniški ples / čitalniška dramatika / slabš. njen odrski nastop je bil precej čitalniški začetniški, primitiven
♦ zgod. čitalniška doba šestdeseta leta 19. stoletja, ko so bile čitalnice središče slovenskega kulturnega in političnega življenja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
čítluk -a m (ȋ) zgod. posestvo, ki ga je dal turški fevdalec v zakup kmetu:
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
čívčija -e m (ȋ) zgod. kmet, zakupnik čitluka:
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
črepínjski -a -o prid. (ȋ) zgod., v zvezi črepinjska sodba glasovanje državljanov v stari Grčiji na lončenih črepinjah o izgonu državi nevarnega državnika; ostrakizem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
dáhija -e m (á) zgod. samozvani janičarski oblastnik v Srbiji v 19. stoletju: nasilje dahij
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
davílen -lna -o prid. (ȋ) ki davi: davilni krči
♦ zgod. davilna hruška srednjeveška mučilna priprava, ki se da obsojencu v usta, da mu ovira dihanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
dêblo -a s (é) 1. olesenelo steblo dreves: posekati deblo;
drevesno deblo;
debelo, ravno, suho, vejnato, votlo deblo;
brezovo, hrastovo, smrekovo deblo;
z mahom poraslo deblo 2. biol. najvišja sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva: deblo brstnic;
deblo mnogočlenarjev 3. jezikosl. s pripono razširjeni koren besede; osnova: ajevsko deblo
♦ anat. možgansko deblo spodnji del možganov; navt. deblo spodnji del sestavljenega jambora; zgod. genealoško deblo grafični prikaz razvoja kake rodbine in rodbinskih zvez
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
decemvír tudi decémvir -a m (ȋ; ẹ̑) zgod. član decemvirata: decemviri so se polastili oblasti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
decemvirát -a m (ȃ) zgod. zbor desetih članov, izvoljen za razne državniške posle v starem Rimu:
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
déden -dna -o prid. (ẹ̄) ki se podeduje: grad je bil njegov dedni fevd;
dedna posest / dedna pravica pravica do podedovanja / dedna bolezen, obremenjenost; dedne lastnosti, značajske poteze
♦ biol. dedna osnova gen; skupek vseh genov organizma; pravn. dedni delež delež, ki pripada posameznemu dediču; dedno pravo pravo, ki ureja dedovanje; zgod. dedni zakup razmerje med podložnikom in fevdalcem, pri katerem ima prvi dedno pravico na kmetiji; habsburške dedne dežele Štajerska, Koroška, Kranjskadédno prisl.:
dedno obremenjen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
dekáda -e ž (ȃ) doba desetih časovnih enot, navadno dni: izdelati plan po dekadah in dnevih;
tretja dekada v mesecu / prve dekade našega stoletja desetletja
♦ elektr. kondenzatorska dekada skupina desetih enakih kondenzatorjev, ki se morejo stopnjema vklapljati ali izklapljati; zgod. dekada teden v francoski revoluciji, ki je trajal deset dni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
deklaracíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na deklaracijo: deklaracijske teze
♦ zgod. deklaracijsko gibanje gibanje za konec vojne in samostojnost, ki ga je leta 1917 povzročila majska deklaracija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
desétdnéven -vna -o prid. (ẹ̑-ẹ̑) ki traja deset dni: desetdnevni rok za pritožbo;
desetdnevne počitnice
♦ zgod. desetdnevna vojna vojna za osamosvojitev Slovenije leta 1991; osamosvojitvena vojna
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
dèska -e in deskà -è [dəska] ž, rod. mn. dèsk tudi desák (ə̄; ȁ ȅ) 1. ploščat kos lesa iz podolžno razžaganega debla: pooblati, razžagati desko;
pribiti desko čez luknjo;
iz desk zbita koča;
zabiti žebelj v desko;
dolga, široka deska;
hrastove, smrekove deske;
suhe deske so škripale pod nogami;
žagana deska;
tla iz surovih desk / ekspr. spati na golih, trdih deskah 2. s prilastkom (lesena) plošča, prirejena za različne namene: rezati na kuhinjski deski;
likalna deska z blagom prevlečena deska za likanje oblek;
obvestilo je bilo pritrjeno na oglasni, razglasni deski;
bleščeče osvetljena reklamna deska;
risalna deska 3. telovadna priprava, s katere se skače, preskakuje: pognal se je na desko in preskočil konja;
z deske je skočil v vodo / odskočna, prožna deska // publ., v zvezi odskočna deska kar omogoča kako dejavnost, izhodišče: odvetniški poklic mu je bil odskočna deska za politično delovanje 4. v zvezi snežna deska deska, navadno iz umetne snovi, v obliki kratke široke smučke za vožnjo po snegu brez palic: proizvodnja snežnih desk;
vožnja s snežno desko;
smuči, snežne deske, vezi in smučarski čevlji priznanih blagovnih znamk 5. v zvezi jadralna deska deska, navadno iz umetne snovi, z gibljivim jamborom za vožnjo po vodi s pomočjo vetra: izdelovanje jadralnih desk;
stati na jadralni deski;
s čolni in jadralnimi deskami so krožili okoli rta 6. šah. plošča, razdeljena na kvadratna polja dveh barv, navadno za igranje šaha: postaviti figure na desko / demonstracijska deska; šahovska deska / igrati na prvi deski na tekmovanju igrati kot najboljši igralec v moštvu / šah. žarg. dolgo je bil prva deska moštva najboljši igralec7. mn., ekspr. gledališki oder, gledališče: z velikim uspehom je nastopil na opernih deskah;
to delo želimo videti tudi na domačih deskah / gledališke, odrske deske / zelo mlada je stopila na deske začela igrati v gledališču
♦ agr. deska poševna železna plošča pri plugu, ki odrezano brazdo obrne in zdrobi; čeb. naletna deska deska na spodnji sprednji strani čebelnjaka, kamor sedajo čebele; tisk. deska plošča, na katero se odlaga stavek; zgod. deželna deska v fevdalizmu zemljiška knjiga z vpisi plemiških zemljišč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
despót -a m (ọ̑) 1. v bizantinski državi vladar ali visok dvorni dostojanstvenik: despot in despojna
♦ zgod. srbski vladar v letih od 1402 do 14592. v starem in srednjem veku vladar z neomejeno oblastjo: orientalski despoti // ekspr. oblasten, samovoljen človek: njen mož je surov despot; birokratski despot
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
despotovína -e ž (í) v starem in srednjem veku država, ki ji vlada despot: despotovine in cesarstva
♦ zgod. srbska država v letih od 1402 do 1459
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
devetína -e ž (í) del na devet enakih delov razdeljene celote: vsak je dobil svojo devetino
♦ zgod. podložniška dajatev devetega dela pridelkov, dohodkov zemljiškemu gospodu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
devíca -e ž (í) 1. ženska, ki še ni imela spolnih odnosov: ta je še devica / ekspr.: ostala boš devica neporočena; stara, večna, zarjavela devica 2. star. dorasla mlada ženska, ki še ni poročena; dekle: opeval je izvoljeno devico;
lepa devica;
obrazi cvetočih devic
♦ rel. devica Marija mati Jezusa Kristusa; zgod. železna devica srednjeveška mučilna priprava v obliki človeškega telesa z bodicami na notranji strani3. kdor je rojen v astrološkem znamenju device: Tolstoj je bil devica
● rojen v znamenju device v času od 24. avgusta do 23. septembra
♦ astron. Devica šesto ozvezdje živalskega kroga
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
dežêla -e ž, rod. mn. stil. deželá (é) 1. obsežnejše, s kakimi značilnostmi povezano, zaokroženo ozemlje: govorica se je hitro raznesla po deželi;
vojske in bolezni so razsajale po deželi;
gorata dežela;
domača, tuja dežela;
daljne, neznane dežele;
lepa, pravljična dežela;
slovenska, štajerska dežela / deveta dežela v pravljicah daljna; v kateri se človeku zelo dobro godi; dežela pomaranč; ekspr. dežela Prežihovega Voranca Koroška; ekspr. dežela tisočerih jezer Finska; ekspr. dežela vzhajajočega sonca Japonska; dežela na sončni strani Alp Slovenija / jesen prihaja v deželo // publ. organizirana politična skupnost, ki ima na prostorsko omejenem ozemlju suvereno oblast; država: imeti dobre odnose s sosednjimi deželami; kapitalistična, nerazvita dežela; podjarmljene, zatirane dežele; afriške dežele / dežele v razvoju / Proletarci vseh dežel, združite se! geslo mednarodnega delavskega gibanja2. v nekaterih državah v sklopu države oblikovana pokrajinska enota s svojo upravo, zastopstvom in pravom: avtonomna dežela / avstrijske dežele 3. območje zunaj večjih mest: prišli so ljudje z dežele in iz mesta;
oditi na deželo;
na deželi si je okrepil zdravje;
živeti na deželi
● iron. nekaj je gnilega v deželi danski v določenem kraju, družbi, organizaciji je veliko nepravilnosti, pokvarjenosti; star. jutrove dežele države Bližnjega vzhoda; ekspr. iti v krtovo deželo umreti; ekspr. obljubljena dežela kjer je izobilje; kjer se izpolnijo želje, pričakovanja; izredno ugoden kraj za koga ali za kako dejavnost
♦ ekon. beg z dežele odseljevanje ljudi v mesta; zgod. habsburške dedne dežele Štajerska, Koroška, Kranjska
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
deželàn in deželán tudi deželjàn tudi deželján -ána m (ȁ á; ȃ) 1. kdor živi na deželi: meščani in deželani // star. prebivalec dežele 2: ta predpis je veljal za deželane in za tujce 2. zgod. član deželnih stanov: imeniten kranjski deželan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
deželánstvo tudi deželjánstvo -a s (ȃ) zgod. 1. članstvo, pravice članov deželnih stanov: podelili so mu deželanstvo vojvodine Kranjske / imeti deželanstvo 2. deželni stanovi: cesar je sredstva za vojaške potrebe zahteval od deželanstva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
dežêlen -lna -o prid. (ē) nanašajoč se na deželo:a) deželni jezik b) deželna meja;
deželna uprava / deželna cesta nekdaj cesta, ki jo vzdržuje dežela
♦ zgod. deželni glavar v fevdalizmu vladarjev namestnik v deželi; v stari Avstriji od vladarja imenovani predsednik deželnega zbora in deželnega odbora; deželni knez v fevdalizmu vladar v posamezni deželi; deželni odbor v stari Avstriji izvršilni organ samouprave dežele, odgovoren deželnemu zboru in od njega izvoljen; deželni stanovi v fevdalizmu predstavniki plemstva, duhovščine in meščanstva, ponekod tudi kmetov; deželni zbor v stari Avstriji zakonodajna skupščina v deželah od 1860 do 1918; deželna deska v fevdalizmu zemljiška knjiga z vpisi plemiških zemljišč; deželno sodišče v fevdalizmu prvostopenjsko civilno sodišče za fevdalce; v stari Avstriji okrožno sodišče na sedežu deželec) star. deželni pridelki kmečki, poljedelski
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
dežêlnosódski -a -o prid. (ē-ọ̑) zgod., v zvezi deželnosodska veča, v fevdalizmu veča, ki odloča o nekaterih upravnih in sodnih zadevah:
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
dežêlski -a -o prid. (ē) nanašajoč se na deželo:a) deželski privilegiji / deželska in cerkvena gosposka posvetna gosposka
♦ zgod. deželsko sodišče v fevdalizmu sodišče s pravicami krvnega sodstva, zlasti nad podložnikib) star. deželski učitelj podeželskic) zastar. deželski pridelki kmečki, poljedelski
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
diadóh -a m (ọ̑) nav. mn., zgod. vsak od vojskovodij Aleksandra Velikega, ki so si po njegovi smrti razdelili državo: boji diadohov;
pren. Heglovi diadohi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
diecéza -e ž (ẹ̑) 1. rel. najvažnejša, samostojna upravna enota Katoliške cerkve; škofija: kljub starosti škof še vedno upravlja svojo diecezo 2. zgod. upravna enota iz pozne dobe rimskega imperija, ki obsega več provinc:
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
diktátor -ja m (ȃ) kdor ima neomejeno politično oblast, ko že obstajajo demokratične in parlamentarne ureditve: atentat na diktatorja / vojaški diktator // ekspr. oblasten, samovoljen človek: v svoji družini je pravi diktator
● publ. modni diktator kdor odločilno vpliva na spremembo mode
♦ zgod. nosilec neomejene oblasti v starem Rimu, voljen v izrednih primerih za šest mesecev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
diktatúra -e ž (ȗ) 1. politična ureditev, v kateri ima neomejeno oblast razred ali posameznik, ko že obstajajo demokratične in parlamentarne ureditve: upreti se diktaturi;
postaviti, uvesti diktaturo;
bojevati se zoper diktaturo;
demokracija in diktatura / monarhofašistična, vojaška diktatura // publ. država s tako ureditvijo: republike, kraljevine in diktature 2. ekspr. oblastno, samovoljno ravnanje: ne morem prenašati direktorjeve diktature / režijo pojmuje kot umetniško diktaturo na odru
♦ diktatura proletariata v socializmu politična oblast delavskega razreda; zgod. šestojanuarska diktatura režim kralja Aleksandra po ukinitvi ustave 6. januarja 1929
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
dìm díma m (ȉ í) plini, pomešani z drobci saj in pepela, ki nastajajo pri zgorevanju: dim se vzdiguje proti nebu;
iz peči uhaja dim;
vdihavati cigaretni dim;
zadušiti se v dimu;
bel, črn, siv dim;
gost, smrdljiv dim;
tovarniški dim;
smodnikov, tobakov dim;
oblaki dima;
odvod dima;
proti nebu se je dvignil velik steber dima // ekspr. oblak takega plina: iz dimnikov so se valili gosti dimi; puhal je modre dime predse pri kajenju / pog. hlastno je potegnil nekaj dimov
● ekspr. vse to je dim in pena nepomembna stvar, nič; pog. mogoče bi cigareto? Gotovo ste že dolgo brez dima že dolgo niste kadili; obesiti meso v dim dati ga prekajevat; šolo so požgali in tako so šle v dim tudi šolske knjige so zgorele; ekspr. njegove obljube so prazen dim obljub ne bo izpolnil; preg. ni dima brez ognja ni posledice brez vzroka
♦ meteor. morski dim megla, ki se pojavi nad morsko površino; zgod. dim v pravnih sistemih srednjega veka hiša z ognjiščem kot osnova za davčno obveznost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
diplóma -e ž (ọ̑) 1. dokument o uspešni dovršitvi šolanja, navadno na višji ali visoki šoli: dobiti diplomo;
izdati, preklicati diplomo;
univerzitetna diploma;
diploma filozofske fakultete;
slovesna podelitev diplom / doktorska, mojstrska diploma
● pog. ima diplomo v žepu je uspešno končal šolanje2. zaključni izpit, navadno na višji ali visoki šoli: delati diplomo;
pripravljati se na diplomo / čestitati za diplomo 3. dokument o priznanju za uspeh, o podelitvi kake časti: zmagovalcem so izročili diplome in darila;
ta tovarna je prejela na razstavi največ medalj in diplom;
sadjarska diploma;
diploma častnega meščana
♦ zgod. diploma srednjeveška listina o podelitvi kake pravice, časti, naslova, posesti; oktobrska diploma listina avstrijskega cesarja z dne 20. oktobra 1860 o uvedbi ustavnega življenja v monarhiji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
direktórij -a m (ọ́) 1. skupina ljudi, ki vodi podjetje, zavod ali ustanovo: ustanovo vodi direktorij;
član direktorija;
sklepi direktorija 2. rač. zbirka datotek, ki so shranjene na danem pogonu, imenik: glavni direktorij;
preiskovanje direktorijev na disku;
seznam direktorijev
♦ rel. koledar z navodili za maševanje in za molitev brevirja; zgod. petčlanski ustavni organ z izvršilno oblastjo v Franciji v letih od 1795 do 1799
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
dívan2 tudi diván -a m (ȋ; ȃ) zgod. državni svet v muslimanskih deželah: sultanov divan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
divjáštvo -a s (ȃ) slabš. divjaško početje ali dejanje: kar počne, je pravo divjaštvo;
divjaštva tujih vojakov // lastnost divjega, divjaškega človeka: drži se ga še divjaštvo in surovost
♦ zgod. divjaštvo po Morganu in Engelsu prva stopnja v razvoju človeške družbe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
dobrovóljec -jca m (ọ̑) star. kdor stopi prostovoljno v vojsko; prostovoljec: bitke se je udeležil kot dobrovoljec
♦ zgod. solunski dobrovoljci jugoslovanski prostovoljci, ki so se borili leta 1916 na solunski fronti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
dogódek -dka m (ọ̑) kar se zgodi: dogodki so se vrstili z veliko naglico;
težko je slediti vsem dogodkom;
razpravljati o aktualnih dogodkih;
neprijeten, zanimiv dogodek;
to so bili usodni dogodki za našo deželo;
živo se spominja dogodka iz šole / izid te knjige je bil velik literarni dogodek; komentar o športnih dogodkih dneva; v tem kraju so se odigravali pomembni zgodovinski dogodki / ekspr.: sestanek obeh državnih voditeljev je zgodovinski dogodek ima velik, trajen pomen; srečanje atletskih prvakov je bilo dogodek leta najpomembnejši dogodek
● ekspr. v družini pričakujejo vesel dogodek rojstvo otroka; zanima nas, kakšen bo razvoj dogodkov po odstopu vlade kaj se bo zgodilo; publ. v teku dogodkov se bo pokazalo, kdo ima prav sčasoma, polagoma
♦ zgod. septembrski dogodki protinemške demonstracije v Ljubljani septembra 1908, ob katerih je vojaštvo streljalo na demonstrante// ekspr., v povedni rabi posebno, nenavadno doživetje: to je bil zanj dogodek; njegov nastop je bil vselej dogodek za orkester in za občinstvo / svatba je bila na vasi dogodek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
dómec -mca m (ọ̑) zgod., v fevdalizmu nepodložno zemljišče s hišo, zlasti v mestu: kupiti domec na javni dražbi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
doména -e ž (ẹ̑) 1. področje ustvarjanja, delovanja: domena tega skladatelja so predvsem simfonično zasnovane oblike;
osrednja domena njene igralske ustvarjalnosti so psihološko zamotane postave;
reševanje teh vprašanj je domena ministrstva / zdravljenja te bolezni ne smemo imeti le za domeno specialistov 2. del naslova spletne strani, ki označuje skupino naprav rač. domensko ime: registrirati, zakupiti domeno;
spletna domena 3. zgod. državna ali vladarska posest, zlasti v starem in srednjem veku: kralj je živel od bogatih domen;
državne domene
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
domestikálen -lna -o prid. (ȃ) pravn., zgod. nanašajoč se na finančno gospodarstvo deželnih stanov: črpati iz domestikalnega fonda
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
dominát -a m (ȃ) zgod. doba absolutne monarhije v rimskem cesarstvu od Dioklecijana naprej:
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
domínij -a m (í) politična in gospodarska oblast, gospostvo: evropske države izgubljajo svoj dominij v Afriki
♦ zgod. osnovna fevdalna gospodarsko-organizacijska in pravna enota; zemljiško gospostvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
dominikálen -lna -o prid. (ȃ) zgod. ki je v neposredni posesti fevdalca: dominikalno posestvo / dominikalna zemlja zemlja, za katere obdelovanje skrbi fevdalec sam
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
domobránstvo -a s (ȃ) 1. protirevolucionarna vojaška organizacija v Sloveniji med narodnoosvobodilnim bojem od kapitulacije Italije naprej: formiranje domobranstva // redna vojska v Nezavisni državi Hrvatski: razpad domobranstva ob koncu vojne 2. zgod. deli vojske v Avstro-Ogrski, ki niso spadali pod skupno vojno ministrstvo:
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
dragonáda -e ž (ȃ) zgod. nasilno pokatoličevanje protestantov z naseljevanjem vojakov v 17. stoletju: bili so žrtve zloglasne dragonade
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
drúgi -a -o štev. (ū; drugi pomen ȗ) 1. ki v zapovrstju ustreza številu dva: drugi dan v tednu;
otroci iz drugega zakona;
otrok v drugem letu starosti;
dne 2. [drugega] marca;
Filip II.;
v drugi polovici leta / upam, da pride po drugi (uri) 2h14h / vsak drugi v vrsti naj stopi naprej; ekspr. skoraj vsak drugi otrok je bolan / druga izdaja časopisa; druga svetovna vojna // po vrednosti, kvaliteti za eno stopnjo nižji od najboljšega: vozili so se v drugem razredu; hotel druge kategorije / na turnirju je bil drugi, je dobil drugo mesto / blago druge vrste // glede na pomembnost, odločanje za eno stopnjo višji od najnižjega: oblastni organ druge stopnje; obrniti se na drugo instanco 2. izmed dveh bolj oddaljen: veslati na drugi breg / na drugem koncu vasi / pisati na drugo stran lista; publ.: po eni strani sem tega vesel, po drugi pa žalosten; poizkus je zelo nevaren, po drugi strani pa tudi zanimiv // ki sledi prejšnjemu: en dan so imeli vročino, drugi dan so bili pa že vsi zdravi; upamo, da bo druga pomlad bolj sončna; letos bodo vse pripravili, drugo leto pa bodo začeli zidati 3. ekspr. tak kot pravi: on je drugi Paganini;
bila mu je druga mati;
hinavščina mu je postala druga narava
● knjiž. on je moj drugi jaz duševno soroden, bližnji človek; star. drugi pot drugič, drugikrat; evfem. spraviti koga na drugi svet povzročiti njegovo smrt, umoriti ga; šalj. druga brada mu raste podbradek; pog. blago ima iz druge roke od preprodajalca, prvega uporabnika; pog. to je pa druga stran medalje takšna je stvar z drugega, nasprotnega vidika; star. druga šola drugi razred nekdanje gimnazije; pog., ekspr. igrati drugo violino biti v podrejenem položaju; ekspr. pri enem ušesu mu gre noter, pri drugem pa ven ničesar ne uboga, ne upošteva; nič si ne zapomni
♦ film. drugi plan kar je v prizorišču za prvim planom; glasb. drugi glas glas v vokalnem stavku, ki je nižji od prvega glasu; mat. druga potenca kvadrat števila; pravn. sodišče druge stopnje sodišče, ki rešuje pritožbe zoper odločbe sodišča prve stopnje; šol. šola druge stopnje srednja šola; študij na drugi stopnji študij, ki traja eno do dve leti in se zaključi z magisterijem; do leta 1980 drugi štirje semestri pri stopenjskem študiju na univerzi; šport. tekmo je igrala druga postava slabše moštvo; zgod. druga fronta novo zahodno bojišče proti hitlerjevski Nemčiji po izkrcanju v Normandiji; druga Jugoslavija s politično ureditvijo socialistične (federativne) republike po drugi svetovni vojnidrúgi -a -o
1. samostalniška oblika od drugi: drugi je večji od prvega
● prodati eno k drugemu ne da bi vsako stvar posebej meril, cenil; pog. voziti v drugi, z drugo v drugi prestavi; danes sem že v drugo tu drugič
2. navadno v zvezi z eden izraža nedoločeno osebo, stvar, ki se pri razmejevanju navede na drugem mestu: eden poje, drugi pije, tretji vriska, vsak se zabava po svoje / eni se smejejo, drugi jokajo / ne eno ne drugo ga ne zanima nobena stvar; eni in drugi so bili jezni oboji
// v zvezi z eden, drug izraža medsebojno razmerje: bojita se eden drugega; ovce se tiščijo druga druge; hoditi, padati drug za drugim
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
drúštvo -a s (ȗ) 1. organizirana skupina ljudi, ki ima skupne cilje in deluje po določenih pravilih: ustanoviti, razpustiti društvo;
pristopiti k društvu;
biti, delati v društvu;
cerkvena, dijaška, strokovna društva;
predsednik društva;
občni zbor društva;
sprejeti pravila društva / avto-moto društvo; čebelarsko društvo; prostovoljno gasilsko društvo; kulturno-prosvetno društvo; planinsko, športno, turistično društvo; društvo pisateljev / Društvo prijateljev mladine
♦ zgod. Društvo narodov po prvi svetovni vojni ustanovljena organizacija večjega števila držav, katere cilj je bil krepiti sodelovanje med narodi in ohraniti mir na svetu2. zastar. druščina, družba: ni mogel živeti brez veselega društva / potovati v društvu ljubeznivih dam
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
družína -e ž (í) 1. skupnost enega ali obeh staršev z otrokom, otroki: ta družina stanuje v našem bloku;
vsa družina je bila zbrana okrog mize;
kmečka družina;
biti iz dobre, poštene, premožne družine;
šestčlanska družina;
člani družine;
rojstni dan je praznoval v krogu družine / sosedje so si bili kakor ena družina živeli so v slogi, prijateljstvu / enostarševska družina; istospolna družina družina, v kateri sta starša istega spola / načrtovanje družine // skupnost zakonskega ali zunajzakonskega partnerja in enega od staršev z otrokom, otroki: hčerki iz prejšnjega zakona sta sprejeli očetovo novo družino // eden od staršev z otrokom, otroki: imeti družino; preživljati, zanemarjati družino; ustvaril si je družino; pozdravlja vas Metka z družino; pren. koklja s svojo drobno družino 2. skupina ljudi, ki jih vežejo sorodstvene vezi; rodbina: jetika je v družini;
glasbena nadarjenost je v njihovi družini že tradicionalna;
imena starih družin;
zadnji potomec nekdaj znane družine / ekspr. denarja ni treba vračati, saj ostane vse v družini; pren. besedna družina; družina delovnih ljudi vsega sveta; družina zvezd 3. navadno s prilastkom skupina ljudi, ki jih druži organizirano skupno delo: igralska, lovska, ribiška, strelska družina / dramska družina ansambel, igralci4. star. služabniki, služinčad: gospodar je nadzoroval družino na polju / star., s povedkom v množini moškega spola Družina so se poskrili v kleti in pod streho ali pa so pobegnili v bližnjo hosto (J. Trdina) 5. zastar. druščina, družba: človeka slaba družina popači;
imel je prijetno družino 6. biol. sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od reda: družina psov;
rastlina iz družine zlatičnic
♦ čeb. čebelja družina biološka celota, ki sestoji iz delavk, matice in trotov; jezikosl. družina jezikov več po izvoru sorodnih jezikov; rel. sveta družina Jezus, Marija in sv. Jožef; tisk. črkovna družina vse črkovne garniture istega tovarniškega imena; zgod. družina oboroženo spremstvo plemenskih poglavarjev in vladarjev v zgodnji fevdalni dobi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
družínik -a m (ȋ) v Sovjetski zvezi, od 1917 do 1991 član prostovoljne civilne organizacije, ki skrbi za javni red, varnost ljudi: sodišče pri štabu družinikov je kaznovalo kršilce javnega reda
♦ zgod. pripadnik oboroženega spremstva plemenskih poglavarjev in vladarjev v zgodnji fevdalni dobi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
držáva -e ž (ȃ) 1. organizirana politična skupnost, ki ima na prostorsko omejenem ozemlju suvereno oblast: država je ohranila samostojnost;
predstavljati, ustanoviti, voditi državo;
publ. obravnavali so vprašanja, ki zanimajo obe državi;
agrarna, industrijska država;
kontinentalna, pomorska država;
kapitalistična, socialistična država;
latinskoameriške države;
nevtralna država;
pripadnik, šef države;
zveza držav;
veda o državi;
koeksistenca med državami z različnimi družbenimi ureditvami / pravna država v kateri delovanje državnih organov temelji na zakonih in ustavi / knjiž. aliirane države; federativna, zvezna država; neuvrščene ali nevezane države ki niso vključene v politične ali vojaške bloke; pren. država mravelj // ozemlje, ki pripada tej skupnosti: prepotoval je že skoraj vse evropske države; vest se je hitro razširila po vsej državi; majhna, velika država 2. politična sila, ki predstavlja, vodi, upravlja to skupnost: vloga države v življenju družbe;
ločitev Cerkve od države;
absolutistična, demokratična država / Osvobodilna fronta je postala država v državi // pog. državni aparat: država je razpisala koncesijo za mesta v domovih za starostnike; država ga štipendira
♦ polit. država politična organizacija, ki zahteva in uveljavlja monopol zakonitega družbenega prisiljevanja na določenem ozemlju; odmiranje države proces, v katerem država izgublja značilnosti politične sile nad družbo; zgod. mestna država država v starem in srednjem veku, katere jedro je eno samo mesto
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
dualízem -zma m (ū) 1. knjiž. prisotnost dveh enakovrednih, enako pomembnih sestavin, dvojnost: za skladbo je značilen izrazit dualizem – romantična vsebina, podana v klasični obliki;
moralni dualizem;
psihofizični dualizem sveta 2. filoz. filozofska smer, ki trdi, da izhaja svet iz dveh enakovrednih počel: Aristotelov, Descartesov dualizem;
kozmološki dualizem nazor, da sta obstajali na začetku dve prvotni počeli: dobro in zlo
♦ lit. jezikovni dualizem teorija slovenskih ilircev, po kateri naj bi bila literatura za kmete pisana v slovenščini, za izobražence pa v ilirskem jeziku; ped. dualizem šolskega sistema značilnost šolskega sistema, ki ima dve neenaki možnosti šolanja; pravn. dualizem kazenskih sankcij delitev kazenskih sankcij na kazni in varnostne ukrepe; rel. krščanski dualizem ki priznava dvojnost v vesolju: Boga in svet, duha in materijo, dušo in telo; zgod. dualizem ureditev habsburške monarhije po letu 1867, ko se je razdelila na avstrijsko in ogrsko polovico s svojima ustavama in skupnim vladarjem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
duumvír tudi duúmvir -a m (ȋ; ȗ) zgod. član duumvirata:
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
duumvirát -a m (ȃ) zgod. dvojica višjih uradnikov, izvoljena za določene državniške posle v starem Rimu:
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
dvanajsták -a m (á) 1. lov. dvanajsterak: ustrelil je krasnega dvanajstaka 2. nekdaj avstrijski novec za dvanajst krajcarjev: kovali so dvojake, trijake in dvanajstake 3. zgod. vsak od dvanajstih mestnih svetovalcev v fevdalni dobi: k posvetu se je zbralo le nekaj dvanajstakov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
dvanajstíja -e ž (ȋ) zgod. sodišče z dvanajstimi, navadno voljenimi prisedniki v fevdalni dobi: dvanajstija je izrekla sodbo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
dvórec -rca m (ọ̑) večje, razkošno grajeno poslopje, navadno bivališče plemičev, bogatašev: živeti v dvorcu;
letni, lovski dvorec;
baročni dvorec // ekspr. večja, imenitnejša kmečka hiša: samoten hribovski dvorec
♦ zgod. deželni dvorec v stari Avstriji uradno poslopje deželne stanovske, pozneje deželne avtonomne uprave; strelski dvorec v srednjem veku kmetija podložnega kmeta strelca ob štajersko-ogrski meji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
edíkt -a m (ȋ) 1. zgod., nekdaj predpis, ki ga izda vladar ali kak drug pomemben predstavnik oblasti: edikt proti reformaciji 2. pravn. uradni razglas, uradni oklic:
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
edíl -a m (ȋ) zgod. nadzornik javnega reda, tržne organizacije, javnih zgradb ter organizator javnih prireditev v starem Rimu: edil je slovesno odprl gladiatorske igre;
izvolili so ga za edila;
najprej je bil kvestor, nato edil in šele potem pretor
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
efór -a m (ọ̑) zgod. vsak od petih voljenih nadzornikov javnega življenja s civilno sodno oblastjo v stari Šparti: efori in člani geruzije v Šparti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
ekonomízem -zma m (ī) podrejanje vsega človekovega udejstvovanja ekonomski koristi: miselnost kvarnega ekonomizma
♦ zgod. gibanje v socialnodemokratskih strankah konec 19. in v začetku 20. stoletja, ki zahteva samo izboljšanje ekonomskega položaja delavcev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
eksárh -a m (ȃ) 1. v vzhodni cerkvi cerkveni dostojanstvenik z metropolitsko oblastjo, neodvisen od patriarha: bolgarski eksarh 2. zgod. namestnik bizantinskega vladarja v Raveni in Kartagini:
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
eksarhát -a m (ȃ) 1. v vzhodni cerkvi upravna enota, podrejena eksarhu: bolgarski eksarhat 2. zgod. ozemlje bizantinske države, podrejeno eksarhu: trgovske zveze med eksarhatom in Bizancem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
elástik -a m (á) 1. zgod. pristaš Šukljetove, zmerne frakcije v kranjskem deželnem zboru v osemdesetih letih 19. stoletja: elastiki in radikali 2. nav. ekspr. elastičen politik:
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
elástikar -ja m (á) zgod. pristaš Šukljetove, zmerne frakcije v kranjskem deželnem zboru v osemdesetih letih 19. stoletja: elastikarji in radikali
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
emfitévza -e ž (ẹ̑) zgod. razmerje med podložnikom in fevdalcem, pri katerem ima prvi dedno pravico na kmetiji; dedni zakup
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
etatízem -zma m (ī) sistem, v katerem si država lasti monopol odločanja v vsem družbenem življenju: odpraviti etatizem;
centralistični etatizem;
etatizem in birokratizem / etatizem v vzgoji
♦ zgod. revolucionarni etatizem začetna stopnja v razvoju socialistične državnosti, ko država usmerja gospodarsko in drugo družbeno dogajanje// nazor, ki zagovarja krepitev vloge države v vsem družbenem življenju: pristaš etatizma
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
fébruarski -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na februar: megla februarskih dni / takrat je bil aprila še pravi februarski mraz; članek je izšel v februarski številki revije
♦ zgod. februarski patent v stari Avstriji zakon, izdan 26. februarja 1861, s katerim je bil urejen državni zbor in njegove pristojnosti ter so bile dane deželne ustave; februarska revolucija revolucija februarja 1848 v Franciji; revolucija z zahtevo po uvedbi parlamenta februarja 1917 v carski Rusiji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
federát -a m (ȃ) zgod., pri starih Rimljanih vojak barbarske vojaške enote, ki se je borila pod rimskim vrhovnim poveljstvom:
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
feloníja -e ž (ȋ) zgod. nezvestoba v fevdnem razmerju: viteška čast ni dopuščala felonije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
fêrman tudi fermán -a m (ȇ; ȃ) 1. zgod. pisni ukaz, odlok turškega sultana: izdati ferman 2. ekspr. odredba, ukaz: tega ni mogoče ukiniti enostavno s fermanom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
fevdálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na fevdalce ali fevdalizem: fevdalni red;
fevdalna doba;
fevdalna družbena ureditev / fevdalni odnosi, privilegiji; fevdalne dajatve; fevdalna razkosanost dežele; fevdalno plemstvo / fevdalna družba, država
♦ zgod. fevdalni gospod do odprave tlačanstva posredni ali neposredni lastnik zemlje s podložniki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
févden -dna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na fevd: fevdno razmerje / fevdna posestva
♦ zgod. fevdni gospod kdor ima pravico podeljevati fevde; fevdna pravica pravica podeljevanja fevdov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
févdnik -a m (ẹ̑) zgod. kdor ima fevd v užitku: fevdniki in podložniki celjskih grofov;
prisega fevdnikov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
framasón tudi framazón -a m (ọ̑) zgod. pripadnik framasonstva, prostozidar: do konca življenja je bil framason // zastar. brezverec, brezbožnik: svobodomislec si in framason, da veš
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
framasónstvo tudi framazónstvo -a s (ọ̑) zgod. liberalno svetovnonazorsko gibanje, nastalo v začetku 18. stoletja, prostozidarstvo: razvoj framasonstva v evropskih deželah
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
franciscêjski -a -o prid. (ȇ) nanašajoč se na avstrijskega cesarja Franca I.: franciscejska reakcija
♦ zgod. franciscejski kataster za davčne namene narejen kataster v času vladanja Franca I.
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
francóski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na Francoze ali Francijo: francoski jezik;
francoska književnost / francoski predstavnik v mednarodni delegaciji; francoska vlada / francoski film / francoski ključ francoz; star. francoska bolezen sifilis// v zvezi francoska štruca dolga ozka štruca (kruha): narezana, prerezana francoska štruca; polnjena, popečena francoska štruca; hrustljava francoska štruca z maslom, pašteto; rezine francoske štruce
♦ arhit. francosko okno do tal segajoče okno z ograjo na zunanji strani; friz. francoska brada brada z dolgimi, v spodnjem delu v tri pramene razdeljenimi kocinami; gastr. francoska solata solata iz zelenjave, krompirja in majoneze; gost. francoski bife; francoska strežba strežba, pri kateri si gost sam postreže s prinesenih plošč; zgod. francoska revolucija revolucija z zahtevo po uvedbi parlamenta leta 1789 v Francijifrancósko prisl.:
govoriti (po) francosko
● pog. oditi po francosko brez slovesa, neopazno; pog., ekspr. gost jo je popihal kar po francosko odšel je, ne da bi plačal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
fránkovec -vca m (ȃ) zgod. član hrvaške Čiste stranke prava, imenovan po politiku Josipu Franku:
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
fratríja -e ž (ȋ) zgod. enota krvno sorodnih rodov v rodovno-plemenski družbi; bratstvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
frónda -e ž (ọ̑) zgod. politično gibanje višjega francoskega plemstva proti absolutizmu sredi 17. stoletja:
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
frónta -e ž (ọ̑) 1. območje, kjer se spopadata sovražni vojski: poslali so ga na fronto;
zaledje in fronta / fronta se pomika proti središču države; držati, prebiti, utrditi fronto / fronta je razpadla; oskrbovati fronto / pasti na fronti // publ., s prilastkom področje delovanja, udejstvovanja: ofenziva nasprotnikov se razvija na ideološki fronti; zboljšati stanje na naši kulturni fronti 2. s prilastkom skupnost strank ali posameznikov, ki imajo isti cilj: vključiti se v enotno delavsko, nacionalno fronto;
fronta demokratičnih sil za osvoboditev / ljudska fronta demokratične stranke in skupine okoli komunističnih partij za boj proti fašizmu po 1935; Osvobodilna fronta (slovenskega naroda) slovenska narodnoosvobodilna organizacija, ustanovljena 27. aprila 19413. drug poleg drugega stoječi predmeti ali objekti; vrsta, črta: čoln drsi pred fronto ladij;
za belimi ovčicami na zahodu je temna fronta oblakov 4. star. prednja stran (stavbe), pročelje: hiša je s fronto obrnjena na ulico;
fronta palače 5. meteor., navadno v zvezi atmosferska fronta mejno področje med zračnima gmotama, ki se razlikujeta zlasti po temperaturi, vlagi, oblačnosti: atmosferska fronta se pomika iznad Atlantika proti Evropi / hladna fronta del atmosferske fronte, kjer prodira hladen zrak; topla fronta del atmosferske fronte, kjer se nariva topel zrak
● boriti se na dveh frontah biti dejaven na dveh različnih področjih; ekspr. podpreti, premagati koga na celi fronti popolnoma, v celoti; publ. znajti se na skupni fronti imeti skupen cilj; publ. lotiti se boja proti nepismenosti na široki fronti vsepovsod
♦ gled. odrska fronta panoramske kulise, ki stojijo pred horizontom; zgod. druga fronta novo zahodno bojišče proti hitlerjevski Nemčiji po izkrcanju v Normandiji; soška fronta v prvi svetovni vojni med Avstrijo in Italijo ob Soči
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
gárda -e ž (ȃ) 1. izbrana, elitna vojaška enota, zlasti za telesno stražo: služil je v kraljevi gardi / vatikanska vrata straži švicarska garda 2. oborožena skupina, organizirana za obrambo določenega političnega nazora: revolucionarna garda / bela garda protikomunistična organizacija med narodnoosvobodilnim bojem v Sloveniji; procarska organizacija med državljansko vojno po oktobrski revoluciji; plava garda protirevolucionarna, z Mihajlovićevim gibanjem povezana organizacija med narodnoosvobodilnim bojem v Sloveniji; rdeča garda oborožene enote proletariata v oktobrski revoluciji in državljanski vojni po njej
♦ zgod. narodna garda v francoski revoluciji ustanovljene oborožene enote pristašev revolucije; iz meščanov sestavljene oborožene enote za ohranitev reda in miru na Slovenskem leta 18483. pog. skupina ljudi s sorodno miselnostjo in sorodnimi interesi: garda mladih pisateljev / ekspr. to je še človek stare garde
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
gastáld -a m (ȃ) zgod. upravitelj gastaldije z upravno, sodno in gospodarsko funkcijo:
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
gastaldíja -e ž (ȋ) zgod. upravna enota zemljiške posesti v oglejskem patriarhatu: tolminska gastaldija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
genealóški -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na genealogijo: genealoška zveza / genealoške raziskave
♦ biol. genealoško drevo grafični prikaz v obliki drevesa, ki ponazarja razvoj živalstva, rastlinstva; zgod. genealoško deblo grafični prikaz razvoja kake rodbine in rodbinskih zvez
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
generalát -a m (ȃ) zgod., nekdaj ozemlje, podrejeno generalu: karlovški generalat
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
géns -a m (ẹ̑) zgod. skupnost ljudi v rodovno-plemenski družbi, ki so v krvnem sorodstvu; rod1:
prepoved ženitve med člani gensa // pri starih Rimljanih skupnost več družin, povezanih z istim imenom:
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
gentílen -lna -o prid. (ȋ) zgod. rodoven: gentilna organizacija, skupnost / gentilno ime
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
gerónt -a m (ọ̑) zgod. član geruzije:
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
geruzíja -e ž (ȋ) zgod. državni zbor starejših mož v stari Šparti:
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
géz -a m (ẹ̑) zgod. pripadnik nizozemskega osvobodilnega gibanja proti Špancem v 16. stoletju:
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
gibelín -a m (ȋ) zgod., v Italiji, v srednjem veku pristaš cesarske politike, usmerjene proti papeški politiki: genovski gibelini;
gvelfi in gibelini
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
glavár -ja m (á) star. poglavar: proglasil se je za glavarja;
plemenski glavarji / glavar hajduške čete / okrajni glavar v stari Avstriji in v stari Jugoslaviji predstojnik političnega okraja
♦ zgod. deželni glavar v fevdalizmu vladarjev namestnik v deželi; v stari Avstriji od vladarja imenovani predsednik deželnega zbora in deželnega odbora
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
górna -e ž (ọ̑) zgod. gorščina: plačevanje gorne
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
górnik1 -a m (ọ̑) 1. zastar. lastnik vinograda, vinogradnik: lesene hiše gornikov 2. zgod., v fevdalizmu nadzornik nad zakupniki vinogradov, ki ga je postavil gorski gospod:
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
gornína -e ž (ī) zgod. gorščina: plačevati, pobirati gornino;
dal je deset veder gornine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
gôrski -a -o prid. (ó) nanašajoč se na goro: gorski greben;
gorski vrhovi;
gorska skupina;
strma gorska pobočja / gorski zrak; gorska cesta; gorske rastline, živali / gorski svet; gorska pokrajina / gorski reševalec kdor je usposobljen za reševanje ponesrečencev v gorah; gorski vodnik kdor se ukvarja z vodenjem ljudi po visokih gorah; gorska reševalna služba organizacija za pomoč ponesrečencem v gorah; gorska straža organizacija za varstvo gorske narave
♦ bot. gorski brest; gorska sretena gorska rastlina z velikimi rumenimi cveti in pernatimi listi, Geum montanum; geogr. gorski čok osamljena gora ali gorska skupina, nastala ob prelomih; gorski hrbet zaobljena, podolgovata gorska vzpetina; med. gorska bolezen slabost zaradi zredčenega zraka; pravn. gorske bukve zapis dolžnosti in dajatev zakupnikov vinogradov v fevdalizmu; zgod. gorski gospod v fevdalizmu zemljiški gospod, ki daje vinograde v zakup po gorskem pravu; gorsko pravo v fevdalizmu pravila, ki urejajo pravna razmerja med gorskim gospodom in zakupniki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
górščina -e ž (ọ̑) zgod., v fevdalizmu podložniška dajatev gorskemu gospodu, navadno mošt ali vino: dajati, pobirati gorščino;
odprava gorščine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
gospód -a m, im. mn. gospódje stil. gospódi (ọ̑) 1. spoštljivo naslov za odraslega moškega: sedež mi je ponudil prijazen gospod;
za pot je vprašal starejšega gospoda / kot nagovor: gospod, koliko je ura? spoštovane gospe in gospodje; kot pristavek k imenu, poklicu: obiskal nas je gospod Ivan; gospod doktor, profesor; gospod župnik 2. v meščanskem okolju mož, soprog: izročite, prosim, to vašemu gospodu;
se je gospod že vrnil? // delodajalec, gospodar: gospod mi je naročil, naj zaklenem; naš gospod je zelo prijazen 3. zlasti v kmečkem okolju duhovnik: za gospoda študira;
pogreb z dvema gospodoma / star. duhovni gospod 4. ekspr., navadno v povedni rabi, navadno s prilastkom moški, ki zaradi odličnega vedenja in lepega videza vzbuja spoštovanje: tvoj prijatelj je res gospod;
ta je pa pravi gospod // moški, ki udobno živi in mu ni treba (fizično) delati: to boš moral že sam opraviti, on je gospod; z gospodom bi se rada poročila, kmeta ne mara 5. nekdaj pripadnik plemiškega ali meščanskega sloja: grajski gospod;
visoki mestni gospodje 6. rel. Kristus, Bog: Gospod se te bo usmilil;
zaupati v Gospoda / Gospod Bog
● ekspr. delam, kar hočem, saj sem sam svoj gospod nisem od nikogar odvisen; vznes. Gospod ga je poklical k sebi umrl je; iti, poslati po gospoda zlasti v kmečkem okolju po duhovnika, da bi podelil bolniku zakrament(e) za umirajoče; vznes. zaspati v Gospodu umreti
♦ zgod. fevdalni ali zemljiški gospod do odprave tlačanstva posredni ali neposredni lastnik zemlje s podložniki; fevdni gospod; gorski gospod
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
gospôda -e ž (ó) 1. nekdaj pripadniki plemiškega ali meščanskega sloja: gospoda je bila skoraj vsa potujčena;
služil je pri gospodi;
grajska gospoda;
prišlo je tudi mnogo gospode iz mesta / star., s povedkom v množini moškega spola: gospoda so se znali izvrstno kratkočasiti; gospoda so zelo zahtevni
♦ zgod. zemljiška gospoda do odprave tlačanstva posredni ali neposredni lastniki zemlje s podložniki2. ekspr. ljudje, ki udobno živijo in jim ni treba (fizično) delati: tej sosedovi gospodi je pa res dobro / imajo se za gospodo / slabš. jara gospoda prebivalci manjših krajev, ki se dokopljejo do blagostanja in v navadah, vedenju posnemajo meščane / star., v vljudnostnem nagovoru slavna gospoda
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
gospóstvo1 tudi gospôstvo -a s (ọ̑; ō) knjiž. 1. (politična in gospodarska) oblast: imeti, pridobiti si gospostvo nad narodi / politično gospostvo
♦ zgod. zemljiško gospostvo osnovna fevdalna gospodarsko-organizacijska in pravna enota2. gospodovanje, vladanje: to je bilo v časih turškega gospostva / človekovo gospostvo nad čustvi obvladovanje, premagovanje / prizadevati si za gospostvo na svetovnem trgu za prevlado, premoč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
gráški -a -o prid. (á) nanašajoč se na Gradec: graške ulice / graški sejem
♦ zgod. graška pacifikacija sporazum, sklenjen v Gradcu leta 1572, po katerem so dobili versko svobodo plemiči in njihove družine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
gròf grôfa m, im. mn. grôfi in grôfje (ȍ ó) plemič, za stopnjo nižji od kneza: postal je grof;
bogat grof;
živel je kot grof bahaško, imenitno / celjski grofje
♦ zgod. mejni grof ki je imel v lasti obmejno pokrajino
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
gvélf -a m (ẹ̑) zgod., v Italiji, v srednjem veku pristaš papeževe politike, usmerjene proti cesarjevi politiki: najprej je bil gvelf, nato gibelin
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
hajdamák -a m (ā) zgod., v 17. in 18. stoletju udeleženec ukrajinskega kmečkega upora proti poljskemu plemstvu: hajdamaki so se skrivali v stepi // med državljansko vojno po oktobrski revoluciji pripadnik ukrajinske protirevolucionarne vojske: spopad med hajdamaki in boljševiki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
hanzeát -a m (ȃ) zgod. član Hanse ali meščan Hansi pripadajočega mesta: hamburški hanzeati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
hanzeátski -a -o prid. (ȃ) zgod. nanašajoč se na srednjeveško trgovsko in politično zvezo severnonemških mest Hanso: hanzeatska mesta / hanzeatski trgovci
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
hatišêrif -a m (ȇ) zgod., v fevdalni Turčiji slovesna listina, ki jo je sultan izdal v zvezi z najvažnejšimi zadevami:
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
hélsinški -a -o prid. (ẹ̑) zgod., v zvezah: helsinška konferenca konferenca o evropski varnosti in sodelovanju leta 1975 v Helsinkih;
helsinška listina sklepni dokument helsinške konference o soglasju med večino evropskih držav, Združenimi državami Amerike in Kanado o varnosti in sodelovanju v Evropi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
hónved -a m (ọ̑) zgod. ogrski deli vojske v Avstro-Ogrski, ki niso spadali pod skupno vojno ministrstvo: honved je štel precej pehotnih, huzarskih in artilerijskih polkov // pripadnik teh delov vojske: honvedi z naperjenimi puškami
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
hórda1 -e ž (ọ̑) slabš., navadno s prilastkom velika skupina nasilnih ljudi, navadno vojakov: deželo so preplavile horde osvajalcev;
barbarske, roparske horde;
naval vojaških hord
♦ zgod. horda najstarejša, predrodovna skupnost ljudi; zlata horda državna zveza mongolskih plemen od 13. do 15. stoletja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
hrúška -e ž (ȗ) 1. sadno drevo ali njegov pečkati sad stožčaste oblike: hruške so zrele;
hruške padajo z drevesa;
na vrtu rastejo hruške in jablane;
obirati hruške;
pojesti, utrgati hruško;
posekati staro hruško;
sočna hruška;
suhe hruške / divja hruška drobnica; hruška moštarica 2. kar je po obliki podobno temu sadu: gumijasta hruška za izpihavanje / hruška toplomera / voj. žarg. vojaka sta se dobro oborožila tudi s hruškami z ročnimi bombami / ekspr. električna hruška žarnica / nar. medvedove hruške plod gloga3. mn., nar. koroško krompir: kopati hruške
● pog., ekspr. vem, po čem so hruške vem, kakšna je stvar v resnici; pog., ekspr. tega mi ne pravi, saj nisem s hruške padel saj nisem tako neizkušen, naiven; star. otrok je pri hiši, kot bi hruško otresel zelo veliko; pog. zna več kot hruške peč(i) ima velike sposobnosti, se spozna na marsikaj
♦ zgod. davilna hruška srednjeveška mučilna priprava, ki se da obsojencu v usta, da mu ovira dihanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
húba -e ž (ú) 1. v fevdalizmu posestvo, ki obsega približno 15–20 ha: najemniki na grofovskih hubah;
razdelitev zemljišča na hube
♦ zgod. kraljevska huba fevdalcu podeljena nemška kolonizacijska enota, ki obsega približno 50 ha2. nar. severozahodno, nekdaj posestvo, kmetija: imeti, prodati hubo;
živeti na hubi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
ígra -e ž (ȋ) 1. glagolnik od igratia) ob koncu prvega polčasa je postala igra zanimivejša;
z atraktivno igro sta moštvi navdušili gledalce;
gostje so vsilili domačinom svoj način igre;
spoznati pravila igre / publ. hitra in napadalna igra pod košem / publ. gostje so pokazali lepo igro igrali so lepob) igra celotnega ansambla je bila zelo dobra;
kritično so ocenili igro glavnega igralca / odlična filmska, gledališka igra c) igra na violino je ni motila / klavirska igra č) pri igri so se otroci sprli;
vesela in sproščena igra / soba, primerna za igro / ekspr. takšno delo je zanj igra d) igra s kartami se je zavlekla pozno v noč / odstopil je od nadaljnje igre e) z rodilnikom: igra barv ob zahajajočem soncu;
igra neštetih luči;
opazoval je igro svetlobe in sence / igra valov 2. otroška dejavnost, navadno skupinska, za razvedrilo, zabavo: izmišljali so si različne igre;
čas so si preganjali z igrami / igrali so se gnilo jajce in druge igre / otroška igra // dejavnost, navadno skupinska, za razvedrilo, zabavo sploh: igra s kartami, kockami / dobiti, izgubiti igro / družabne igre; igrati hazardne igre; igra na srečo; igra za denar pri kateri mora dati določeno vsoto denarja tisti, ki izgubi / pog. šli so se različne igre / računalniška igra igra na osebnem računalniku, pri kateri igralec upravlja s podobami na zaslonu3. športna dejavnost, navadno skupinska, organizirana po določenih pravilih: poznal je vse igre z žogo / namizne igre; otvoritev šahovske igre / športna igra / bojne igre ki ponazarjajo boj; gladiatorske igre / ekspr., z oslabljenim pomenom ta miselnost je pritegnila v vojno igro mnogo narodov 4. literarno delo v obliki dialogov, navadno manjše umetniške vrednosti: brati, napisati igro;
to igro so že večkrat uprizorili;
igrati Finžgarjevo igro Veriga;
igra iz kmečkega življenja / gledališka igra; radijska, televizijska igra / celovečerna igra ki traja približno dve uri; igra v treh dejanjih // izvedba, uprizoritev takega dela: gledati igro; nastopiti v igri / igro je vodil dober režiser 5. ekspr., navadno s prilastkom preračunljivo, navadno nezakonito delovanje: spregledal je njegovo igro;
v tej igri se ni znašel;
brezobzirna igra gospodarskih sil / treba je bilo odkriti pravila igre v tej družbi / različne politične igre // z oslabljenim pomenom delovanje, navadno nepričakovano, brez vzroka: vse je počivalo na čudni igri naključja, sreče, usode / to delo je igra fantazije / igra ljubezni in ljubosumja 6. nav. ekspr., navadno z rodilnikom nehoteni gibi, mimika, ki izraža, kaže določeno čustveno stanje, razpoloženje: igra njegovega obraza je bila zelo zgovorna;
ni mogel prikriti nervozne igre prstov, rok / opaziti je bilo igro njunih oči
● publ. žoga je zletela iz igre iz prostora, določenega za igranje; ekspr. kraljevska igra šah; šport. žarg. mehka igra previdna, obzirna, neborbena igra; ekspr. igra narave nenavaden, izjemen pojav v naravi; dom igre in dela prva leta po 1945 otroški vrtec; šalj. sreča v igri, nesreča v ljubezni
♦ igr. napovedati igro pri taroku prevzeti vodstvo igre; lit. besedna igra besedna figura, ki obstoji iz dveh, blizu stoječih enakih ali podobnih besed z različnimi pomeni; debatna igra v kateri avtor s soočenjem različnih stališč razčiščuje kako vprašanje; ljudska igra ki obravnava probleme preprostejših, navadno kmečkih ljudi; šport. balkanske igre športne prireditve balkanskih držav; olimpijske igre mednarodne športne prireditve, organizirane vsaki dve leti, izmenično za poletne in zimske športe; odprta igra pri kateri igrata obe moštvi predvsem napadalno; igra preko kril, krilnih položajev pri kateri napada moštvo z vzdolžne strani igrišča; zgod. viteške igre turnir
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
ikonobórec -rca m (ọ̑) zgod. ikonoklast
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
ikonobórstvo -a s (ọ̑) zgod. ikonoklazem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
ikonoklást -a m (ȃ) zgod. pristaš ikonoklazma: spor med ikonoklasti in njihovimi nasprotniki;
pren., knjiž. ta človek je ikonoklast, ki mu lepota nič ne pomeni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
ikonoklázem -zma m (ā) zgod. nazor, gibanje, ki nasprotuje čaščenju nabožnih, svetih podob: bizantinski ikonoklazem 8. in 9. stoletja;
protestantski ikonoklazem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
ílindénski -a -o prid. (ȋ-ẹ̑) zgod., v zvezi ilindenska vstaja vstaja makedonskega naroda proti Turkom, ki se je začela 2. avgusta 1903:
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
ilírski -a -o prid. (ȋ) 1. nanašajoč se na ilirce ali ilirizem: navdušenost za ilirske ideje / ilirsko gibanje / ilirski jezik 2. nanašajoč se na Ilire: ilirske naselbine / ilirska plemena
♦ bot. ilirski meček rastlina s pokončnimi listi in rdečimi cveti v klasih, ki raste po vlažnih travnikih, Gladiolus illyricus; zgod. Ilirske province upravna enota v času francoske okupacije, ki je zajemala del slovenskega in hrvaškega ozemlja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
ilírstvo -a s (ȋ) zgod. ilirizem: zagovornik ilirstva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
iluminát -a m (ȃ) knjiž. razsvetljenec, prosvetljenec: tudi on je bil iluminat
♦ zgod. pripadnik prostozidarstvu podobnega gibanja, ki je bilo zlasti razvito v 17. in 18. stoletju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
imperátor -ja m (ȃ) nav. ekspr. vladar (imperija): imperatorji in vojskovodje / fašistični imperator // zgod. naslov za rimske vladarje od cesarja Avgusta naprej:
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
impêrij -a m (é) zlasti v 19. stoletju velika, monarhično urejena država, navadno s kolonialno posestjo: gospodarsko propadanje imperija / britanski imperij // v starem veku velika država sploh: perzijski, rimski imperij
♦ zgod. imperij pri starih Rimljanih najvišja vojaška in civilna oblast
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
imunitéta -e ž (ẹ̑) 1. pravn. pravica izvzetosti iz oblasti določenih zakonov, nedotakljivost: imeti, kršiti imuniteto;
odvzeti komu imuniteto;
sklicevati se na imuniteto / diplomatska imuniteta nedopustnost kazenskega pregona diplomatov; poslanska imuniteta
♦ zgod. izvzetost od javnih dajatev ali drugih javnih obveznosti2. med. imunost: ugotoviti imuniteto
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
indigenát -a m (ȃ) zgod. pristojnost deželanov v določeno deželo po sprejemu v deželne stanove: dobiti, prejeti indigenat
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
indíkcija -e ž (í) zgod., v srednjeveških listinah označevanje let po petnajstletnih ciklusih, računanih od leta 3 pred našim štetjem: datirati po indikcijah // število, ki označuje vrstni red določenega leta v petnajstletnem ciklusu, rimsko število:
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
inkvizícija -e ž (í) 1. zgod. katoliško cerkveno sodišče od 12. do konca 18. stoletja za sojenje, preganjanje krivovercev: odpraviti, ustanoviti inkvizicijo;
krute metode inkvizicije;
žrtve inkvizicije / v času inkvizicije / španska inkvizicija v Španiji od konca 15. do 17. stoletja, ki si je prizadevala zatreti gospodarsko moč meščanstva
♦ rel. sveta inkvizicija od 16. do začetka 20. stoletja kongregacija pri apostolskem sedežu za varstvo verskega in nravnega nauka Katoliške cerkve2. ekspr. brezobzirno, nasilno ravnanje, zlasti med zasliševanjem, preiskavo: sadistična okupatorska inkvizicija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
inkvizít -a m (ȋ) zgod. kdor je v preiskavi inkvizicije: obsodba inkvizita
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
inkvizítor -ja m (ȋ) 1. zgod. član inkvizicije: imenovati koga za inkvizitorja;
izpraševal jo je kot kak inkvizitor / veliki inkvizitor vodja španske inkvizicije2. nav. slabš. izpraševalec, zasliševalec: inkvizitorji so hoteli vse izvedeti od nje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
insêrt -a m (ȇ) knjiž. krajše umetniško delo, vstavljeno v kako obsežnejše, zlasti gledališko delo; vložek: baletni inserti predstavo zelo poživljajo;
glasbeni, pevski insert;
v romanu je nekaj folklornih insertov
♦ film. filmska novica ali odlomek filma, vstavljen v daljše filmsko, televizijsko delo; zgod. dobesedni prepis in potrditev listine v drugi, novejši listini
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
intendánt -a m (ā á) 1. voj. častnik, ki vodi oskrbovanje vojaških enot: četni intendant;
posli, služba intendantov 2. zastar. upravnik gledališča: intendant je sprejel dramo v program
♦ zgod. predstojnik velike upravne enote Ilirskih provinc
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
intercesíja in intercésija -e ž (ȋ; ẹ́) pravn. prevzem obveznosti od druge osebe ali poroštvo zanjo: prepoved intercesije
♦ zgod. intercesija pri starih Rimljanih posredovanje ljudskega tribuna v posameznih javnih, upravnih primerih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
ínterim tudi interím -a m (ȋ; ȋ) knjiž. začasna rešitev: vprašanje so uredili z interimom
♦ zgod. augsburški interim odlok državnega zbora v Augsburgu leta 1548, po katerega določilih naj se do cerkvenega zbora rešujejo sporna verska vprašanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
internacionála -e ž (ȃ) 1. polit. mednarodno združenje delavskih političnih organizacij: kongres internacionale / Socialistična internacionala mednarodno združenje socialnodemokratskih strank
♦ zgod. Prva [I.] internacionala od leta 1864 do leta 1878; Druga [II.] internacionala mednarodno združenje socialističnih organizacij od 1889 do 1914; Tretja [III.] internacionala ali Komunistična internacionala mednarodno združenje komunističnih organizacij od 1919 do 19432. mednarodna proletarska himna: zaigrati, zapeti internacionalo 3. publ., s prilastkom mednarodna skupnost ljudi z enakimi cilji, interesi: duhovna, kulturna internacionala / slabš. črna internacionala Katoliška cerkev, pristaši klerikalizma
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
interpolácija -e ž (á) 1. knjiž. v prvotno besedilo vstavljene besede ali stavki; vstavek, vrinek: izločiti iz rokopisa interpolacije / številne interpolacije v romanu razbijajo strnjenost in preglednost; pren. interpolacija delovne prakse med študij navadno ni uspešna
♦ pravn., zgod. namerna sprememba prvotnega zakonskega besedila z dodanim besedilom2. mat. računanje vrednosti funkcije v kaki točki na intervalu, če so znane njene vrednosti na koncih intervala: linearna, parabolična interpolacija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
invazíja -e ž (ȋ) 1. množično prodiranje, vdor vojaških sil ene države v drugo, vpad: napraviti, sprožiti invazijo / oborožena, sovražna invazija / invazija sovražnih letal, topov; pren., ekspr. invazija mravelj v stanovanje // med drugo svetovno vojno izkrcanje zavezniških sil na evropsko celino: vsak dan so pričakovali invazijo / zavezniška invazija 2. zastar. okupacija: čas francoske invazije na Slovenskem 3. ekspr., z rodilnikom pojavljanje česa v veliki množini: prišlo je do prave invazije kavbojskih filmov;
podjetje računa z invazijo konkurenčnih izdelkov;
invazija tujih turistov
♦ med. invazija bolezenskih klic v telo; zgod. invazija barbarov preseljevanje ljudstev na prehodu iz antike v srednji vek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
investitúra -e ž (ȗ) 1. v fevdalizmu slovesna podelitev službe, posesti vazalu ali škofu, umestitev: prisostvovati investituri
♦ zgod. boj za investituro investiturni boj2. polit., v nekaterih državah izrazitev zaupanja parlamenta novi vladi: dobiti investituro // publ., v zvezi hierarhična investitura dejstvo, da višji organi podeljujejo nižjim funkcije, položaje: zamenjati volilni sistem s hierarhično investituro
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
investitúren -rna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na investituro: investiturni običaj
♦ zgod. investiturni boj spor, boj med nemškimi cesarji in papeži v 11. in 12. stoletju za pravico investiture škofov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
invokácija -e ž (á) lit. prošnja muzi pesništva za pomoč, navadno v uvodnem delu epa: vznesena invokacija / invokacija boginje
♦ zgod. uvodni del srednjeveških listin s prošnjo za božjo pomoč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
italijanáš -a m (á) slabš. pripadnik neitalijanskega naroda, zavzemajoč se za italianizacijo: zagrizen italijanaš;
italijanaši in nemčurji
♦ zgod. italijanaš v Dalmaciji in Istri, od dualizma do prve svetovne vojne pristaš stranke, ki se je v začetku zavzemala za avtonomijo, kasneje pa za priključitev k Italiji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
itinerár -ja tudi itinerárij -a m (á) knjiž. popis potovanja, potopis: izdati itinerar // tur. podroben načrt, popis nameravanega potovanja: držati se itinerarja
♦ zgod. seznam cest in ladijskih zvez v rimskem imperiju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
izbórnik -a m (ọ̑) zgod., navadno v zvezi knez izbornik volilni knez: mejni grofje in knezi izborniki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
jakobínec -nca m (ȋ) 1. zgod., v francoski revoluciji in prva leta po njej pripadnik nižje buržoazije, ki je vzela oblast žirondistom, ali pristaš njene politike: vlada jakobincev;
jakobinci in žirondisti 2. ekspr. ekstremni revolucionar, radikalec: mladine so se polastili jakobinci in heretiki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
jakobínka -e ž (ȋ) 1. jakobova pokrovača: nabirati jakobinke / gratinirane jakobinke; jakobinke na žaru 2. zgod., v francoski revoluciji in prva leta po njej pripadnica nižje buržoazije, ki je vzela oblast žirondistom, ali pristašinja take politike: navdušena jakobinka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
jáltski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na mesto Jalta: jaltsko pristanišče
♦ zgod. jaltska konferenca konferenca v Jalti februarja 1945, na kateri so se vlade Združenih držav Amerike, Velike Britanije in Sovjetske zveze dogovorile o ureditvi sveta po končani vojni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
jógurten -tna -o prid. (ọ̑) ki je iz jogurta: jogurtni preliv;
jogurtna strjenka / jogurtni lončki jogurtov
♦ zgod. jogurtna revolucija organizirana zborovanja, demonstracije proti oblasti v jugoslovanski avtonomni pokrajini Vojvodini v letih 1988 in 1989
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
jožefínski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na avstrijskega cesarja Jožefa II. ali jožefinizem: jožefinski duh;
terezijanska in jožefinska doba;
jožefinske reforme
♦ zgod. jožefinski kataster kataster, narejen v času vladanja Jožefa II.
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
júdenburški -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na Judenburg: judenburška industrija
♦ zgod. judenburški upor upor slovenskih vojakov v mesecu maju 1918 v Judenburgu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
júg in jùg júga m (ȗ; ȕ ú) 1. smer na nebu ali zemlji proti položaju sonca opoldne: določiti jug;
veter piha od juga, z juga;
letalo leti proti jugu;
usmeriti ladjo na jug / Grčija leži na jugu (od) Makedonije / magnetna igla kaže smer sever–jug // južna stran neba ali zemlje: jug je že jasen; na jugu in severu se dvigajo gore / označiti na zemljevidu jug 2. publ. južni del kake geografske ali politične celote: italijanski jug;
na jugu dežele raste južno sadje;
razlike v porabi lesa med severom in jugom v Evropi / ekspr. jug se upira prebivalci južnega dela / ekspr., nekdaj bratski jug južni del Jugoslavije; slovanski jug države, dežele južnih Slovanov
♦ zgod. vojna med Severom in Jugom državljanska vojna v Združenih državah Amerike od 1861 do 1865, secesijska vojna3. topla območja, zlasti okrog Sredozemskega morja: ptice se jeseni selijo na jug;
sončni, topli jug;
arhitektura mesta kaže bližino juga 4. topel veter, ki piha z juga: jug buči, piha, vleče, ekspr. podi oblake;
jug topi sneg / videti je, da bo nastopil jug južno vreme, odjuga
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
jugoslovánski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na Jugoslovane ali Jugoslavijo: jugoslovanska gostoljubnost / jugoslovanski narodi; jugoslovanski veleposlanik; jugoslovanska hokejska reprezentanca / jugoslovansko-italijanska meja / jugoslovanski standardi; jugoslovanska ideja v stari Avstriji ideja o državni združitvi jugoslovanskih narodov / Jugoslovanska ljudska armada [JLA]
♦ zgod. Jugoslovanski odbor med prvo svetovno vojno ustanovljena organizacija jugoslovanskih politikov s sedežem v Londonu, ki je delala za združitev južnoslovanskih delov Avstro-Ogrske s Srbijo in Črno goro
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
júlijski -a -o prid. (ú) nanašajoč se na julij: vroči julijski dnevi
♦ agr. julijska dekanka dekanka, ki dozori julija; bot. julijski lan gorska rastlina z modrimi cveti v socvetjih, Linum julicum; zgod. julijska revolucija revolucija julija 1830 v Franciji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
júrjevica -e ž (ú) nar. gozdna rastlina z močno dišečimi drobnimi belimi cveti; šmarnica: dišeče jurjevice
♦ zgod. jurjevica v fevdalizmu podložniška dajatev zemljiškemu gospodu 24. aprila
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
justiciár -ja m (á) zgod., do odprave tlačanstva uradnik pri zemljiškem gospodu, ki opravlja sodne posle: sprejeti v službo justiciarja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
kámen1 -mna m (á) 1. trdna snov, iz katere je sestavljena zemeljska skorja: kamen se drobi, se kruši, razpoka;
dež izpira kamen;
oster, trd kamen;
kamen in pesek;
gluh kakor kamen popolnoma gluh;
molči kot kamen;
mrtev kot kamen / izklesati (kip) iz kamna; vklesati, vrezati v kamen / ekspr. kamor se ozreš, povsod sam kamen kamnit, skalnat svet; kamenje / drobljeni, lomljeni kamen; lahki kamen lehnjak; sekira iz kamna kamnita sekira// kos te snovi: metati kamne v vodo; vreči, zagnati kamen; zvaliti kamen s poti; debel, okrogel, težek kamen; pregraja iz kamnov / brusiti, obdelovati kamne / zidal je v glavnem s kamnom uporabljal kamen kot gradbeni material2. ekspr. kar povzroča veliko skrb, nadlogo: ko je to izvedel, se mu je kamen odvalil od srca;
kamen mu leži na duši 3. s prilastkom kos te snovi, pripravljen za določen namen: postaviti brusni kamen;
mejni kamen;
mlinski kamen za mletje žita, narejen v obliki kolobarja / kilometrski, obcestni kamen; kresilni kamen kremen; nagrobni kamen nagrobnik; okrasni kamen / napisni kamen z vklesanim napisom / kamen modrosti, modrijanov po verovanju alkimistov s katerim se dajo spremeniti nežlahtne kovine v zlato ali srebro4. v zvezi drag(i) kamen kristal zelo trdih in obstojnih rudnin, ki se uporablja za nakit: razstava dragih kamnov;
biseri in dragi kamni / dragi in poldragi kamni / pog. prstan z rdečim kamnom z dragim ali poldragim kamnom rdeče barve
● ekspr. mesto so porušili, da ni ostal (niti) kamen na kamnu popolnoma so ga porušili; ekspr. joka, da bi se je kamen usmilil zelo; ekspr. namesto srca ima kamen je neusmiljen, nesočuten; pog. na grob so mu postavili kamen nagrobnik; bibl. kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo človek ne sme obsojati drugih, če sam ni brez napak; bibl. beseda je padla na kamen nauk, nasvet ni imel zaželenega uspeha; nar. mleti na bel(i), na črn(i) kamen mleti tako, da se pridobiva bela, črna moka; star. hudičev kamen kamenček iz srebrovega nitrata za izžiganje ran ali divjega mesa; lapis; ekspr. preizkusni kamen česa, za kaj kar služi za presojanje uspešnosti, pravilnosti, resničnosti česa; ekspr. položiti temeljni kamen za kaj opraviti začetno, za nadaljnji potek najvažnejše delo; ekspr. kamen spotike s čimer ljudje niso zadovoljni, kar kritizirajo; um. žarg. razstava kamna umetniških izdelkov iz kamna; ekspr. imeti srce iz kamna biti neusmiljen, nesočuten; preg. zrno do zrna pogača, kamen do kamna palača iz vztrajnega drobnega dela nastanejo velike stvari
♦ agr. vinski kamen usedlina, ki se nabira na notranji strani soda; arheol. votivni kamen s posvetilnim napisom; med. ledvični kamen trda, kamnu podobna tvorba iz snovi, ki so v seču; zobni kamen; obrt. preizkusni kamen kalcedon, ki se uporablja za ugotavljanje karatov drage kovine; rel. kropilni kamen kamnita posoda za blagoslovljeno vodo, nameščena v cerkvi pri vhodu; krstni kamen kamnita posoda s krstno vodo za krščevanje; strojn. kotelni kamen kotlovec; zgod. knežji kamen kamnit uradni sedež deželnega kneza na Gosposvetskem polju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
kamerálen -lna -o prid. (ȃ) zgod., v 17. in 18. stoletju nanašajoč se na deželo ali državo: kameralni dohodki;
kameralna posest, uprava / kameralna veda kameralistika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
kameralístika -e ž (í) zgod., v 17. in 18. stoletju veda o upravljanju državnih posestev in o državnem gospodarstvu:
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
káncler -ja m (á) 1. v nekaterih državah ministrski predsednik: kancler je obiskal več držav;
avstrijski, nemški kancler / zvezni kancler // visok dostojanstvenik, ki vodi navadno najvišjo državno pisarno: vladni kancler / univerzitetni kancler 2. zgod. najvišji dvorni uradnik, ki pripravlja javne listine: cesarski kancler / dvorni kancler
♦ rel. duhovnik na škofijskem ordinariatu, ki sprejema vloge, ureja akte
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
kantón -a m (ọ̑) 1. v Franciji manjša upravna enota: departmaji in kantoni // v Švici federalna enota: pravice kantonov 2. pog. obcestni kamen, smernik: sesti na kanton ob cesti;
zaleteti se v kanton
♦ zgod. upravna enota v Ilirskih provincah, manjša od distrikta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
kapitulár2 -ja tudi kapitulárij -a m (á) zgod. predpis frankovskega kralja: kapitularji Karla Velikega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
kaplaníja -e ž (ȋ) hiša, namenjena za prebivanje kaplana: zbrali so se v kaplaniji;
popravilo župnišča in kaplanije
♦ zgod. teritorialna enota Katoliške cerkve, ki ima kaplana z dohodki zlasti iz nepremičnin
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
karbonár -ja m (á) zgod., v Italiji član tajnega društva za osvoboditev in združitev Italije v začetku 19. stoletja: preganjati karbonarje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
karbonárstvo -a s (ȃ) zgod., v Italiji dejavnost karbonarjev: obtožili so ga karbonarstva;
organizatorji karbonarstva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
karolínški -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na Karolinge: karolinška monarhija / karolinška doba
♦ um. karolinška renesansa renesansa, ki se je razvila v času vladanja Karla Velikega; zgod. karolinška minuskula minuskula, ki ima pravilne lepopisne črke in se je uporabljala od 9. do 12. stoletja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
kartulár -ja m (á) zgod. zbirka prepisov listin kakega prejemnika: pleterski kartular
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
kásaz in kasáz -a m (ā; ȃ) zgod. kosez
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
kášča -e ž (á) prostor ali stavba za shranjevanje žita: nositi žito v kaščo;
lesena, zidana kašča
♦ zgod. kašča v fevdalizmu shramba za naturalne dajatve podložnikov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
káščar -ja m (ȃ) zgod., v fevdalizmu upravnik shrambe za naturalne dajatve podložnikov: kaščar in mestni sodnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
katárec -rca m (ȃ) zgod. pripadnik srednjeveške verske ločine v južni Franciji in severni Italiji: katarci in patareni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
katáster -tra m (á) uradni seznam zemljišč s podatki o parcelah: izdelati, napraviti kataster;
meriti zemljišča za kataster / odmeriti davek na osnovi katastra / zemljiški kataster / pog. iti na kataster v katastrski urad// s prilastkom uradni popis določene stvari, objektov na določenem območju in načrt njihove razporeditve: gozdni, vodni kataster; kataster cest, lovišč / kataster davčnih zavezancev uradni seznam, popis
♦ pravn. davčni kataster uradni seznam tistega, kar je potrebno za ugotovitev davčnih zavezancev in davčne osnove; zgod. terezijanski kataster za davčne namene narejen kataster v času vladanja Marije Terezije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
kedív -a m (ȋ) zgod., od 1867 do 1914 naslov za egiptovskega vladarja:
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
kláda -e ž (á) 1. velik, debel, neobdelan kos debla: voziti klade iz gozda;
klop iz hrastove klade;
je len, pijan kot klada zelo;
spi kot klada trdno / stesati tram iz klade hloda// poleno, panj: grčavo klado je dal na ogenj / sekati drva na kladi tnalu2. ekspr. velik kos kakega materiala; blok: kamnita klada;
klade iz granita 3. slabš. neroden, okoren človek: take klade ne mara;
ta lesena, pijana klada / kot psovka klada, kje imaš glavo
♦ metal. klada podolgovat kos (ulite) kovine za nadaljnjo obdelavo; kovaška klada debela kvadratna plošča z različno oblikovanimi luknjami in z žlebovi na robovih; zgod. klada srednjeveška mučilna priprava za uklenitev nog in rok
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
klán -a m (ȃ) 1. zgod. skupnost ljudi v rodovno-plemenski družbi, ki temelji na mitično sorodstvenem odnosu s svojim totemom: prepoved ženitve med pripadniki istega klana;
pripadnik klana krokodila, orla 2. slabš. skupina ljudi, ki jih tesno družijo enaki interesi, prizadevanja: pripada vplivnemu klanu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
kliènt -ênta tudi -énta m (ȅ é, ẹ́) 1. oseba v odnosu do svojega rednega pravnega zastopnika, stranka: bil je klient znanega odvetnika;
ta odvetnik ima mnogo klientov / je slab klient od katerega ni mnogo gmotnih koristi
♦ zgod. klient pri starih Rimljanih meščan, ki ga kot svojo delovno silo varuje, ščiti patricij// nav. ekspr. oseba v odnosu do osebe, ki ji redno opravlja določene storitve; (stalna) stranka: že več let je njihov klient; trgovec s svojimi klienti 2. ekspr. oseba v odnosu do prostitutke, prostituta: po stopnicah so se sprehajale prostitutke s svojimi klienti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
kméčki -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na kmete: kmečko dekle;
kmečko prebivalstvo / publ. težnje širokih kmečkih množic / biti kmečkega rodu, stanu / kmečki slog / drama se godi v kmečkem okolju; opisovati kmečko življenje / knjiž. (kmečki) dom kmečka hiša, navadno z gospodarskimi poslopji; kmečki kot jedilni kot s pohištvom v kmečkem slogu; kmečki voz; kmečka hiša; kmečka jed preprosta jed, ki se pripravlja zlasti na kmetih; kmečka peč velika peč, ki se kuri zunaj prostora, katerega ogreva; kmečka posest zemlja, ki jo ima kmet; v stanovanju si je uredil kmečko sobo; kmečko delo delo na polju in pri živini; kmečko gospodarstvo / slabš. poročil se je s tisto kmečko butaro nerodno, okorno žensko / vzemi, kaj se braniš kakor kmečka nevesta v zadregi; zelo
♦ agr. mala kmečka produkcija produkcija, ki zadostuje le za osebne potrebe kmeta; bot. kmečki tobak gojena rastlina z zelenkasto rumenimi cveti, Nicotiana rustica; pravn. kmečko zavarovanje; šah. kmečka končnica končnica, v kateri so samo kmetje; tur. kmečka ohcet folklorna prireditev s prikazovanjem starih običajev svatbe v kmečkem okolju; zgod. kmečki upori do odprave tlačanstva upori kmetov proti fevdalcem zaradi povečanja zlasti denarnih dajatev; boji kmetov za osvoboditev izpod tlačanstva; zool. kmečka lastovka lastovka z izrazito izrezanim repom, po hrbtu kovinsko modra, po trebuhu rdečkasto bela, Hirundo rusticakméčko prisl.:
kmečko oblečena ženska; (po) kmečko se obnašati; sam.: v njegovem vedenju je nekaj kmečkega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
kmetíja -e ž (ȋ) zemljišče s hišo in gospodarskimi poslopji: kmetija leži na sončni rebri;
imajo kmetijo;
kupiti, prodati kmetijo;
samotna kmetija / kmetija brez dolga / kmetija je dobro obdelana / priženil se je na kmetijo / ekspr. poprijel se je kmetije kmetovanja / cela kmetija nekdaj posestvo, ki obsega približno 15 do 20 ha; ekološka, biološka kmetija na kateri se hrana prideluje v prizadevanju za varovanje, ohranjanje narave, življenjskega okolja; mala kmetija posestvo, ki obsega navadno do 5 ha; srednja kmetija posestvo, ki obsega navadno od 5 do 10 ha; velika kmetija posestvo, ki obsega navadno nad 10 ha / turistična kmetija objekt, kjer se izvaja dejavnost kmečkega turizma; kmetija odprtih vrat izletniška kmetija, ki ima poleg svoje primarne dejavnosti še gostinsko in turistično ponudbo, ne nudi pa nastanitev
♦ zgod. kraljevska kmetija fevdalcu podeljena nemška kolonizacijska enota, ki obsega približno 50 ha
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
knéz -a m (ẹ̑) 1. plemič, za stopnjo višji od grofa: zbrali so se baroni, grofi in knezi // vladar kneževine: voliti kneza / postal je knez 2. rel., v zvezi cerkveni knez, nekdaj visok cerkveni dostojanstvenik: sprejema so se udeležili tudi cerkveni knezi
♦ zgod. deželni knez v fevdalizmu vladar v posamezni deželi; volilni knez v rimsko-nemškem cesarstvu vsak od sedmih fevdalcev, ki je imel pravico voliti novega vladarja; zool. knez pisana morska riba z dolgo hrbtno plavutjo, Coris julis
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
knéžji -a -e prid. (ẹ̑) 1. nanašajoč se na kneze: knežji dvor / podelili so mu knežji naslov
♦ zgod. knežji kamen kamnit uradni sedež deželnega kneza na Gosposvetskem polju2. ekspr. zelo bogat, velik: ima knežje zasluge;
dobila je naravnost knežja darila knéžje prisl.:
(po) knežje pogostiti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
kólica -e ž (ọ̑) nar. ročni voziček, navadno na dveh kolesih: otroka so vozili s seboj na polje v kolici;
pripeljati korenje s kolico
♦ zgod. antični voz na dveh kolesih, zlasti tovorni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
koló3 -ésa s (ọ̑ ẹ̑) 1. ploščata priprava okrogle oblike, ki omogoča premikanje vozila: kolo se vrti;
sneti, zamenjati kolo;
gumijasto, leseno kolo;
kolo avtomobila / voziček na dveh kolesih / rezervno kolo; plašč kolesa / sprednje, zadnje kolo // taka priprava kot del naprave, stroja, ki omogoča prenos gibanja: zob kolesa; jermen na kolesu drsi / kolesa transmisije / mlinsko kolo priprava v obliki kolesa s korci ali lopatami, ki izkorišča vodno energijo za pogon mlina2. vozilo z dvema kolesoma na nožni pogon: sedel je na kolo in se odpeljal;
voziti se s kolesom / stojalo za kolesa / dirkalno kolo; gorsko kolo z močnim okvirjem, širokimi platišči in veliko prestavami za vožnjo po manj urejenih poteh; mestno kolo za vožnjo po urejenih poteh; žensko kolo; kolo na prestave; kolo s pomožnim motorjem / ergometrično kolo kolesu podobna rekreacijska naprava za krepitev mišic, zlasti nožnih, opremljena z ergometrom; sobno kolo kolesu podobna rekreacijska naprava za krepitev mišic, zlasti nožnih / snežno kolo kolesu podobno vozilo za vožnjo po snegu// v zvezi motorno kolo osebno cestno vozilo z dvema kolesoma, ki ga žene motor z notranjim zgorevanjem: peljati se z motornim kolesom; najnovejši tip motornega kolesa / mehanik za motorna kolesa 3. ekspr., z rodilnikom, z oslabljenim pomenom kar izraža tek, premikanje tega, kar določa prilastek: kolesa časa so se vrtela;
kolesa priprav so se zavrtela z veliko naglico / poganjati kolesa napredka; nihče ni mogel zaustaviti kolesa razvoja; kolesa zgodovine ni mogoče obrniti nazaj 4. zgod. srednjeveška mučilna priprava v obliki kolesa: bilo mu je kakor zločincu, ki ga vežejo na kolo / mučilno kolo 5. nar. primorsko, v zvezi kolo sira hlebec sira: kupiti kolo sira
● ekspr. biti (za) peto kolo nepotreben, odveč; ekspr. otrok je prišel pod kolesa avtomobil ga je povozil; kolo sreče se obrača ugodnim, prijetnim dogodkom sledijo manj prijetni, neugodni
♦ etn. lončarsko kolo, vreteno priprava z vrtečo se ploščo, na kateri se oblikuje glinasta posoda; strojn. gonilno kolo ki žene drugo kolo; krmilno kolo del krmilnega mehanizma ladje, ki posredno deluje na krmilo tako, da se ladja premika v želeni smeri; napenjalno kolo za napenjanje jermena, ki teče čez jermenice; tekalno kolo zlasti pri žerjavih prirejeno tako, da teče po tirnicah ali vodilih; vijačno ali polžasto kolo z izrezom na obodu, ki se prilega vijaku, polžu; zobato kolo z zobmi na obodu; šport. kolo bočna zakotalitev telesa po iztegnjenih in nekoliko razmaknjenih rokah in nogah; teh. gnano kolo ki ga kdo ali kaj žene; pogonska kolesa ki ženejo vozilo; zavorno kolo na katerega obod pritisne zavorni element
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
koloníja -e ž (ȋ) 1. dežela, ki je pod oblastjo gospodarsko močnejše države, od katere je prostorsko ločena: kolonije se borijo za neodvisnost;
britanska, francoska kolonija;
eksploatiranje kolonij 2. v etnično tujem okolju živeča skupina pripadnikov kake narodnosti, države: obiskati kolonijo;
nekdanje britanske kolonije 3. zlasti prva leta po 1945 organizirano preživljanje počitnic otrok in mladine: organizirati kolonijo / iti v kolonijo / počitniška kolonija; zdravstvena kolonija 4. večja skupina po enotnem načrtu zgrajenih stanovanjskih hiš: stanovati v koloniji / delavska, rudarska kolonija / stanovanjska kolonija 5. zool. veliko skupaj živečih živali iste vrste: kolonija pingvinov / čigra gnezdi v kolonijah
♦ um. slikarska kolonija organizirano krajše skupno bivanje in delo slikarjev; zgod. kolonija pri Feničanih, starih Grkih in Rimljanih mestna naselbina, ki leži zunaj strnjenega državnega ozemlja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
komít -a m (ȋ) zgod., pred balkanskimi vojnami pripadnik prostovoljne bolgarske, grške, makedonske ali albanske vojaške organizacije, ki se bojuje proti okupacijskim oblastem: napadi komitov / srbski komiti četaši, četniki// po prvi svetovni vojni pripadnik ilegalne bolgarske, grške, makedonske ali albanske politično-vojaške organizacije, ki pomaga tujim silam in se bojuje proti domačim oblastem:
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
komitáš -a m (á) zgod. komit: hrabri komitaši
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
kómora -e ž (ọ̑) 1. dobro zaprt prostor, navadno manjši: komora za raziskovanje;
vodo izparivajo v posebnih komorah z znižanim tlakom / zdravnik je operiral v majhni komori / plinska komora plinska celica; sušilna komora za sušenje lesa, rud, perila// teh. manjši zaprt prostor v kaki pripravi, v katerem potekajo določeni procesi: čiščenje komore / prah se izloča v prašnih komorah; mešalna komora prostor v strojni napravi, v katerem se mešata dva ali več plinov; zgorevalna komora prostor v stroju, v katerem zgoreva tekoče gorivo ali plin2. voj. žarg. pomožna vojaška enota, ki oskrbuje operativne enote s sredstvi za življenje in za boj; vod za oskrbo: komora je ostala v vasi;
brigadna komora / premestili so ga v komoro
♦ navt. municijska komora prostor za municijo na vojni ladji; zgod. dvorna komora v stari Avstriji najvišji urad za državno finančno gospodarstvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
kómoren1 -rna -o prid. (ọ̑) lit., glasb. ki se izvaja, predvajaa) z manjšim številom izvajalcev: komorna glasba;
komorno petje / komorna gledališka umetnost / komorna zasedba b) za manjše število poslušalcev: komorni koncert / komorno filmsko delo / izvedbi je dal izrazito komorni ton // ki sestoji iz manjšega števila izvajalcev: komorni ansambel; komorni pevski zbor; ustanovili so stalno komorno skupino / komorno gledališče
♦ fiz., glasb. komorni ton ton, ki služi kot izhodišče za uglaševanje glasbenih instrumentov; metal. komorna peč peč z enim ali več zaprtimi prostori za ogrevanje (različnih) materialov; zgod. komorni prokurator v stari Avstriji pravobranilec v pravdah, ki zadevajo pravice in koristi vladarja, države, dežele ali dobrodelne ustanovekómorno prisl.:
komorno zasnovan spored
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
kómornica in komórnica -e ž (ọ̑; ọ̑) zgod. naslov za žensko plemiškega rodu, ki je v pomoč vladarici: cesarica s svojimi komornicami
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
kómornik in komórnik -a m (ọ̑; ọ̑) 1. zgod. visok uslužbenec na vladarskem dvoru, odgovoren zlasti za gospodarska ali finančna vprašanja: kralj je sklical svoje komornike / bil je imenovan za častnega komornika 2. vladarjev, plemičev osebni služabnik: spletke komornikov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
komtúr -ja m (ū) zgod. predstojnik viteškega reda: postal je komtur;
vojvode in redovni komturji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
komúna -e ž (ȗ) 1. publ. občina: razvite in nerazvite komune / sedež komune 2. polit., v socializmu družbenoekonomska in politična samoupravna skupnost kot enota socialistične družbe: vloga komune;
občina kot komuna 3. zgod., v srednjem veku mesto s precejšnjo samostojnostjo, samoupravo: razvoj komun v Franciji in Italiji / mestne komune
♦ zgod. pariška komuna vodstvo, oblast delavskega razreda v Parizu leta 1871
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
komunár -ja m (ā) zgod. udeleženec pariške komune; komunard: nastopili so proti komunarjem / pariški komunarji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
komunárd -a m (ȃ) 1. zgod. udeleženec pariške komune: preganjanje komunardov / pariški komunardi 2. ekspr. komunist: sodeluje s komunardi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
komunístičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na komuniste ali komunizem: države nekdanjega komunističnega bloka;
komunistična kontinuiteta;
komunistična preteklost vzhodnih držav;
komunistična revolucija;
mednarodno delavsko in komunistično gibanje / komunistični režim, sistem; komunistična družba, država; komunistična mladina; komunistične organizacije / komunistični voditelji; komunistična elita, oblast; sestanek predstavnikov komunističnih partij, strank / komunistični simboli; komunistična ideja, ideologija, propaganda; komunistična literatura / komunistični totalitarizem; komunistični zločini; komunistična diktatura; komunistično nasilje / ustanovitev Komunistične partije Jugoslavije
♦ zgod. Komunistični manifest manifest komunističnega gibanja, ki sta ga sestavila Marx in Engels; Komunistična internacionala mednarodno združenje komunističnih organizacij od 1919 do 1943
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
komunízem -zma m (ī) načeloma brezrazredna gospodarsko-družbena ureditev, ki temelji na podružbljenju proizvajalnih sredstev, želji po odpravi izkoriščanja in delitvi dobrin po potrebah: živeti v komunizmu;
padec, propad, zlom komunizma;
prehod iz komunizma v demokracijo in kapitalizem;
boj, upor proti komunizmu / jugoslovanski, kitajski, sovjetski komunizem; izgradnja komunizma; socializem kot prehodno obdobje med kapitalizmom in komunizmom; borci za komunizem / obsodba brezbožnega komunizma; zločini komunizma; žrtve komunizma; resnica o komunizmu // gibanje za tako ureditev: komunizem se je krepil; nasprotniki komunizma; boji, obračuni s komunizmom // nazor, ideologija, ki si prizadeva za tako ureditev: prelom s komunizmom; verjeti v komunizem; biti preganjan zaradi komunizma / utemeljitelj znanstvenega komunizma
♦ soc. utopični komunizem; zgod. vojni komunizem prva leta po oktobrski revoluciji strogi politični in gospodarski ukrepi; komunizem s človeškim obrazom milejša, ideološko bolj popustljiva, odprta oblika komunizma, zlasti v Srednji in Vzhodni Evropi v 60. letih 20. stoletja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
kondotjêr -a in -ja tudi condottiere -a [druga oblika kondotjêre] m (ȇ) zgod. poveljnik najemniške vojaške enote v Italiji: bronasti kip kondotjera;
bil je sin beneškega kondotjera
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
kongrés tudi kongrès -ésa m (ẹ̑; ȅ ẹ́) 1. po pristojnosti najvišji sestanek odposlancev politične, strokovne organizacije, združenja, zlasti v državnem ali mednarodnem merilu: udeležiti se kongresa;
zdravniki so imeli v Moskvi kongres;
organizirati, sklicati kongres;
mednarodni, svetovni kongres / gozdarski, slavistični kongres; redni, ustanovni kongres; kongres geologov // ekspr. udeleženci takega sestanka: o tem lahko odloča edinole kongres / publ. kongres dela plenarno in v komisijah 2. v Združenih državah Amerike zakonodajno telo, parlament: kongres ni sprejel proračuna v celoti;
predsednik je predložil kongresu osnutek zakona 3. v nekaterih državah organizacija, zlasti politična: zasedanje indijskega kongresa
♦ rel. evharistični kongres; zgod. dunajski kongres kongres leta 1815 na Dunaju, na katerem je bila ustanovljena sveta aliansa; ljubljanski kongres kongres predstavnikov svete alianse v Ljubljani leta 1821
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
kontribúcija -e ž (ú) 1. dajatev, ki se določi pripadnikom okupirane ali premagane države, vojna odškodnina: Nemci so morali plačati velike kontribucije / vojna kontribucija 2. zgod., v stari Avstriji podložnikova dajatev zemljiškemu gospodu, zlasti za vojne namene: pobirali so kontribucijo 3. knjiž. dajatev, prispevek sploh: kontribucija članic Organizacije združenih narodov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
konvènt -ênta tudi -énta m (ȅ é, ẹ́) 1. rel. samostan, zlasti beraškega reda: poslali so ga v konvent / frančiškanski, uršulinski konvent s cerkvijo 2. knjiž. zbor, zborovanje: sklicati konvent / literarni konvent
♦ zgod. Nacionalni konvent ustavni organ z izvršilno oblastjo v Franciji od 1792 do 1795
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
kónzul -a m (ọ̑) 1. uradni predstavnik, ki zastopa koristi države in njenih državljanov v tuji državi: avstrijski konzul v Ljubljani / generalni konzul konzularni predstavnik najvišje stopnje
♦ pravn. konzul konzularni predstavnik, za stopnjo nižji od generalnega konzula; častni konzul predstavnik, ki zastopa v državi zlasti trgovinske koristi tuje države2. zgod. vsak od dveh najvišjih državnih uradnikov v rimski republiki: izvolitev konzula // v francoski revoluciji vsak od treh najvišjih državnih uradnikov:
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
koróški -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na Korošce ali Koroško: koroška dežela, zemlja / koroški plebiscit; koroška narečna skupina / prirediti koroško-primorski večer
♦ zgod. ustoličevanje koroškega vojvode
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
koséz -a m (ẹ̑) zgod. pripadnik sloja svobodnjakov, navadno družinikov v zgodnji fevdalni dobi: kosezi in starešine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
krajíšnik -a m (ȋ) knjiž. prebivalec mejnega ozemlja kake države, dežele: izseljevanje krajišnikov / krajišniki Furlanije // zgod. vojak Vojne krajine: četa krajišnikov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
kraljévski -a -o prid. (ẹ́) 1. nanašajoč se na kralje: kraljevska hiša, krona / kraljevska oblast / pripeljala se je kraljevska dvojica kralj in kraljica / njegovo kraljevsko veličanstvo
● ekspr. kraljevska igra šah2. ekspr. izredno lep, veličasten: na hribu je stal kraljevski hrast / imel je naravnost kraljevsko postavo // zelo velik, obilen: prejel je kraljevsko plačilo / kraljevski obed
♦ vrtn. kraljevska begonija begonija z velikimi srebrno progastimi listi in rdečimi cveti; zgod. kraljevska kmetija fevdalcu podeljena nemška kolonizacijska enota, ki obsega približno 50 hakraljévsko prisl.:
(po) kraljevsko kositi; kraljevsko nagraditi; kraljevsko miren obraz
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
kŕfski -a -o prid. (ȓ) nanašajoč se na otok Krf: krfsko prebivalstvo
♦ zgod. krfska deklaracija izjava zastopnikov Srbije in Jugoslovanskega odbora na Krfu leta 1917 o ustanovitvi kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
krížar -ja m (ȋ) 1. zgod., v srednjem veku udeleženec križarske vojne: poveljnik križarjev / zbirati križarje 2. knjiž., ekspr. navdušen pristaš, zlasti desničarsko usmerjene miselnosti: nacionalistični križarji 3. sodelavec revije Križ (na gori): križarji in dejanjevci
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
krížarstvo -a s (ȋ) zgod., v srednjem veku dejavnost križarjev: naveličal se je križarstva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
kronologíja -e ž (ȋ) 1. knjiž. časovna opredelitev, določitev, navadno po zaporedju dogajanja, nastajanja: sestaviti kronologijo stranke;
kronologija pesmi 2. zgod. veda o merjenju, delitvi časa: predavati kronologijo;
utemeljitelj moderne kronologije;
kronologija in arheologija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
kurénda -e ž (ẹ̑) zgod. javno pisno obvestilo, okrožnica: prevajati kurende
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
kúrija -e ž (ú) 1. v stari Avstriji volilna skupina za državni ali deželni zbor, temelječa na družbenih razredih: veleposestniška kurija / volitve po kurijah 2. rel. rimske kongregacije, sodišča in uradi skupaj: preureditev kurije / (rimska) kurija
♦ zgod. kurija pri starih Rimljanih skupnost več gensov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
kvéstor -ja m (ẹ́) 1. v Italiji najvišji policijski uradnik v provinci: župan in kvestor / biti imenovan za kvestorja 2. zgod., pri starih Rimljanih nižji uradnik, izvoljen za eno leto, ki vodi finančne zadeve: kvestorji in cenzorji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
lándsknéht -a m (ȃ-ẹ̑) zgod. najemniški vojak pešec v nemških deželah od 15. do 17. stoletja: napad landsknehtov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
langobárdski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na Langobarde: langobardska kultura
♦ zgod. langobardski limes nekdaj limes na vzhodnem obrobju Furlanije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
lastníški -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na lastnike, lastništvo ali lastnino: imeti močen lastniški čut / lastniški odnosi / lastniški spori / lastniški certifikat potrdilo o določenem deležu lastninske pravice do denacionaliziranega premoženja
♦ zgod. lastniška cerkev v srednjem veku cerkev, ki je privatna last fevdalca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
lateránski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na Lateran v Rimu: lateranska bazilika
♦ zgod. lateranska pogodba pogodba med Vatikanom in Italijo leta 1929, s katero se prizna Vatikanu državna suverenost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
legitimíst -a m (ȋ) zgod. pristaš legitimizma: politično je bil legitimist
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
legitimízem -zma m (ī) zgod. nazor, da ima vladar nedotakljivo pravico do prestola: biti zagovornik legitimizma // nazor, da je obstoječa politična ureditev v monarhiji nedotakljiva: legitimizem ni upošteval vedno bolj perečega narodnostnega vprašanja v Avstro-Ogrski
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
libertín -a m (ȋ) 1. zgod., pri starih Rimljanih nekdanji suženj, ki mu je gospodar dal svobodo; osvobojenec: libertini in patroni 2. knjiž. svobodomislec: biti po nazorih libertin
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
límes -a m (ȋ) zgod., nekdaj utrjena meja: glavne postojanke limesa / langobardski limes na vzhodnem obrobju Furlanije; rimski limes po Donavi in Renu ter med njima
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
lisíca2 -e ž (í) 1. psu podobna zver rdečkasto rjave barve s košatim repom: lisica bevska, laja;
lisica je požrla, vzela kokoš;
nastaviti lisici past;
lov na lisico;
biti zvit kot lisica / ekspr. lisica zvitorepka
● ekspr. kraj, kjer ti lisica lahko noč vošči samoten, odmaknjen kraj, zlasti blizu gozda// lisičja samica: lisica in lisjak 2. pog. lisičje krzno: imeti lisico okoli vratu;
plašč, obrobljen z lisico / srebrna lisica krzno severne lisice, dobljeno pozimi3. ekspr. zvit, prebrisan človek, zlasti ženska: ne zaupam ji, to je lisica / zvita lisica 4. mn. priprava za vklepanje aretirancev, zapornikov: imeti lisice na rokah;
natakniti, sneti komu lisice;
razkleniti lisice / zločinec je bil v lisicah 5. nav. mn. naprava, ki se namesti na kolo nepravilno parkiranega vozila in mu onemogoči vožnjo: natakniti lisice na kolo;
redarji so sneli lisice z avtomobila;
pobuda za razpis referenduma o uvedbi lisic;
vklenitev, zaklenitev vozila z lisicami
♦ šport. lov na lisico razvedrilno smučanje, pri katerem udeleženci zasledujejo in iščejo izurjenega smučarja, ki predstavlja lisico; radioamatersko tekmovanje, pri katerem se z radijskimi sprejemniki iščejo skrite radijske oddajne postaje; zgod. lisica srednjeveška mučilna priprava za stiskanje palcev; zool. morska lisica morski pes z mečasto podaljšano repno plavutjo, Alopias vulpes; puščavska lisica majhna, lisici podobna severnoafriška zver z velikimi uhlji; fenek; obtečajna, polarna ali severna lisica v tundri živeča lisica, ki ima poleti pepelnat, pozimi bel kožuh, Alopex lagopus
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
ljubljánski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na Ljubljano: dijaki ljubljanskih gimnazij;
kmetje iz ljubljanske okolice;
ljubljanske ulice;
star. ljubljansko mesto Ljubljana / gosta ljubljanska megla / preurejati ljubljanski grad; iti na Ljubljanski grad; urednik Ljubljanskega zvona; ljubljanska nadškofija; Ljubljansko barje; Ljubljansko polje ravnina, severno od Ljubljane
● šalj. on je ljubljanska srajca po rodu Ljubljančan
♦ gastr. ljubljanski zrezek pariško paniran zrezek, nadevan z gnjatjo in jajčno jedjo; ljubljanska salama salama z nadevom iz drobneje sesekljanega govejega mesa in slanine; vrtn. ljubljanska ledenka glavnata spomladanska solata s krhkimi listi; zgod. ljubljanski kongres kongres predstavnikov svete alianse v Ljubljani leta 1821; sam.:, pog. prosim pet dek ljubljanske pet dekagramov ljubljanske salame
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
ljúdski -a -o prid. (ȗ) 1. nanašajoč se na ljudstvo:a) velike ljudske manifestacije;
ljudske sile;
udeležiti se ljudskega zborovanja / ekspr. najširše ljudske množice / ljudska knjižnica; zastar. ljudska šola osnovna šola; ljudsko štetje / svet za ljudsko obrambo b) ljudska prosveta, vzgoja / ljudski običaji; ljudska govorica; ljudska miselnost; po ljudskem verovanju / ljudska veselica; ljudsko vozilo / ljudski pesnik; ljudski pisatelj pisatelj, ki piše za preproste, manj izobražene sloje; ljudski plesi; ljudska izdaja knjige izdaja v veliki nakladi in preprosti opremi; belokranjska ljudska noša; ljudska pesem pesem, ki se zlasti v péti obliki širi, ohranja in pri tem bolj ali manj spreminja; zbirati ljudsko blago dokumente ljudske kulture; ljudska glasbila c) ljudsko trpljenje / ljudska revolucija revolucija ljudskih množicč) čutil je ljudsko zavist zavist ljudi2. nanašajoč se na oblast, nastalo med narodnoosvobodilnim bojem in ljudsko revolucijo: ljudska oblast / ljudski komisar v Sovjetski zvezi, do 1946 visok državni funkcionar, odgovoren za določeno področje državne uprave; ljudski odbor med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 organ državne oblasti za določeno območje; ljudski poslanec; ljudska fronta demokratične stranke in skupine okoli komunističnih partij za boj proti fašizmu po 1935; seja ljudske skupščine / prva leta po 1945 Ljudska republika Slovenija [LRS] 3. navadno v povedni rabi prijazen do preprostih, manj izobraženih slojev prebivalstva: predsednik je preprost in ljudski;
ta zdravnik je premalo ljudski 4. star. ki ni domač, tuj: domači in ljudski mlatiči;
stanovati v ljudski hiši;
posestvo je prišlo v ljudske roke
● ljudski umetnik častni naziv za umetnika, ki se posebno odlikuje; ekspr. to je bila prava ljudska igra zelo razširjena, splošno priljubljena; zastar. v nesreči ni bilo ljudskih žrtev človeških; ekspr. začelo se je pravo ljudsko slavje z zelo veliko udeležbo; preg. ljudski glas, božji glas ljudsko mnenje je navadno pravilno, odločujoče
♦ jezikosl. ljudski jezik jezik socialno in izobrazbeno navadno preprostejših slojev prebivalstva; ljudska etimologija (nestrokovno) razlaganje izvora besed po slučajni podobnosti; lit. ljudska igra igra, ki obravnava probleme preprostejših, navadno kmečkih ljudi; polit. ljudska demokracija demokracija, v kateri ima oblast delavski razred; rel. uvajati ljudsko petje petje vernikov v cerkvi; zgod. ljudski tribun zakoniti predstavnik plebejcev pri starih Rimljanihljúdsko prisl.:
ljudsko drastičen humor; sam.: zdaj si mora pri ljudskih služiti kruh; pog. zapojmo kakšno ljudsko ljudsko pesem; delati škodo na ljudskem, po ljudskem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
lóndonski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na London: ogledovati si londonske znamenitosti / londonska megla; publ. londonski sporazum londonski memorandum
● ekspr. danes je prava londonska megla zelo gosta megla
♦ agr. londonski peping kakovostno zimsko jabolko z izrazitimi robovi pri muhi; zgod. londonski memorandum 5. oktobra 1954 podpisani memorandum o soglasju med vladami Velike Britanije, Združenih držav Amerike, Italije in Jugoslavije o Svobodnem tržaškem ozemlju; londonski pakt pogodba med antanto in Italijo leta 1915 glede ozemlja Avstro-Ogrske, ki ga Italija dobi, če stopi v vojno na strani antante; londonska begunska vlada jugoslovanska vlada, ki je od 6. avgusta 1941 do konca vojne delovala v Londonu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
lôvec -vca m (ó) 1. kdor se ukvarja z lovom: lovci gredo na lov;
lovec je ustrelil zajca, zasledil srnjaka;
izkušen, strasten lovec;
lovec s puško in psom;
lovci in ribiči / divji lovec ki se ukvarja z divjim lovom; poklicni lovec; šalj. nedeljski lovec neizkušen, nespreten; lovec na volkove // kdor išče, zasleduje žival, da bi jo ujel, ubil: lovec tjulnjev; lovci na kite / ekspr. lovci biriči so iskali rokovnjače // pog. lovski čuvaj: zankarji so zbežali pred lovcem; dobiti službo lovca / grajski lovec; revirni lovec 2. nav. ekspr., navadno v zvezi z na kdor si zelo prizadeva, da si kaj pridobi: obstopili so ga lovci na avtograme;
lovec na denar, odlikovanja / publ. lovci na daljave (smučarski) skakalci / lovci na zlato, za zlatom iskalci zlata / lovec na glave kdor išče strokovnjake, primerne za določeno delovno mesto, in jih poskuša prepričati, naj sprejmejo zaposlitev pri drugem delodajalcu3. šah. šahovska figura, ki se giblje v diagonalnih smereh: vzeti kmeta z lovcem;
raznobarvna lovca / črnopoljni lovec 4. lovsko letalo: lovci so se vzdignili v zrak;
sovražni lovci in bombniki / reaktivni lovec
♦ etn. lovci na glave pri prvotnih ljudstvih zbiralci človeških glav pri napadu na sovražna plemena, da bi bile za trofeje; lov. lovec čaka lisico; voj. lovec v nekaterih državah vojak enote, izurjene za boj s tanki, za operacije v gorah ali za boj proti gverilcem; zgod. takrat je bil človek že lovec, ne več samo nabiralec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
lóža1 -e ž (ọ́) 1. majhen prostor z nekaj sedeži in posebnim vhodom, zlasti v gledališču: iz te lože se dobro vidi na oder;
sedeti v loži;
gledalci v ložah;
imeti sedež v loži;
pog. dobil je ložo ložni sedež, ložne sedeže / balkonske razvrščene v isti višini kot balkon, parterne lože razvrščene okoli parterja; lože I. reda razvrščene med parternimi in balkonskimi ložami / novi gostinski lokal ima tudi nekaj lož za zaključene družbe separejev2. manjši (zastekljen) prostor za vratarja: stopil je k loži, da bi dobil pojasnilo;
vratarja ni bilo v loži / oddati hotelski ključ v vratarjevi, vratarski loži 3. zgod., navadno v zvezi framasonska, prostozidarska loža osnovna organizacijska enota framasonov: biti član framasonske lože // prostor za sestanke takih enot: sprejem novih članov v loži 4. enota organizacije sploh, zlasti tajne: zaupal mu je, ker je bil član iste lože
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
ludíst2 -a m (ȋ) zgod., v Angliji pripadnik gibanja, ki se je v začetku 19. stoletja z uničevanjem tovarniških strojev borilo proti uvajanju strojnega dela: zmota ludistov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
madžarón -a m (ọ̑) slabš. pripadnik nemadžarskega naroda, zavzemajoč se za madžarizacijo: zagrizen madžaron
♦ zgod. madžaron na Hrvaškem, sredi 19. stoletja pristaš hrvaško-ogrske stranke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
madžárski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na Madžare ali Madžarsko: madžarski jezik / madžarska nogometna reprezentanca / madžarska kuhinja
♦ vet. madžarski ovčar; zgod. madžarska revolucija socialistična revolucija leta 1919 na Madžarskem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
magíster -tra m (í) 1. akademski naslov, ki ga podeli univerza ali visoka šola, za stopnjo nižji od doktorja: študirati za magistra;
postati magister tekstilne tehnologije / magister farmacije kdor diplomira na fakulteti ali na oddelku za farmacijo / kot pristavek k imenu magister XY // kdor ima magistrski naslov: inštitut želi zaposliti več doktorjev in magistrov 2. pog. (diplomirani) farmacevt: navodilo za uporabo zdravila mu je dal magister / kot nagovor gospod magister 3. nekdaj predavatelj, učitelj humanističnih znanosti: bil je prizadeven magister // naslov človeka z najvišjo stopnjo akademske izobrazbe: magister teologije
♦ zgod. magister pri starih Rimljanih najvišji vojaški poveljnik konjenice ali pehote
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
magistrát -a m (ȃ) 1. v 19. stoletju in prvih desetletjih 20. stoletja upravni organ mestne samouprave v nekaterih večjih mestih: odlok magistrata;
pristojnost magistrata / ljubljanski magistrat / imeti opravek na magistratu 2. stavba, kjer je kdaj imel sedež ta upravni organ: oboki magistrata;
trg pred magistratom
● ekspr. iti na magistrat v Ljubljani poročiti se3. zgod., pri starih Rimljanih državni uradnik, izvoljen za eno leto: oblast magistratov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
magistratúra -e ž (ȗ) 1. nekdaj magistrski naslov: dokončana tretja stopnja z magistraturo 2. zgod., pri starih Rimljanih služba magistrata: magistrature so bile v rokah patricijev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
magnát -a m (ȃ) nav. ekspr. zelo bogat in vpliven človek: poročila se je z nekim magnatom / dolarski, industrijski magnat / ti si mi pravi magnat; pren. vaški magnat
♦ zgod. pripadnik višjega plemstva v stari Ogrski in stari Poljski
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
májniški -a -o prid. (á) majski: bil je krasen majniški dan / majniška jutra / vreme je bolj aprilsko kot majniško
♦ bot. majniška kolobarnica užitna goba, ki raste spomladi in katere meso ima duh po moki, Calocybe georgii; šol. majniški izlet izlet proti koncu šolskega leta, navadno meseca maja; zgod. majniška deklaracija izjava jugoslovanskih poslancev v dunajskem parlamentu leta 1917 o zahtevah jugoslovanskih narodov v Avstro-Ogrskiizjava slovenskih opozicijskih strank leta 1989 z zahtevo po suvereni državi slovenskega naroda
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
majordóm -a m (ọ̑) 1. zgod., v frankovski državi upravitelj dvora, kraljevih posestev: dolžnosti majordoma;
politični vpliv majordomov 2. v dvorskem, plemiškem okolju višji uslužbenec, ki vodi gospodinjstvo in nadzoruje služabništvo: knezov majordom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
májski -a -o prid. (á) nanašajoč se na maj: bil je lep majski dan;
majske prireditve / majski večeri / majsko sonce
♦ šol. majski izlet izlet proti koncu šolskega leta, navadno meseca maja; zgod. majska deklaracija izjava jugoslovanskih poslancev v dunajskem parlamentu leta 1917 o zahtevah jugoslovanskih narodov v Avstro-Ogrski; zool. majski hrošč hrošč rjave barve, s pahljačastimi tipalnicami, ki se v velikih množinah pojavlja vsako četrto leto, Melolontha vulgaris
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
majúskula -e ž (ȗ) 1. zgod. pisava, pri kateri so vse črke enako visoke: rokopis, pisan v majuskuli 2. knjiž. vélika črka: okrašene majuskule
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
máli2 -a -o prid. (ȃ; sam. iz prislova ā) 1. določna oblika od majhena) mali in veliki kazalec;
razložiti male krožnike;
odsekati si mali prst;
zvoniti z malim zvonom;
male in velike črke;
otroci jedo pri mali mizi, odrasli pa pri veliki;
velika in mala začetnica;
mala žlička;
v svojem malem stanovanju;
mala vrata b) pog.: mali golaž;
malo pivo c) spori v malih kolektivih;
mali narodi č) topovi z malimi dometi d) poznal je njegove male in velike sposobnosti;
te male spremembe nas ne bodo rešile e) z malimi otroki se je rajši igrala kot z velikimi;
kaj dela tvoj mali sin f) mala kmetija, trgovina;
male tovarne se združujejo z velikimi / mali kmet; mala buržoazija drobna buržoazija / mali uradniki / mala kmečka, zemljiška posest drobna posestg) male in velike napake h) naveličal sem se tega malega, skromnega življenja / Mala Azija; Mala vas; kot pristavek k imenu Pipin Mali 2. v zvezi mala potreba izločanje seča: mala in velika potreba / opraviti, opravljati malo potrebo; iti na malo potrebo
● nar. mali božič praznik (svetih) treh kraljev; mali bratranec sin očetovega ali materinega bratranca ali sestrične; publ. mali človek človek brez važnejšega družbenega položaja in brez velikega premoženja; publ. mali ekran televizija; mali golf golf na manjšem igrišču s poenostavljeno tehniko igranja; mali hlapec hlapec, ki opravlja lažja, preprostejša dela; (mali) oglas krajša objava, obvestilo v časopisu v zvezi s trgovskimi posli, službo, osebnimi zadevami; (mali) oglasi rubrika v časopisu s takimi obvestili; ekspr. imeti kaj v malem prstu dobro znati, poznati kaj; star. mali srpan julij; mali stric očetov ali materin bratranec; star. mali traven april; mali voz ozvezdje v obliki voza, katerega najsvetlejša zvezda je Severnica; publ. mala Evropa devet evropskih držav, ki so povezane v Evropsko gospodarsko skupnost; nar. mala južina popoldanska malica; nar. mala maša mali šmaren; mala matura nekdaj zaključni izpit po nižji srednji šoli; mala plošča gramofonska plošča s premerom 17 cm; mala šola organizirana nekajmesečna predšolska vzgoja; ekspr. biti v malih nebesih zelo srečen; živi ko mali bog zelo dobro, v izobilju
♦ anat. mali možgani del možganov za ravnotežje; mali krvni obtok del krvnega obtoka, pri katerem teče kri skozi pljuča; mala krivina vbočeni del želodca, ki je obrnjen na desno in navzgor; astron. mali planet asteroid; Mali medved ozvezdje severne nebesne polute, katerega najsvetlejša zvezda je Severnica; bot. mali zimzelen; mala kopriva; mala štorovka; etn. mali kruhek pecivo iz ržene moke in medu, oblikovano navadno v izrezljanih lesenih modelih; fiz. mala kalorija enota za merjenje toplote, tisočina kalorije; glasb. mali f četrti ton v mali oktavi; gled. mali oder gledališče, ki uprizarja krajša, modernistična, eksperimentalna gledališka dela; lov. mali lov lov na manjšo ali zaradi načina lova manj pomembno divjad; mala divjad manjša in zaradi načina lova manj pomembna divjad; rel. mali greh kršitev božje postave v majhni stvari ali v veliki stvari, pa ne z jasnim spoznanjem in popolnim privoljenjem; mali šmaren praznik Marijinega rojstva 8. septembra; soc. mali kmet kmet, ki ima navadno do 5 ha zemlje; mali lastnik drobni lastnik; šah. mala rokada rokada na kraljevo stran; šport. mali nogomet pri katerem igra navadno šest igralcev na sorazmerno manjšem igrišču; vet. male živali domače živali razen goveda, konja; zgod. mala antanta zveza med Čehoslovaško, Jugoslavijo in Romunijo po prvi svetovni vojni; zool. mali skovik; mala rovka máli -a -o sam.:
pog. ta mali je še v plenicah mali; evfem. ta mali moški spolni ud; mali, pridi sem; evfem. ta mala žensko spolovilo; janez, pisano z malo; malo in veliko se je zbiralo; vzeli so mu še tisto malo, kar je imel; že od malega je tak od otroških let; zastar. z malega je tako navajen od malega, od otroških let; nar. s to stvarjo smo na malem malo je je še ostalo, skoraj smo jo porabili; ekspr. malo po malem je začelo deževati pomalem; v malem je počenjal to, kar so delali drugi v velikem; z malim je zadovoljen; popil je nekaj malega; ekspr. zna do malega vse vse; skoraj vse; ekspr. zima je bila do malega brez snega skoraj; pog. vredno je po ta malem tisoč evrov najmanj tisoč evrov; Slovenija je Evropa v malem; preg. iz malega raste veliko; preg. kdor z malim ni zadovoljen, velikega vreden ni;
prim. majhen, mala, mali1,
malo, manj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
málonémški -a -o prid. (ȃ-ẹ́) zgod. nanašajoč se na politično gibanje za združitev Nemcev brez Nemcev v Avstro-Ogrski: malonemški načrt združenja nemških držav okoli Prusije / malonemška stranka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
mamelúk -a m (ȗ) 1. zgod., nekdaj vojak enote turško-egiptovske vojske v Egiptu, ki si je pridobila oblast: oddelek mamelukov // konjenik Napoleonove telesne garde iz Egipta: hraber mameluk 2. knjiž., slabš. kdor služi tujim političnim interesom: nemškutarski mameluk
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
mandát -a m (ȃ) 1. pravn. pogodba o opravljanju poslov za drugega, naročilo: mandat je potekel;
prekoračitev mandata / dati komu mandat // listina o tej pogodbi: pokazal je mandat 2. pooblastilo za opravljanje določene funkcije v kakem organu: odpovedati se mandatu;
dati, dobiti, podaljšati mandat;
poslanski mandat;
mandat članov upravnega odbora / sprejeti, vrniti mandat za sestavo nove vlade 3. zgod., med obema vojnama pooblastilo, ki ga da mednarodna organizacija določeni državi za upravljanje kakega ozemlja: dati državi mandat nad deželo // ozemlje, ki ga upravlja kaka država po pooblastilu mednarodne organizacije: Palestina je po prvi svetovni vojni postala britanski mandat / na ozemlju bivšega francoskega mandata 4. zgod. ukaz, ki spreminja prejšnje pravno stanje: izdati mandat;
cesarjev mandat;
mandat o tiskanju knjig
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
mandáten -tna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na mandat: mandatna doba voljenih funkcionarjev / bivše kolonije izročiti v mandatno upravo
♦ pravn. mandatni postopek civilni postopek, v katerem se izda odločba, ne da bi se preiskovala utemeljenost zahteve in zaslišal nasprotnik; mandatna kazen denarna kazen, ki se izreče in plača na kraju samem; mandatna pogodba pogodba o opravljanju poslov za druge, naročilo; zgod. mandatno ozemlje med obema vojnama ozemlje, ki ga upravlja kaka država po pooblastilu mednarodne organizacijemandátno prisl.:
mandatno kaznovati koga
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
manifést -a m (ẹ̑) 1. javna, navadno slovesna izjava, razglas: izdati manifest;
pisati navdušene prvomajske manifeste / podpisati manifest / ekspr. Zdravljica je Prešernov politični manifest
♦ zgod. Komunistični manifest manifest komunističnega gibanja, ki sta ga sestavila Marx in Engels2. pravn. listina, v kateri je naveden tovor, ki ga prevaža ladja ali letalo v mednarodnem transportu: sestaviti manifest;
ladijski, letalski manifest
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
manípel -pla m (í) zgod., pri starih Rimljanih vojaška enota iz dveh ali treh centurij: poveljevati maniplu
♦ rel. manipel nekdaj liturgično oblačilo za na roko iz istega blaga kot mašni plašč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
márčen -čna -o prid. (á ā) nanašajoč se na marec: topel marčni dan;
marčno sonce / marčna seja državnega zbora; marčna številka časopisa // zgod. nanašajoč se na marec 1848 v stari Avstriji: marčni dogodki; marčna revolucija revolucija z zahtevo po ustavi, volilni pravici in narodnih pravicah nenemških narodov marca 1848 v stari Avstriji
♦ bot. marčna voščenka užitna lističasta goba sive barve, ki raste zgodaj spomladi; marčnica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
márka -e ž (ȃ) 1. do 2002 denarna enota Nemčije, Finske: vstopnina je pet mark / finska, nemška marka // bankovec ali kovanec v vrednosti te enote: šop mark 2. navadno v zvezi konvertibilna marka denarna enota Bosne in Hercegovine: posel je vreden 3 milijone konvertibilnih mark / bosanska marka // bankovec ali kovanec v vrednosti te enote:3. star. znamka: s starih pisem je potrgal marke / razdeljevati blago po markah / zastar. (pasja) marka (pasja) znamka
♦ grad. marka oznaka za kakovost betona; zgod. marka v frankovski državi večja grofija ob državni meji; pri starih Germanih najmanjša teritorialna enota pri prehodu iz rodovnega v fevdalni red, srenja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
maršál -a m (ȃ) 1. najvišji naslov, ki se lahko podeli vrhovnemu komandantu: predlagati koga za maršala / maršal Tito / pog. Maršal Josip Broz-Tito2. v nekaterih državah najvišji čin v kopenski vojski ali v letalstvu ali nosilec tega čina: postati maršal / letalski maršal
● ekspr. popotni maršal vodja potovanja
♦ voj. popotni maršal v nekaterih državah vodja enot na pohodu, ki skrbi, da pohod poteka po maršruti; zgod. maršal v fevdalizmu kdor skrbi za konje in konjske hleve na dvoru; dvorni maršal v nekaterih državah vodja dvornega urada, dvorni upravitelj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
maršalát -a m (ȃ) v socializmu, pog. kabinet predsednika Socialistične federativne republike Jugoslavije maršala Tita: obrniti se na maršalat;
poslati pismo na maršalat
♦ zgod. dvorni maršalat v nekaterih državah urad, ki ureja zasebne politične funkcije šefa države
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
maršálstvo -a s (ȃ) v nekaterih državah čin ali služba maršala: podelili so mu maršalstvo
♦ zgod. dvorno maršalstvo v nekaterih državah urad dvornega maršala
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
martolóz -a m (ọ̑) 1. zgod., v fevdalni Turčiji pripadnik plačanih obmejnih enot, navadno kristjan: turški martolozi 2. nav. ekspr., nekdaj vojaški ubežnik, razbojnik: kradel je kot martoloz
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
masón -a m (ọ̑) zgod. framason, prostozidar: organizacije masonov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
masónski -a -o prid. (ọ̑) zgod. framasonski, prostozidarski: masonski nazori / masonska loža
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
masónstvo -a s (ọ̑) zgod. framasonstvo, prostozidarstvo: biti pod vplivom masonstva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
mèč1 mêča m (ȅ é) 1. orožje z držajem in dolgim ravnim rezilom za sekanje in vbadanje: meč se sveti;
izdreti, izvleči meč;
nositi meč;
vitez si je opasal meč;
potegniti meč iz nožnice;
prijeti za meč;
zamahniti z golim mečem;
krvav meč;
oster meč;
ročaj meča;
slišalo se je žvenketanje mečev;
boj, udarec z mečem;
star. vihteti bridke meče ostre;
svetli meč;
zvezda repatica je bila kakor ognjen meč / dvorezen meč ki ima rezilo na obeh straneh; pren., ekspr. ostri meč mitraljezov je sekal skozi noč // šport. sablja z rokobranom, topim rezilom in zaščitno kroglico na koncu za športno sabljanje: učiti se držati meč; tekmovalec z mečem 2. knjiž., z oslabljenim pomenom, z rodilnikom kar se pojavlja z veliko močjo, silo: verjeti v meč pravice;
žareči meči usode / pretresel nas je meč tujega gorja 3. nar. zahodno gladijola: na vrtu so visoko pognali meči
● star. meči se bliskajo boj je; star. potegniti, prijeti, zgrabiti za meč začeti se bojevati, pripraviti se na boj; star. končati pod mečem biti obglavljen; ekspr. zatreti kaj z ognjem in mečem s silo, nasilno, z orožjem; nad glavo mu visi Damoklejev meč je v nenehno preteči nevarnosti; ekspr. kdo bi si mislil, da je ta človek tak dvorezen meč človek, ki se kaže drugačnega, kot je; ekspr. križanje mečev boj, navadno z meči; nasprotovanje mnenj, nazorov; požiralec mečev artist, ki si med nastopom navidezno potiska v grlo rezilo meča; star. uma svetli meč razum, pamet
♦ etn. ples z meči pri nekaterih prvotnih ljudstvih moški ples, pri katerem plesalci delajo figure z meči; igr. meč pri briškoli igralna karta s podobo meča; zgod. dva meča v fevdalizmu državna in cerkvena oblast
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
mêja -e stil. -é ž, rod. mn. mêj in mejá (é) 1. črta, ki ločuje, razmejuje države ali ozemlja: meja poteka, teče po vrhovih gor;
označiti mejo;
državna, občinska meja / ta meja je strateška, utrjena / Slovenija in Hrvaška sta podpisali dogovor o skupnem nadzoru meje / prestopiti mejo / zelena meja območje državne meje med mejnimi prehodi, zlasti nenaseljeno, gozdnato / publ. položaj na meji je napet mejni državi sta na meji pripravljeni za morebiten spopad// črta, ki ločuje, razmejuje zemljišča, parcele: kositi čez mejo; meje po katastrski mapi / soseda se tožita zaradi meje / meje igrišča so slabo označene 2. s prilastkom kar ločuje, razmejuje kaj sploh: jezikovne, pojmovne meje;
meja med poezijo in prozo;
meja med vzdrževalnimi in obnovitvenimi stroški je bolj ali manj premična / knjiž. meja ločnica 3. mn., publ., s prilastkom področje, območje: država je po vojni razširila svoje meje / z oslabljenim pomenom: Slovenci zunaj meja domovine v tujini, tujih državah; meje znanja se širijo / pisar. delati, ukrepati v mejah predpisov po predpisih4. navadno s prilastkom določena najvišja ali najnižja stopnja, velikost česa: meja se je premaknila navzdol, navzgor;
prekoračiti predpisano starostno mejo / kritična, spodnja meja / določiti meje, v katerih občine predpisujejo višino prispevkov / poslovati na meji rentabilnosti komaj še rentabilno5. nezoran, travnat del med njivami: sosed je tudi letos preoral mejo;
na mejah je nakosil za kopico sena 6. navadno v zvezi živa meja vrsta strnjeno nasajenega nizkega grmičevja, navadno za ograditev, razmejitev: negovati, zasaditi živo mejo;
drenova, gabrova živa meja
● odpreti mejo dovoliti prihod, uvoz v državo, na ozemlje ali odhod, izvoz iz države, z ozemlja; ekspr. vsaka stvar ima svoje meje pri vsakem dejanju, ravnanju je treba upoštevati določene norme; ekspr. to presega vse meje izraža nedopustnost česa; ekspr. brez meje razpravljajo, ne naredijo pa nič zelo veliko, dolgo razpravljajo; ekspr. biti do skrajne meje pošten zelo pošten; to je res le do določene, neke meje le deloma, delno; ekspr. iti do zadnjih mej storiti vse, kar se da, ne glede na težave, posledice; pog. čez mejo jo je popihal odšel je ilegalno v tujino
♦ fiz. meja elastičnosti največja obremenitev, ki še ne spremeni trajno oblike telesa; geogr. datumska meja na kateri se spremeni datum za en dan; zgornja gozdna meja višina, do katere sega strnjen gozd; gozd. drevesna meja nadmorska višina, do katere še raste drevje; zgod. borci za severno mejo udeleženci bojev za priključitev slovenske Koroške in Štajerske k Jugoslaviji od 1918 do 1919
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
mejáš -a m (á) 1. lastnik zemljišča, parcele, ki ima s kom isto, skupno mejo: mejaša se tožita zaradi poti / bil je mejaš z njenim bratom 2. knjiž. prebivalec države, ozemlja, ki ima s kako državo, ozemljem isto, skupno mejo; sosed: vzhodni mejaši Slovencev so Hrvati in Madžari 3. knjiž. obmejni prebivalec: mejaš z narodnostno ogroženega območja;
psihološke posebnosti mejašev // nekdaj kmet vojak ob avstrijsko-turški meji: četa hrvaških mejašev; brambovci in mejaši
♦ zgod. mejaš v fevdalizmu lastnik, zakupnik vinograda, ki ni podložen gorskemu gospodu, zlasti na Dolenjskem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
mêjen -jna -o prid. (ē) nanašajoč se na mejo:a) mejna pokrajina;
nemiri na mejnem območju / mejni spor / mejni jarek, kamen; mejni prehod / mejna črta b) revija je objavljala iz vzgojnih razlogov tudi mejne proizvode pesniškega ustvarjanja;
preseči mejno hitrost, težo c) to je mejni primer iz sodne prakse;
mejno področje med zdravstveno, socialno in pedagoško službo
● mejna znanost znanost, ki sega na področje drugih samostojnih znanosti
♦ ekon. mejna korist korist zaradi dodatne enote dobrine, blaga; filoz. mejna situacija po eksistencialistični filozofiji položaj, v katerem se človek zave omejenosti svojih možnosti; geom. mejna ploskev površje kakega geometrijskega telesa ali del tega površja; mat. mejna vrednost limita; strojn. mejna mera največja ali najmanjša mera, ki jo sme imeti izdelek, da je še uporaben; mejna plast plast tekočine, plina, ki se giblje tik ob steni; zgod. mejni grof grof, ki je imel v lasti obmejno pokrajino
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
memorándum -a m (ȃ) 1. knjiž. pisna izjava o kaki stvari, problemu z zahtevo, da se uredi, reši, namenjena vladi, politični oblasti; spomenica: memorandum je podpisalo veliko uglednih znanstvenikov 2. polit. uradni spis ene vlade drugi, v katerem se obširneje obravnava kak problem, spomenica: izročiti, poslati memorandum;
avstrijska vlada je Sloveniji poslala memorandum;
nota in memorandum // pisna izjava o ustno doseženem mednarodnem sporazumu, sporazum: podpisati, ratificirati memorandum / memorandum o soglasju 3. zastar. znanstvena razprava, študija: napisal je memorandum o ostankih koral v gorah
♦ adm. memorandum polovica lista papirja formata A4 z glavo podjetja, ustanove, polovička; zgod. londonski memorandum 5. oktobra 1954 podpisani memorandum o soglasju med vladami Velike Britanije, Združenih držav Amerike, Italije in Jugoslavije o Svobodnem tržaškem ozemlju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
mêr1 -a m (ȇ) zgod., v Ilirskih provincah predstojnik merije, župan: postal je ljubljanski mer
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
meríja -e ž (ȋ) zgod., v Ilirskih provincah najmanjša upravna enota, županija: razdeliti provinco na merije // urad mera, župana: oditi na merijo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
mésten -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na mesto 1:a) mestna okolica;
mestno središče / mestni komite, svet; mestna uprava / mestna in podeželska gospoda; ima mestne navade; mestno življenje / ta kraj dobiva značilnosti mestnega naselja / mestna hiša sedež mestne uprave; mestna hranilnica b) mestna vrata;
mestno obzidje / mestni sodnik / vladar jim je potrdil mestne pravice
● ekspr. mestni očetje člani mestne uprave
♦ kem. mestni plin plin za kurjenje, pridobljen z uplinjenjem premoga; mat. mestna vrednost vrednost znaka, določena z njegovim mestom v številki; šol. mestna šola nekdaj šola za otroke meščanov, ki jo ustanovi, vzdržuje in nadzoruje mestna uprava; urb. mestno zemljišče zemljišče v ožjem gradbenem okolišu mest in načrtno grajenih, urejenih večjih naselij sploh; zgod. mestna država država v starem in srednjem veku, katere jedro je eno samo mesto; zool. mestna lastovka lastovka z neizrazito izrezanim repom, po hrbtu črno modra, po trebuhu bela, Delichon urbicaméstno prisl.:
čisto (po) mestno govori, se vede; sam.: malo mestnega je še na njem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
milánski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na Milan, Milano: milanska stolnica
♦ gastr. špageti na milanski način špageti z milansko omako; milanska omaka paradižnikova omaka z grahom in na koščke narezano gnjatjo, potresena s parmezanom; zgod. milanski edikt edikt rimskega cesarja Konstantina iz leta 313, s katerim je bilo krščanstvo dovoljeno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
ministeriál -a m (ȃ) zgod., v fevdalizmu pripadnik višjega sloja nižjega plemstva, ki opravlja vojaško ali upravno službo pri višjem plemiču: zemljiško gospostvo je upravljal ministerial;
ministeriali goriških škofov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
minúskula -e ž (ȗ) 1. zgod. pisava, pri kateri vse črke niso enako visoke: rokopis, pisan v minuskuli / karolinška minuskula ki ima pravilne lepopisne črke in se je uporabljala od 9. do 12. stoletja2. knjiž. mala črka: majuskule in minuskule
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
mír -ú in -a m (ȋ) 1. stanje brez vojne, spopadov: delati, prizadevati si za mir;
obvarovanje miru na svetu;
vojna in mir / publ.: na meji je bil mir zelo negotov; politika miru in sodelovanja med narodi / pohod miru manifestacija za mir; Nobelova nagrada za mir za delo, prizadevanje za mir2. dogovor o končanju vojne, spopadov: kršiti mir / skleniti častni, sramotni mir; separatni ali posebni mir ki ga sklene vojskujoča se država ne glede na zaveznike / podpisati mir
♦ zgod. vestfalski mir sklenjen leta 1648 ob koncu tridesetletne vojne3. stanje brez prepirov, sporov med ljudmi: s prihodom te ženske se je končal mir v vasi / rad bi živel v miru in prijateljstvu z vsemi // stanje brez velikih družbenih, političnih nasprotij: zdaj je v državi mir; doseči red in mir v deželi // stanje brez hrupa, nereda: skrbeti za mir med manifestacijami / vzdrževati javni red in mir / demonstracija je potekala v miru 4. stanje brez hrupa, ropota: v sobi je bil mir;
na tej cesti ni miru / ekspr.: okoli nas je bil blažen mir; v dvorani je vladal gluh mir / ekspr. ali bo že mir ali ne / kot vzklik otroci, mir // stanje brez hrupa, vznemirjenj: potreben mu je mir in počitek; želeti si miru / knjiž. mir je legel na pokrajino; nedeljski mir / kazen za kalivce nočnega miru / prijeten mir gozda 5. stanje notranje ubranosti, urejenosti: izgubiti, najti mir;
v sebi je začutil velik mir / občudovati mir na njenem obrazu / duševni, srčni mir / pri njej najde mir in tolažbo / v medmetni rabi, v krščanstvu: mir z vami; ob spominu na umrle: Bog mu daj večni mir; naj počiva v miru // stanje brez notranje napetosti, vznemirjenja: miru in pozabljenja je iskal v pijači; brez miru tava okrog / ekspr. to ji je povedal z ledenim, suhim mirom 6. v medmetni rabi, v zvezi daj(te) (no) mir izraža začudenje, zavrnitev: daj no mir, to so le čenče;
dajte no mir, še tega je treba / oženil da se je, daj no mir
● ekspr. daj mu že, kar hoče, da bo mir (pri hiši) da te ne bo več prosil, nadlegoval; ekspr. z otroki je bil potem mir niso več razgrajali, nagajali; med njimi še vedno ni miru še se prepirajo, si nasprotujejo; ekspr. jezik mu ni dal miru, da ne bi rekel ni se mogel premagati; ekspr. misel, vest mu ni dala miru ga je vznemirjala; ekspr. ni si dal miru, dokler ni vsega opravil ni odnehal, počival; ekspr. ženske nimajo miru pred njim pogosto, neprestano jih nadleguje, se jim vsiljuje; ekspr. daj mi mir ne moti me, ne nadleguj me; delati mir miriti; pri miru biti pri miru ne gibati se, ne premikati se; pustiti koga na miru, pri miru ne motiti, ne nadlegovati, ne vznemirjati ga; ne vtikati se v njegove zadeve; sedeti, stati pri miru brez gibanja, premikanja; božji mir v srednjem veku od cerkvene oblasti zaukazana prepoved bojevanja ob določenem času, na določenem ozemlju, proti določenim osebam ali nasploh; ekspr. zaradi ljubega miru sem mu dovolil, da gre da me ne bi več nadlegoval, prosil; ekspr. naredi to zaradi ljubega miru da ne bo prepira, nezadovoljstva; knjiž., ekspr. golob miru podoba goloba kot simbol miru; pipa miru pri severnoameriških Indijancih okrašena pipa z dolgim, ravnim ustnikom, ki se uporablja zlasti ob sklepanju miru; ekspr. mir besedi! nočem, ne dovolim, da bi še govorili o stvari; pog., ekspr. še pes ima rad pri jedi mir med jedjo se ljudje ne smejo motiti, nadlegovati s kakimi opravki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
míznik -a m (ȋ) 1. zgod., v fevdalizmu visok uslužbenec, navadno na vladarskem dvoru, odgovoren za strežbo pri jedi; stolnik: v mladosti je bil carjev miznik // naslov za plemiča: postali so dedni mizniki / imenovan je za deželnega miznika 2. nar. rženi kruh: Najprej je gospodinja dala na mizo skoraj cel hleb miznika (Prežihov)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
mógul -a m (ọ̑) zgod., v Indiji, od 16. do 19. stoletja vrhovni vladar: upadanje oblasti mogulov;
mongolsko poreklo mogulov / veliki mogul
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
monêra2 -e ž (ȇ) zgod., pri starih Grkih vojna ladja z eno vrsto vesel na vsaki strani:
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
montagnard -a in montanjár -ja in montanjárd -a [prva oblika montanjár -a in -ja] m (ȃ) zgod., v francoski revoluciji pripadnik nižje buržoazije v Nacionalnem konventu ali pristaš njene politike: politika montagnardov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
motíčen -čna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na motiko: motično obdelovanje
♦ zgod. motično poljedelstvo poljedelstvo, za katero je značilno obdelovanje zemlje s primitivnim ročnim orodjem, zlasti z motiko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
mrtváščina -e ž (ā) zgod., v fevdalizmu dajatev zemljiškemu gospodu od podložnikove zapuščine; umrlina: dati vola za mrtvaščino;
odprava mrtvaščine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
mučílen -lna -o prid. (ȋ) s katerim se muči: mučilna priprava;
mučilno orodje
♦ zgod. mučilna klop srednjeveška mučilna priprava, na kateri je bil privezan obdolženec med mučenjem; mučilno kolo srednjeveška mučilna priprava v obliki kolesa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
münchenski -a -o [mínhənski] prid. (í) nanašajoč se na München: münchensko pivo
♦ zgod. münchenski sporazum sporazum med predstavniki Anglije, Francije, Italije in Nemčije leta 1938, da ima Nemčija pravico zasesti Sudete
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
municípij -a m (í) zgod., pri starih Rimljanih mesto z delno samoupravo: Pompeji so spadali k najbogatejšim municipijem // v srednjem veku mesto, ozemlje z delno samoupravo:
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
nabirálec -lca [nabirau̯ca tudi nabiralca] m (ȃ) kdor kaj nabira: nabiralci brusnic, zdravilnih zelišč / nabiralec oglasov
♦ zgod. mostiščarji so bili še lovci in nabiralci // star. zbiralec: nabiralec ljudskih pesmi / nabiralec novcev, umetnin
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
nabirálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na nabiranje: nabiralne košare so se hitro polnile / nabiralna vnema popušča / velik uspeh nabiralne akcije
♦ zgod. nabiralno gospodarstvo gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z nabiranjem rastlin, sadežev, majhnih živali za hrano; žel. nabiralni vlak vlak, ki prevaža tovor med postajami
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
nabirálništvo -a s (ȃ) zgod. gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z nabiranjem rastlin, sadežev, majhnih živali za hrano: nabiralništvo kot najstarejša oblika gospodarstva;
lov in nabiralništvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
nacionálen -lna -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na narod, naroden: prizadevati si za nacionalni dvig naroda;
nacionalni obstoj;
nacionalno ozemlje / nacionalna ideja, zavest; nacionalna individualnost, pripadnost; nacionalno gibanje, vprašanje / nacionalna politika; pospeševati nacionalno gospodarstvo / nacionalna jed narodna jed; ta avtomobil je njihovo nacionalno vozilo ljudsko vozilo / odpravljati nacionalna nasprotja narodnostna2. nanašajoč se na državo; državen: takrat so priznali retoromanščino za četrti nacionalni jezik / 25. junij je naš nacionalni praznik / evro je v več državah nacionalna valuta / nekdaj Nacionalni komite osvoboditve Jugoslavije izvršilni organ Antifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije
♦ ekon. nacionalni dohodek narodni dohodek; nacionalna ekonomija gospodarstvo določene države; polit. nacionalni socializem nacionalsocializem; soc. nacionalni egoizem prepričanje o večvrednosti svojega naroda in njegovi pravici do razvoja na škodo drugih; šah. nacionalni mojster najvišji naslov igralca, ki ga podeli šahovska organizacija v državi; zgod. Nacionalni konvent ustavni organ z izvršilno oblastjo v Franciji od 1792 do 1795nacionálno prisl.:
nacionalno neopredeljen, zatiran; sam.: razmerje med nacionalnim in univerzalnim
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
načêlnik -a m (ȇ) 1. uslužbenec, ki vodi kak oddelek, zlasti v javni upravi: določiti, imenovati načelnika;
načelnik odseka za finance / načelnik oddelka, sekcije / postajni načelnik šef postaje// kdor vodi kako društvo, organizacijo: postal je načelnik gorske reševalne službe; načelnik zadruge / načelnik Gasilske zveze / nekdaj načelnik telovadnega društva 2. predstojnik upravne enote: občinski, okrožni načelnik / okrajni ali sreski načelnik v stari Jugoslaviji predstojnik političnega okraja3. nekdaj vodja1,
poveljnik: rodovni načelnik / načelnik financarjev
♦ voj. načelnik štaba častnik, ki vodi, usklajuje delo štaba; zgod. načelnik Narodne straže
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
nagódba -e ž (ọ̑) zastar. pogodba, dogovor: podpisati nagodbo;
mednarodna nagodba / skleniti nagodbo
♦ zgod. hrvaško-ogrska nagodba dogovor iz leta 1868, s katerim sta Hrvaška in Ogrska uredili medsebojne državnopravne odnose
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
nagornják -a m (á) 1. nar. vzhodno lastnik vinograda, vinogradnik: bil je sin nagornjaka 2. zgod., v fevdalizmu zakupnik vinograda po gorskem pravu:
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
naméstnik -a m (ẹ̑) 1. kdor ima začasno položaj, funkcijo koga drugega: dokler se ne vrnem, bo on moj namestnik / očetov namestnik / po odhodu tega pevca dolgo časa niso našli primernega namestnika naslednika// navadno s prilastkom kdor ima stalno, uradno določene funkcije, naloge kakega drugega vodilnega uslužbenca, funkcionarja: izvolili so predsednika in tri namestnike / namestnik javnega tožilca; namestnik komandanta brigade 2. v nekaterih državah od vladarja, vlade imenovani predstojnik višje upravne enote: kralj je odstavil, zamenjal namestnika / cesarjev namestnik // v monarhističnih državah kdor ima začasno funkcije, naloge vladarja, ki zaradi mladoletnosti, bolezni ne more vladati: določiti mladoletnemu kralju namestnika
♦ rel. božji namestnik kdor v odnosu do koga zastopa božjo avtoriteto, zlasti duhovnik; zgod. (deželni) namestnik v stari Avstriji od vladarja imenovani predsednik deželne vlade
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
naméstništvo -a s (ẹ̑) 1. položaj, funkcija namestnika: odpovedati se namestništvu;
dobro plačano namestništvo 2. v nekaterih državah urad od vladarja, vlade imenovanega predstojnika višje upravne enote: poslati prošnjo namestništvu
♦ zgod. (deželno) namestništvo v stari Avstriji deželna vlada// v monarhističnih državah začasen organ s funkcijami, nalogami vladarja, ki zaradi mladoletnosti, bolezni ne more vladati: mladoletni vladar z namestništvom / kraljevo namestništvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
národ -a stil. -óda m (á, ọ́) 1. skupnost ljudi, navadno na določenem ozemlju, ki so zgodovinsko, jezikovno, kulturno, gospodarsko povezani in imajo skupno zavest: ljudstvo se je izoblikovalo v narod;
izkoriščani, neodvisni narodi / češki, slovenski narod; evropski, azijski narodi / postali smo svoboden narod s svojo državo; vezi manjšine z matičnim narodom; pravica narodov do samoodločbe / Smrt fašizmu – svobodo narodu med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 pozdrav udeležencev narodnoosvobodilnega boja; zaključek uradnih dopisov; Osvobodilna fronta (slovenskega naroda) slovenska narodnoosvobodilna organizacija, ustanovljena 27. aprila 1941// s prilastkom taka skupnost, za katero je značilna kaka dejavnost: Grki so pomorski narod / ekspr.: narod hlapcev, poštenjakov; narod pesnikov in mislecev // skupnost ljudi, ki jih druži skupen izvor, skupna preteklost, podoben jezik, običaji; ljudstvo: vpadi barbarskih narodov / nomadski, pastirski narodi / preseljevanje narodov v 6. stoletju 2. v nekaterih družbenih ureditvah večinski, zlasti socialno nižji družbeni sloji: narod je trpel lakoto, mogočniki pa so se zabavali;
pesmi je nabral med narodom / izrazi so vzeti iz naroda / nizki, preprosti narod 3. ed., nižje pog. ljudje, ljudstvo: poglej, koliko naroda je prišlo / tepla sta se, narod pa se je zabaval gledalci, opazovalci4. publ. država: odnosi med narodi
● Organizacija združenih narodov organizacija velike večine držav, katere cilj je krepiti sodelovanje med narodi in ohraniti mir na svetu; ekspr. staro Avstrijo so imenovali ječo narodov državo, v kateri so nekateri narodi zatirani; publ. pomlad narodov leto 1848 v stari Avstriji, ko so nenemški narodi zahtevali svoje narodne pravice; publ. vrata narodov naravni prehodi med gorovji, skozi katere so potovala ljudstva, zlasti iz Azije v Evropo; red zaslug za narod z zlato zvezdo v socializmu visoko jugoslovansko odlikovanje za družbenopolitične in vojaške zasluge
♦ antr. hamitski, semitski narodi; pravn. zbor narodov od 1953 do 1974 zbor (zvezne skupščine) za varstvo enakopravnosti narodov Jugoslavije; zgod. Društvo narodov po prvi svetovni vojni ustanovljena organizacija večjega števila držav, katere cilj je bil krepiti sodelovanje med narodi in ohraniti mir na svetu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
národen -dna -o prid. (á) 1. nanašajoč se na narod:a) njihov narodni obstoj je ogrožen;
narodne meje;
narodno ozemlje / narodni buditelj, voditelj; narodni izdajalec / slovenska narodna himna, zastava / narodna nesreča, sramota; narodna osvoboditev / svet za narodno obrambo / narodni muzej; narodno in pokrajinsko gledališče / Narodna galerija; Narodna in univerzitetna knjižnica; od 1894 do 1918 Narodna napredna stranka b) narodni boji v 19. stoletju;
narodni praznik;
voditi narodno politiko;
boriti se za narodne pravice / biti vzgojen v narodnem duhu; narodni ponos; narodna zavest c) pouk v narodnem jeziku v materinščini;
narodna cerkev cerkvenopravno samostojna cerkev pripadnikov določenega naroda;
narodna država država, katere prebivalci so (v veliki večini) pripadniki določenega naroda in imajo vse pravice;
narodna jed jed, značilna za kak narod, kako območje;
narodna manjšina;
narodno vprašanje vprašanje obstoja, svobode, razvoja kakega naroda2. navadno v povedni rabi narodno zaveden: zlasti nižja inteligenca je bila narodna 3. ljudski: narodni običaji / narodne pesmi, pripovedke; narodno blago / godci in drugi narodni umetniki / narodna noša obleka iz krajev nekdanje ljudske noše, zlasti za okras prireditev; narodne vezenine; narodno-zabavna glasba zabavna glasba, ki posnema ljudsko glasbo / pisal je narodne igre / narodna prosveta
● narodni heroj kdor ima red narodnega heroja; red narodnega heroja v socializmu visoko jugoslovansko odlikovanje za izredno junaška dejanja v boju s sovražnikom; narodni park večje, pretežno prvobitno pokrajinsko območje posebne naravne lepote z znamenitostmi, ki imajo izjemen narodni, kulturni pomen; Narodna banka Jugoslavije nekdaj centralna (emisijska) banka Socialistične federativne republike Jugoslavije; knjiž. njegove pesmi so postale narodna lastnina pozna, ceni jih ves narod; na osvobojenem ozemlju se je formirala narodna oblast oblast narodnoosvobodilnih odborov; narodno vozilo glede na uporabnost, ceno najbolj pogosto vozilo v državi; ljudsko vozilo
♦ ekon. narodni dohodek novo ustvarjena vrednost v družbeni skupnosti v določenem razdobju, izražena v denarju; narodno gospodarstvo gospodarstvo določene države; zgod. narodni davek davek, ki so ga zavedni Slovenci prostovoljno dajali Osvobodilni fronti (slovenskega naroda) med narodnoosvobodilnim bojem; (narodni) radikal pristaš Tavčarjeve in Hribarjeve, narodno odločnejše frakcije v kranjskem deželnem zboru v osemdesetih letih 19. stoletja; Narodni svet najvišji politični organ, ki so ga sestavljali zastopniki slovenskih strank, ustanovljen avgusta 1918; narodna garda v francoski revoluciji ustanovljene oborožene enote pristašev revolucije; iz meščanov sestavljene oborožene enote za ohranitev reda in miru na Slovenskem leta 1848; narodna straža v revoluciji 1848 oborožene enote pristašev revolucije na Slovenskem; ob razpadu Avstro-Ogrske pomožne krajevne enote za ohranitev reda in miru na Slovenskemnárodno prisl.:
narodno mešano ozemlje; narodno mlačen, zaveden človek; sam.: biti navdušen za narodno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
narodnják -a m (á) 1. kdor z mišljenjem, ravnanjem (zelo) kaže narodno pripadnost, zavednost: bil je goreč, zaveden narodnjak;
narodnjaki in nemškutarji // zgod., v drugi polovici 19. stoletja pristaš narodno usmerjenega slovenskega meščanskega tabora: volilni shod narodnjakov 2. pog., ekspr. kdor izvaja, posluša narodno-zabavno glasbo: rad posluša narodnjake
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
naselítven -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na naselitev: naselitvena zgodovina / naselitvene možnosti na kakem prostoru
♦ urb. naselitveni prostor; zgod. naselitveni tok
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
naslédstven -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na nasledstvo: izgubiti nasledstvene pravice / nasledstveni zakon; nasledstvena vojna
♦ zgod. nasledstvene države države, nastale na ozemlju Avstro-Ogrske po letu 1918
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
natezálen -lna -o prid. (ȃ) ki je za nategovanje, napenjanje: natezalna priprava
♦ zgod. natezalno kolo srednjeveška mučilna priprava za nategovanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
nèsvobôdnik -a m (ȅ-ȏ) zgod., v fevdalizmu osebno nesvoboden podložnik: poročil se je s hčerjo nesvobodnika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
nevóljnica -e ž (ọ̑) zgod., v fevdalizmu osebno nesvobodna podložnica: nevoljniki in nevoljnice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
nevóljnik -a m (ọ̑) zgod., v fevdalizmu osebno nesvobodni podložnik: v tistih časih podložniki niso bili več nevoljniki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
nevóljništvo -a s (ọ̑) zgod., v fevdalizmu gospodarsko-družbena ureditev z osebno nesvobodnimi podložniki: odprava nevoljništva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
nèzgodovínski -a -o prid. (ȅ-ȋ) ki ni zgodovinski: nezgodovinsko gledanje na dogodke
♦ zgod. nezgodovinski narod narod, ki nima svoje državnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
nobilitéta -e ž (ẹ̑) 1. zgod., pri starih Rimljanih družbeni sloj z veliko močjo, veljavo zaradi opravljanja visokih državnih služb: pripadnik nobilitete 2. knjiž. plemiči, gospoda: provincialna nobiliteta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
nóč -í ž (ọ̑) 1. čas teme od sončnega zahoda do vzhoda; ant. dan1:
kar mirno spi, saj je še noč;
noč se bliža, mineva;
noč se dela noči se;
knjiž. noč lega, pada, se spušča (na zemljo) noči se;
star. storila se je noč znočilo se je;
kar tu bomo počakali noči da se znoči;
prebedeti, prespati noč;
ekspr. krik je pretrgal noč;
pesn. črna noč;
dolga, mesečna, temna, tiha, zvezdna noč;
ekspr. gluha, trd(n)a noč;
majska, zimska noč;
noči so že hladne;
ekspr. v varstvu noči so se umaknili / ekspr. groza, molk noči / kresna noč med 23. in 24. junijem; noč čarovnic med 31. oktobrom in 1. novembrom, ko se zlasti otroci, mladi oblečejo v kostume, navadno čarovniške, in v izdolbene, izrezljane buče vstavljajo sveče / noč od nedelje na ponedeljek; noč med prvim in drugim majem; noč pred praznikom / imeti mirno, ekspr. sladko, strašno noč; kot noč pa dan sta zelo različna; neumen kot noč / neke noči je skrivaj odpotoval; celo noč se je premetaval na postelji; to noč bomo lahko zbežali nocoj; delal je do noči; prebudil se je sredi noči; čez noč je zapadel sneg; vrnil se je na noč ko se je znočilo, pod noč ko se je nočilo; za noč si je pripravila čaj za ponoči; nar. vzhodno po nočeh je prihajal do hiše ponoči, v nočeh; star. v noči ni mogel spati ponoči; vrni se še pred nočjo; z nočjo je zapihal veter ko se je znočilo; noč za nočjo prihaja k njej; star. bilo je še pozno v noč ponoči; pogovarjali so se dolgo, pozno v noč; zgodilo se je v noči od petka na soboto / knjiž., ekspr.: iz noči se je pokazala samotna kmetija; vlak drvi skozi noč; pazljivo je poslušal v noč / kot pozdrav lahko noč! / poljub za lahko noč 2. ekspr. stanje, ko se preprečuje svoboda, napredek, kritično mišljenje: s temi dejanji je Evropa vse bolj tonila v noč;
naša tisočletna noč je minila / noč fašizma, nasilja // knjiž. duševno stanje nerazsodnosti, obupa: nad dušo se zgrinja noč / spomin na sina je edini žarek v noči njene blaznosti / v njegovih očeh je noč
● noč ga je dohitela, ekspr. ujela sredi poti znočilo se je, preden je prišel do določenega kraja, cilja; pesn. noč je razpela svoja krila znočilo se je; pog., ekspr. noč ga je vzela ponoči je skrivaj odšel; evfem. kdor se je upiral, ga je vzela noč so ga ponoči skrivaj odpeljali, zaprli, ubili; ekspr. noč in dan dela kar naprej, neprenehoma; ekspr. ob osmih zjutraj, kar je zame sredi noči, me je zbudil telefon ko najbolj trdno, globoko spim; pog. imeti koga čez noč prenočiti; ekspr. čez noč je zaslovel naenkrat, nepričakovano; pog. otrok je zamenjal dan za noč spi podnevi, ponoči je buden; knjiž. to so bile njene bele noči brez spanja; božična ali sveta noč v krščanstvu pred božičem; ekspr. kraj, kjer ti lisica lahko noč vošči samoten, odmaknjen kraj, zlasti blizu gozda; publ. najdaljša noč med 31. decembrom in 1. januarjem; poročna noč prva noč po poroki; velika noč v krščanstvu praznik Kristusovega vstajenja; knjiž. omamljala ga je noč njenih oči temna barva; evfem. hčere, prijateljice noči vlačuge, prostitutke; noč ima svojo moč ponoči človek ravna, se vede manj razumno, razsodno, zlasti glede ljubezni, spolnosti; preg. nikdar ni noč tako dolga, da bi za njo ne prišel dan vsak neprijeten, težek položaj mine, se izboljša
♦ bot. kraljica noči kaktus z velikimi belimi cveti, ki vzcvetejo in odcvetejo v eni noči, Selenicereus grandiflorus; geogr. bele noči kratke, svetle noči v visokih zemljepisnih širinah; polarna noč doba, ko sonce na polarnem območju ne vzide; tur. beneška noč nočna prireditev na vodi, navadno z ognjemetom; zgod. šentjernejska noč noč pred 24. avgustom leta 1572, ko je bilo v Franciji pobitih več tisoč hugenotov; pravica prve noči v fevdalizmu domnevna pravica zemljiškega gospoda, da preživi z nevesto svojega podložnika njeno poročno noč; prim. podnoč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
nótranjeavstríjski tudi notránjeavstríjski -a -o prid. (ọ́-ȋ; ȃ-ȋ) nekdaj nanašajoč se na južni del habsburškega ozemlja, katerega jedro so tvorile Štajerska, Koroška in Kranjska: notranjeavstrijske dežele
♦ zgod. notranjeavstrijska dvorna komora
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
nòv nôva -o stil. -ó prid., novêjši (ȍ ó) 1. nedavno nastal, narejen, ustvarjen; ant. star2:
nova cesta, hiša;
zgraditi novo tovarno;
odpreti novo trgovino / dobiti v oceno nove knjige / nastanek novih držav; ime novega podjetja / jedli so nov(i) krompirček; novo vino / zapadlo je meter novega snega / Novo mesto // ki se bo ali se je pred kratkim začel: nov dan; nova sezona; novo šolsko leto / lokacija za nove gradnje / ekspr. odvedel jo je na svoj novi dom 2. ki še ni bil ali je šele kratek čas v uporabi: ima nove čevlje;
pero je še novo;
tovarniško nov avtomobil;
njegova obleka je kot nova / veljavnost novega zakona 3. do nedavnega neznan, neodkrit: novi pojavi;
nov vir energije;
odkrili so nov virus;
nova zvezda / nova odkritja, spoznanja / navajati nove dokaze // doslej komu neznan, nepoznan: spoznavati nove kraje, ljudi; vživeti se v novo okolje / videl je precej novih obrazov / išče vedno novih dogodivščin / vse mu je bilo novo neznano, nenavadno, tuje4. ki sledi prejšnjemu iste vrste: nov odstavek;
razlagati novo lekcijo // ki sledi prejšnjemu sploh: preprečevati nove nerede; dal mu je novo priložnost / novo povečanje cen ponovno// ki je namesto prejšnjega: kandidati za novi odbor; izvoliti novega predsednika; ukrepi nove vlade / novi osnutek statuta 5. nedavno, pred kratkim vključen v kako skupnost, organizacijo: v pevski zbor so sprejeli nove člane;
novi učenci, vojaki // ki še ni dolgo v sedanjem, navadno višjem družbenem položaju, stanju: novi direktor; novi meščani / novi doktorji znanosti 6. ki se po lastnostih, značilnostih zelo razlikuje od prejšnjega: nov način izražanja;
uveljavili so se novi odnosi;
novi tokovi v umetnosti;
nove metode dela / graditev nove, brezrazredne družbe / ekspr.: postal je nov človek; začeti novo življenje / novi dinar ob denominaciji dinarja leta 1965 v razmerju do starega 1 : 100; nova Jugoslavija Jugoslavija po letu 19457. zlasti v primerniku in presežniku ki je blizu sedanjosti, sedanjemu času: povest se godi v novejšem času;
jezikovni elementi v novejšem jeziku;
najnovejša slovenska literatura;
obdobje novejše zgodovine / upoštevati najnovejša dognanja / knjiž. leta 479 nove ere pri štetju let našega štetja, po našem štetju8. ekspr. tak kot pravi: on je novi Cankar
● ekspr. oznanjati nov evangelij popolnoma novo, nepričakovano idejo; knjiž. obrniti nov list, novo stran zgodovine začeti novo obdobje zgodovine; publ. novi svet Amerika; ekspr. nov veter je zapihal razmere so se spremenile; ekspr. biti nov od nog do glave, od glave do peta biti oblečen v nova oblačila; ekspr. zdaj ga vidi v novi luči spoznal je, da ni tak, kot je prej mislil; ekspr. šiba novo mašo poje s strogo vzgojo se veliko doseže; šol. žarg. nova matematika ob spremembi poučevanja tega predmeta v osnovni šoli leta 1971 matematika, obravnavana s stališča teorije množic; novo leto čakati novo leto bedeti v noči med 31. decembrom in 1. januarjem do polnoči; praznovati novo leto 1. januar; to se je zgodilo na novo leto, star. na novega leta dan 1. januarja; obiskati za novo leto za novoletne praznike; pog. gleda kakor bik v nova vrata zelo neumno ali začudeno; preg. nova metla dobro pometa delavec, uslužbenec, zlasti višji, si na novem delovnem mestu zelo prizadeva izboljšati delo, razmere
♦ film. novi val smer v filmski umetnosti po letu 1950, po izvoru iz Francije; geol. novi zemeljski vek vek v geološki zgodovini zemlje, ki sledi mezozoiku; glasb. novi val rokovska glasba iz 70. in prve polovice 80. let 20. stoletja, ki izhaja iz punka, s prvinami pop glasbe; jezikosl. nova beseda beseda, ki še ni splošno uveljavljena; lit. novi realizem realistična umetnostna smer med obema vojnama; nova romantika neoromantika; med. nova tvorba skupek izrojenih celic kakega tkiva; metal. novo srebro zlitina bakra, cinka in niklja; rel. nova maša prva maša, ki jo opravi duhovnik po mašniškem posvečenju; Nova zaveza drugi del Svetega pisma, ki obsega obdobje po Kristusovem nastopu; um. nova gotika umetnostna smer v drugi polovici 19. stoletja, ki obnavlja gotske oblike, zlasti v arhitekturi; zgod. novi vek obdobje od konca 15. stoletja do danes; nova ekonomska politika ekonomska politika v Sovjetski zvezi po letu 1921nôvi -a -o sam.:
njihov novi je zelo strog novi šef; zapeli so tudi več novih; nič novega jim ni povedal; boj med starim in novim; na novo izvoljeni odbor; po novem bo drugače / v nagovoru kaj bo novega;
prim. novo...1
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
novák -a m (á) 1. nekdaj moški, določen, namenjen za vojaško službo: biriči so iskali, lovili, nabirali novake / vojaški novaki 2. knjiž. novinec: stari jetniki so molče opazovali novake / boja so se udeležili tudi novaki / on ni več novak v slovenskem slovstvu začetnik
♦ zgod. novak v fevdalizmu kdor se naseli na neobdelani, neizkrčeni zemlji, zlasti hribovski
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
nürnberški -a -o [nírnberški] prid. (ī) nanašajoč se na mesto Nürnberg: nürnberški meščani
● šalj. nürnberškega lijaka ni ni načina, ki bi omogočal pridobivanje znanja brez prizadevanja, truda
♦ zgod. nürnberški proces sodni proces mednarodnega vojaškega sodišča proti vodilnim vojnim zločincem hitlerjevske Nemčije leta 1945 in 1946 v Nürnbergu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
óbčina -e ž (ọ̑) 1. temeljna enota lokalne samouprave: združiti občine;
gospodarsko razvita občina;
organi občine;
prebivalci občine;
statut občine / pomembnejši kraji v občini na ozemlju občine / občina Grosuplje, Ljubljana, Maribor // organi občine: občina je naročila zazidalni načrt; odnos občine do zasebnega sektorja / delati na občini // poslopje, stavba, v kateri ima taka enota sedež: iti na občino; zbrati se pred občino // do 1965 osnovna upravna enota okraja: občine in okraji 2. v zvezi katastrska občina enota, ki obsega vsa zemljišča svojega območja: del posestva ima v drugi katastrski občini
● pasti občini v breme živeti na stroške občine; zastar. list si je pridobil majhno občino malo naročnikov, bralcev; star. sprejeti koga v svojo občino skupnost, družbo
♦ pravn. davčna občina v stari Avstriji enota, ki šteje najmanj 285 ha obdavčenih zemljišč; domovinska občina do 1945 občina, v katero je kdo pristojen po rojstvu ali po državni službi; zgod. glavna občina od 1814 do 1850 upravna enota, ki usklajuje delo podobčin
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
obróč -a m (ọ̑) 1. ozka ploščata priprava v obliki kroga, s katero sea) stiskajo, povezujejo posode: obroč je počil;
izdelati obroč;
nabijati obroče na sode;
leseni, železni obroči;
velik obroč;
žalost ji stiska srce kot obroč b) obdajajo kolesa: natakniti, pribiti obroč (na kolo) c) utrjujejo, krepijo predmeti: dati obroč na ročaj;
steber z obroči 2. kar je temu podobno: v stropu sta dva velika železna obroča;
okrasni obroči / plavalni obroč; obroči pri telovadnih napravah / ekspr. okrog oči ima črne obroče kolobarje3. zunanji del kolesa, v katerega so vpete špice: obroč se zlomi, zvije / kolesni obroč / avtomobil ima že izrabljene obroče platišča4. razvrstitev, razporeditev vojaštva v obliki kroga: vojaške enote so začele ožiti obroč okrog postojanke;
prebiti (sovražni) obroč / obkolitveni obroč // navadno s prilastkom kar kaj obdaja, obkroža: gasilci so naredili obroč okrog gorečih hiš; obroč sovražnikovih postojank okrog mesta 5. ekspr., s prilastkom kar utesnjuje, teži: obroč, ki ga je ves čas oklepal, je začel popuščati;
obroč skrbi mu stiska srce
♦ agr. obroč za bika ki se vtakne biku skozi nosnico ali vanjo in služi za krotenje; anat. medenični obroč del telesnega ogrodja iz križnice in dveh kolčnic; ramenski obroč del telesnega ogrodja iz dveh ključnic in dveh lopatic, ki veže zgornje okončine s trupom; astron. Saturnov obroč Saturnov kolobar; elektr. drsni obroč kovinski obroč, po katerem teče električni tok v rotor ali iz njega; etn. poganjati obroč otroška igra, pri kateri se poganja obroč; kem. obroč geometrična oblika medsebojne povezave ogljikovih atomov v molekuli; benzenov obroč; navt. rešilni obroč priprava za reševanje v morju, reki; strojn. batni obroči tesnilni obroči v utorih na obodu bata; teh. centrirni obroč ki omogoča natančno naravnati strojne dele; zgod. obroč srednjeveška mučilna naprava za natezanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
obznána tudi óbznana -e ž (ȃ; ọ̑) zgod. vladna uredba iz leta 1920, ki prepoveduje delovanje Komunistične partije Jugoslavije: sprejetje obznane v predvojni Jugoslaviji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
odbòr -ôra m (ȍ ó) skupina ljudi, izvoljena ali imenovana za opravljanje določenih nalog: odbor se sestane, sklene;
publ. odbor se je konstituiral na prvi seji;
dati odboru razrešnico;
izvoliti, sestaviti odbor;
član odbora;
seja odbora;
odbor za pritožbe / glavni odbor najvišji, osrednji odbor kake organizacije; iniciativni odbor ki ima nalogo, da organizira, pripravi določeno akcijo, delo; izvršni ali izvršilni odbor ki ima pravico do odločanja in izvrševanja zakonov ali predpisov; krajevni ljudski odbor [KLO] prva leta po 1945 organ državne oblasti v kraju; ljudski odbor med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 organ državne oblasti za določeno območje; nadzorni odbor navadno na občnem zboru izvoljeni odbor za nadzorovanje društvenega poslovanja; narodnoosvobodilni odbor osnovni organ oblasti narodnoosvobodilnega gibanja jugoslovanskih narodov; občinski odbor v stari Jugoslaviji izvoljen organ, ki odloča v pristojnosti občine o stvareh v občini; upravni, uredniški, volilni odbor // sedež take skupine: iti na odbor
♦ zgod. deželni odbor v stari Avstriji izvršilni organ samouprave dežele, odgovoren deželnemu zboru in od njega izvoljen; Jugoslovanski odbor med prvo svetovno vojno ustanovljena organizacija jugoslovanskih politikov s sedežem v Londonu, ki je delala za združitev južnoslovanskih delov Avstro-Ogrske s Srbijo in Črno goro
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
odpústek -tka m (ȗ) 1. rel. odpuščanje, zmanjšanje zlasti posmrtne kazni za odpuščene grehe: dobiti odpustek;
moliti za odpustke / popolni odpustek
♦ zgod. Lutrov nastop proti prodajanju odpustkov 2. star. darilo, spominek, zlasti z romanja, sejma: fantje so dekletom kupovali odpustke;
ali si mi prinesel kaj odpustka / za odpustek s sejma ji je prinesel lectovo srce; pren., šalj. te praske so odpustek s plezanja 3. zastar. odpuščanje2:
odpustek žalitve
● star. delil jim je odpustke z gorjačo tepel jih je
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
odvétnik -a m (ẹ̑) kdor poklicno daje pravno pomoč: izročiti zadevo odvetniku;
posvetovati se z odvetnikom;
govori kot odvetnik
♦ zgod. odvetnik v srednjem veku fevdalec, ki v sodstvu zastopa drugega fevdalca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
odvéza -e ž (ẹ̑) 1. rel. odpuščanje grehov ali cerkvenih kazni: dati, dobiti odvezo 2. ekspr. odpuščanje2,
oproščenje: prosi jo odveze / prišla je k njemu po odvezo
● publ. to je vprašanje odveze izvršnemu odboru razrešnice
♦ zgod. zemljiška odveza ukrep leta 1848, s katerim preneha podložništvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
ofenzíva -e ž (ȋ) 1. delovanje oboroženih sil velikega obsega z namenom zavzeti strateško pomembno ozemlje ali uničiti veliko nasprotnikovih sil, napad: ofenziva se je začela;
borci so kljubovali vsem ofenzivam;
v ofenzivi so sodelovale tudi letalske enote / preiti v ofenzivo
♦ voj. četrta sovražna ofenziva od 20. I. do 5. V. 1943 v Bosni in Hercegovini; zgod. roška ofenziva ofenziva italijanskih oboroženih sil na Dolenjskem od 16. julija do 4. novembra 1942, v kateri je sodelovala tudi bela garda2. publ. silovito, načrtno prizadevanje za dosego določenega namena: ofenziva za večjo mehanizacijo kmetijstva ni popolnoma uspela;
diplomatska, politična ofenziva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
ógrski -a -o prid. (ọ̄) 1. zgod. nanašajoč se na Ogrsko: ogrski del avstroogrske monarhije / ogrski zlatnik 2. star. madžarski: ogrski jezik / ogrska dežela
♦ agr. ogrska marelica marelica z debelimi, na eni strani rdečkastimi sadeži z izrazito brazdo med polovicama; gastr. ogrska salama zelo posušena salama z nadevom iz drobneje sesekljanega svinjskega mesa in slanine; zgod. hrvaško-ogrska nagodba; sam.:, pog. prosim pet dek ogrske pet dekagramov ogrske salame
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
októbrski -a -o prid. (ọ́) nanašajoč se na oktober: topel oktobrski dan / oktobrska dela na vrtu
♦ zgod. oktobrska diploma; oktobrska revolucija socialistična revolucija z razpustom parlamenta in uvedbo diktature proletariata leta 1917 v Rusiji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
oktroírati -am dov. in nedov. (ȋ) pravn. uveljaviti brez odobritve parlamenta: oktroirati ustavo / oktroirati politični program oktroíran -a -o:
oktroiran program
♦ zgod. oktroirana ustava ustava, ki jo je razglasil 3. septembra 1931 kralj Aleksander
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
okupácija -e ž (á) 1. glagolnik od okupirati, zasedba: protestirati proti okupaciji ozemlja;
nejasen položaj po fašistični okupaciji 2. pravno stanje na kakem ozemlju, ki ga je tuja država, navadno z bojem, spravila pod svojo oblast: okupacija je trajala štiri leta;
dočakati konec okupacije
● publ. okupacija z glasbo ukvarjanje
♦ pravn. okupacija prilastitev stvari, ki ni v lasti nikogar; zgod. francoska okupacija od 1809 do 1813, ko je bil del slovenskega ozemlja pod francosko oblastjo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
olimpijáda tudi olimpiáda -e ž (ȃ) mednarodne športne prireditve, organizirane vsaki dve leti, izmenično za poletne in zimske športe, šport. olimpijske igre: tekmovati na olimpijadi;
začetek olimpijade / zimska olimpijada zimske olimpijske igre / moskovska leta 1980, tokijska olimpijada leta 1964
♦ šah. šahovska olimpijada turnir državnih reprezentanc s po štirimi igralci za svetovno moštveno prvenstvo; zgod. olimpijada pri starih Grkih športne prireditve v kraju Olimpija vsaka štiri leta; obdobje štirih let med dvema športnima prireditvama v kraju Olimpija// publ., ekspr., s prilastkom kako pomembno tekmovanje, prireditev sploh: matematična, pevska olimpijada
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
olímpijski -a -o prid. (ī) 1. nanašajoč se na olimpijado: olimpijski tekmovalec, zmagovalec / olimpijski odbor, stadion / olimpijski rekord; olimpijske medalje; olimpijska vas naselje, v katerem stanujejo tekmovalci, udeleženci olimpijskih iger; olimpijsko leto; publ. olimpijsko srebro olimpijska srebrna medalja
♦ šport. olimpijski bazen bazen, dolg 50 metrov; olimpijski krogi znak olimpijskih iger, ki v obliki petih povezanih krogov simbolizira pet celin; olimpijski match; olimpijski ogenj ogenj, ki se prenese iz kraja Olimpija in gori med olimpijskimi igrami; olimpijski športi; olimpijske igre mednarodne športne prireditve, organizirane vsaki dve leti, izmenično za poletne in zimske športe; poletne olimpijske igre olimpijske igre, organizirane vsaka štiri leta, ki obsegajo vse olimpijske športe razen zimskih; zimske olimpijske igre olimpijske igre, organizirane vsaka štiri leta, ki obsegajo zimske olimpijske športe; olimpijska norma; zgod. olimpijske igre pri starih Grkih športne prireditve v kraju Olimpija vsaka štiri leta2. nanašajoč se na kraj Olimpija: olimpijsko svetišče / olimpijski bogovi olimpski
● knjiž. olimpijski mir, molk vzvišen, veličastenolímpijsko prisl.:
olimpijsko odmaknjen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
ópijski -a -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na opij: opijsko mamilo / opijski mak / opijska pijanost / opijske kadilnice
♦ zgod. opijska vojna vojna Anglije in Francije s Kitajsko v letih 1839–1842 in 1857–1858, ker je ta prepovedala uvoz opija iz Indije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
optimát -a m (ȃ) nav. mn., zgod. konservativni član rimskega senata:
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
ôren ôrna -o in óren órna -o prid. (ó ō; ọ́ ọ̄) nanašajoč se na oranje: orna površina / orna živina / ima pet hektarov orne zemlje
♦ agr. orna plast plast zemlje, ki se pri oranju obrača; ornica; zgod. orno poljedelstvo poljedelstvo, za katero je značilno obdelovanje zemlje s plugom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
ós -í ž (ọ̑) 1. kovinski ali lesen drog, na katerem je kolo: os poči, se zlomi;
mazati osi / os gre skozi pesto / sprednja, zadnja os voza // teh. tak drog kot del naprave, stroja: nepremična, središčna os; os motorja / os pri uri 2. navadno s prilastkom umišljena črta, okoli katere se telo vrti: dolžinska, navpična, vodoravna os;
zemeljska os / zemlja se vrti okoli svoje osi / os vrtenja // umišljena črta, ki gre skozi sredino predmeta, telesa: glavna, prečna, vzdolžna os stavbe; os cestišča, mostu; os letala 3. navadno s prilastkom umišljena črta, ki jo določa položaj, lega predmetov, objektov: spomenika stojita na isti osi / vpadna os svetlobe 4. knjiž., navadno s prilastkom kar kaj usmerja, zlasti kako dejavnost: družbene razmere so bile os vsega takratnega raziskovanja / doživetje svobode je predstavljalo os njihovega življenja // jedro, središče: os dramskega dogajanja je narodnostno vprašanje; os pogovora 5. zgod., v zvezi os Rim–Berlin politično-vojaška zveza fašističnih držav Italije in Nemčije pred drugo svetovno vojno in med njo: nastanek osi Rim–Berlin
● publ. sile osi Italija, Nemčija, Japonska, združene v politično-vojaški zvezi pred drugo svetovno vojno in med njo
♦ arhit. magistralna os glavna vzdolžna os večje arhitekturne kompozicije; primarna os navadno vzdolžna os, v kateri potekajo glavni konstrukcijski, kompozicijski elementi; sekundarna os navadno prečna os, v kateri potekajo stranski konstrukcijski, kompozicijski elementi; astron. os nebesne krogle okoli katere se nebo navidezno vrti; bot. cvetna os razširjeni vrh cvetnega peclja; glavna os; fiz. glavna os vsaka izmed treh med seboj pravokotnih osi skozi težišče, od katerih eni ustreza največji, drugi pa najmanjši vztrajnostni moment telesa; optična os simetrijska os leče ali ukrivljenega zrcala; skupna simetrijska os leč in zrcal v optičnem sistemu; prosta os okoli katere se vrti sicer prosto vrtljivo telo z nepremičnim težiščem; geom. abscisna os prva os med koordinatnimi osmi pravokotnega koordinatnega sistema; imaginarna os hiperbole premer hiperbole, pravokoten na realno os; koordinatna os; mala, velika os elipse najkrajši, najdaljši premer elipse; ordinatna os druga os med koordinatnimi osmi pravokotnega koordinatnega sistema; realna os hiperbole premer hiperbole na simetrali skozi realni gorišči; simetrijska os premica, glede na katero je geometrijska tvorba simetrična; os parabole premer na simetrali parabole; min. kristalografska os na kristalu, s pomočjo katere se določa lega posameznih kristalnih ploskev; teh. gibka os mirujoča gibka cev z vrtečim se jedrom za prenašanje vrtenja; zool. telesna os hrbtenica in lobanja vretenčarjev; žel. os kolesna dvojica; pogonska os; vodilna os za vodenje lokomotive po tiru; os tira sredina med tirnicama
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
osamosvojítven -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na osamosvojitev: osamosvojitveni proces;
naklonjenost do osamosvojitvenih prizadevanj
♦ zgod. osamosvojitvena vojna vojna za osamosvojitev Slovenije leta 1991
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
osimski -a -o [ózimski] prid. (ọ̑) zgod., v zvezi osimski sporazum, sporazumi pogodba med Italijo in Jugoslavijo, sklenjena 10. novembra 1975, o dokončni meji med državama, zaščiti narodnih manjšin, gospodarskem sodelovanju: ratifikacija osimskih sporazumov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
ostrakízem -zma m (ī) 1. zgod. glasovanje državljanov v stari Grčiji na lončenih črepinjah o izgonu državi nevarnega državnika, črepinjska sodba: uvesti ostrakizem / žrtev ostrakizma 2. knjiž., ekspr. izgon: ostrakizem ga je ločil od domovine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
osvobojênec -nca m (é) kdor je osvobojen: osvobojenci so se zbrali pred taboriščem
♦ zgod. osvobojenec pri starih Rimljanih nekdanji suženj, ki mu je gospodar dal svobodo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
ozémlje -a s (ẹ̑) večji del zemeljske površine: naseliti ozemlje severno od Drave;
to ozemlje je zasedel okupator;
slaba prometna povezanost tega prostranega ozemlja / potresno ozemlje območje// navadno s prilastkom ta del glede na pripadnost kaki upravni, politični enoti: osvoboditi slovensko ozemlje; država poveča svoje ozemlje; rimska oblast je segala tudi na ozemlje današnje Slovenije / državno ozemlje; slovensko etnično ozemlje; osvobojeno ozemlje med narodnoosvobodilnim bojem ozemlje pod upravo narodnoosvobodilnih odborov; po drugi svetovni vojni Svobodno tržaško ozemlje
♦ zgod. mandatno ozemlje med obema vojnama ozemlje, ki ga upravlja kaka država po pooblastilu mednarodne organizacije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
pacifikácija -e ž (á) glagolnik od pacificirati: pacifikacija države;
obračunavanje v okviru pacifikacije
♦ zgod. graška pacifikacija sporazum, sklenjen v Gradcu leta 1572, po katerem so dobili versko svobodo plemiči in njihove družine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
pákt -a m (ȃ) mednarodna pogodba, zlasti politična, vojaška: podpisati pakt / predlog o sklenitvi nenapadalnega pakta; vojaški pakt; pakt o varnosti
♦ polit. Atlantski pakt vojaška zveza nekaterih zahodnoevropskih držav in Združenih držav Amerike po drugi svetovni vojni; zgod. londonski pakt pogodba med antanto in Italijo leta 1915 glede ozemlja Avstro-Ogrske, ki ga Italija dobi, če stopi v vojno na strani antante
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
palatín -a m (ȋ) 1. v srednjem veku naslov za dvorjana: vladar in njegovi palatini 2. zgod., do 1848 vladarjev namestnik na Ogrskem:
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
pálčen -čna -o [pau̯čən] prid. (ȃ) nanašajoč se na palec: palčna stran roke / palčna obveza; pozimi nosi palčne rokavice rokavice z enim prstom / 6-palčna plošča
♦ anat. palčna grča; obrt. palčno kolo nekdaj leseno kolo s paličastimi zobmi na obodu, nameščenimi v smeri osi kolesa; zgod. palčni vijaki mučilna naprava iz dveh železnih ploščic za stiskanje palcev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
pálčnica -e [pau̯čnica] ž (ȃ) nav. mn. 1. zastar. rokavica z enim prstom; palčnik: otrok je imel na rokah palčnice 2. zgod. mučilna priprava iz dveh železnih ploščic za stiskanje palcev; palčni vijaki: natezalnica in palčnice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
paríški -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na Pariz: pariški prebivalci;
stare pariške ulice / odpeljali so se na pariško razstavo / pariška moda
♦ agr. pariška grofica podolgovata zimska hruška z mehkim in sladkim mesom; gastr. pariški zrezek pariško paniran zrezek; pariška salama salama večjega premera s podobnim nadevom, kot ga ima hrenovka, in z manjšimi koščki slanine; zgod. pariška komuna vodstvo, oblast delavskega razreda v Parizu leta 1871paríško prisl.:
pariško se oblači; pariško modra barva barva, podobna barvi plavice
♦ gastr. pariško panirati obdajati živilo pred cvrtjem s plastjo moke in stepenega jajca; sam.:, pog. prosim pet dek pariške pet dekagramov pariške salame
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
pásji -a -e prid. (á) 1. nanašajoč se na pse: na obrazu je začutil pasji smrček / pasje bevskanje, lajanje / pasja hišica, uta; pasja ovratnica / ekspr. pasja mrcina je stala pred vrati in renčala / pasja zvestoba / pasji jermen jermen, na katerem se vodi pes; pasja razstava razstava čistokrvnih psov; pasja vprega vprega, sestavljena iz psov / pasji hotel podjetje, ki ponuja oskrbo za pse v času, ko so njihovi lastniki odsotni; pasja šola tečaj, namenjen urjenju in socializaciji psa; pasje zavetišče začasno bivališče za zavržene pse / kot vzklik: pasja dlaka, tega ti ne verjamem; pasja vera, jim že pokažemo 2. nav. slabš. hudoben, zloben: o, dobro poznam tega pasjega upravnika;
že tako je pasji, pa ga še izzivate / ona ima zloben jezik, pa tudi on je ves pasji / kot psovka: izgini, pasji sin; odpri, duša pasja, ali pa ti razbijemo vrata; seme pasje 3. slabš. pretirano vdan nadrejenim, pretirano ponižen: zaničevali so ga zaradi njegove hlapčevske, pasje narave;
kako pasja je vaša duša / s svojo pasjo ponižnostjo, vdanostjo ne boste nič dosegli 4. ekspr. ki povzroča velike težave, neprijetnosti: naj hudič vzame ta pasji svet;
le kako bi uredili to pasjo zadevo / to delo je prav pasje / doživeli smo pasje čase; to je pasje življenje / ne pij toliko, šmarnica je vsa pasja / v tem pasjem vremenu ni mogoče oditi dalje v tem slabem, deževnem, mokrem vremenu5. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: pasji mraz je nastopil;
pasja vročina 6. pog., ekspr., v zvezi pasja figa kar je malo vredno, nepomembno: vse to se je začelo zaradi pasje fige 7. nižje pog., ekspr., v prislovni rabi, v zvezi pasja figa izražaa) močno zanikanje ali zelo majhno mero: za to se eno pasjo figo brigam;
to je pasjo figo vredno b) v povedni rabi omalovaževanje: vse skupaj je pasja figa 8. nižje pog., v medmetni rabi izraža omalovaževanje: pasja figa, pa tak izlet
● pasji dnevi čas od 23. julija do 23. avgusta; ekspr. takrat smo imeli pasje dneve dneve hude vročine; nar. pasji trn čistilna krhlika; ekspr. kot predavatelj je dober, pri izpitih je pa pasji zelo strog, nepopustljiv; pasja bombica v papirček zavita glinena kroglica in žveplo, ki ob udarcu poči; pog. pasja radost navadna salama; pog. imeti pasjo srečo glede na neprijetne, neugodne okoliščine zelo veliko, nepričakovano; ekspr. pusti ga, saj vidiš, da je nocoj ves pasji da je zelo jezen, slabe volje
♦ agr. pasji kolač v določeno obliko stisnjeno krmilo za pse; bot. pasji jezik dlakava rastlina z rjavo rdečimi ali rožnatimi cveti, ki kasneje pomodrijo, Cynoglossum; pasji peteršilj navadni steničjak; pasji rep trava, ki raste na vlažnih tleh, Cynosurus; pasji zob rastlina s suličastimi, temno pegastimi listi in rdečimi, nazaj zavihanimi cvetnimi listi, Erythronium dens-canis; rumena pasja čebulica rastlina vlažnih, senčnatih krajev, Gagea lutea; pasja trava trava z zgoščenim socvetjem, Dactylis; um. pasji skok okras v obliki niza iz spiralasto zvitih črt; vet. pasji kontumac; pasja steklina nalezljiva virusna bolezen živali in ljudi, pri kateri nastopi besnenje in ohromitev; pasja znamka ploščica za označevanje psov glede na obvezno cepljenje in občinski register, ki jo nosijo psi na ovratnici; zgod. pasji snop del desetine, ki so ga podložniki dajali zemljiškemu gospodu za vzdrževanje njegovih psov; zool. pasji som do dveh metrov dolga morska riba z zelo podaljšanim gobcem in močno repno plavutjo, Galeus canis; pasja trakulja v (pasjem) črevesu živeč zajedavec s tremi ali štirimi odrivki, Echinococcus granulosuspásje prisl.:
pasje se počutim; pasje ponižen, vdan; dan je pasje vroč
● plavati po pasje tako, da se z nogami in skrčenimi rokami udarja po vodi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
patarén -a m (ẹ̑) zgod. pripadnik srednjeveške verske ločine zlasti v severni Italiji: katarci in patareni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
patènt -ênta m (ȅ é) 1. z zakonom zaščitena izključna pravica gospodarskega izkoriščanja novega izuma za določeno dobo: dobiti patent za nov stroj;
zaščititi izum s patentom;
zakon o patentih
♦ pravn. prodati patent prenesti patent in patentne pravice s kupno pogodbo// listina, s katero se daje izumitelju ta pravica: izdati patent; podpisati patent 2. zgod. zakon, listina, s katero je vladar podeljeval naslove, pravice, službe: razglasiti patent / februarski patent v stari Avstriji zakon, izdan 26. februarja 1861, s katerim je bil urejen državni zbor in njegove pristojnosti ter so bile dane deželne ustave; nevoljniški patent v fevdalizmu zakon, s katerim je Jožef II. leta 1782 odpravil nevoljništvo3. pog. rob (oblačila) v patentnem vzorcu: plesti, sparati patent;
patent pri jopi
● pog. torba s pokvarjenim patentom s pripravo za zapiranje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
patrimónij -a m (ọ́) zgod., v fevdalizmu dedna zemljiška lastnina, ki prehaja od očeta na sina: velik patrimonij;
pren. kulturni patrimonij naroda
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
patrón1 -a m (ọ̑) 1. rel. svetnik, izbran za zaščitnika osebe, cerkve; zavetnik: sv. Urban je njegov patron;
priporočiti se svojemu patronu;
župnijski patron / konjski patron; patron viničarjev // knjiž. pokrovitelj: patron razstave 2. ekspr., navadno s prilastkom človek kot nosilec določenih lastnosti: imaš pa dobrega patrona, da ti vse to plača;
s takim dolgočasnim patronom se nočem družiti / ti si pa res čuden patron; iron. ti si pa lep patron // človek, oseba sploh: kaj vem od kod je prišel ta patron 3. delodajalec, gospodar: patron je začel odpuščati delavce;
imeli so dobrega patrona
♦ zgod. patron nekdaj oseba, ki ustanovi beneficij; pri starih Rimljanih patricij, ki varuje, ščiti socialno nižje stoječo osebo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
patronát -a m (ȃ) 1. knjiž. pokroviteljstvo, varstvo: prevzeti patronat;
imeti patronat nad šolo / biti pod patronatom 2. zgod., nekdaj pravice in obveznosti ustanovitelja beneficija:
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
pečátar -ja m (ȃ) kdor izdeluje pečate, pečatnike: zlatarji in pečatarji
♦ zgod. kdor odtiskuje pečate
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
pečátnikar -ja m (ȃ) 1. kdor izdeluje pečatnike: zlatarji in pečatnikarji 2. zgod. kdor hrani, varuje pečatnik: državni, kraljevi pečatnikar
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
pést -í ž (ẹ̑) 1. roka s tako skrčenimi prsti, da se dotikajo upognjene dlani: dvigniti pest;
odpreti, stisniti pest;
tiščati kovanec v pesti;
s pestjo groziti, žugati;
udariti, razbijati s pestjo po mizi;
za pest velika odprtina;
kakor pest debel kamen / prsti so se mu skrčili v pest; stisniti roko v pest / bojevanje s pestmi // star. roka, prsti1: zgrabil ga je s koščenimi pestmi za ovratnik in ga stresel / rokavi za pestmi so umazani na zapestjih2. s predlogom prostor med skrčenimi prsti in upognjeno dlanjo: izbiti komu kamen iz pesti;
v pesti je tiščal nekaj drobiža / ekspr. stisnil mu je kovanec v pest skrivoma dal3. z rodilnikom količina česa, ki se lahko naenkrat zagrabi, drži s skrčenimi prsti in upognjeno dlanjo: pest drobiža;
dala ji je dve pesti moke / dobiti za pest zlatnikov / pest prediva; odžeti pest pšenice // ekspr. zelo majhna količina česa sploh: teh nekaj pesti sena bomo že še pograbili; dragocena je vsaka pest zemlje / ekspr.: v svoji lasti nima niti pesti zemlje prav nič; okoli hiše je komaj za pest zemlje zelo malo4. ekspr. (telesna) moč, sila: morali so se pokoriti njegovi pesti;
če ne bo šlo drugače, jim bo treba to dokazati s pestjo z nasiljem;
krojiti si, pisati si pravico s pestmi 5. nekdaj dolžinska mera, približno 10,5 cm: petnajst pesti dolg / meriti na pesti
● pog. pazi se, ker me močno srbijo pesti zelo si želim, da bi te udaril; ekspr. po vaseh so se pesti krčeviteje stiskale jeza, upornost vaščanov je naraščala; držati, tiščati pesti za koga želeti komu, da bi se mu kaj uresničilo, posrečilo; pog., ekspr. jaz sem že okusil njegove pesti mene je že natepel, pretepel; kmalu jim je pokazal svoje pesti jih fizično napadel; ekspr. to je pravici pest v obraz to je grobo kršenje pravice; pog. dobiti koga v pest ujeti in kaznovati ga; pog. kogar je dobil v pest, vsak je moral poslušati njegovo tarnanje kogar je srečal, s komer se je pogovarjal; ekspr. priti v pest paragrafom zaradi kršenja zakonitosti biti kaznovan; pog. smejati se komu v pest komu se (skrivaj) posmehovati; ekspr. lakota, žeja ga ima v pesteh zelo je lačen, žejen; ekspr. začelo se je s prepirom, končalo s pestmi s tepežem, pretepom; pog. na sestanku je treba udariti s pestjo po mizi odločno, ostro nastopiti, zahtevati; publ., ekspr. z jekleno pestjo narediti red v državi z oboroženimi silami, nasiljem; delati na lastno pest na svojo roko; ekspr. to je človek nagle jeze in trdih pesti je močen, divji človek, zlasti v tepežu, pretepu; publ., ekspr. režim železne pesti ki temelji zlasti na vojaških, policijskih metodah in nasilju; ekspr. upošteva samo moč pesti telesno moč; ekspr. vladala je pravica pesti oblast je imel, kdor je bil močnejši, brezobzirnejši
♦ pravn., zgod. pravica pesti v srednjem veku pravica plemstva, da uveljavi svoje pravne zahteve tudi s silo, orožjem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
petárda -e ž (ȃ) s smodnikom napolnjen kartonski tulec z zastraševalnim eksplozijskim učinkom: metati petarde;
slišati je pokanje petard
♦ zgod. petarda v srednjem veku s smodnikom napolnjena kovinska posoda z vžigalno vrvico za podiranje, razstreljevanje zidov, obzidij
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
plême -éna s (é ẹ́) 1. skupnost ljudi, navadno na določenem ozemlju, ki jih druži skupen izvor, skupna preteklost, podoben jezik, običaji: črnska, indijanska plemena 2. vet. živali iste pasme, ki se v določenih lastnostih razlikujejo od drugih živali iste pasme: vzgoja novih plemen 3. navadno v zvezi z biti za, določiti za, pustiti za razmnoževanje, razplojevanje: ta telica bo za pleme;
pustiti bikca za pleme / žival za pleme plemenska žival
● nar. krava ni vzela plemena se ni obrejila; star. iti po plemenu goniti se; pariti se; zastar. črno pleme črna rasa; zastar. slovstvo slovanskih plemen narodov
♦ agr. sadno pleme sadna drevesa, ki so nastala s križanjem različnih vrst istega rodu; zgod. pleme skupnost krvno sorodnih bratstev v rodovno-plemenski družbi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
plémstvo -a s (ẹ̑) 1. družbeni sloj, ki uživa podedovane ali podeljene pravice, privilegije: plemstvo in meščanstvo / nižje, višje plemstvo; posvetno plemstvo / fevdalno plemstvo
♦ zgod. kupiti, podeliti plemstvo pravico do plemiškega naslova, položaja// knjiž. skupina ljudi, ki ima moč, veljavo zaradi položaja ali premoženja; aristokracija: denarno, finančno plemstvo; pren. plemstvo duha 2. plemiči: plemstvo je zasedlo boljše prostore v gledališču
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
podlóžniški -a -o prid. (ọ̑) 1. nanašajoč se na podložnike ali podložništvo: podložniške dajatve / podložniški odnosi / izpolnjevati podložniške dolžnosti do cesarja
♦ zgod. podložniška prisega do odprave tlačanstva prisega podložnika zemljiškemu gospodu2. ekspr. pretirano pokoren, poslušen: prezirati podložniške uradnike / otresti se podložniškega duha
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
pòdóbčina -e ž (ȍ-ọ̑) zgod., od 1814 do 1850 upravna enota, podrejena glavni občini: podobčine na območju nekdanjih Ilirskih provinc
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
pòdžupàn -ána m (ȍ-ȁ ȍ-á) namestnik župana: župan in podžupan
♦ zgod. podžupan od 1814 do 1850 predstojnik podobčine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
pogódba -e ž (ọ̑) sporazum, soglasje glede kakih določil ali obveznosti: pogodba se izteče;
razveljaviti, skleniti, spremeniti pogodbo;
odstopiti od pogodbe;
urejati zadeve s pogodbo;
kršitev pogodbe;
veljavnost pogodbe / avtorska pogodba; darilna pogodba; dolgoročna pogodba; ladjarska pogodba o najemu ladje za določen prevoz ali listina o tej pogodbi; čarter; meddržavna pogodba; ratificirati mirovno pogodbo; najemna pogodba; zunanjetrgovinska pogodba // listina o tem sporazumu: napisati, podpisati, prebrati pogodbo
♦ adm. delovna pogodba o ustanovitvi delovnega razmerja med delodajalcem in delojemalcem; ekon. kupoprodajna pogodba; filoz. družbena pogodba v idealistični filozofiji s katero se prenese suverenost posameznika na državo, ki jo predstavlja (absolutistični) vladar ali voljeni predstavnik ljudstva; fin. kreditna pogodba; polit. avstrijska državna pogodba 1955. leta sklenjena pogodba o neodvisnosti in nevtralnosti Avstrije, katere 7. člen določa pravice slovenske manjšine v Avstriji; skleniti nenapadalno pogodbo; pravn. ovreči pogodbo; hranitvena pogodba o prevzemu tuje premičnine v hrambo; kolektivna pogodba sporazum med sindikalnim organom in gospodarsko zbornico o bistvenih vprašanjih delovnega razmerja med delavci in zasebnimi delodajalci; mandatna pogodba o opravljanju poslov za druge, naročilo; zgod. senžermenska pogodba 10. septembra 1919 sklenjena mirovna pogodba med zavezniki in Avstrijo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
pojèzd -ézda m (ȅ ẹ́) star. 1. ježa1:
biti utrujen od dolgega pojezda;
popoldanski pojezd / tudi ob tretjem pojezdu okoli stebra ni sprožil loka 2. skupina jezdecev: na robu planjave so zagledali pojezd
♦ zgod. javni zbor v župi, na katerem je oskrbnik gospostva s spremstvom razsojal prepire, kaznoval prestopke, pobiral davke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
poklòn -ôna m (ȍ ó) 1. nagib glave ali glave in zgornjega dela telesa kot pozdrav, izraz spoštovanja: zahvalil se jim je z globokim, rahlim poklonom / v meščanskem okolju, kot pozdrav moj poklon, gospa 2. občudovanje, pohvala, izražena komu neposredno: njegov poklon ji je ugajal / vsi ji delajo poklone / tako povabilo je veljalo za največji poklon priznanje3. star. dar, darilo: zavrniti poklon / plašč je namenjen njej za poklon
♦ zgod. manjša dajatev, ki so jo podložniki v Poljanski dolini morali plačevati svojemu zemljiškemu gospodu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
poknéžiti -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) dati, podeliti knežji naslov: za zasluge so ga poknežili poknéžen -a -o:
pokneženi grof
♦ zgod. poknežena grofija Goriška
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
polítika -e ž (í) 1. urejanje družbenih razmer, odločanje o njih s pomočjo države in njenih organov: vplivati na politiko;
zanimati se za politiko;
pridobiti si vpliven položaj v politiki;
ukvarjati se s politiko;
napredna politika / podružbljanje politike v socializmu prenašanje državnih funkcij na samoupravne organizacije in institucije / aktualna politika / notranja politika // s prilastkom tako urejanje in odločanje glede na nosilca: politika vlade, stranke / državna, občinska politika 2. dejavnost političnih strank in njihov medsebojni odnos v boju za oblast: spori v slovenski politiki;
opozicijska politika 3. s prilastkom urejanje in vzdrževanje odnosov ene države z drugimi državami: mednarodna politika;
analiza svetovne politike;
načela zunanje politike Slovenije // način urejanja odnosov ene države z drugo: osvajalna politika imperialističnih držav / raznarodovalna politika Hitlerjeve Nemčije / politika evropskih držav / publ.: politika rasne diskriminacije; politika sile 4. s prilastkom urejanje razmer in odločanje o njih na določenem družbenem področju: gospodarska, jezikovna, kulturna, kmetijska, raziskovalna, vojaška politika / razvojna politika; določiti poslovno politiko podjetja; repertoarna politika gledališča; dolgoročna politika kreditiranja; publ. kadrovska politika // določbe, načela za tako urejanje in odločanje: izvajanje začrtane politike; družinska politika skupek načel in ukrepov za izboljšanje razmer in kakovosti življenja v družinah5. ekspr. ravnanje posameznika z ljudmi, ustrezno okoliščinam: spregledal je njegovo politiko;
voditi zahrbtno politiko
● pog. zganjati politiko ukvarjati se s politiko; vnašati politiko v kako dejavnost; ekspr. spet sta zašla v politiko začela govoriti, razpravljati o politiki; publ. stopiti v svet politike začeti se ukvarjati s politiko
♦ ekon. denarna politika; zgod. nova ekonomska politika ekonomska politika v Sovjetski zvezi po letu 1921
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
poljedélstvo -a s (ẹ̑) gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z obdelovanjem zemlje, gojenjem rastlin za pridobivanje hrane in industrijskih surovin: razvoj poljedelstva;
dohodek iz poljedelstva;
poljedelstvo in živinoreja / mehanizirati poljedelstvo; preživljati se s poljedelstvom / namakalno, žitno poljedelstvo
♦ agr. ekstenzivno ki vlaga malo dela in kapitala na enoto zemljiške površine, intenzivno poljedelstvo ki vlaga veliko dela in kapitala na enoto zemljiške površine; zgod. motično poljedelstvo za katero je značilno obdelovanje zemlje s primitivnim ročnim orodjem, zlasti z motiko; orno poljedelstvo za katero je značilno obdelovanje zemlje s plugom// veda o taki gospodarski dejavnosti: študirati poljedelstvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
poljúb -a m (ȗ) dotik z ustnicami v znamenje ljubezni, vdanosti: ubraniti se poljuba;
dati, vrniti poljub;
pripraviti ustnice v poljub;
dolg, nežen, očetovski poljub / kot pozdrav ob koncu pisma poljub od tvoje Ane; pren., knjiž. sneg je ob poljubih južnega vetra hitro kopnel
● ekspr. (z roko) poslati komu poljub poljubiti prste svoje roke in jo obrniti, iztegniti proti komu; ekspr. s poljubi piti komu solze z lic s poljubljanjem odstranjevati
♦ zgod. biti obsojen na poljub železne device na kazen z dotikom, stiskom z železno devico
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
pôlsvobodnják -a [pou̯svobodnjak] m (ȏ-á) zgod., do odprave tlačanstva kmet, ki ni glede vseh stvari svoboden: podložniki in polsvobodnjaki / kmet polsvobodnjak
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
pomêrij -a m (é) knjiž. območje: živijo na tesnem prostoru mestnega pomerija / pomerij Julijskih Alp
♦ zgod. mestni pomerij pri starih Rimljanih ozemlje pod mestno sodno oblastjo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
pórta2 -e ž (ọ̑) rel. prostor ob glavnem vhodu v samostan: čakati na porti / samostanska porta
♦ zgod. Visoka porta do ustanovitve turške republike sultanova vlada, dvor
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
posojílo -a s (í) materialna sredstva, ki jih da upnik dolžniku z obveznostjo kasnejše vrnitve: dobil je pet milijonov posojila;
jemati posojilo;
prositi za posojilo;
plačati zadnji obrok posojila;
višina, vračanje posojila;
jamstvo za posojilo / dati, najeti, odobriti komu posojilo / izkoriščati posojilo jemati posamezne zneske do višine odobrenega zneska / odplačal je že vse posojilo ves dolg / bančno posojilo ki ga da banka; denarno posojilo v obliki denarja// razmerje med upnikom in dolžnikom, ki nastane z dajanjem takih materialnih sredstev: pravna oblika posojila / referent za posojila / dolgoročno nad deset let, kratkoročno do dveh let, srednjeročno posojilo od dveh do deset let// v prislovni rabi, v zvezi na posojilo izraža trgovanje, ki temelji na takem razmerju: pohištvo se dobi tudi na posojilo; kupovati, prodajati na posojilo
● publ. vpisati posojilo obljubiti dajati določen čas posojilo za skupne potrebe; star. denar ima na posojilu denar ima posojen
♦ ekon. amortizacijsko posojilo dolgoročno posojilo, dano s pogojem postopnega odplačevanja; obvezno posojilo; fin. investicijsko posojilo za investicije; javno posojilo; obveznice ljudskega posojila za ceste; loterijsko posojilo ki ga razpiše kaka skupnost in pri katerem so nekatere številke obveznic izžrebane; mednarodno posojilo; namensko posojilo ki je za točno določen namen; obrestno posojilo pri katerem mora dolžnik plačati tudi obresti; obročno posojilo dano s pogojem obročnega odplačevanja; potrošniško posojilo; premostitveno posojilo; študentsko posojilo; vojno posojilo za financiranje vojne; zasebno posojilo; zgod. narodno posojilo ki so ga Slovenci dajali Osvobodilni fronti (slovenskega naroda) med narodnoosvobodilnim bojem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
požigálništvo -a s (ȃ) zgod. razvojna stopnja gospodarstva, za katero je značilno pridobivanje obdelovalne zemlje s požiganjem, zlasti gozdov: lovstvo, nabiralništvo in požigalništvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
práfára -e ž, rod. mn. tudi práfará (ȃ-á) zgod. velika župnija, ustanovljena ob organiziranju Cerkve v kaki deželi: nastanek far na ozemlju prafare
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
pragmátičen -čna -o prid. (á) ki se podreja praktični uporabnosti, koristi: pragmatična merila;
brez teorije je vsaka reforma samo pragmatična
♦ filoz. pragmatična filozofija pragmatizem; zgod. pragmatična sankcija zakon Karla VI. iz leta 1713, po katerem imajo pravico nasledstva na avstrijskem prestolu tudi ženski potomcipragmátično prisl.:
pragmatično reševati probleme
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
pránger tudi prángar -ja m (á) zgod., nekdaj steber, h kateremu postavljajo, privezujejo ljudi za kazen; sramotilni steber: ogledali smo si pranger
● ekspr. v romanu je avtor postavil na pranger tedanje meščane in njihovo moralo osramotil, osmešil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
praváš -a m (á) zgod. član hrvaške Stranke prava: pravaši in frankovci
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
právda -e ž (ȃ) 1. pravn. sodni postopek, s katerim se rešuje civilnopravni spor pred sodiščem: pravda teče;
končati, sprožiti, začeti pravdo;
zastopati koga v pravdi / delitvena pravda v zvezi z delitvijo skupne stvari ali premoženja; lastninska pravda za priznanje lastninske pravice in izročitev stvari lastniku; očetovska pravda za ugotovitev očetovstva; razvezna pravda za razvezo zakonske zveze / civilna pravda 2. star. tožba, tožarjenje: spustiti se v pravdo s kom;
pravda za njivo / dobiti uspeti, izgubiti pravdo ne uspeti v zahtevah, izraženih v tožbi// spor, prepir: filozofska pravda o svobodi volje; pravda med bratoma 3. zastar. pravica: braniti svojo pravdo
♦ lit. črkarska pravda spor zaradi črkopisa okoli leta 1830; zgod. boj za staro pravdo od 15. do 18. stoletja boj kmetov proti obveznostim do fevdalcev, ki niso bile zapisane v srednjeveških urbarjih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
pravíca -e ž (í) 1. kar je v skladu s človekovimi, družbenimi predstavami, pravili o (moralnih) vrednotah: to, da eni dobijo vse, drugi pa nič, ni pravica;
na koncu je vendarle zmagala pravica;
zmeraj je branil pravico, se potegoval za pravico;
ekspr. bili so lačni, žejni pravice;
pravica in krivica / ekspr. iskati, najti pravico / prepričan sem, da se bo pravica izkazala; ekspr. takrat bo zavladala pravica // načela, predpisi, ki določajo, kaj je v skladu s takimi predstavami, pravili: vsak je trdil, da je pravica na njegovi strani; ekspr. s tem dejanjem bo, upam, pravici zadoščeno / ekspr. njihova pravica je neusmiljena, trda; iron. no, zdaj sem spoznal, kaj je vaša pravica 2. navadno s prilastkom kar komu dovoljuje, daje možnost biti, imeti, narediti kaja) glede na odogovor, pravilo, zakon: odpovedati se kaki pravici;
imeti pravico do lastne izbire;
jemati si vedno več pravic;
pridobiti si pravico sodelovati v prvenstvu;
priznati komu kako pravico;
posebna pravica;
pravno zagotovljena pravica do stanovanja;
pravice in dolžnosti / dedna pravica do podedovanja; demokratične, moralne, pravne, ustavne pravice; glasovalna, volilna pravica; pravica pritožbe, do pritožbe, publ. na pritožbo; pravica iz delovnega razmerja / kot vljudnostna fraza pridržujem si pravico odgovoriti na to vprašanje pozneje / vaše pravice ne sežejo tako daleč, da bi to preprečili pooblastila, pristojnostib) nav. mn. glede na njegovo vlogo, položaj, lastnost: zagovarjati pravice delavcev;
pravice staršev, žensk so se spremenile / človečanske, državljanske pravice; kraj je dobil mestne pravice v 13. stoletju / to je naredil s pravico močnejšega / leta 1934 je začela izhajati Ljudska pravica c) glede na odnos do določenega dejstva sploh: narodu ne more nihče odvzeti pravice, da sam odloča o svoji usodi;
vsak človek ima pravico živeti, do življenja, da živi;
bojevati se za pravice zatiranih // kar komu pripada glede na dogovor, pravila, zakon: hotel, zahteval je svojo pravico, in ko je plačilo dobil, je odšel; priti do svoje pravice // v povedni rabi kar je komu dovoljeno glede na določeno pravilo, vlogo, odnos: to je stara fantovska pravica; voliti je pravica vsakega polnoletnega državljana; odločanje je pravica nadrejenega / ekspr.: uporaba te poti je nenapisana pravica vseh; govoriti resnico je naša sveta pravica / ekspr. veselost, biti drzen je pravica mladosti 3. ekspr. oblast1,
sodišče: pravica je bila mnenja, da osumljeni ni prišteven;
vlomilca je pravica zasačila pri vlomu / biti na begu pred pravico / pasti v roke pravice biti ujet, aretiran4. star. dokument, listina: predložiti pravico;
še enkrat je prebral pravico do parcele 5. zastar. pravo: študirati pravico / doktor vseh pravic doktor civilnega in cerkvenega prava6. v prislovni rabi, v zvezi po pravici izraža skladnost z moralnimi normami, priznanimi načeli: da bo po pravici, ti vrnem tudi to;
vse je šlo po pravici // izraža utemeljenost, upravičenost: po pravici ga imajo za nasilneža; če je to res, so ga po pravici zaprli / ko se je ozrl, je onemel. In to po pravici // izraža skladnost z določenim dejstvom, resnico: povej po pravici, sicer se ti bo slabo godilo / da vam povem po pravici, sit sem že vsega tega odkrito
● star. pravica se je nekdaj pisala drugače nekdaj se je ravnalo, postopalo drugače; nekdaj so veljali drugačni zakoni, pravila; ekspr. pravici je zadoščeno kazen je izvršena; star. v tem mestu je sedem let branil pravico bil, služboval kot odvetnik; ekspr. kdo ti je dal pravico tako govoriti ne smeš, ne dovoljujem ti tako govoriti; dati komu pravico, da se sam odloči dovoliti, omogočiti mu; ekspr. kralj je precej samovoljno delil pravico sodil, razsojal; pesnik ima pravico preoblikovati zgodovinske dogodke sme; ekspr. misli, da ima pravico v zakupu da ima, dela zmeraj prav; da lahko samo on razsoja, kaj je prav; ekspr. rad išče pravico po sodiščih rad se toži; ekspr. izročiti koga pravici vložiti tožbo proti njemu; ekspr. jemati si pravico sam kaznovati koga, maščevati se komu za storjeno dejanje, ne da bi se skušalo to doseči po legalni, pravni poti; jemljem si pravico, da opozorim na nekaj napak dovoljujem si opozoriti; po pravici je mislil, da bodo otroci že doma popolnoma upravičeno; star. mislim, da je on v pravici da ima on prav; ekspr. sprl se je s pravico in zbežal v tujino prišel je v nasprotje z zakoni, predpisi; ekspr. ni se strinjal s pravico, ki mu jo je bilo sodišče odmerilo s kaznijo; ekspr. slovenščina ima tudi na avstrijskem Koroškem domovinsko pravico je zgodovinsko upravičena, utemeljena; publ. to zahtevate s polno pravico popolnoma upravičeno; vznes. hiša pravice sodišče; ekspr. vladala je pravica pesti oblast je imel, kdor je bil močnejši, brezobzirnejši; ekspr. roka pravice v te kraje ne seže oblast tu ne more uveljaviti svoje volje; ekspr. varuh pravice sodnik, policist; kdor ima moč, ima tudi pravico kdor ima oblast, je lahko samovoljen; preg. kjer nič ni, še cesar pravico izgubi kjer nič ni, ni kaj vzeti
♦ pravn. pravica miruje, zastara; avtorske pravice po mednarodnih predpisih določeno avtorjevo lastništvo pravic; človekove pravice ki pripadajo človeku ne glede na raso, jezik, versko ali politično pripadnost; osnovne človekove pravice človekove pravice, ki so zagotovljene z ustavo; domovinska pravica do 1945 pristojnost v določeno občino; lastninska pravica pravno priznana pravica do stvari in vseh koristi, ki jih ta daje; odkupna pravica izgovorjena pravica prodajalca, da sme prodani predmet znova kupiti; izgubiti politične pravice izgubiti pravice, ki dajejo državljanu možnost vplivanja na oblikovanje javne oblasti, sodelovanja pri njenem izvrševanju in nadzora nad njo; posvetovalna pravica pravica sodelovati pri določenem posvetovanju brez pravice odločanja; aktivna, pasivna volilna pravica; pravn., zgod. pravica pesti v srednjem veku pravica plemstva, da uveljavi svoje pravne zahteve tudi s silo, orožjem; šol. šola s pravico javnosti nekdaj privatna šola z enako veljavnostjo kot državna; zgod. fevdna pravica pravica podeljevanja fevdov; pravica prve noči v fevdalizmu domnevna pravica zemljiškega gospoda, da preživi z nevesto svojega podložnika njeno poročno noč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
právo -a s (ȃ) 1. pravila, ki urejajo odnose v določeni družbeni skupnosti in določajo kazni za kršitev teh pravil: reformirati pravo;
zgodovina prava / cerkveno pravo // veda o tem: študirati pravo; razvoj prava / pog. vpisati se na pravo pravno fakulteto
♦ pravn. avtorsko pravo ki ureja pravice avtorjev; civilno pravo ki ureja osebnostna in premoženjska razmerja državljanov; dedno, delovno, finančno pravo; kazensko pravo pravna pravila, ki obsegajo kazensko materialno, kazensko procesno pravo ter pravo izvrševanja kazenskih sankcij; lastninsko pravo; materialno pravo pravna pravila, ki določajo vsebino pravic in dolžnosti pravnih subjektov; mednarodno pravo ki ureja pravna razmerja med državami in odnose v mednarodni skupnosti; menično pravo; naravno pravo; obče pravo; običajno pravo nezapisano pravo, ki temelji na ustaljeni rabi in pravnem prepričanju o njegovi obveznosti; osebno pravo ki ureja osebnostne pravice fizičnih in pravnih oseb; pomorsko pravo ki ureja pravna razmerja v pomorstvu; procesno pravo; rimsko pravo civilno pravo rimske sužnjelastniške družbe; upravno pravo; rel. božje pravo pravila, izražena zlasti v desetih božjih zapovedih; soc. materinsko pravo dejstvo, da se določa sorodstvo samo po materi; zgod. gorsko pravo v fevdalizmu pravila, ki urejajo pravna razmerja med gorskim gospodom in zakupniki2. zastar. pravica: braniti svoje pravo;
spoštovati naravna prava človeka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
práznik2 -a m (á) zgod., do odprave tlačanstva kmet, ki ni glede vseh stvari svoboden; polsvobodnjak: prazniki in svobodnjaki
♦ zgod. praznik v fevdalizmu podložnik, ki se ukvarja s predelavo rude
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
prážupníja -e ž (ȃ-ȋ) zgod. velika župnija, ustanovljena ob organiziranju Cerkve v kaki deželi: sedež pražupnije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
prefékt -a m (ẹ̑) 1. rel. kdor vodi kongregacijo 1: prefekt kongregacije za doktrino, nauk vere, za evangelizacijo;
prefekt kongregacije za duhovnike, redovnike, škofe 2. zastar. vzgojitelj (v internatu): mesto prefekta 3. zlasti v Italiji in Franciji najvišji upravni uradnik v provinci, departmaju: postati prefekt;
goriški, tržaški prefekt / policijski prefekt 4. zgod., pri starih Rimljanih visok upravni uradnik: prefekt pretorijancev / ujetnika so pripeljali pred rimskega prefekta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
prefektúra -e ž (ȗ) 1. zlasti v Italiji in Franciji najvišji upravni urad v provinci, departmaju: iti na prefekturo;
goriška, pariška, tržaška prefektura;
sekretar prefekture;
sestanek, srečanje na prefekturi / policijska prefektura 2. zgod. upravna enota iz pozne dobe rimskega imperija, ki obsega več diecez:
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
prekomôrski -a -o prid. (ó) publ. čezmorski: prekomorska dežela / prekomorska ladja
♦ zgod. prekomorske brigade brigade, ki so se formirale v bazi vrhovnega štaba Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Jugoslavije v Italiji od jeseni 1943 dalje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
prétor -ja m (ẹ̑) zgod., pri starih Rimljanih višji uradnik, izvoljen za eno leto, ki vodi sodne zadeve: pretorji in kvestorji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
pretórij -a m (ọ́) zgod., pri starih Rimljanih prostor, kraj, kjer je nastanjen (vrhovni) poveljnik vojske: bojni posvet je bil v pretoriju;
vojaki iz pretorija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
pretorijánec -nca m (ȃ) zgod., pri starih Rimljanih vojak telesne straže cesarja ali vrhovnega poveljnika: oddelek pretorijancev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
pretúra -e ž (ȗ) 1. v Italiji sodišče prve stopnje: overoviti podpis na preturi 2. zgod., pri starih Rimljanih naslov, dejavnost pretorjev: doseči preturo / zadnja leta njegove preture
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
pridvóren -rna -o prid. (ọ̑) zastar. dvoren: pridvorni služabniki
♦ zgod. pridvorno gospodarstvo gospodarstvo, pri katerem skrbi za obdelovanje zemlje fevdalec sam, navadno z nesvobodnimi podložniki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
prímščina -e ž (ȋ) zgod., v fevdalizmu dajatev zemljiškemu gospodu ob prevzemu navadno zakupne kmetije: plačati, zahtevati primščino
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
prínceps -a m (ȋ) zgod. naslov za rimske vladarje od Avgusta do Dioklecijana: priznavati oblast princepsa;
prvi državljan, veliki svečenik in princeps
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
principát -a m (ȃ) zgod. vladavina s skoraj neomejeno oblastjo rimskega vladarja od cesarja Avgusta do Dioklecijana: doba principata
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
priséga -e ž (ẹ̑) 1. na določen način dano zagotovilo o resničnosti v postopku izpovedanega: potrditi izpoved s prisego;
obrazec za prisego / sodnik narekuje prisego / pod prisego izjaviti, izpovedati kaj 2. javna, po določenem postopku dana obljuba ravnati se po načelih, navedenih v izjavi; slovesna izjava: izreči, podpisati prisego / olimpijska, sodniška, vojaška prisega; prisega predsednika republike // besedilo te izjave: brati prisego 3. ekspr. trdna obljuba: verjela je njegovim prisegam;
držati, izpolniti, prelomiti prisego;
prisega zvestobe
● Hipokratova prisega besedilo, ki vsebuje moralna načela zdravniškega poklica in dela
♦ pravn. kriva prisega; očiščevalna prisega nekdaj prisega, s katero obdolženec, toženec odvrne od sebe obdolžitev, tožbo; zgod. podložniška prisega do odprave tlačanstva prisega podložnika zemljiškemu gospodu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
privilégij -a m (ẹ́) nav. mn. posebna pravica, ugodnost, ki omogoča določenemu družbenemu sloju, skupini ljudi ali posamezniku poseben, boljši položaj: dati, izgubiti privilegij;
uživati privilegije;
boriti se za privilegije / diplomatski, politični privilegiji // posebna pravica, ugodnost sploh: članstvo v klubu je privilegij; podeliti privilegij; privilegij otrok bogatašev pri šolanju / plemiški, stanovski privilegij
♦ zgod. listina, s katero se daje, potrjuje taka pravica; mestni privilegiji // nav. ekspr. posebna pravica, ugodnost sploh: v službi ni imel, ni maral privilegijev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
priznák -a m (ȃ) knjiž. dodatni, razlikovalni znak: narediti, pripisati priznak
♦ zgod. manjši znak v grbu kot razlikovalni element med sicer enakima grboma
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
procés tudi procès -ésa m (ẹ̑; ȅ ẹ́) 1. med seboj povezani pojavi, ki se vrstijo v času po določeniha) naravnih zakonitostih: proces poteka, se razvija;
opazovati, proučevati proces;
bolezenski, življenjski procesi;
proces gnitja, staranja;
procesi v organizmu / zdravnikom je uspelo zaustaviti proces / duševni, miselni proces b) navadno s prilastkom družbenih zakonitostih: razčlenjevati družbene, zgodovinske procese;
združevalni proces;
zapleteni procesi družbenega razvoja;
publ. vloga delavskega razreda v procesu človekovega osvobajanja pri človekovem osvobajanju2. navadno s prilastkom celota del, delovanja za dosego kakega cilja: načrtovati, organizirati, usmerjati proces;
delovni, proizvodni proces / izobraževalni, vzgojni proces 3. pravn. skupek po pravnih pravilih določenih dejanj, ki vodijo do pravno določene rešitve; postopek: obnoviti, sprožiti proces;
javni, tajni proces;
proces proti revolucionarjem;
priče na procesu / civilni, kazenski proces / montirani proces vnaprej pripravljen sodni proces, ki temelji na izmišljenih in ponarejenih dokazih, na zgolj navidezni ločenosti tožilstva in sodišča in na katerem je obdolženec obvezno obsojen; politični proces zaradi političnih razlogov / sodni proces
● publ. monstre proces s številnimi obtoženci
♦ kem. kemični proces pri katerem se spremeni kemična sestava snovi; psih. posredovalni procesi procesi v človekovi duševnosti, ki nastajajo med dražljajem in reakcijo nanj; zgod. nürnberški proces sodni proces mednarodnega vojaškega sodišča proti vodilnim vojnim zločincem hitlerjevske Nemčije leta 1945 in 1946 v Nürnbergu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
prókónzul -a m (ọ̑-ọ̑) 1. zgod., pri starih Rimljanih civilni in vojaški upravitelj province, ki je bil prej konzul: bil je prokonzul v Mali Aziji;
prokonzul je zbiral legije za boj 2. antr. izumrla opica, najverjetnejši prednik šimpanza in gorile: prokonzuli in primati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
prokurátor -ja m (ȃ) 1. nekdaj pooblaščenec, zastopnik: vse njene zadeve je urejal prokurator;
tožnika je na sodišču zastopal prokurator 2. pri starih Rimljanih cesarjev namestnik v provinci: bil je prokurator v Judeji
♦ pravn. državni prokurator do 1929 vodja državne prokurature; finančni prokurator do 1928 vodja finančne prokurature; zgod. komorni prokurator v stari Avstriji pravobranilec v pravdah, ki zadevajo pravice in koristi vladarja, države, dežele ali dobrodelne ustanove
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
próprétor -ja m (ọ̑-ẹ̑) zgod., pri starih Rimljanih upravitelj province, ki je bil prej pretor: prokonzuli in propretorji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
prostozidár -ja m (á) zgod. pripadnik prostozidarstva: emblem prostozidarjev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
prostozidárstvo -a s (ȃ) zgod. liberalno svetovnonazorsko gibanje, nastalo v začetku 18. stoletja: prostozidarstvo na Slovenskem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
prótipápež -a m (ọ̑-ȃ) zgod. papež, ki je izvoljen, postavljen proti še živečemu papežu: protipapež v Avignonu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
protipisár -ja m (á) zgod. pisarniški uradnik, navadno s kontrolno funkcijo: bil je grajski protipisar
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
prótireformácija -e ž (ọ̑-á) zgod. delovanje Katoliške cerkve v 16. in 17. stoletju proti reformaciji, protestantizmu: slovenska protireformacija // doba tega delovanja: v protireformaciji je izhajanje knjig na Slovenskem zelo upadlo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
provínca -e ž (ȋ) 1. območje zunaj večjih mest; podeželje: ljudje iz glavnega mesta in iz province;
naveličal se je življenja v provinci / v romanu prikazuje moralo province v provinci živečih ljudi2. ekspr. področje, za katero je značilna neustvarjalnost, moralna in nazorska ozkost: odpravljati pojem province / nismo več kulturna provinca 3. v nekaterih državah višja upravna enota; pokrajina: ustanoviti provinco;
glavno mesto province;
dežela je razdeljena na province // pri starih Rimljanih višja upravna enota na ozemljih zunaj Italije: province pod upravo senata
♦ rel. provinca skupnost samostanov istega reda na kakem ozemlju; zgod. Ilirske province upravna enota v času francoske okupacije, ki je zajemala del slovenskega in hrvaškega ozemlja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
pŕvi -a -o štev. (ȓ) 1. ki v zapovrstju ustreza številu ena: prvi dan v tednu;
hodi v prvi razred;
otroci iz prvega zakona;
v prvi polovici leta;
otrok v prvem letu starosti / dne 1. [prvega] septembra; Filip I. / prvi maj je praznik mednarodnega delavskega gibanja; prva izdaja časopisa; prva svetovna vojna; prvo berilo berilo za začetni pouk branja in pisanja// nav. ekspr. pred katerim ni bilo ničesar iste vrste: prvi avtomobili so bili podobni kočijam; s prvim udarcem ga je pobil na tla; doživljati prvo ljubezen; njegova prva pot je bila k materi 2. po vrednosti, kvaliteti najboljši: voziti se v prvem razredu;
cesta prvega reda / na turnirju je bil prvi; biti na prvem mestu / blago prve vrste / prvi meni obsežnejši, dražji meni / pog. on je prvi matematik v razredu // nav. ekspr. ki je po pomembnosti na najvišji stopnji: prvi pogoj za uspeh; otroci so njena prva skrb; kmalu so mu zaupali prvo vlogo glavno vlogo / bil je prvi človek v podjetju / prva dama slovenske popevke 3. ki je glede na odločanje na najnižji, začetni stopnji: vprašanje so obravnavali na prvi instanci;
organ prve stopnje / prva kontrola // nav. ekspr. ki šele nastaja, se začenja: prvi mrak; odšla sta že v prvem jutru / zbudil ga je iz prvega spanja / prvi in zadnji krajec 4. ki leži, je spredaj, pred čim: prva sedeža v avtomobilu / prvo kolo sprednje kolo
● prvi april dan, ko so v navadi šale in potegavščine; prvi človek po bibliji Adam; ekspr. vsem se je prikupil na prvi pogled izraža, da se dejanje zgodi v kratkem času; imeti prvo besedo pomembno vlogo pri odločanju; uboga na (prvo) besedo takoj; prva dama naslov za žensko, ki po svojem položaju ali na področju svojega udejstvovanja presega vse druge; šalj. pojdi iskat v klet, saj imaš še prve noge saj si še mlad; pog. blago ima iz prve roke neposredno od proizvajalca; ekspr. igrati prvo violino biti pri kakem dejanju, ravnanju vodilen, odločujoč; ekspr. prvi dobiček ne gre v mošnjiček začetni (materialni) uspeh navadno ni zanesljiv, trajen
♦ avt. dati v prvo prestavo; ekon. (prva) industrijska revolucija hitra sprememba ročne proizvodnje v proizvodnjo z uporabo strojev; filat. ovitek prvega dneva ovitek, na katerem je nalepljena kompletna zbirka znamk z žigom dneva njihove izdaje; film. prvi plan kar je v prizorišču gledalcu najbližje; fiz. prva kozmična hitrost hitrost, ki jo mora doseči telo, da lahko kroži okoli zemlje; glasb. prvi alt; prvi glas najvišji glas v vokalnem stavku; prva violina član skupine v simfoničnem orkestru, ki igra navadno glavne melodije; jezikosl. prvi sklon; prva oseba oseba, ki izraža govorečega; mat. enačba prve stopnje enačba z neznankami v prvi potenci; med. prva pomoč; opeklina prve stopnje; pravn. sodišče prve stopnje; šah. igrati na prvi deski na tekmovanju igrati kot najboljši igralec v moštvu; šol. študij na prvi stopnji študij, ki traja tri do štiri leta in se zaključi z diplomo; do leta 1980 prvi štirje semestri pri stopenjskem študiju na univerzi;; šport. prva zvezna liga liga, ki združuje najboljša tekmovalna moštva iz vse države; voj. kapetan I. razreda čin, za stopnjo višji od kapetana, ali nosilec tega čina; zgod. Prva [I.] internacionala od leta 1864 do leta 1878; prva Jugoslavija s politično ureditvijo kraljevine pred drugo svetovno vojnopŕvi -a -o sam.:
prvi v razredu je dobil knjigo; denar ti bom vrnil prvega (v mesecu); diplomiral je med prvimi; pog. voziti v prvi, s prvo v prvi prestavi; star. k prvemu, k drugemu in tretjemu pri licitaciji prvič; danes sem v prvo tu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
punktácija -e ž (á) nav. mn., zgod. spomenica meščanskih opozicijskih strank leta 1932 z zahtevo po narodnostni avtonomiji Slovenije in Hrvaške: izdati, prebrati punktacije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
punktáš -a m (á) zgod. žarg. pristaš punktacij: preganjati punktaše
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
pùnt1 púnta m (ȕ ú) (kmečki) upor: pripravljati, voditi punt / oborožen punt / ekspr. punt zoper laž
♦ zgod. kmečki punti kmečki upori
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
pustôta -e ž (ó) 1. pust, neobdelan svet: spremeniti pustoto v rodovitno polje;
pustote in gmajne
♦ zgod. pustota v fevdalizmu opustela, neobdelana kmetija2. ekspr. pust, odmaknjen kraj: ni hotel več živeti v tej pustoti 3. pustost: pustota pokrajine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
rádičevec -vca m (ȃ) zgod. član hrvaške kmečke stranke, imenovan po politiku Stjepanu Radiću: radičevci in frankovci
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
radikál -a m (ȃ) 1. radikalec: radikali in oportunisti / radikali niso hoteli sodelovati v vladi
♦ zgod. (narodni) radikal pristaš Tavčarjeve in Hribarjeve narodno odločnejše frakcije v kranjskem deželnem zboru v osemdesetih letih 19. stoletja2. mat. količina, ki jo določujeta korenska osnova in korenski eksponent; koren1:
izračunati radikal 3. kem. atomska skupina, ki nastopa navadno v organskih spojinah in je sama zelo redko obstojna: razpad molekule v radikale / prosti radikali ki niso vezani v molekulo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
radikálec -lca m (ȃ) človek radikalnih nazorov, dejanj: postati radikalec;
radikalci in nazadnjaki // pripadnik radikalne skupine, stranke: radikalci so izstopili iz vlade
♦ zgod. (narodni) radikalec (narodni) radikal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
rája -e ž (á) 1. zgod., v turškem okolju nemuslimanski podložniki: izkoriščati, zatirati rajo;
raja se je upirala agam 2. ekspr. revnejši ljudje, ki nimajo možnosti, pravice odločanja: raja se vodstvu ni upala upreti;
brezpravna, lačna, nevedna raja;
gospoda in raja / tlačanska, uradniška raja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
rálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na ralo: ralna ročica / ralno obdelovanje polja
♦ zgod. ralno poljedelstvo poljedelstvo, za katero je značilno obdelovanje zemlje z ralom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
rapálski -a -o prid. (ȃ) zgod., navadno v zvezi rapalska pogodba 12. novembra 1920 sklenjena pogodba v Rapallu o določitvi mej med Italijo in Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev:
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
rdèč rdéča -e prid. (ȅ ẹ́) 1. ki je take barve kot kri ali (zrele) jagode: rdeč cvet;
rdeč dežnik;
rdeča obleka;
rdeče strehe hiš;
bordo rdeč plašč temno rdeč;
ciklamno, krvavo, svetlo, temno rdeč;
kardinalsko rdeč rdeč z vijoličastim odtenkom;
kot češnja rdeče ustnice;
rdeč kot kri;
belo-modro-rdeč trak / šopek rdečih nageljnov, vrtnic / koncert za rdeči abonma z vstopnicami rdeče barve; rdeči svinčnik svinčnik z rdečim vložkom; vojaki z rdečo zvezdo na kapi partizani, vojaki Jugoslovanske ljudske armade / na semaforju se prižge, sveti rdeča luč svetlobni prometni znak, ki pomeni prepoved prometa v določeni smeri / pog. zapeljal je v rdečo luč v križišče, ko je bila na semaforju prižgana rdeča luč / Rdeča kapica; Rdeče morje 2. ki je rdečkaste barve: človek z rdečimi lasmi;
imeti rdeč obraz;
koža je postala rdeča in boleča;
bila je vsa potna in rdeča;
rdeč kot kuhan rak zelo;
od jeze, napora, razburjenja je postal rdeč je zardel / jabolka so že rdeča zrela / rdeče vino vino temno rdeče barve// ki ima plodove ali gomolje rdečkaste barve: saditi rdeči krompir; grmi rdečega ribeza; rdeča pesa / rdeče zelje / (rdeča) jagoda; (rdeča) redkvica 3. nav. ekspr. nanašajoč se na socializem, komunizem: vzhod je rdeč;
rdeča revolucija / pog., nekdaj imeti rdečo izkaznico biti član Zveze komunistov Jugoslavije; na čelu sprevoda je plapolala rdeča zastava zastava s srpom in kladivom / Rdeča armada je sodelovala pri osvoboditvi Beograda sovjetska armada
● ekspr. rdeči bojevnik (severnoameriški) Indijanec; rdeči kotiček nekdaj prostor v podjetju, ustanovi, namenjen politični, kulturni dejavnosti; Rdeči križ mednarodna zdravstvena organizacija; pog. rdeči križ rešilni avtomobil; ekspr. posaditi, spustiti komu rdečega petelina na streho zažgati komu hišo; rdeči planet Mars; Rdeči polmesec v muslimanskih državah mednarodna zdravstvena organizacija; ekspr. cenzor je večkrat uporabil rdeči svinčnik prečrtal, prepovedal objavo določenega (dela) besedila; publ. rdeči telefon neposredna telekomunikacijska povezava med vladama Združenih držav Amerike in Ruske federacije; igr. žarg. priti ven z rdečo barvo izigrati karto z rdečim znakom; rdeča garda oborožene enote proletariata v oktobrski revoluciji in državljanski vojni po njej; ekspr. mož z rdečo kapo prometnik (na železnici); publ. prižgati rdečo luč za gradnjo uradno prepovedati gradnjo; ekspr. to je rdeča nit vseh pogovorov bistveni sestavni del; knjiž. hiše z rdečo svetilko javne hiše
♦ agr. rdeči astrahan, delišes; rdeči ožig glivična bolezen vinske trte, ki se kaže v rdečih pegah na listih; rdeči pajek pršica; rdeča maža rdečkasto rjava prevleka, ki se razvije na površini nekaterih vrst sira; anat. rdeči kostni mozeg mozeg z mnogo rdečih krvničk; biol. rdeča krvnička ali rdeče krvno telesce krvna celica, ki vsebuje hemoglobin; bot. rdeči bor; rdeča detelja detelja z ovalnimi listi in rdečimi cveti, Trifolium incarnatum; rdeča mušnica mušnica z živo rdečim klobukom, delno prekritim z belimi pikami, Amanita muscaria; rdeča vrba; geogr. Rdeča Istra južna Istra, za katero je značilna rdeča prst; kem. rdeči fosfor; rdeče blato usedlina železovega hidroksida, ki nastaja kot odpadek pri proizvodnji glinice ali aluminija; metal. rdeči žar temperatura, pri kateri zažarijo trdna ali plinasta telesa rdeče; rdeča litina zlitina bakra s kositrom, cinkom in svincem; rdeča med med z majhnim odstotkom cinka; tombak; petr. rdeči peščenjak; rdeča glina; rel. rdeča barva v bogoslužju simbol ljubezni, mučeništva; voj. rdeči našitki našitki, ki označujejo čin razvodnika ali desetarja; vrtn. rdeči goriški radič; rdeča leska okrasni grm z rdečimi listi, Corylus maxima var. purpurea; zgod. rdeča pomoč pred drugo svetovno vojno mednarodna revolucionarna delavska organizacija za pravno, denarno pomoč stavkajočim, političnim zapornikom; boji med rdečo in belo rožo boji od 1455 do 1485 med dvema angleškima kraljevskima rodbinama, od katerih je imela ena za simbol rdečo, druga pa belo vrtnico; zool. rdeča mravlja mravlja, ki je rdeče barve in uničuje mrčes, Formica rufa; rdeča vetrnica rdéče prisl.:
cveteti, žareti rdeče; rdeče natisnjen naslov; pog. ta barva vleče na rdeče / piše se narazen ali skupaj: rdeče pikčasto ali rdečepikčasto blago; rdeče rjav
rdéči -a -e sam.:
ekspr. rdeči so zmagali partizani; komunistična stranka, levičarji; nekdaj posodi mi dva rdeča bankovca za sto dinarjev; rdeče se vendar razlikuje od zelenega; pog. dva deci rdečega mi dajte rdečega vina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
reformacíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na reformacijo: reformacijske ideje / reformacijski pisatelji / reformacijsko gibanje / reformacijski gospodarski ukrepi reformni
♦ zgod. reformacijske komisije protireformacijske komisije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
regál2 -a m (ȃ) zgod. vladarju ali državi pridržana pravica do vira dohodkov: oddati regal v zakup;
dohodki iz regalov / tudi lov je bil kraljev regal / kovni, rudni regal izključna pravica vladarja ali države kovati denar, kopati rudo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
regálija -e ž (á) 1. nav. mn., knjiž. insignije: krona, žezlo in druge regalije 2. nekdaj cigara boljše kakovosti z imenom Regalitas: kaditi regalijo / havanske regalije
♦ zgod. kraljevi dohodki od regalij regalov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
réis -a m (ẹ̑) v muslimanskem okolju poglavar, vodja1:
postal je njihov reis / reis države, mesta
♦ zgod. reis efendi v stari Turčiji naslov za zunanjega ministra
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
rèkatolizacíjski -a -o prid. (ȅ-ȋ) nanašajoč se na rekatolizacijo: rekatolizacijsko obdobje
♦ zgod. okoli leta 1600 so na Slovenskem delovale rekatolizacijske komisije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
rektificírati -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. popraviti, izboljšati: rektificirati merilni instrument / rektificirati zemljevid
♦ geom. načrtati, izračunati daljico, ki ima s krivuljo ali lokom krivulje (približno) enako dolžino; kem. z večkratno destilacijo odstraniti primesirektificíran -a -o:
rektificirana tekočina
♦ zgod. rektificirani urbarji sredi 18. stoletja popravljeni in uradno potrjeni urbarji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
repúblika -e ž (ȗ) 1. državna ureditev, v kateri je na čelu države za določeno dobo izvoljeni predsednik: odpraviti monarhijo in razglasiti republiko / ljudska republika v kateri so produkcijska sredstva last delovnega ljudstva; socialistična republika // država s tako ureditvijo: vse sosednje države so priznale novo republiko; meje republike; predsednik republike; gospodarski razvoj republike / parlamentarna republika v kateri sta vlada in predsednik vlade podrejena parlamentu; Francija je z novo ustavo leta 1958 dobila peto republiko; dan republike v socializmu praznik razglasitve AVNOJ-a za zakonodajno in izvršno ljudsko predstavniško telo 29. novembra 1943; predsednik, predsedstvo republike; red republike z zlatim vencem v socializmu visoko jugoslovansko odlikovanje za posebne zasluge na področju javnega delovanja / Socialistična federativna republika Jugoslavija [SFRJ] 2. enakopravna, relativno samostojna državna enota v sestavu federativno urejene države: nekdanje jugoslovanske republike in avtonomni pokrajini;
enakopravnost republik;
zadeve iz pristojnosti republike / prva leta po 1945 Ljudska republika Slovenija [LRS]; Socialistična republika Slovenija [SRS]; zbor republik in pokrajin // ozemlje, ki pripada tej enoti: prepotoval je že vso republiko; v prid. rabi:, slabš. banana republika država, zlasti manjša, za katero so značilni nestabilno gospodarstvo, velika odvisnost od pomoči s strani tujega kapitala, neupoštevanje zakonske ureditve in visoka stopnja korupcije
♦ pravn. predsedniška republika v kateri predsednik, voljen za določen čas, usmerja in vodi vladno politiko; zgod. beneška republika mestna država od začetka 9. do 18. stoletja s središčem v Benetkah
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
reskrípt -a m (ȋ) zgod. pisni odgovor vladarja ali kakega drugega pomembnega predstavnika oblasti na prošnjo, pritožbo: čakati na reskript / kraljevi reskript
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
resolúcija -e ž (ú) 1. javna izjava o pomembnem vprašanju, položaju, sprejeta na sestanku, zborovanju: resolucija je bila izglasovana na zadnjem kongresu;
izvajati, kršiti, spoštovati resolucijo;
sprejeti resolucijo;
resolucija o obsodbi totalitarnih režimov, preprečevanju korupcije;
uresničevati naloge in priporočila iz resolucije;
glasovanje, razprava o resoluciji / prebrati resolucijo; osnutek, predlog resolucije; besedilo, poglavja resolucije
♦ pravn. resolucija izglasovana izjava brez konkretnih predlogov, ki se nanaša na določeno vprašanje splošnega pomena in je navadno naslovljena na javnost ali javno osebo; resolucija v socializmu pravni akt, s katerim skupščina opozarja na vprašanja splošnega pomena in njihovo reševanje v republiki; zgod. tivolska resolucija izjava slovenske socialnodemokratske stranke o nacionalnem vprašanju, sprejeta na zborovanju v Ljubljani leta 19092. število slikovnih točk, ki jih naprava za predstavitev podatkov prikaže uporabniku; ločljivost: prikazovalnik slike resolucijo avtomatsko prilagodi zaslonu;
fotoaparat, kamera, zaslon z visoko resolucijo // število slikovnih točk, ki sestavljajo fotografijo, videoposnetek: slika, video v resoluciji, z resolucijo 1600 × 1200 slikovnih točk
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
restavrácija2 -e ž (á) glagolnik od restavrirati: restavracija in konzervacija spomenika / poskus restavracije monarhije / restavracija kapitalističnih odnosov
♦ zgod. francoska restavracija obnovitev vladavine Burbonov v Franciji od 1817 do 1830
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
revolúcija -e ž (ú) 1. radikalna sprememba družbenih, ekonomskih, političnih odnosov: pripravljati revolucijo;
povzročiti, sprožiti revolucijo;
boriti se za revolucijo / ljudska, proletarska revolucija; buržoazna, meščanska revolucija; socialistična revolucija; socialna revolucija / žametna revolucija mirna, nenasilna politična revolucija, ki povzroči spremembo družbenega sistema / krvava revolucija; pridobitve revolucije; žrtve revolucije // gibanje za tako spremembo: revolucija se je razširila po vsej državi; organizirati revolucijo; začeti revolucijo; pristaš revolucije 2. navadno s prilastkom velika, hitra sprememba na kakem področju človekovega delovanja: digitalna, informacijska revolucija;
kulturna revolucija;
tehnološka, znanstvena revolucija;
revolucija v slikarstvu / genetska ali genska revolucija na področju raziskovanja genetike, uporabe genske tehnologije; zelena revolucija v državah v razvoju izrazito povečanje pridelka, zlasti visokodonosnih vrst pšenice, koruze, riža, doseženo z visoko uporabo gnojil, pesticidov in drugih sredstev; gibanje za spremembo odnosa in ravnanja družbe, politike, gospodarstva do okolja / duhovna, miselna revolucija; seksualna revolucija obdobje spremenjenega gledanja družbe na spolnost
♦ astron. revolucija gibanje planeta okoli Sonca; ekon. agrarna revolucija hitra kvalitativna sprememba načina proizvodnje v poljedelstvu zaradi uporabe obdelovalnih strojev in kemičnih sredstev; (prva) industrijska revolucija hitra sprememba ročne proizvodnje v proizvodnjo z uporabo strojev; tretja industrijska revolucija hitra kvalitativna sprememba delovnih sredstev z avtomatizacijo proizvodnje, z uporabo jedrske energije, umetnih mas; soc. demografska revolucija skokovito naraščanje prebivalstva na določenem območju; zgod. februarska revolucija revolucija februarja 1848 v Franciji; revolucija z zahtevo po uvedbi parlamenta februarja 1917 v carski Rusiji; francoska revolucija revolucija z zahtevo po uvedbi parlamenta leta 1789 v Franciji; julijska revolucija revolucija julija 1830 v Franciji; madžarska revolucija socialistična revolucija leta 1919 na Madžarskem; marčna revolucija revolucija z zahtevo po ustavi, volilni pravici in narodnih pravicah nenemških narodov marca 1848 v stari Avstriji; oktobrska revolucija socialistična revolucija z razpustom parlamenta in uvedbo diktature proletariata leta 1917 v Rusiji; žametna revolucija mirna, nenasilna revolucija od 17. novembra do 29. decembra 1989 na Češkoslovaškem, ki je povzročila prehod iz komunističnega v demokratični družbeni sistem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
revolucionáren -rna -o prid., revolucionárnejši (ā) nanašajoč se na revolucionarje ali revolucijo: obsodili so ga zaradi revolucionarne dejavnosti / revolucionarni boj; revolucionarni cilji; ekspr. revolucionarno vrenje / revolucionarno gibanje / revolucionarna literatura / revolucionarni heroizem; zavedal se je svojega revolucionarnega poslanstva / revolucionarna oblast revolucijska// ekspr. ki ima velik pomen za nadaljnji potek, razvoj česa: revolucionarne novosti v glasbi; revolucionarne spremembe / to je revolucionarno odkritje; nekatera spoznanja so res revolucionarna
♦ zgod. revolucionarni etatizem začetna stopnja v razvoju socialistične državnosti, ko država usmerja gospodarsko in drugo družbeno dogajanjerevolucionárno prisl.:
revolucionarno delovati; revolucionarno usmerjen človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
ríhta1 -e ž (ȋ) navadno v zvezi krvava rihta 1. zgod., v fevdalizmu sodišče s pravicami krvnega sodstva, zlasti nad podložniki; deželsko sodišče: poklicati koga pred krvavo rihto / krvava rihta ga je obsodila na smrt 2. star. sojenje, sodni proces: razglasiti dan krvave rihte / Nato se je začela pripravljati starodavna rihta, po kateri se je po mogočnih hišah kaznovalo prešuštvo (Prežihov)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
ríhtar -ja m (í) 1. star. sodnik: pripeljati koga pred rihtarja 2. zgod., ob koncu 18. in v začetku 19. stoletja vaški poglavar, župan: tako je odločil rihtar / vaški rihtar
♦ etn. rihtarja biti družabna igra, pri kateri eden od igralcev ugiba, kdo ga je udaril po zadnjici
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
rímski -a -o prid. (í) 1. nanašajoč se na (stare) Rimljane ali Rim: rimski časopisi;
rimske znamenitosti / rimski cesar; v starem veku rimski imperij; rimska kultura / rimski nos nos z izbočenim vrhnjim delom; rimski pozdrav v fašistični Italiji pozdrav z dvigom iztegnjene desne roke v skoraj navpično lego
● rimska volkulja podoba volkulje kot simbol rimskega imperija2. rimskokatoliški: rimska in pravoslavna cerkev
♦ arheol. rimske naselbine v naših krajih; astron. Rimska cesta medlo se svetlikajoči pas na nebu, ki ga sestavljajo številne, zelo oddaljene zvezde; mat. rimske številke številke tipa I, V, X; pravn. rimsko pravo civilno pravo rimske sužnjelastniške družbe; rel. (rimska) kongregacija najvišji upravni organ za določeno področje v Katoliški cerkvi; rimski misal misal, ki se uporablja v Katoliški cerkvi zahodnega obreda; šport. rokoborba v grško-rimskem slogu rokoborba, pri kateri so dovoljeni prijemi od pasu navzgor; zgod. rimski limes nekdaj limes po Donavi in Renu ter med njima; Rimsko cesarstvo nemške narodnosti od 15. stoletja do 1806 naslov za nemško cesarstvo; rimsko število v srednjeveških listinah število, ki označuje vrstni red določenega leta v petnajstletnem ciklusu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
risorgimento -a [risordžiménto] m (ẹ̑) zgod. politično gibanje za osvoboditev in združitev Italije v 19. stoletju: začetek risorgimenta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
robóten -tna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na roboto: robotni dnevi
♦ zgod. robotni patent v fevdalizmu zakon, s katerim je bila leta 1778 za Štajersko in Koroško, leta 1782 pa za Kranjsko določena največja dovoljena tlaka glede na velikost posestva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
ročín -a m (ȋ) zgod., v stari Avstriji zbirka listin s privilegiji deželnega plemstva: vsebina ročina / deželni ročin
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
ród1 -ú tudi -a m, daj., mest. ed. rôdu tudi ródu; mn. rodôvi (ọ̑) 1. skupnost ljudi, potomcev istega prednika: nadaljevati rod;
tam živi zdaj drug rod;
to je zdrav rod;
začetnik rodu / z njim je rod izumrl on je bil zadnji član rodu2. navadno s prilastkom stopnja sorodstva: potomci do petega rodu / rod po materini strani // ljudje določene stopnje sorodstva: posledice so se pokazale že pri drugem rodu 3. značilnost glede na prednikea) s sorodstvenega stališča: biti ponosen na svoj rod / pri vzreji živali je pomemben tudi rod b) s socialnega stališča: pri ženitvi se ni oziral na dekletovo bogastvo in rod;
materin kmečki rod / biti plemiškega rodu; biti po rodu kmet c) s prilastkom z narodnostnega, krajevnega stališča: njegov dolenjski rod;
biti ponosen na svoj slovenski rod / biti francoskega rodu / po rodu je Celjan, Slovenka, s Štajerskega 4. navadno s prilastkom ljudje približno iste starosti, ki živijo v istem času in imajo podobne interese ali nazore: mladi rod bo nadomestil prejšnjega;
igralec starejšega rodu;
mlajši rod pesnikov / novi gledališki, literarni rod / ti otroci so že četrti rod izseljencev; trije rodovi zdravnikov v rodbini // ljudje istega časa: sedanji rod teh stvari ne pozna; rod, ki je doživel vojno // čas, doba približno tridesetih let: razmere so se spremenile šele čez dva rodova / pog. to je bilo za en rod nazaj v prejšnjem rodu5. vznes. narod: ljubiti svoj rod;
bojevati se za dom in rod 6. nav. ekspr., s prilastkom ljudje: mlajši rod rad pleše;
tam prebiva srečen rod // z oslabljenim pomenom izraža celoto bitij, kot jo določa prilastek: človeški rod; ves gadji rod pika; ptičji rod se vrača z juga 7. voj. del armade glede na svojo oboroženost, opremo, dejavnost: v spopadih so sodelovali vsi rodovi;
v kateri rod bo novinec dodeljen / rod vojske 8. biol. sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od družine: imenik rastlinskih rodov na slovenskem ozemlju;
znaki rodu
● ekspr. rod za rodom hodi tja že dolgo hodijo ljudje tja; zastar. ti žarki so istega rodu kot oni iste vrste; star. trta že odganja in če ne bo toče, bo nekaj roda pridelka; star. še žival brani svoj rod mladiča, mladiče; ekspr. kip že dolge rodove stoji v veži zelo dolgo; iz roda v rod ekspr. kmet je bil iz roda v rod navezan na zemljo vedno; ljudske pesmi so se širile iz roda v rod starejši so te pesmi naučili mlajše; ekspr. obrt je prehajala v hiši od rodu do rodu od staršev so jo prevzemali otroci; ta bolezen je pri njih v rodu se pri potomcih pogosto pojavlja; star. biti (si) v rodu v sorodu; star. štajerski rod je rad vesel Štajerci; star. ženskega rodu ni maral žensk
♦ agr. rezati mladiko na rod tako, da se doseže zaželena rodnost; biol. nespolni nespolno se plodeča generacija pri rastlinah in živalih s prerodom, spolni rod spolno se plodeča generacija pri rastlinah in živalih s prerodom; meteor. rod oblakov oblaki podobne oblike na isti višini; rel. otroci Abrahamovega rodu Judje; zgod. rod skupnost ljudi v rodovno-plemenski družbi, ki so v krvnem sorodstvu; prim. rodom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
rodôven -vna -o prid. (ō) nanašajoč se na rod: rodovne značilnosti njegovega obraza / rodovno posestvo / rodovno ime pri starih Rimljanih del imena, ki označuje rod / vzbujati v ljudeh zavest rodovne skupnosti / rodovno ime rastline, živali / rodovni poglavar; rodovna skupnost; razpad rodovne ureditve; rodovno-plemenska družba
♦ agr. rodovna knjiga rodovniška knjiga; filoz. rodovni pojem pojem, ki obsega določene vrstne pojme; zgod. rodovno plemstvo v pozni rodovno-plemenski družbi plemstvo na začetni razvojni stopnji, ko je položaj vojaških starešin postal deden
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
róški -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na Rog: roški gozdovi
♦ zgod. roška ofenziva ofenziva italijanskih oboroženih sil na Dolenjskem od 16. julija do 4. novembra 1942, v kateri je sodelovala tudi bela garda
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
róta -e ž (ọ̑) rel. cerkveno sodišče najvišje stopnje, ki odloča o sodbah nižjih sodišč zlasti glede zakonske zveze: sklep rote / rimska rota
♦ zgod. staroslovanska, predkrščanska prisega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
róža -e ž (ọ̑) 1. rastlina z izrazitim cvetom: roža cvete, ovene, raste;
izpuliti rožo;
cvetoče rože;
greda, polna rož;
cvetela je kot roža / planinske, poljske, vrtne rože / roža diši; nabirati, trgati rože; jesenske, pomladanske, pozne, prve rože; pisane, rdeče rože; šopek rož; vaza z rožami; lepa, rdeča je kot roža; tak si kot roža imaš, kažeš zdrav, lep videz / papirnate, umetne rože / ledene rože cvetlicam podobne tvorbe iz ledu na šipah / vzorec z rožami; pren., vznes. čudovita roža ljubezni // rastlina, ki se goji za okras: rože ji lepo uspevajo; gojiti, presajati, zalivati rože; rože na oknih; stojalo za rože / sobne rože 2. knjiž. vrtnica: rože bodejo;
rezati rože;
bele, rumene rože;
dišeče rože / pritlikave rože 3. rdeč nazobčan kožni izrastek na vrhu petelinove glave; greben: petelin je stresal rožo;
rdeč kot petelinja roža zelo / kokoš ima lepo rožo
● knjiž. na licih ji cvetejo rože je mlada in lepega obraza; star. čaj iz rož iz zdravilnih zelišč; ekspr. njegova življenjska pot ni bila posuta z rožami njegovo življenje ni bilo lahko, prijetno; nar. ivanjska roža ivanjščica; nar. primorsko kačja roža (divja) potonika; star. kraljeva roža Blagajev volčin; ekspr. po bitki so na snegu cvetele krvave rože so bile kaplje, lise krvi; nar. mrtvaška roža krizantema; ekspr. na licih so ji zacvetele rdeče rože zardela je; star. sončna roža sončnica; roža mogota po ljudskem verovanju zdravilna rastlina, ki ima nenavadno, skrivnostno moč; ekspr. roža deklet najlepša med dekleti; ekspr. dejal ji je, da je roža rož zelo lepa, najlepša
♦ bot. divja roža šipek; šentjanževa roža zdravilna rastlina s prosojno pikastimi listi in rumenimi cveti v socvetju, Hypericum perforatum; triglavska roža blazinasta visokogorska rastlina z deljenimi dlakavimi listi in navadno rožnatimi cveti, Potentilla nitida; etn. roža velika vezenina na oglu peče, zlasti v obliki šopka; lov. roža spodnji, kolobarčasti del roga pri jelenu, srnjaku; rdeča obrv zlasti pri divjem petelinu, ruševcu; meteor. vetrovna roža grafični prikaz povprečne hitrosti in relativne pogostosti smeri vetra v kakem kraju v določenem časovnem obdobju; navt. magnetna roža okrogla plošča pri (magnetnem) kompasu z označenimi stopinjami in glavnimi smermi neba; obrt. roža na golenico segajoči zoženi del prednjika pri škornju; pravn. roža nekdaj pravica pašnih upravičencev do paše in drugih služnosti na skupni planini; um. križna roža okras gotske arhitekture v obliki stiliziranega štiridelnega rastlinskega motiva; vrtn. suha roža cvetlica z nevenljivimi cveti, socvetji; (kitajska) zlata roža do dva in pol metra visok okrasni grm z bodičastimi vejami, pernatimi listi in rumenimi cveti, Rosa hugonis; roža mahovka vrtnica, ki ima cvetno čašo in pecelj obrasla z dlačicami, Rosa centifolia var. muscosa; zgod. boji med rdečo in belo rožo boji od 1455 do 1485 med dvema angleškima kraljevskima rodbinama, od katerih je imela ena za simbol rdečo, druga pa belo vrtnico
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
rúski -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na Ruse ali Rusijo: ruski jezik;
ruska književnost / občudovati ruske plese / ruska stepa; med prvo svetovno vojno je bil v ruskem ujetništvu / ruski čaj čaj iz listov čajevca; ruska ruleta samomorilna igra z revolverjem, v katerega bobenčku je en naboj; ruska srajca široka srajca z ozkim stoječim ovratnikom; ekspr. bila je prava ruska zima zelo mrzla; rusko kegljišče kegljišče, pri katerem se keglji podirajo s kroglo, obešeno nad njimi// pog. sovjetski: ruski vojaki; ruska letala / sodobni ruski film
♦ gastr. ruska solata solata iz mesa, majoneze in malo zelenjave; lit. ruski formalisti; obl. ruski ovratnik ozek stoječi ovratnik; rel. ruski križ križ, ki ima različno dolge prečne krake; ruska cerkev pravoslavna cerkev Rusov; zgod. rusko-japonska vojna vojna za Korejo in Mandžurijo v letih 1904–1905; zool. ruska vidra kuni podobna, ob vodah živeča žival, ki daje dragoceno krzno; norkarúsko prisl.:
govoriti (po) rusko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
rustikálen -lna -o prid. (ȃ) 1. preprosto, grobo izdelan: okrasiti stene z rustikalnimi predmeti;
rustikalna hiša / rustikalna izdelava, zidava / rustikalni modeli, vzorci; rustikalno pohištvo pohištvo, ki v izdelavi, oblikah posnema pohištvo (nekdanje) kmečke hiše2. knjiž. kmečki, podeželski: rustikalna podoba naselja / opisi rustikalnega življenja / lokal, opremljen v francoskem rustikalnem slogu 3. knjiž. robat, grob2:
človek rustikalne zunanjosti / rustikalne navade
♦ zgod. rustikalna zemlja zemlja, ki jo podložnik obdeluje in od nje živi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
sánkcija -e ž (á) 1. pravn. pravno veljavno določilo v pravni normi o posledicah njene kršitve: določiti, poostriti sankcije;
sprejeti sankcije // pravna posledica za določeno protipravno ravnanje: izreči sankcijo; sodni opomin, vzgojni ukrep in druge kazenske sankcije; pritožiti se zoper preostro sankcijo / civilne sankcije; mednarodne sankcije; pren., publ. dejanje je treba obsoditi ali uporabiti kako drugo družbeno sankcijo 2. knjiž. odobritev, potrditev: predlog še čaka na sankcijo
♦ pravn. sankcija nekdaj akt državnega poglavarja, s katerim se potrdi zakon, ki ga je sprejel parlament; zgod. pragmatična sankcija zakon Karla VI. iz leta 1713, po katerem imajo pravico nasledstva na avstrijskem prestolu tudi ženski potomci
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
sanskilót -a m (ọ̑) zgod. pripadnik pariškega meščanstva, ki v francoski revoluciji zastopa radikalno smer: jakobinci in sanskiloti // slabš. prevratnik: označili so ga za sanskilota
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
sárajevski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na Sarajevo: sarajevske ulice
♦ zgod. sarajevski atentat atentat na avstrijskega prestolonaslednika 28. junija 1914 v Sarajevu, zaradi katerega je Avstrija napovedala Srbiji vojno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
secesíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na secesijo: secesijski stil;
secesijsko kiparstvo, slikarstvo / secesijske stavbe s stiliziranimi rastlinskimi ornamenti / kovana vrata z vijugastim secesijskim vzorcem
♦ zgod. secesijska vojna državljanska vojna v Združenih državah Amerike od 1861 do 1865
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
sekularizírati -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. povzročiti, da kaj izgubi verski, cerkveni značaj: sekularizirati šolstvo // pravn., zgod. spremeniti cerkveno premoženje v posvetno, državno: sekularizirati cerkveno posest sekularizíran -a -o:
sekularizirana družba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
senát -a m (ȃ) 1. pravn. skupina sodnikov ali sodnikov in sodnikov porotnikov, ki odloča o zadevi, o kateri teče postopek: odločitev senata;
predsednik senata / poravnalni senat / sodni senat 2. v nekaterih državah zgornji dom parlamenta: izvoliti člane senata;
zasedanje senata 3. zgod., pri starih Rimljanih državni zbor: senat je zavrnil konzulov predlog / iti v senat / rimski senat
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
senžermênski -a -o prid. (ȇ) zgod., v zvezi senžermenska pogodba 10. septembra 1919 sklenjena mirovna pogodba med zavezniki in Avstrijo: določila senžermenske pogodbe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
sêrdar -ja m (ȇ) v nekaterih vzhodnih deželah poglavar, vodja1:
postal je njihov serdar
♦ zgod. serdar v fevdalni Turčiji poglavar, poveljnik nahije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
séver -a m (ẹ́) 1. smer na nebu ali zemlji proti položaju zvezde severnice: določiti sever;
veter piha od severa, s severa;
potovati proti severu;
letalo se je usmerilo na sever / magnetna igla kaže smer sever–jug // severna stran neba ali zemlje: na severu se oblači / označiti na zemljevidu sever 2. publ. severni del kake geografske ali politične celote: na severu dežele so gozdovi;
temperaturne razlike med severom in jugom pokrajine / ekspr. sever se upira prebivalci severnega dela
♦ zgod. vojna med Severom in Jugom državljanska vojna v Združenih državah Amerike od 1861 do 1865, secesijska vojna3. hladna območja, zlasti v severnem delu Evrope: ptice se jeseni selijo s severa na jug;
hladni, ekspr. neprijazni sever / knjiž. visoki sever najbolj severna območja4. hladen veter, ki piha s severa: sever piha, vleče;
zaradi severa se je zelo ohladilo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
séveren -rna -o prid., sévernejši (ẹ́) 1. nanašajoč se na sever:a) severni del, konec doline;
najsevernejša točka celine;
severna območja države / severna stena gore; severno pobočje / severna Francija / severna smer / severna stran veter piha s severne strani s severa; na severni strani se dvigajo gore na severu / severni veter / Severna Amerika b) potovati po severnih deželah;
značilnosti severne pokrajine / severno nebo / severna flora in favna 2. ki leži od ekvatorja v smeri proti severu: severna in južna polovica zemlje
♦ astron. Severni križ ozvezdje severne nebesne polute, katerega najsvetlejše zvezde tvorijo križ; severni nebesni tečaj približno 1° od zvezde Severnice ležeča točka, okrog katere se nebo navidezno vrti; fiz. severni magnetni pol magnetni pol, ki se obrne proti severu, če se magnet lahko vrti okoli navpične osi; geogr. severni pol; severni povratnik vzporednik, po katerem se sonce ob svojem poletnem obratu navidezno premika; severni sij svetlikanje razredčenega zraka v višjih plasteh ozračja v severnem polarnem območju zaradi električno nabitih delcev s sonca; severni tečajnik; severna zemljepisna širina; zgod. borci za severno mejo udeleženci bojev za priključitev slovenske Koroške in Štajerske k Jugoslaviji od 1918 do 1919; zool. severni dular gorska ptica selivka, po hrbtu rjavkaste, po trebuhu bele barve, Eudromias morinellus; severni medved medved, ki ima med prsti plavalno kožico in živi okrog Severnega ledenega morja, Thalarctos maritimus; severna lisica v tundri živeča lisica, ki ima poleti pepelnat, pozimi bel kožuh, Alopex lagopusséverno prisl.:
kraj leži severno od glavnega mesta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
sévernoslovánski -a -o prid. (ẹ̄-ȃ) zgod. nanašajoč se na Slovane, ki so se ob preseljevanju naselili severno od Donave: severnoslovanske naselbine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
sicilijánski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na Sicilijance ali Sicilijo: sicilijanske pesmi
♦ šah. sicilijanska otvoritev otvoritev igre, pri kateri črni po določeni potezi belega premakne kmeta pred lovcem na daminem krilu; zgod. sicilijanske večernice upor prebivalcev Sicilije proti francoskim zavojevalcem leta 1282
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
signorija tudi sinjoríja -e [sinjoríja] ž (ȋ) zgod. zakonodajno, politično predstavniško telo v italijanskih mestnih državah: sklepi signorije / beneška signorija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
síndik -a m (ȋ) pravn., nekdaj pravni zastopnik: postati sindik društva, združenja
♦ zgod. občinski mestni uradnik v času beneške republike; vodja občinskega urada manjše občine v Ilirskih provincah
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
sinédrij -a m (ẹ́) zgod. 1. pri starih Grkih zbor, skupščina, ki rešuje skupne zadeve: član sinedrija / zbor sinedrija 2. pri starih Judih najvišji organ verske oblasti in najvišje sodišče, veliki zbor: Jezusa so privedli pred sinedrij / sojenje pred sinedrijem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
sírnica -e ž (ȋ) star. prostor za shranjevanje sira: imeli so kaščo in sirnico
♦ gastr. sirnica juha iz kruha in začimb, kateri se med kuhanjem primeša nastrgan sir; zgod. sirnica v fevdalizmu hribovska kmetija s pašniki, ki oddaja zemljiškemu gospodu zlasti sir
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
sklàd skláda m (ȁ á) 1. debelejša plast kamnine, trdne snovi: na skalnatem pobočju so bili skladi lepo vidni;
apnenčasti skladi;
sklad premoga / premiki zemeljskih skladov 2. navadno s prilastkom kar sestavljajo zlasti drug na drugem urejeno zloženi kosi, predmeti: sklad se je podrl;
skladi knjig, papirja / vreče moke zlagati v sklade / plavajoči ledeni skladi 3. denarna sredstva, določena, zbrana za kak namen: povečati sklad;
sklad za obnovo porušenih vasi / denar redno prihaja v sklad / nagrada Prešernovega sklada; dobiti štipendijo iz Titovega sklada v socializmu za štipendiranje mladih delavcev in delavskih otrok / upravni odbor sklada / vzajemni sklad premoženje velikega števila oseb, ki je naloženo zlasti v vrednostne papirje in ki ga upravlja posebna denarna ustanova4. navadno s prilastkom celotna količina stvari, ki so navadno podlaga kake dejavnosti: obnavljanje knjižnega sklada v knjižnici;
vse te vrednote sodijo v kulturni sklad človeštva 5. v zvezi biti v skladu biti tak, da s čim drugim sestavljaa) urejeno, prijetno celoto: hiša ni v skladu z okolico b) logično urejeno celoto: njegovo govorjenje ni v skladu z njegovim prepričanjem;
predpisi so v skladu z zakonom // v zvezi spraviti v sklad uskladiti: spraviti v sklad govorjenje in ravnanje; spraviti nove predpise v sklad z zakoni
● publ. pomagal bom v skladu s svojimi možnostmi kolikor bo mogoče; publ. ravnati v skladu z navodili po navodilih; knjiž. barvni skladi barvne kombinacije; ekspr. mogočni gorski skladi gore; knjiž. sklad zvokov ubranost; star. sklad med čustvi in razumom skladnost
♦ agr. cepljenje v sklad cepljenje, pri katerem se spojita poševno prirezana podlaga in cepič; ekon. skladi čisto premoženje delovne organizacije; investicijski sklad; Mednarodni monetarni sklad mednarodna organizacija, ki skrbi za denarna vprašanja članic in za mednarodni denarni sistem; poslovni, rezervni sklad; sklad skupne porabe del dohodka delovne organizacije ali delovne skupnosti za gradnjo stanovanj in zadovoljevanje drugih potreb delavcev; geol. jurski skladi; papir. sklad približno 1000 kg papirja; pravn. premoženjski sklad; zgod. verski sklad nekdaj iz premoženja konec 18. stoletja razpuščenih samostanov pridobljene nepremičnine in denar pod državno upravo, namenjen vzdrževanju duhovščine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
skladíščen -čna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na skladišče: skladiščni prostori;
skladiščna površina / skladiščni delavec; skladiščna služba / skladiščni kalo
♦ pravn. skladiščni list skladiščnica; zgod. skladiščna pravica v fevdalizmu pravica mesta, da morajo potujoči trgovci skladiščiti v njem svoje blago za določen čas
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
slavjanofíl -a m (ȋ) zgod., v Rusiji, sredi 19. stoletja pristaš slavjanofilstva: do konca življenja je ostal slavjanofil
● knjiž. kot slavjanofil se je udeleževal sokolskih prireditev kot slovanofil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
slavjanofílstvo -a s (ȋ) zgod., v Rusiji, sredi 19. stoletja politično in kulturno gibanje za samostojen razvoj Rusije, ki idealizira patriarhalno slovansko kulturo: pristaš slavjanofilstva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
slogáš -a m (á) nav. slabš. kdor si zaradi trenutnih okoliščin ali koristi prizadeva za sodelovanje, povezovanje zlasti na političnem področju: je nepopravljiv slogaš
♦ zgod. pristaš slogaštva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
slogáštvo -a s (ȃ) nav. slabš. sodelovanje, povezovanje zaradi trenutnih okoliščin ali koristi zlasti na političnem področju: boriti se proti slogaštvu;
neiskreno, škodljivo slogaštvo
♦ zgod. skupna zmerna, prilagodljiva narodna politika staroslovencev in mladoslovencev od 1880 do 1890
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
slovánski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na Slovane: slovanski jeziki, narodi;
slovanska književnost;
slovanska pradomovina / slovanska čustvenost; slovansko gostoljubje / slovansko bogoslužje bogoslužje v starocerkvenoslovanskem ali cerkvenoslovanskem jeziku
♦ lit. slovanska antiteza antiteza, ki vsebuje vprašanje ter negativen in pozitiven odgovor; rel. slovanska apostola Ciril in Metod; šah. slovanska obramba otvoritev igre s kmetom pred damo, pri čemer črni ne sprejme ponujene žrtve belega kmeta; zgod. slovanska desetina cerkvena desetina, za tretjino manjša od navadne cerkvene desetine, ki so jo Slovani dajali od začetka pokristjanjevanja do 11. stoletjaslovánsko prisl.:
slovansko gostoljubna hiša
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
smrtnína -e ž (ī) zgod., v fevdalizmu dajatev zemljiškemu gospodu od podložnikove zapuščine; umrlina: odprava smrtnine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
snòp snôpa m (ȍ ó) 1. večji šop povezanega požetega žita, slame: snopi se sušijo na njivi;
otepati, zlagati snope;
vezati snope s poveslom;
padel je kot snop z iztegnjenim telesom / snop slame, žita // več skupaj povezanih istovrstnih predmetov: snop cevi, šibja / izgubil je cel snop ključev šop; snop pisem je vrgla v peč sveženj// nav. ekspr., z rodilnikom kar je temu podobno: snopi isker so padali na streho / snop svetlobe je osvetlil prostor / temo prebadajo snopi žarometov / mesečina lije v snopih 2. nar., v krščanskem okolju snop šibja in zelenja za cvetno nedeljo; butara: narediti snop
♦ fiz. elektronski snop skupina elektronov, ki se gibljejo v isti smeri; laserski snop; snop žarkov skupina žarkov, ki gredo skozi dani presek ali dano točko; zgod. pasji snop del desetine, ki so ga podložniki dajali zemljiškemu gospodu za vzdrževanje njegovih psov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
sôdba -e ž (ó) 1. odločitev sodišča o obravnavani sporni, kazenski zadevi na koncu sodnega postopka: objaviti, razglasiti sodbo;
pritožiti se zoper sodbo;
s sodbo razveljaviti // besedilo s to odločitvijo: natipkati, podpisati sodbo / izročiti sodbo 2. star. sojenje, sodni proces: sodba še teče;
voditi sodbo 3. rezultat umske dejavnosti, ki temelji na dojemanju, upoštevanju določenih dejstev in izraža odnos do česa: njegova sodba o dogodku, filmu je krivična, ostra, ugodna, utemeljena;
sodba o kakovosti, resničnosti česa;
sodba, da on marsikaj ve, se je izkazala za napačno / ne želim dajati političnih sodb o tem / izreči, napisati svojo sodbo o čem, kom / imeti o stvari svojo sodbo svoje mnenje, mišljenje// kar posreduje, izraža tak rezultat umske dejavnosti: brati, slišati različne sodbe o kom // miselno dejanje, na podlagi katerega tak rezultat nastane: varuj se prehitre sodbe; izpostavlja se sodbi ljudi, ki mislijo slabo o človeku; biti hiter, mil v sodbi / po moji sodbi je roman odličen 4. filoz. vsaka misel, ki je lahko ali resnična ali neresnična: ta stavek je jezikovna oblika sodbe;
pojmi in sodbe // stavek, ki to misel izraža: ta sodba je neresnična, toda slovnično pravilna
● ekspr. malemu narodu je bila pisana sodba in glasila se je na smrt odločeno mu je bilo, da bo uničen, da bo izumrl; knjiž. ne lastim si sodbe o tem vprašanju zdi se mi, da ne morem, nimam pravice presojati to vprašanje; ekspr. s tem dejanjem si je sam izrekel, podpisal sodbo je sam odločil, povzročil, da ga bo doletelo kaj slabega, neprijetnega; ekspr. narod si bo pisal sodbo sam narod bo sam odločal o sebi, svoji usodi; božja sodba v srednjem veku postopek v sodstvu, pri katerem je moral osumljenec za dokaz svoje nekrivde prebiti krute, smrtno nevarne preizkuse; star. poklicati koga pred sodbo pred sodišče; star. stopiti pred božjo sodbo umreti; ekspr. prepričan sem, da bo sodba zgodovine pravičnejša da se bo v prihodnosti pravičneje sodilo o določeni osebi, dejstvu
♦ filoz. kategorična, konjunktivna, pogojna sodba; pravn. izdati, izpodbijati, izreči sodbo; sodba se je izvršila takoj odločitev sodišča, zlasti kazen; obsodilna, oprostilna sodba; sodba je postala pravnomočna; sodba temeljnega, vrhovnega sodišča; rel. posebna sodba spoznanje in priznanje vrednosti in posledic lastnega življenja takoj po smrti; poslednja ali vesoljna sodba Kristusova sodba ob koncu sveta; zgod. črepinjska sodba glasovanje državljanov v stari Grčiji na lončenih črepinjah o izgonu državi nevarnega državnika; ostrakizem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
sóden -dna -o prid. (ọ́) 1. nanašajoč se na sojenje: sodni običaji prvotnih ljudstev / sodna dvorana, palača / sodni akti, spisi / sodni organi 2. nanašajoč se na sodišče: sodna administracija, uprava / sodna odločba / sodna komisija / sodni pripravnik; nekdaj sodni pristav, svetnik / sodni okoliš / sodni zapori nekdaj zapori za priprte osumljence, obtožence
● sodni dan ekspr. pravi sodni dan je bil velika zmeda, razdejanje; ekspr. pohiti vendar, kaj misliš, da te bodo do sodnega dne čakali (zelo) dolgo; ekspr. tega do sodnega dne ne bom pozabil nikoli; knjiž., ekspr. po sodnem dnevu svetovne vojne po grozotah, razdejanju; star. Bog ga je poklical pred sodni stol umrl je
♦ med. sodna medicina medicina, ki obravnava medicinska vprašanja v zvezi s pravosodjem; pravn. sodni izvedenec uradno določen strokovnjak, na mnenje katerega se sodnik v sodbi opre; sodni kolek kolek, s katerim se sodišču plačujejo takse; sodni nalog; sodni senat, zbor; sodni stroški stroški v zvezi s sodnim postopkom; sodna oblast; sodna obravnava, razprava; sodna poravnava poravnava pred sodiščem v postopku tožbe; rel. sodni dan čas, ko bo Kristus sodil ljudem; zgod. sodni gospod v fevdalizmu zemljiški gospod s sodno oblastjo za svoje zemljiško gospostvosódno prisl.:
sodno preklicati; sodno overovljen podpis
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
sodín -a m (ȋ) zgod., v fevdalizmu izvršilni organ zemljiškega gospoda z določeno upravno, sodno funkcijo: izvoliti, postaviti kakega podložnika za sodina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
sodíšče -a s (í) organ, ki ima pravico soditi in odločati o drugih pravnih zadevah: ustanoviti sodišče;
vložiti tožbo na sodišču;
sedež sodišča / biti zaposlen na sodišču / okrožno, ustavno, vrhovno sodišče; pritožiti se na višje sodišče / Sodišče Evropske unije / ekspr. sem hodi na malico celo sodišče vsi zaposleni pri tem organu// sodnik ali skupina sodnikov, ki sodi, odloča o kaki pravni zadevi: sodišče ga je obsodilo, oprostilo; sodišče je bilo sestavljeno iz treh, petih sodnikov; posvetovanje, sodba sodišča / pazi, sicer se boš zagovarjal pred sodiščem / porotno sodišče v nekaterih državah sodišče, sestavljeno iz sodnikov in porotnikov za obravnavanje hujših kaznivih dejanj ali pomembnejših pravdnih zadev in odločanje o njih / kot nagovor spoštovano sodišče // poslopje tega organa: zidati sodišče; trg pred sodiščem / na sodišču še gorijo luči
● pog. dati koga sodišču obtožiti, obdolžiti ga; ekspr. če mi denarja ne vrneš, bom šel na sodišče te bom tožil; ekspr. postaviti koga pred sodišče narediti, da se mu sodi
♦ pravn. civilno, disciplinsko, kazensko sodišče; izredno sodišče ustanovljeno v izrednih razmerah in s posebno pristojnostjo; naglo sodišče izredno sodišče v času vojne, nemirov, ki navadno izreka smrtno kazen ali oprostitev; računsko sodišče ki se ukvarja z neodvisnim nadzorom nad državnimi računi, državnim proračunom in javno porabo; vojaško sodišče ki sodi o kaznivih dejanjih vojaških oseb in o določenih kaznivih dejanjih drugih oseb, ki se nanašajo na obrambo ali varnost države; zapuščinsko sodišče oddelek sodišča, ki obravnava zapuščinske zadeve; samoupravna sodišča v socializmu ustanovljena s samoupravnim aktom; sodišče združenega dela v socializmu družbeni organ, ki odloča v sporih, nastalih v družbenoekonomskih in drugih samoupravnih odnosih v združenem delu; sodišče druge, prve stopnje; predsednik sodišča sodnik, ki je predstojnik sodne uprave; rel. cerkveno sodišče ki obravnava nekatere važnejše cerkvenopravne zadeve vernikov; zgod. deželsko sodišče v fevdalizmu s pravicami krvnega sodstva, zlasti nad podložniki; inkvizicijsko sodišče; plemiško sodišče v fevdalizmu ki ga sestavljajo plemiči in ima sodno oblast nad njimi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
sodník -a m (í) 1. kdor ima pravico soditi in odločati o drugih pravnih zadevah: sodnik je izrekel sodbo;
imenovati, izvoliti koga za sodnika / nepoklicni, poklicni sodniki; sodnik za prekrške 2. šport. kdor nadzoruje športno igro, tekmovanje, da poteka v skladu s pravili, in meri, ocenjuje rezultate, tekmovalce: sodnik je tekmovalca izključil, opomnil;
sodniki so povedali ocene / atletski, nogometni, plavalni sodnik; glavni sodnik; stranski sodnik pri nogometu vsak od obeh sodnikov ob vzdolžni črti igrišča, ki opozarja glavnega sodnika na prekrške v avtu, ofsajdu; točkovni sodnik ki ocenjuje tekmovalce s točkami; sodnik v ringu ki v ringu nadzoruje boj3. kdor sodi, ocenjuje kaj sploh: če se bosta metala, bom jaz sodnik;
kritik je bil pesniku strog sodnik / rad se postavlja v vlogo sodnika
● on je že stopil pred večnega sodnika v krščanskem okolju je že umrl; ekspr. v zadnjih dveh letih je stopil že tretjič pred sodnika je bil že tretjič obtoženec, obdolženec; čas je najboljši, najpravičnejši sodnik po daljšem času se najbolj pravično pokaže resnična vrednost, pravilnost česa; brez tožnika ni sodnika če nihče ne zahteva, sodišče samo ne začne določenega postopka; če se nihče ne pritoži, nihče ne nastopi kot razsodnik
♦ pravn. civilni, kazenski sodnik; mirovni sodnik v nekaterih državah sodnik za manj pomembne zadeve; preiskovalni sodnik ki opravlja preiskavo, preiskovalna dejanja; sodnik poročevalec ki na pritožbeni stopnji poroča senatu o obravnavani zadevi; sodnik porotnik vsak izmed nepoklicnih sodnikov, ki skupaj s (poklicnimi) sodniki odloča o zadevi, o kateri teče postopek pred sodiščem; sodnik posameznik ki v primerih, določenih z zakonom, sam sodi, odloča; rel. nebeški, večni sodnik Bog kot sodnik; vet. kinološki sodnik kdor uradno ocenjuje pse na razstavi, tekmovanju; zgod. mestni sodnik od 14. do 18. stoletja nosilec sodne oblasti v mestu, včasih tudi s funkcijo župana
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
sogórnik -a m (ọ̑) zgod., v fevdalizmu uživalec gorskega vinograda: določiti sogornikom čas trgatve;
sogorniki in mejaši
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
solúnski -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na Solun: solunsko pristanišče / knjiž. solunska brata Ciril in Metod / Solunski zaliv
♦ zgod. solunski borci borci na solunski fronti; solunski dobrovoljci ali solunski prostovoljci jugoslovanski prostovoljci, ki so se borili leta 1916 na solunski fronti; solunska fronta fronta v prvi svetovni vojni, katere glavno zaledno oskrbovališče je bil Solun
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
sóški -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na Sočo: soška struga / soške elektrarne
♦ zgod. soška fronta fronta v prvi svetovni vojni med Avstrijo in Italijo ob Soči; zool. soška postrv postrv, ki živi samo v jadranskem porečju; glavatica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
sovjét -a m (ẹ̑) v Sovjetski zvezi, od 1917 do 1991 najvišji organ državne oblasti: voliti v sovjete;
član sovjeta;
odlok sovjeta / mestni, republiški, vaški sovjeti / Vrhovni sovjet Zveze sovjetskih socialističnih republik; Sovjet ljudskih komisarjev do 1946 najvišji izvršni in upravni organ državne oblasti
● publ. dežela, republika sovjetov Sovjetska zveza// poslopje tega organa: trg pred mestnim sovjetom
♦ zgod. sovjet revolucionarni kolektivni organ v Rusiji leta 1905 in 1917; sovjet v nekaterih evropskih deželah revolucionarni organ po prvi svetovni vojni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
sporazúm -a m (ȗ) dejstvo, da se z dogovarjanjem pride do medsebojnega razumevanja, sodelovanja: doseči, skleniti sporazum;
kršiti, razveljaviti sporazum;
gospodarski, politični, vojaški sporazum;
pisni, ustni sporazum / med njima je tih sporazum; to je naredil v sporazumu z ravnateljem / delni sporazum pri katerem vsaka od nasprotujočih si strani delno popusti pri svojih zahtevah, pogojih; samoupravni sporazum nekdaj samoupravni splošni akt, s katerim se v skladu z ustavo in zakonom urejajo družbenogospodarski in drugi samoupravni odnosi; sporazum o medsebojnem prijateljstvu in sodelovanju // dokument, ki izraža tako dejstvo: objaviti sporazum; zbrali so se vsi podpisniki sporazuma
♦ ekon. klirinški sporazum; pravn. ratificirati sporazum; gentlemanski sporazum med državniki, diplomati ali gospodarstveniki, ki obvezuje stranke moralno, ne pa tudi pravno; zgod. osimski sporazum, sporazumi pogodba med Italijo in Jugoslavijo, sklenjena 10. novembra 1975, o dokončni meji med državama, zaščiti narodnih manjšin, gospodarskem sodelovanju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
srájca -e ž (á) moško oblačilo za k hlačam, navadno iz tanjšega blaga: likati, prati, šivati srajce;
vsak dan obleče čisto srajco;
zatlačil si je srajco za hlače;
bombažasta, platnena srajca;
športna srajca;
srajca z dolgimi, s kratkimi rokavi;
vulg. vedno sta bila (skupaj) kot rit in srajca / ruska srajca široka srajca z ozkim stoječim ovratnikom// temu podoben del moškega ali ženskega spodnjega perila: v sami srajci je hodila po sobi / spalna srajca
● slabš. črne srajce italijanski fašisti; šalj. on je ljubljanska srajca po rodu Ljubljančan; slabš. rjave srajce nacionalsocialisti; preg. stara navada železna srajca navade človek zelo težko spreminja
♦ obl. safari srajca športna srajca z našitimi žepi in dvojnimi šivi; zgod. verižna srajca srajci podobno vojaško zaščitno oblačilo iz železnih krožcev ali žice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
srédnji -a -e prid. (ẹ̑) 1. ki je v sredi, v sredini: vstopiti skozi srednji vhod;
srednja črka v besedi;
srednja miza, vrsta;
srednje okno je bilo odprto / srednji del palice / srednji del mesta, vasi osrednji / srednje obdobje zemeljske zgodovine / Srednja Amerika 2. ki je glede na možni razpon med spodnjo in zgornjo mejo: nit srednje debeline;
soba srednje velikosti / čevlji s srednjo peto; bil je srednje postave / lani je bila srednja letina; vreme je srednje / ima srednje dohodke; zaslužek je bil srednji / srednja kakovost blaga; srednja mera, stopnja, vrednost 3. ki izraža srednjo vrednost dveh ali več istovrstnih količin: srednja dolžina, globina, teža;
izračunati srednjo hitrost;
srednja letna temperatura 4. ki je glede na stopnjo zahtevnosti med nižjim in višjim: za to delo zadostuje srednja usposobljenost / srednja izobrazba // v zvezi srednja šola izobraževanje (v šoli), ki daje srednjo izobrazbo: dokončati srednjo šolo; nižji in višji razredi srednje šole / povečati število srednjih in visokih šol; poučevati na srednji glasbeni šoli 5. ki pripada družbenim slojem med nižjimi in višjimi: srednji sloji prebivalstva
● srednji brat brat, ki je po starosti med mlajšim in starejšim bratom; srednji kmet kmet, ki ima navadno od 5 do 10 ha zemlje; srednja generacija generacija med mlajšo in starejšo generacijo; človek srednjih let star od 30 do 50 let; preg. srednja pot najboljša pot najbolj priporočljiva je zmernost, umerjenost v vsem
♦ agr. srednje oranje oranje v globino od 15 do 25 cm; anat. srednji možgani del možganov za urejanje gibov; srednje uho del ušesa med bobničem in notranjim ušesom; arheol. srednja kamena doba; čeb. srednja stena sata plast voska med nasproti ležečimi celicami sata; geogr. srednji tok reke del reke med zgornjim in spodnjim tokom; geol. srednji zemeljski vek vek v geološki zgodovini zemlje, ki sledi paleozoiku; jezikosl. srednji l l, izgovorjen s središčno zaporo, ki jo napravi jezična konica za zgornjimi zobmi; srednji način glagolski način s povračanjem dejanja na nosilca dejanja; medij; srednji samoglasnik samoglasnik, ki se izgovarja v srednjem delu ustne votline; srednji spol; lov. srednji petelin ptica, neposredna potomka ruševca in divje kokoši; mat. srednja vrednost vrednost, ki se dobi z deljenjem vsote dveh ali več istovrstnih količin z njihovim številom; rad. srednji valovi radijski valovi z valovno dolžino od 150 do 1000 m; strojn. srednje olje olje, za stopnjo gostejše od lahkega olja; šah. srednji kmet središčni kmet; srednja igra središčnica; srednja linija središčna linija; šol. srednja ocena ocena, izračunana iz več ocen v enem predmetu; povprečna ocena; šport. srednji napadalec igralec v sredini napadalne vrste pri nekaterih igrah z žogo; srednja kategorija kategorija (težkoatletov) telesne teže med 71 in 83 kg; tek na srednje proge tek na razdaljo od 800 do 1500 m; voj. srednja artilerija artilerija s kalibrom cevi od 75 mm do 155 mm; zgod. srednji vek obdobje med 5. in 15. stoletjem našega štetjasrédnje prisl.:
grozdje je letos srednje obrodilo; predstava je srednje uspela; srednje debela črta, nit; srednje hitra hoja; srednje močna svetloba; biti srednje nadarjen; srednje razvita država; srednje težavna naloga; srednje velika soba; srednje visoko drevo
srédnji -a -e sam.:
srednji je stopil naprej; pog. ima srednjo srednješolsko izobrazbo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
stán2 -ú m (ȃ) 1. stanje posameznika glede na sklenitev zakonske zveze: spremeniti stan / samski stan; zakonski stan; star.: prosti stan samski stan; naveličati se vdovskega stanu vdovstva / v obrazcih stan: poročen 2. star., s prilastkom skupina ljudi z istim poklicem: iz potrebe po obrambi je nastal stan vojakov;
socialni položaj učiteljskega, uradniškega stanu // poklic: ni vedel, v katerem stanu naj si služi kruh 3. družbeni sloj: dvigniti se v meščanski stan;
biti oblečen svojemu stanu primerno / socialni stan 4. star., s prilastkom stanje1:
hitro je ugotovil dejanski stan;
njegove hlače so še v dobrem stanu / hotela ji je olajšati težek stan položaj
● četrti stan v 19. stoletju delavstvo, proletariat; pog. žena je v drugem stanu noseča; ekspr. zapustil je samski stan poročil se je; star. stopil je v vojaški stan postal je vojak; star. vedno je v stanu napraviti kakšno neumnost je pripravljen; star. ni v stanu presoditi, kaj je prav in kaj ne ni sposoben
♦ voj. glavni stan sedež vrhovnega poveljstva v vojni; vsi pripadniki vrhovnega poveljstva; zgod. deželni stanovi v fevdalizmu predstavniki plemstva, duhovščine in meščanstva, ponekod tudi kmetov; drugi stan v fevdalizmu posvetno plemstvo; prvi stan v fevdalizmu visoka duhovščina; tretji stan v fevdalizmu meščani, obrtniki, trgovci, svobodni kmetje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
stàr2 stára -o stil. -ó prid., starêjši stil. stárji stil. stárši (ȁ á) 1. ki je v zadnjem obdobju življenja: star človek;
žival je bila že stara;
ni si mislil, da je star // ki je v poznem obdobju rasti: star radič je grenek; kosili so že staro travo; posekati staro drevje 2. ki nima več potrebne, ustrezne kakovosti za uživanje: imeli so samo star kruh;
star sir;
krompir je že star;
staro kislo mleko ni več okusno // ki že ima vse ustrezne značilne lastnosti: gnojiti s starim gnojem; stara slivovka 3. ki ima razmeroma veliko let; ant. mlad: ima starega moža;
fant je že precej star;
po videzu je že star;
star kot Metuzalem, kot svet zelo / gozd starih hrastov / pog. za to vlogo je bila igralka že stara prestara4. značilen za starega človeka, zlasti po videzu: njegov obraz je postal star;
ima staro, nagubano kožo / ostre poteze na obrazu so jo delale staro / ekspr. spregovoril je s starim, tresočim se glasom starčevskim5. z izrazom količine izraža število časovnih enot, preteklih od rojstva koga ali od nastanka česa: midva sva enako stara;
koliko si star;
star je pet let;
stroji so stari že več kot petdeset let;
zadosti je stara, da bi to morala vedeti 6. ki obstaja že dolgo časa: stari običaji;
šah je že stara igra / razvaline starega gradu; kupiti staro hišo; obiskovati stara mesta / mladi in stari narodi; izvira iz stare rodbine / poravnati stare dolgove; njuno prijateljstvo je že staro / te metode so že stare // ki je po času nastanka (zelo) oddaljen od sedanjosti: zbirati stare rokopise; proučevati stare kamnine; zapela jim je več znanih starih pesmi; to gorovje je zelo staro // ki je dalj časa v uporabi: kupil je star avtomobil; obleki se pozna, da je stara / doma imajo dragoceno staro pohištvo starinsko / odkupovati star papir, staro železo / slabš. na podstrešju je polno stare šare 7. ki se že dalj časa ukvarja s kako dejavnostjo: kot star matematik bi moral to znati;
je že star mizar, ribič, voznik / star vojak je in ve, kako je treba ravnati // nav. ekspr. ki je to, kar je, postal že pred daljšim časom: stari prijatelji so se zbirali v mestni kavarni / star član društva dolgoleten / on je star znanec te gostilne mnogokrat zahaja vanjo; je star znanec policistov policisti imajo mnogokrat opraviti z njim8. ki je obstajal, bil narejen pred drugim iste vrste: preklicati stare dogovore;
proslavo je pripravil še stari odbor;
prodajati po stari ceni;
v veljavi so ukrepi stare vlade / stari in novi del mesta; na nekaterih mestih se nova cesta zelo približa stari / stari način dela / stari dinar ob denominaciji dinarja 1965 v razmerju do novega 100 : 1; stari Grki Grki do začetka 5. stoletja; stari Rim Rim do propada rimskega cesarstva; stari Rimljani Rimljani do propada rimskega cesarstva; stara Avstrija Avstrija do 1918; stara Jugoslavija Jugoslavija od leta 1918 do 1941// vključen v kako skupnost pred drugim: stari in novi člani organizacije; stari sodelavci // ki je od prejšnje letine, zaloge: jedo še stari krompir; pokurili so skoraj že ves stari premog; prodati staro vino 9. že od prej znan, poznan: pri ponovnem zagovoru je navajal stare dokaze;
na sestanku so se pogovarjali o starih, a še nerešenih problemih / obvladati staro učno snov / ne more se odreči staremu načinu življenja // tak kot je bil prej, nekoč: vrniti predmetu staro obliko; čez nekaj trenutkov je njen obraz dobil stare poteze / želel si je, da bi se vrnili stari časi 10. ki je po izvoru od tam, kjer živi; prvoten: novi naseljenci so premagali stare;
stare rastlinske vrste so na tem ozemlju počasi izginjale 11. ki se po lastnostih, značilnostih zelo razlikuje od sedanjega: star kroj obleke;
star način izdelave / ima zelo stare nazore; premagati staro miselnost
● stari cent 56 kg; v starih časih je bilo tukaj jezero nekoč; na stare dni je moral beračiti na starost; naš oče je človek starega kova, stare šole v vsem se drži ustaljenih navad iz prejšnjih časov; ekspr. v teh zadevah je star maček izkušen, spreten, prebrisan človek; nar. stari mesec ali stara luna zadnji krajec; stari oče oče očeta ali matere; iron. če se star panj vname, dolgo gori če se zaljubi človek v zrelih letih, je to čustvo močno in dolgotrajno; stari starši starši očeta ali matere; publ. stari svet Evropa, Azija in Afrika; ekspr. stara bajta študent z mnogo semestri; ekspr. ostala je stara devica neporočena; nekateri izseljenci so se vrnili v staro domovino v kraje, kjer so bili rojeni, so prej živeli; ekspr. on je stara korenina krepek, trden človek; stara mati mati očeta ali matere; pog., ekspr. to je pa stara pesem to ni nič novega; ekspr. kaj bi še pravil: stara povest tako se navadno zgodi, tako stvari navadno potekajo; ekspr. stara sablja (dolgoletni) vojni tovariš; dolgoletni znanec, tovariš; slabš. ti spadaš med staro šaro tvoje ravnanje, govorjenje ne ustreza okoliščinam, času; danes je staro leto 31. december; star. na starega leta dan 31. decembra; varčevati za stara leta starost; preg. stara navada železna srajca stare navade človek zelo težko spreminja
♦ geol. stari zemeljski vek vek v geološki zgodovini zemlje, ki sledi praveku; jezikosl. stara visoka nemščina osrednja in južna nemška narečja od 8. do 11. stoletja; stara cerkvena slovanščina slovanski knjižni jezik, zapisan v 10. in 11. stoletju; rel. Stara zaveza prvi del Svetega pisma, ki obsega obdobje pred Kristusovim rojstvom; zgod. stari vek obdobje med koncem prazgodovine in 5. stoletjem našega štetja; boj za staro pravdo od 15. do 18. stoletja boj kmetov proti obveznostim do fevdalcev, ki niso bile zapisane v srednjeveških urbarjihstári -a -o sam.:
stari so posedli okrog peči; mnogo starega je že izginilo; vse novo raste iz starega; želela je, da bi se vse vrnilo na staro; delati, sklepati po starem; vonj po starem; ekspr. ostalo je pri starem nič se ni spremenilo; ekspr. kaj pa pravi na to tvoj stari oče; mož; šef;
prim. starejši
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
stebèr -brà in stèber -bra [stəbər] m (ə̏ ȁ; ə̀) 1. podolgovat, pokončen, navadno večji gradbeni element, ki kaj nosi: postaviti, sezidati steber;
streho so naslonili na stebre;
betonski, lesen, železen steber;
okrogel, štirioglat steber;
vitki stebri iz marmorja so krasili dvorano;
nosilnost stebra / stebri in late pri kozolcu / nosilni, okrasni, podporni steber; pren., ekspr. stebri starega družbenega reda so se majali // prosto stoječ, v prerezu navadno okrogel predmet, ki se rabi kot nosilec, opornik: postaviti stebre za ograjo; ladjo so privezali za stebre na obali / električni, telegrafski steber; poškodovati steber prometnega znaka // navadno s prilastkom kar je po obliki temu podobno: po eksploziji so se od tal dvignili dimni stebri; steber plamena se je nagnil; veter je vrtinčil bele stebre prahu; sonce je odsevalo v jezeru v dolgem, gorečem stebru / kapniški steber ki nastane, ko se zrasteta stoječi in viseči kapnik
● zmagovitim vojskovodjem so postavljali spominske stebre stebrom podobne spomenike2. ekspr., s prilastkom najpomembnejši, najvažnejši član ali del: mati je steber družine;
biti steber društva, organizacije;
mladina je bila steber revolucije 3. v zvezi pokojninski steber sklad, namenjen za zagotavljanje sredstev za pokojnine: zaposlenim so obljubili oblikovanje dodatnega pokojninskega stebra;
drugi pokojninski steber obvezno dodatno zavarovanje za poklicno upokojitev, ki ga plačuje delodajalec;
prvi pokojninski steber obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje;
tretji pokojninski steber prostovoljno individualno pokojninsko zavarovanje
♦ alp. steber okroglasta navpična skalna tvorba v steni; arhit. gobast steber razširjen ob vrhu; elektr. steber kovinski ali betonski opornik za električne vode; steber transformatorja pokončni del magnetnega jedra pri velikih transformatorjih; um. dorski steber brez baze in s preprostim kapitelom; jonski steber z bazo in kapitelom z volutami na oglih; snopasti steber v gotski arhitekturi s polstebri okrog pravokotnega jedra; baza stebra podstavek, podnožje; trup stebra srednji del stebra med bazo in kapitelom; vet. roženi steber valjasta odebelitev notranje strani kopitne stene; zgod. sramotilni steber nekdaj h kateremu postavljajo, privezujejo ljudi za kazen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
stóléten1 -tna -o prid. (ọ̑-ẹ̑) 1. star sto let: stoleten starček / stoleten gozd 2. nanašajoč se na dobo stotih let: stoletni ciklus;
stoletna zgodovina naroda / stoletni koledar koledar s podatki za najmanj sto let; stoletna pratika pratika s koledarskimi podatki in vremenskimi napovedmi za celo stoletje
♦ zgod. stoletna vojna vojna med Anglijo in Francijo zaradi nasledstva na francoskem prestolu v letih 1339 do 1453
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
stólnik -a m (ọ̑) 1. zgod., v fevdalizmu visok uslužbenec, navadno na vladarskem dvoru, odgovoren za strežbo pri jedi: ob slavnostih so morali vojvodi streči stolniki // naslov za plemiča: deželni stolnik 2. nar. koroško pšenični kruh: za praznik je bilo dovolj klobas, mesa in stolnika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
stratiót -a m (ọ̑) zgod. najemniški vojak konjeniške enote v Beneški republiki: oddelek stratiotov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
stráža -e ž (á) oseba, skupina oseb, ki koga, kaj varuje, brani, nadzoruje: straža je prijela vlomilca;
ubežnika so izročili straži;
postaviti, razporediti, razposlati straže;
menjava straže;
poveljnik straže / spremljala ga je častna straža; pionirska, taborniška, vojaška straža; predsednikova telesna straža / obalna straža v nekaterih državah navadno policisti, ki s hitrimi čolni patruljirajo ob obali; obmejna straža nekdaj vojaška formacija, ki straži, nadzoruje državno mejo// dejavnost, ki se ukvarja z varovanjem, branjenjem, nadzorovanjem koga, česa: v tovarni so vpeljali stražo; konec, začetek straže / iti na stražo; poslali, postavili so ga na stražo; biti določen za stražo; biti, menjavati se, stati na straži; dnevna, nočna straža; pren., ekspr. stati na straži miru
● ekspr. biti na mrtvi straži slovenstva za vsako ceno biti Slovenec na določenem, zelo izpostavljenem ozemlju; finančna straža nekdaj organ, ki nadzira proizvodnjo ali promet raznega blaga zaradi preprečitve davčnih utaj; gorska straža organizacija za varstvo gorske narave
♦ navt. nočna straža od osmih zvečer do štirih zjutraj; voj. mrtva straža nekdaj na zelo izpostavljenem, nevarnem položaju; obhodna straža; prednja straža predstraža; premična straža na pohodih, pri transportih; zgod. narodna straža v revoluciji 1848 oborožene enote pristašev revolucije na Slovenskem; ob razpadu Avstro-Ogrske pomožne krajevne enote za ohranitev reda in miru na Slovenskem; vaška straža med narodnoosvobodilnim bojem organizirana oborožena skupina belogardistov za varovanje vasi pred partizani
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 6. 2024.
Prikazanih je prvih 500 zadetkov od skupno 638 zadetkov.