leporéčnik -a m
ekspr. kdor vsebinsko praznost pri izražanju prikriva z lepim, izbranim govorjenjem
SINONIMI:
knj.izroč. lepobesednik
zaúpen -pna -o povdk.
izraža, da kdo zaupa, pove komu kaj, za kar se ne želi, da bi vedeli tudi drugi
SINONIMI:
knj.izroč. zaupljiv
zgovóren -rna -o prid.
ki rad govori
SINONIMI:
zastar. beseden, ekspr. besedičen, star. besedljiv, ekspr. gostobeseden, star. jezičen, knj.izroč. mnogobeseden, star. radobeseden, zastar. razgovoren