domnévanje -a s (ẹ́)
glagolnik od domnevati: nejasno, zmotno domnevanje / vse to so le slutnje in domnevanja
dopúščati -am nedov. (ú) 1. ne preprečevati, ne braniti, da se kaj zgodi, godi: oče nam je dopuščal, da smo se igrali po mili volji / o tem ne dopuščam razgovora; ne, kot predsednik tega nikakor ne dopuščam ne dovolim / bolečine mu niso dopuščale, da bi sedel; vstal bom, če mi bodo dopuščale moči če bom mogel2. priznavati za možno: dopuščam, da je moje mnenje zmotno / dopuščam možnost, da si le bil na sestanku / pravilo dopušča izjeme; enačba dopušča dve rešitvi
● ekspr. njegova izjava ne dopušča niti najmanjšega dvoma je neovrgljiva, resničnadopuščajóč -a -e:
govoril je jasno in odločno, ne dopuščajoč ugovore
izključeváti -újem nedov. (á ȗ) 1. prekinjati (s stikalom) električni tok in s tem ustavljati delovanje česa: izključevati aparate / izključevati tok 2. delati, da kdo ni več član kake organizacije, skupnosti, društva: preveč izključujejo iz stranke 3. ne upoštevati, ne obravnavati v kaki celoti: v svojih delih govori pisatelj le o drugih ljudeh, sebe pa popolnoma izključuje 4. ne biti možen hkrati s čim drugim v kaki celoti: ta način dela izključuje napake;
tako zdravljenje izključuje vsako možnost okužbe // ekspr., z nikalnico priznavati za možno: ne izključujem, da je moje mnenje zmotno / ne izključujem možnosti, da si bil na sestanku izključeváti se
biti popolnoma nasproten, različen, nezdružljiv: ti dve možnosti se izključujeta; podaljšanje delovnega dne in intenzivnost dela se med seboj izključujeta; njuni trditvi se pravzaprav ne izključujeta
izključujóč -a -e:
izključujoči se pojmi; krivdo izključujoče izjave; razmerje med tema nazoroma je obojestransko izključujoče
níčen1 -čna -o prid. (ī) knjiž. 1. zelo majhen, neznaten: ta razdalja je v primeri z vesoljskimi nična / tuje težave so se mu zdele v primeri z lastnimi nične / spreti se zaradi nične malenkosti / med ljudmi se je počutil ničnega 2. ekspr. malovreden, ničvreden: svet se mu je zazdel prazen in ničen;
bogastvo, slava, kako nično je to / te vrednote so postale nične / zapravljati čas z ničnimi pogovori 3. neprepričljiv, neutemeljen: nična opravičila / napoved se je izkazala za nično zgrešeno, zmotno4. ki je brez učinka, koristi: vsa prizadevanja so bila nična / nične sanje, želje
● knjiž., ekspr. kaj pa skrbi ljudi usoda kakega ničnega uradnika nepomembnega, brezpomembnega
♦ pravn. nična odločba, pogodba odločba, pogodba, ki ne izpolnjuje nujnih pogojev za svoj nastanek in zato ne more imeti pravnih učinkov, posledic
zablóda -e ž (ọ̑)
1. dejanje, ravnanje, ki vodi stran od uresničitve določenega cilja: popraviti, spoznati svojo zablodo; neodpustljiva zabloda; zablode v osebnem razvoju / ljubezenska zabloda; moralne zablode mladih ljudi; preprečevati politične zablode / njegovo iskanje resnice ni bilo brez zablod
2. knjiž. zmotno, napačno mišljenje, prepričanje: novejša kritika popravlja zablode avtorjevih sodobnikov / preganjati idejne, jezikovne, verske zablode / biti, živeti v zablodi
zaključevánje -a s (ȃ)
glagolnik od zaključevati: zaključevanje del / njegovo zaključevanje je bilo zmotno / zaključevanje ocen
zakljúčiti -im dov. (ú ȗ) 1. narediti, da je kaj omejena, ločena celota: zaključiti strop z letvicami / zaključiti ovratnik s čipkami / zaključiti vrt z živo mejo omejiti, zapreti / krožno, šilasto zaključiti okrasek 2. narediti, da postane kak skupek celota, ki se ne more več povečevati: zaključiti seznam prijavljenih;
lista kandidatov se je že zdavnaj zaključila 3. s prislovnim določilom narediti, da se kaj kot celota konča s čim kot svojim zadnjim sestavnim delom: zaključiti ciklus z oddajo o slikarstvu;
zaključiti kosilo s črno kavo / zaključiti govor s pozivom k miru 4. končati kaj kot polno, do konca uresničeno celoto: dobili so dovolj denarja, da so dela zaključili;
uspešno zaključiti pismo;
zaključiti preiskavo, turnejo;
šolanje je zaključilo deset učencev / zaključiti krog iskanj; tekmovalci so zaključili sezono / ekspr. zaključil je svoje življenje umrl je// publ. končati: delegacija je zaključila obisk / elipt. ko je govornik zaključil, so ljudje zaploskali / zaključiti z delom končati, opraviti delo; zaključiti s tekmovanjem nehati tekmovati5. na podlagi podatkov z razmišljanjem, logičnim povezovanjem priti do končne sodbe, misli: iz njegovega vedenja je zaključila, da se je nekaj zgodilo;
pravilno, zmotno zaključiti / sam pri sebi je zaključil, da ni vredno iti
● zaključiti blagajno ugotoviti stanje po blagajniškem dnevniku in njegovo enakost s stanjem preštete gotovine v blagajni; zastar. zaključiti denar v blagajno zakleniti; zastar. zaključiti pogodbo skleniti, podpisati
♦ adm. zaključiti naročilnico; fin. zaključiti poslovno knjigo ugotoviti in zapisati stanje na kontih, ki jih vsebuje poslovna knjiga; zaključiti poslovno leto z izgubo; šol. zaključiti oceno določiti zaključno ocenozakljúčiti se navadno s prislovnim določilom
končati se: ulica se slepo zaključi / šolsko leto se zaključi konec avgusta
zakljúčen -a -o
1. deležnik od zaključiti: lista je že zaključena; preiskava je zaključena
2. ki je zunanje omejena, ločena in polna celota: zaključen sestav teles; geografsko zaključeno območje; vsebinsko zaključen del pesnitve
3. ki je omejena celota, v katero se drugi ne sprejemajo: zaključen krog ljudi; mi smo zaključena družba / zaključena predstava predstava, dostopna samo omejeni, vnaprej določeni skupini
zapeljáti -péljem tudi -ám dov., zapêlji zapeljíte; zapêljal (á ẹ̄, ȃ) 1. s prevoznim sredstvom spraviti kam: povabil ga je v avtomobil in ga zapeljal do postaje, v mesto;
potnike je pustil pred postajo, prtljago pa je zapeljal na peron;
zapeljati ranjenca v bolnišnico;
zapeljati žito v mlin;
zapeljati z avtomobilom, motorjem / avtobus nas je zapeljal do središča mesta / zapeljati koga čez reko prepeljati / dvakrat ga je zapeljal okrog blokov peljal// vozeč spraviti kam: zapeljati avtomobil v garažo; zapeljati kolo, voz pod streho 2. vozeč (vozilo) priti: zapeljal je pred hišo in potrobil;
prehitro zapeljati v križišče, ovinek / ekspr. zapeljati v škarje v položaj pri prehitevanju, ko se vse bolj približuje nasproti vozeče vozilo// premikajoč se priti: avtobus je že zapeljal na postajo; vlak je zapeljal v predor 3. vozeč (vozilo) premakniti se v določeno smer, iti kam: zapeljati s parkirišča na cesto;
zapeljati naprej, nazaj 4. vozeč (vozilo) navadno nenameravano, nehote spremeniti smer premikanja: pri srečanju je voznik zapeljal s ceste;
zapeljati preveč v desno / smučar je zapeljal vstran in ustavil 5. kot spremljevalec, vodnik narediti, da kdo kam gre; popeljati: vsak dan jo zapelje na sprehod;
večkrat jo zapelje v kino 6. narediti, povzročiti, da kdo naredi kaj prvotno nenameravanega, navadno neprimernega: slaba druščina ga je zapeljala;
zapeljati koga h kraji, v zločin;
zapeljati koga s slabim zgledom;
zapeljati koga, da kaj ukrade / bogastvo ga je zapeljalo, da je začel lahkomiselno živeti; brezoseb. včasih ga je zapeljalo, da se je napil / ne da se zapeljati // ekspr. narediti, povzročiti, da ima kdo zmotno mnenje o čem: njen videz ga je zapeljal, da jo je imel že za zdravo // ekspr., navadno v zvezi z v narediti, povzročiti, da kdo pride v kako stanje: zapeljati koga v skušnjavo, zmoto / zapeljal ga je na napačno misel povzročil, da je napačno mislil7. pridobiti si ljubezensko naklonjenost koga: zapeljati koga s svojo lepoto / njene oči so ga zapeljale // navadno z laskanjem, obljubami doseči, da kdo privoli v spolni odnos: zapeljal jo je, potem pa zapustil; zapeljati komu dekle
● ekspr. s tem so hoteli upornike zapeljati prevarati, ukaniti; ekspr. zapeljati koga na kriva pota povzročiti, da kdo začne ravnati, delati nepravilno, moralno oporečno; ekspr. predaleč bi nas zapeljalo, če bi hoteli govoriti o vsem tem preveč časa, prostora bi porabili
♦ rel. zapeljati koga v greh zapeljáti se
s prevoznim sredstvom iti: zapeljati se z avtobusom, vlakom na morje
● ekspr. padel je in se zapeljal po bregu navzdol zdrsnil; ekspr. krokar se je zapeljal nad ovcami poletel z razprostrtimi, skoraj mirujočimi krili
zapelján -a -o:
zapeljan človek; otrok je bil zapeljan; biti zapeljan v krajo; zapeljano dekle
zmóten -tna -o prid. (ọ̑) 1. ki temelji na prepričanju, ki ni v skladu s stvarnostjo: zmoten nazor;
zmotne navedbe v življenjepisu;
ta misel je zmotna;
zmotno sklepanje / zmotno prepričanje o čem
♦ pravn. zmotna sodba sodba, ki temelji na zmoti2. knjiž. napačen, nepravi: zmotni vtisi o čem / pluli so v zmotno smer / ekspr. biti na zmotni poti zmótno prisl.:
zmotno misliti