brȃnji, adj. Eggen-: branji zob, Cig.; (nam. "branni").
brazdȋt, adj. gefurcht (zool.): b. zob, der Furchenzahn, h. t.-Cig. (T.); (min.) gestreift, h. t.-Cig. (T.).
čúhniti 1., čȗhnem, vb. pf. beim Schmoren eingehen, Cig.; — nachgeben: zob čuhne, der Zahnschmerz gibt nach, Fr.-C.
gnijénje, n. = gnitje: g. zob, Cig.
grájati, -jam, -jem, vb. impf. 1) tadeln, Mur., Cig., Jan., Dalm., nk.; vsakega graja, pa mu gre iz zob mahoma v nedra, der Tadel fällt auf ihn selbst zurück, BlKr.-M.; ne hvalim ga, pa ga tudi ne grajam, C.; — schmähen, SlGradec-C.; g. se, zanken: babe se grajajo, C.; — 2) graja se mi kaj, ich habe Abscheu vor etwas, Cig., C., Notr.
gúgati, -gam, vb. impf. schaukeln; g. se, sich schaukeln; — wackeln, Cig., Jan.; zob, miza, guga (guglje), Cig.; schwanken, Cig., Jan.
gúliti, -im, vb. impf. 1) wetzen, reiben, abnützen, abreiben, Jarn., Mur., Cig., Jan., Erj. (Torb.); g. se, sich reiben, Cig., Jan.; psi se gulijo = se igrajo, Jarn.; — die Rinde, die Haare, die Haut abwetzen, schinden, Cig., SlGor.; — osla s palico g., (prügeln), Vod. (Izb. sp.); — g. kaj, = brez zob jesti, C.; — 2) schlecht geigen, fiedeln, Jan., C.; — vsak svojo guli = vsak svojo gode, Gor.; — 3) ausziehen, schinden (fig.), prellen, bedrücken, Cig., Jan., nk.; gulijo ga, dokler čutijo, da ima kak krajcar, jvzhŠt.
izbíti, -bȋjem, vb. pf. herausschlagen; i. komu oko, zob; i. komu sabljo iz rok; izbiti si kaj iz glave, sich etwas aus dem Kopfe schlagen, Cig.; naj si iz glave izbije takšne misli, Jurč.
izdrẹ́ti, -dérem, vb. pf. 1) herausreißen; zob i. komu, jemandem einen Zahn reißen; meč i., das Schwert aus der Scheide reißen, entblößen; nož iz rok komu i., jemandem das Messer aus der Hand entreißen; — 2) aufreißen: voda je breg izdrla; izdrt breg, zerrissene Küste, Cig. (T.).
izgúgati, -am, vb. pf. herausschaukeln, Cig.; — auswackeln: i. zob, Cig.; iz spanja i., entrütteln, Cig.
izməkníti, -máknem, vb. pf. 1) ausreißen: i. zob, C., vzhŠt.; — ausrupfen, Mur., C.; — 2) entrücken; blazinico komu izpod glave, stolček izpod nog i.; i. se, aus seiner Lage weichen; entgleiten, Cig.; glava se mu izmakne na roke, Zv.; — i. se, sich entziehen, M.; entweichen, Cig.; — i. si nogo, kolk, verrenken, Cig.; — 3) = zmekniti, entwenden, Jan.
izobáliti, -ȃlim, vb. pf. niederwerfen, (zob-) C.; — löschen, tilgen: greh i., ogr.-C.; — = prevrniti, BlKr.; i. se, = prevrniti se, BlKr.
izpípati, -pȋpam, -pljem, vb. pf. ausraufen, herausreißen, Guts., Cig., M.; koren, repo i., Št.; las si i., Cig.; zob komu i., Gor.
izrváti, -rújem, vb. pf. ausraufen; i. drevesce s koreninami; i. zob, einen Zahn ausbrechen, Cig.; — i. se, sich losreißen, sich entwinden, Cig.; — (pomni: praes. izrvem ["izreve"] Dict.; prim. stsl. rъvą).
klę́cati, -cam, -čem, vb. impf. 1) mit den Füßen knicken, in die Knie sinken, Cig., C., Dol.-Mik.; konj kleca, Soška dol.-Erj. (Torb.); konji klecajo pod težkim bremenom, Vrt.; — hinken, C.; knicken: kolena, noge mi klecajo, M., Soška dol.-Erj. (Torb.); — wackeln: stol kleca, Notr.; miza kleče, C.; — zuschnappen (vom Schnappmesser): nož kleca, Z.; — 2) wackeln machen, schütteln, Šol., C.; stol k., BlKr.; — k. iz koga kaj, jemandem etwas zu entreißen suchen, C.; — k. se, wackeln: zob se mi kleca, BlKr., (kleče) Soška dol.-Erj. (Torb.).
klencáti 1., -ȃm, vb. impf. = klecati, Z., Trst. (Let.); zob se klenca, wackelt, GBrda.
kǫ́tən, -tna, adj. Winkel-: kotna daljina, die Winkeldistanz, Cig. (T.); kotni zob, der Backenzahn, Cig. (T.); razdrobi kotne zobe mladim oroslanom, ogr.-Valj. (Rad).
kŕnast, adj. verstümmelt: k. zob, rog, C.
loščíłən, -łna, adj. zum Glänzendmachen bestimmt, Polier-, Cig., Jan.; loščȋłni zob, der Polierzahn, Cig.
májati, -jam, -jem, vb. impf. 1) hin und herbewegen, erschüttern, wanken machen; drevce m.; — schwankende Bewegungen machen: z glavo m.; — vreme maje (vse je napravljeno na dež, ali vendar se drži, da še ne gre), Podkrnci-Erj. (Torb.); — 2) m. se, wanken, schwanken, wackeln; miza, steber se maja; zob se mi maja; za glavo se mu maja, es gilt seinen Kopf, Cig., Ravn.-Mik.
mlẹ́kọ, n. die Milch; sladko, kislo m., süße, saure Milch; posneto m., abgerahmte Milch; pinjeno m., die Buttermilch; — vince kakor mleko! Zv.; mleko se še tvojih zob drži = du bist noch ein Kind; m. izpod krave, frisch gemolkene Milch; po ptičje m. poslati = nach Mückenfett schicken, Cig.; vse ima, le ptičjega mleka ne, Notr.; — 2) kačje m., der Kuckucksspeichel (ein Schaum auf Weidenbäumen), = kačji pljunec, Ip.-Erj. (Torb.); — 3) pasje m., die Gartenwolfsmilch (euphorbia peplus), Cig., Jan., Tuš. (R.), Medv. (Rok.); = volčje m., Cig., Jan.; — ptičje m., die Vogelmilch (ornithogalum), Cig., Tuš. (B.); belo in rumeno ptičje m., weißer und gelber Milchstern (ornithogalum umbellatum et luteum), Tuš. (R.); — krvno m., das Schöllkraut (chelidonium maius), Dict., Z.
mrkáč, m. 1) oven za pleme, der Schafbock, der Widder; — psovka pohotnemu človeku, Z.; — = kozel, Mur., Cig.; — 2) der Vielzopf, eine Art Seestern, V.-Cig.; — 3) der Zweizahn (bidens tripartita), (menda zaradi dveh zob na plodu, ki sta dvema rožičkoma podobna), Luče (Št.)-Erj. (Torb.).
nagníti, -gníjem, vb. pf. zu faulen anfangen, anfaulen; nagnil, angefault, anbrüchig, faulfleckig, Cig., Jan.; nav. nagnit; nagnit zob, anbrüchiger Zahn, nagnito sadje, anbrüchiges Obst.
odgúgati, -am, vb. pf. 1) auswackeln: zob o., Cig.; — 2) o. jo, wackelnd weggehen: nekam jo je odgugal, Cig.; tudi: o. se, Cig.
odkŕšiti, -kȓšim, vb. pf. abbrechen; o. se, abbrechen (intr.): odkršilo se mu je bilo že dvoje zob, Str.
ogúgati, -am, vb. pf. beweglich machen, lockern; jezik komu o., jemandem die Zunge lösen, Cig.; — in Bewegung setzen, Cig., Jan., M.; o. se, locker, wackelig werden, Cig.; podkov, zob se oguga, Cig.
omájati 1., -jam, -jem, vb. pf. locker o. wackelig machen; omajan, wackelig; — o. se, locker werden: zob se mi je omajal; — aus dem Zustande der Ruhe bringen, Cig.; jezik se mu je omajal, er ist gesprächig geworden; — erschüttern, untergraben, Mur., Cig., Jan., nk.
omajávati, -am, vb. impf. = omajevati, Cig.; zob se omajava, der Zahn wird locker, Cig.
ozòb, -zǫ́ba, m. = zob f., oves, C.
pásji, adj. Hunds-, Hunde-, hündisch; po pasje živeti, wie ein Hund leben; p. rog, das Rüdenhorn, V.-Cig.; p. zob, der Augenzahn, der Hundszahn, Cig., Jan.; pasji dnevi, die Hundstage; — v kletvicah: pasja para! p. noga! p. vera! p. dlaka!
plẹnìv, -íva, adj. schieferig: plenivo železo, Cig., C., Svet. (Rok.), Lašče, Prim.-Erj. (Torb.), Dol., Št.; pleniva kosa, Dol.; pleniva desetica nima cvenka, Dol.; p. kamen, pleniva posoda, C.; p. zob (kateri se rad krši), Notr.; — blätterig, Erj. (Min.).
podọ̑čən, -čna, adj. unter dem Auge befindlich: podočni zob = podočnik, Vest.; podočna kost, das Jochbein, Cig.
razmájati, -jam, -jem, vb. pf. wackelig o. wankend machen; r. se, wackelig werden, zu wackeln anfangen: zob se mi je razmajal; — jezik se mu je razmajal, er ist gesprächig geworden; — erschüttern, nk.
strupę̑n 1., adj. giftig; strupeni zob, der Giftzahn, Cig. (T.); strupena rosa, der falsche Mehlthau (peronospora), nk.; (fig.) strupeni jeziki, Lästerzungen, Cig.; — heftig: strupen mraz; strupena burja, Dol.; — strupeno, überaus, Gor.; ne bodi tako strupeno siten! Polj.
strúpən 2., -pna, adj. 1) Gift-; strȗpni zob, der Giftzahn, Cig. (T.); strupna žleza, die Giftdrüse, Cig.; — 2) = 1. strupen, giftig, BlKr.-Let.
strȗpnik, m. 1) die Giftblase, Cig.; — 2) (zob) s., der Giftzahn, Cig.; — 3) eine Heilpflanze (gegen Viehblähungen), Sv. Peter pri Mariboru-Kres.
strupnják, m. = strupni zob, Bes.
škrbínast, adj. 1) schartig; — zackig, schroff; škrbinasta skala, Cig.; — š. zob, ein angebrochener Zahn, Lašče-Levst. (Rok.); — 2) = zahnlückig, Cig., Jan.
šúpəlj, -plja, adj. durchlöchert, hohl, Dol., Notr.-Cig., Jan., M., C., Erj. (Min.), Žnid.; š. hrast, Rib.-Mik.; š. kamen, C.; š. zob, oreh, BlKr.; na šupljih slopeh, Nov.
šuplják, m. 1) = prazen, gluh oreh a. leščnik, BlKr.; — votel zob, BlKr.; — 2 der Hohlkopf, der Dummkopf, Cig., C.
tarkljáti, -ȃm, vb. impf. = gristi, da se sliši glas grizočih zob, (od ben.-it. torcolàr, pressen), Vrsno pod Krnom-Erj. (Torb.).
trápiti 1., trȃpim, vb. impf. quälen, martern, Habd.-Mik., Mur., Cig. (T.), ogr.-C., Mik.; trapljen od nečistih duhov, Trub.; muke nas trapijo, C.; glad me trapi, C.; zob me je trapil vso noč, Kras-Erj. (Torb.); bolezen me trapi, Svet. (Rok.); svoje telo t., seinen Leib abtödten, kasteien, C.; svetci so svoje telo trapili, C.
vdẹjáti, vdẹ́ti, vdẹ́nem, vb. pf. hineinthun, hineinsetzen, hineinfügen; v. nit v šivanko, einfädeln; tudi: šivanko vdeti, Gor.-DSv.; v. nov zob v čeljust; vdeti vrata, die Thüre einhängen, Gor.-DSv.; — v. jo, es treffen, Jan., C.; — v. se, hineingerathen: otroci se dostikrat vdenejo mej klade, da ne morejo nikamor, Notr.; — v. se, in eine Klemme kommen, M.
zà, I. praep. A) c. acc. 1) hinter (na vprašanje: kam?): solnce zahaja za goro; za peč se skriti; za hišo ubežati; — usesti se za mizo, sich an den Tisch setzen; — 2) kaže mero pri primerjanju: um; za pedenj daljši; za pet let mlajši; za las ne zgrešiti, nicht um ein Haar fehlen; za malo da = skoraj da, fast, Blc.-C.; — 3) kaže prizadeto reč pri glagolih: prijeti, držati, privezati, obesiti, vleči itd.: bei, an; za roko prijeti, die Hand erfassen, bei der Hand fassen; za ušesa zgrabiti, za nogo vleči; leva za grive zgrabiti, za lase obviseti, an den Haaren hangen bleiben, Ravn.-Mik.; Za bele roke se vodita, Npes.-K.; kdor za smolo prime, se osmoli, Npreg.-Jan. (Slovn.); za delo p., Hand ans Werk legen, Met.; — 4) kaže komu, čemu je kaj koristno, primerno, za kaj namenjeno itd.; für, zu; iti v boj za domovino in cesarja; biti za koga, jemandes Partei halten; za koga moliti; veliko prebiti za koga; za druge ljudi se truditi; vsak za-se, Bog za vse, Npreg.-Jan. (Slovn.); kdor ni za nas, je proti nam; prositi za koga milosti; — vino ni za otroke; star človek ni za potovanje; ta riba ni za jed, Dol.-Levst. (Zb. sp.); to ni za-me, das taugt für mich nicht; to ni za nič, das taugt zu nichts; za to delo nisem, zu dieser Arbeit tauge ich nicht; vzdigni to, če si za kaj! (wenn du etwas taugst); za voljo = po volji, nach Wunsch, Z., jvzhŠt.; za potrebo, za silo (zur Noth) že še imamo denarja; za žejo piti, trinken, um den Durst zu löschen; za smrt bolan, lebensgefährlich erkrankt; — hčer za kmeta dati, die Tochter einem Bauer zur Frau geben, Levst. (Rok.); slama za klajo, Futterstroh; kruha in vina dajati težakom za malo južino, (als Jause); — v tem pomenu stoji tudi pred adverbiji in adverbialnimi izrazi: za zdaj, vorläufig; za naprej, künftighin; kruh za po poti, Ravn.-Mik.; hrastov išče za črez morje, Vilhar-Mik.; za na kmetih obleki ni bilo kaj reči, Jurč.; strašila za v proso, LjZv.; jekleni oklepi za na prsi, Levst. (Zb. sp.); — 5) kaže zaradi koga, česa se kaj godi: wegen, um — willen, um, für; za vero umreti; pridna gospodinja mora za pero črez plot skočiti, Npreg.-Jan. (Slovn.); za Boga te prosim, ogr.-C.; za Boga in sveto Trojico! Jurč.; za božji čas, um Gotteswillen! za pet ran božjih! za božjo voljo, um Gotteswillen, za tega voljo, um dessentwillen, Cig., Jan.; za mojo voljo, meinethalben; za kaj (nav. zakaj?) warum? za to, deshalb (nav. zato); to je zato, ker ...; — 6) kaže, namesto česa se kaj stavi, s čim se kaj enači, plačuje: für, um; oko za oko, zob za zob; hišo za vrt, kravo za vola zamenjati; konja prodati za sto goldinarjev; za groš kruha kupiti; za vino dati, Wein zahlen; za povračilo, gegen Entgelt, za stavo teči, um die Wette laufen; za brata plačati, für den Bruder, statt des Bruders zahlen, Met.; (srebra bi bili radi dali za vode [pour de l'eau], Ravn.-Mik.); — 7) kaže predikativno, kaj kdo je ali postane, (pri glagolih: biti, postaviti, izvoliti, imeti itd.); als, zu; za hlapca biti, als Knecht dienen; za tovariša komu biti, jemandem Gesellschaft leisten; za pričo biti, Zeugenschaft ablegen; za botra biti otroku pri krstu, ein Kind aus der Taufe heben; za norca biti komu, sich von jemandem foppen lassen, C.; izvoliti koga za župana, za poslanca; Ti si me postavil za kralja Izraelcem, Ravn.-Jan. (Slovn.); imajo ga za učenega, man hält ihn für gelehrt; Turkinjo za ženo vzeti, eine Türkin zum Weibe nehmen; za sina koga vzeti, an Sohnes statt annehmen, Met.; — za tatu (als Dieb) umreti, Zv.; za rednega poslušatelja hoditi k uku, DZ.; za ljubo imeti, fürlieb nehmen, Met.; za mrtvo ("zamrtev") ležati, wie todt da liegen, Lašče-Levst. (M.); za zlo vzeti, übel aufnehmen; to se mi za zlo zdi, das verdrießt mich, C.; za gotovo obljubiti, bestimmt versprechen; za trdno se prepričati, sich gründlich überzeugen; za istino, za resnico, im Ernste; za šalo, im Spaß; — 8) kaže to, česar se kako dejanje tiče: für, um, in Betreff; skrbeti, marati, bati se za koga, za kaj; prepirati se za kako reč; za svet vprašati, um Rath fragen; vprašati za svojega brata, sich nach seinem Bruder erkundigen; prositi za kako reč = prositi česa; vem za vse tvoje grehe, ich kenne alle deine Sünden; vem za velikansko bukev v gozdu; otel vas je iz nevarnosti, za katere sami ne veste, da ste bili v njih, Ravn.; tudi za veliko druzih rotivcev sem slišal, da jih straši, LjZv.; za njo ni nič rekel, in Betreff ihrer sagte er nichts, jvzhŠt.; za računanje se ni ustrašila nobenega trgovca, LjZv.; menda ga je večkrat udaril, pa za dvakrat vem, da je resnica, Dol.; za mene ni nobene nevarnosti, was mich anbetrifft, für mich gibt es keine Gefahr, Cig.; jaz za-se, ich für meinen Theil, Cig.; za drugo, im übrigen: za drugo sem zadovoljen; — kaj je za to? was liegt daran? nič ni za to, daran liegt nichts; nič mi ni za njega, es ist mir an ihm nichts gelegen; — 9) v časnem pomenu: binnen, nach Verlauf von, über; za pet let; za leto dni, in einem Jahre, Npes.-C.; za eno uro, binnen einer Stunde, Cig.; za pol ure je bil mrtev, Svet. (Rok.); za malo časa, in kurzem, Jan.; — B) c. gen. kaže čas, v katerem se kaj godi; za dne priti, bei Tage ankommen; za svetlega dne, bei hellem Tage, Dalm.; za solnca, solange noch die Sonne scheint; za hlada, solange es kühl ist; za rana, früh; za časa, zeitlich, zur rechten Zeit; za jeseni, im Herbste, C.; za prva, anfangs, Mik.; za svojega žitka, während seines Lebens, ogr.-Mik., C.; za mladih dni, in der Jugend; za moje pameti, soweit ich mich zu entsinnen weiß, Jan.; za prejšnjega župana, unter dem früheren Bürgermeister; za Karla Velikega, zur Zeit Karls des Großen; za tega časa, während dieser Zeit, Gor.; — C) c. instr. 1) hinter, nach, (na vprašanje kje? ali kod?); za hrbtom; vrata za seboj zapreti; za pečjo sedeti; za mizo sedeti, am Tische sitzen; za morjem, jenseits des Meeres; grič za gričem, ein Hügel nach dem andern; iti, hoditi za kom, hinter jemandem einhergehen, jemandem nachgehen; udrli so (jo) za njim, sie strömten ihm nach; hajdi za menoj! auf! mir nach! pridite za nami! kommt uns nach! kričal sem za njim, pa me ni več slišal; — za delom hoditi, auf Arbeit ausgehen, Erj. (Izb. sp.); — nach (in Bezug auf den Rang); prvi za cesarjem; — 2) längs: za potokom, za vodo; — 3) kaže čas, po katerem se kaj godi, nach; za njimi nastopi sedem hudih letin, Ravn.-Mik.; dan za dnevom, leto za letom prejde; za tem (zatem) hierauf, hernach; zatem je rekla, Npr. (Št.)-Kres; — 4) kaže vzrok pri glagolih: zboleti, umreti, an; za grižo zboleti, Levst. (Nauk); za lakoto umreti je huje ko zgoreti, Npreg.-Jan. (Slovn.); — 5) nam. s (z): mit; ni imel za čim plačati, Schönl.; imaš za čim, lahko greš v Rim, Npreg.-Jan. (Slovn.), (morda nam. zə čim = s čim, C.); — II. praef. 1) kaže pomikanje za kako reč; solnce je zašlo za goro; zalesti koga, hinter einen, hinter seine Streiche kommen, ihn ertappen, Mik.; — zaostati za kom, hinter jemandem zurückbleiben; — 2) kaže kako zaprečenje s tem, da kdo sebe ali da se kaj druzega pred kako reč postavi; zadržati, zurückhalten; zazidati okna, die Fenster vermauern; zastreti, verhängen; zamelo je ceste; zasuti jamo; zasesti, durch Sitzen einnehmen, besetzen; veliko zaleči (eig. einen großen Raum liegend bedecken), viel ausgeben; zasuti, verschütten; zakleniti, zapreti, einsperren; — 3) kaže pomikanje v notranjost, globino, zahajanje na nepravo pot, napačno opravljanje dela: ver-, fehl-; zaiti, sich verirren, fehlgehen; zabresti v blato; zadolžiti se; zastriči, fehlerhaft scheren; zareči se, sich verreden; zašteti se, sich verzählen; — 4) kaže začetek dejanja ali enkratno dejanje: zapeti, zatrobiti, zaspati, zasmrdeti, zardeti, zakleti, einen Fluch aussprechen; zažvižgati, einen Pfiff thun; — 5) kaže zapravljanje, izgubo kake reči; zagospodariti, verwirtschaften; zaigrati, verspielen; zazidati, durch Bauen verbrauchen; zamuditi, versäumen; zaležati kosilo, (durch Liegen versäumen), Mik.; zamleti se, beim Mahlen weniger werden, (opp. namleti se); zapiti in zajesti svoje imenje, seine Habe durch Essen und Trinken verthun; — 6) kaže dovršnost dejanja: zaklati, abstechen; zadaviti, erwürgen.
zagníti, -gnèm, vb. pf. = zageniti, Cig., Šol.; zagnjen zob, ein gebogener Zahn, vzhŠt.-C.; (zagnuti, umbiegen, Rez.-C.).
zébra 1., f. = zob pri kolesih in strojih, der Radzahn, Temljine (Tolm.)-Štrek. (Let.).
zmrvíti, -ím, vb. pf. zerkrümeln, zerbröckeln, zerbröseln; z. se, zerbröckeln (intr.); zob se zmrvi, Jsvkr.
zǫ̑b, zǫ̑ba, zobȃ, m. 1) der Zahn; ima redke zobe pa goste laže, Npreg.-jvzhŠt.; modrostni zobovi, die Weisheitszähne, Erj. (Som.); z. vrzeljak, der Lückenzahn, Cig. (T.); z. izdreti, einen Zahn reißen; zobe dreti, Zähne reißen; po zobeh počiti koga, jemandem eine Maulschelle geben, Cig.; zobe kazati, die Zähne blecken o. fletschen; (fig.) seine rauhe Seite hervorkehren, Cig.; dobiti kaj za zobe, etwas zum Beißen bekommen, Zv.; zobe v steno tiščati = Hunger leiden, Št.-Glas.; zobje mu poganjajo, grejo, bibajo iz čeljusti, zobe dobiva, er zahnt, Cig.; dolge zobe imam, die Zähne stehen mir auf, Cig.; dolge zobe imeti po čem, nach etwas lüstern sein, Cig.; jezik za zobe! das Maul gehalten! jezik za zobmi držati = schweigen; priti ljudem v (na) zobe, ins Gerede kommen; črez zobe vleči koga, jemanden ausrichten, Jurč., LjZv.; = po zobeh nositi, Vrt.; ljudem se v (med) zobe dati, Anlass zur Nachrede geben; kdor se ljudem pod zobe da, tega le čas iz ust reši, Npreg.-Jan. (Slovn.); v zobe komu kaj povedati, jemandem etwas ins Gesicht, offen sagen; = pod zobe povedati, C.; trdo resnico pod zobe povedati, Jap. (Prid.); — vsi so se mu v zobe režali, alle lachten ihm ins Gesicht, Erj. (Izb. sp.); na zobe se mu obeša = za malo se mu zdi, Št.; — 2) der Zahn am Rechen, an der Säge, an einem Zahnrad u. dgl.; der Dorn im Schloss, Cig.; — die Felszacke, Cig., Jan., Cig. (T.); — zobje (na vrhu kake stene), die Zinne, Cig.; — 3) babji z., der Storchschnabel (geranium sp.), SlGor.-Erj. (Torb.); — tudi: die Hagebuttenrose (rosa canina), Cig., Vrt., Medv. (Rok.); ali: der Leindotter (camelina dentata), C.; — pasji z., die Hundszahnwurz (erythronium dens canis), Cig., Medv. (Rok.).
zǫ̑b, -ȋ, f. hartes Futter, das Körnerfutter, Cig.; ti bodo zmešano zob jedli, katera je izvejana z velnico in rešetom, Dalm.; bes. der Hafer, Cig., Jan., C., Valj. (Rad).
zǫ́bəc, -bca, m. dem. zob; 1) das Zähnchen; — do zobca, bis auf den letzten Punkt, ganz und gar, Jan.; vse je resnično do zobca, Z., Navr. (Let.); ne sme se ravno vse do zobca porabiti, Navr. (Kop. sp.); — 2) der Radzahn (bei Uhren u. dgl.), Cig.; — zobci, die Zacken, C.; zobci vrhu kake strehe, die Zinnen, Cig.; — zobci, eine Art gemeiner Spitzen an Frauenkleidern, Levst. (Rok.); die Spitzen übhpt., Guts.-Cig., Jan., C., (prim. it. dentelli); — 3) pl. zobci, die Schafgarbe (achillea millefolium), C.
zǫ̑bək, -bka, m. dem. zob.
žvę̑čnik, m. (zob) ž., der Kauzahn, Cig.