dúšek -ška m (ū) 1. star. požirek: po prvem dušku je nehal piti / pije v dolgih duških 2. zastar. vdih: z globokimi duški je vdihaval hladni jutranji zrak // zrak, sapa: na stopnicah se je ustavljala in zajemala dušek; v prsih mu je vrelo, ni mogel do duška 3. zastar. odprtina, luknja za zračenje; dušnik: dušek v hlevu // luknja, preduh: voda je iskala le duška, da se razlije po dolini / sod nima duška, odbij mu veho
● ekspr. dati duška svoji jezi, veselju sproščeno izraziti svojo jezo, veselje; izpiti, izprazniti kozarec na dušek, v dušku ne da bi se vmes oddahnil; prebrati roman na dušek zelo hitro; star. preklinja na vse duške zelo, hudo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
dušník -a m (í) 1. odprtina, luknja za zračenje: napraviti dušnike v oglarsko kopo;
zamašiti dušnike v hlevu;
dušnik v podmornici / dušniki v kaminu kanali, po katerih je speljan dim, da se zadrži čim več toplote2. star. cevka, ki dovaja zrak iz grla v bronhije; sapnik, traheja: v dušniku mu grgra
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
jáma -e ž (á) 1. v zemljo narejena vdolbina: na cesti se delajo, nastajajo jame;
kopati, narediti, zasuti jamo;
pasti, stopiti v jamo;
jame od bomb;
jame za sajenje dreves // nav. ekspr. vdolbeno mesto sploh: narediti sredi žgancev jamo za mast / bil je tako suh, da so se mu v licih delale jame vdolbine; oči so mu ležale v globokih jamah 2. naraven izvotljen prostor pod zemeljskim površjem: jama sega, vodi daleč v hrib;
raziskovati jame;
spustiti se v jamo;
skalnata jama / odkritje sledov primitivnega človeka v jami / kraška jama podzemeljska jama v kraškem svetu; podzemeljska jama / Postojnska jama 3. navadno s prilastkom prostor v zemlji, tleh za zbiranje česa, navadno obzidan: betonirati jamo / apnena jama za shranjevanje apna; gnojnična jama; greznična jama greznica; kompostna jama / dati repo v jamo // teh. obzidan prostor navadno v tleh, na tleh, v katerem se s tekočino ali paro obdeluje surovina: lužilna jama; parilna jama // nekdaj preprosta stavba, zgrajena delno v zemlji, delno nad njo, zlasti za sušenje lanene slame: zakuriti jamo; sušiti na jami / sušilna jama 4. prostor pod zemeljskim površjem, v katerem se koplje, pridobiva ruda ali premog: odpreti novo jamo;
spustiti se v jamo;
zračenje jame / pog.: dela v jami je zaposlen kot rudar; ponesrečil se je v jami v rudniku// s prilastkom prostor, kjer se kaj koplje, pridobiva sploh: gramozna, peščena, šotna jama / ustreljen je bil v Gramozni jami 5. nav. ekspr. prostor v zemlji za pokop mrliča; grob1:
izkopati komu jamo;
spustiti krsto v jamo;
zagrebli so ga v jamo / pesn. počiva v črni jami 6. ekspr., s prilastkom bivališče, zbirališče: tvoja hiša je jama razbojnikov;
pren. jama greha, hudodelstva
● ekspr. zanj je že pripravljena jama kmalu bo umrl; ekspr. sam sebi jamo koplje dela take stvari, ki ga spravljajo v nesrečo, so mu v pogubo; evfem. pomagati komu v jamo biti kriv, sokriv njegove smrti; ekspr. ta obrt je zanj zlata jama prinaša mu zelo velik dobiček; preg. kdor drugim jamo koplje, sam vanjo pade nesreča, ki jo kdo pripravlja drugim, navadno zadene njega samega; preg. če slepec slepca vodi, oba v jamo padeta iskanje nasveta, opore pri enako neizkušenem človeku je pogubno; preg. pijanec se spreobrne, ko se v jamo zvrne kdor je vdan pijači, se tega do smrti ne more znebiti
♦ geogr. ledena jama kraška jama, v kateri se ohrani led vse leto ali velik del leta; suha jama kraška jama, v kateri ne teče voda; vodna jama kraška jama, v kateri teče voda; grad. gradbena jama ki omogoča gradnjo temeljev in podzemnih delov objekta; lov. jama razširjeni del rova jazbeca ali lisice; volčja jama ki se napravi za lovljenje volkov; metal. livna jama v tleh livarne, v kateri se ulivajo težji ulitki; teh. revizijska ali servisna jama v tla narejen prostor za pregledovanje spodnjega dela vozila
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
jámski -a -o prid. (ā) nanašajoč se na jamo:a) jamski požar;
jamsko zračenje / jamski delavec, električar; jamski vagonček, voziček; jamska črpalka; jamska stojka pokončna podpora v jami, zlasti na odkopih; jamska svetilka svetilka, ki jo uporabljajo rudarji v rudnikihb) jamski pajki, polži;
jamske živali / jamski vhod; jamske poti c) jamsko bivališče primitivnega človeka / jamske podobe
♦ antr. jamski človek človek iz ledene dobe, ki je živel v votlinah, jamah; ledenodobni človek; les. jamski les okrogli les, ki se uporablja za utrjevanje rovov v rudnikih; mont. jamski plin plin, ki se pojavlja v premogovnikih, zlasti metan; pal. jamski lev levu podobna izumrla zver iz mlajše ledene dobe; jamski medved izumrli medved iz mlajše ledene dobe; jamska hijena izumrla hijena iz mlajše ledene dobe, ki je živela v votlinah; zool. jamska kozica kozica z velikimi tipalnicami, ki živi v podzemeljskih jamah, Troglocaris schmidti; jamska mokrica mokrica, ki živi v podzemeljskih jamah, Titanethes albus
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
oddúšen -šna -o prid. (ȗ) namenjen za zračenje: oddušna odprtina
♦ grad. oddušna cev cev v stavbi za zračenje kanalizacije, segajoča nad streho
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
oddúšnik in oddušník -a m (ȗ; í) odprtina, luknja za zračenje: napraviti oddušnik v oglarski kopi;
zamašiti oddušnik v hlevu
♦ teh. cev, kanal za zračenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
odêja -e ž (ȇ) 1. tekstilni izdelek za odevanje, pokrivanje: kupiti dve odeji;
zaviti se v debelo odejo;
odevati, pokrivati se z eno odejo;
raztrgana, tanka odeja / električna odeja z električnim gretjem; konjska odeja debelejši, manj kakovosten tekstilni izdelek za pokrivanje konj; prešita odeja polnjena z volno, bombažem in navzkriž prešita; (volnena) odeja debelejši tekstilni izdelek za odevanje, pokrivanje; prevleke za prešite odeje; pren., pesn. noč je razgrinjala temno odejo čez polje
● ekspr. iti pod odejo spat; ekspr. tega ne bomo imeli, ker je odeja prekratka je premalo denarja za nakup// ed. več takih izdelkov, taki izdelki: nabaviti odejo in drugo posteljnino; zračenje odeje; imeti dovolj odeje 2. knjiž., s prilastkom plast, ki kaj pokriva: polje je ležalo globoko pod blatno odejo;
ledena odeja pokriva jezero;
snežna odeja / bela odeja sneg
♦ bot. rastlinska odeja vse rastline, ki rastejo na določenem območju; geol. krovna odeja skladi, ki ležijo na podlagi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
odvódnik -a m (ọ̑) 1. odprtina, luknja za zračenje; dušnik: odvodnik za dim, zrak 2. odvodni kanal: odvodniki za močvirsko vodo / ekspr. Sava je postala odvodnik za industrijske odplake; pren. izbrala si ga je za odvodnika svoje nejevolje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
okínjak -a m (ȋ) nar. vzhodno odprtina za zračenje, navadno v stropu: veter je pihal skozi okinjak
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
predúšen -šna -o prid. (ū ȗ) ki prepušča plin, tekočino, svetlobo: predušna plast / veter je zapihal skozi predušno odprtino odprtino za zračenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
prezračeválec -lca [prezračevalca in prezračevau̯ca] m (ȃ) odprtina, luknja za zračenje; zračnik: odpreti prezračevalec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
prezračeválnik -a m (ȃ) odprtina, luknja za zračenje; zračnik: zapreti prezračevalnik;
prezračevalniki in ogrevalniki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
sopíh -a m (ȋ) 1. glagolnik od sopihniti: vzdih in sopih / za seboj je zaslišal pasji sopih pasje sopihanje2. nar. vzhodno odprtina, luknja za zračenje; oddušnik: zamašiti sopih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
sópišnjak -a m (ọ́) nar. vzhodno odprtina, luknja za zračenje; oddušnik: iz sopišnjakov se je kadilo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
uvléčen -čna -o prid. (ẹ̑) mont., v zvezi uvlečni zračni tok zračni tok za zračenje pod pritiskom:
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
ventilácija -e ž (á) 1. glagolnik od ventilirati: naprava za ventilacijo;
ventilacija predora, prostorov // zračenje, prezračevanje sploh: v kmečkih hlevih je ventilacija slaba / naravna, umetna ventilacija
♦ teh. vzgonska ventilacija 2. celota ventilacijskih naprav: vgraditi ventilacijo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
vetrílen -lna -o prid. (ȋ) ki je za vetrenje, zračenje: vetrilne naprave;
vetrilna odprtina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
vetrílnik -a m (ȋ) knjiž. 1. ventilator: vključiti vetrilnik / stropni vetrilnik 2. odprtina, luknja za zračenje; zračnik: v strop napravljen vetrilnik / iz kurilnice vodeči vetrilnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
vetrílo -a s (í) 1. knjiž. ventilator: izključiti vetrilo / namizno vetrilo 2. knjiž. odprtina, luknja za zračenje; zračnik: napraviti vetrilo v stropu hleva 3. teh. priprava, ki daje, oddaja močen tok zraka: dovajati zrak v peč z vetrili / batno vetrilo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
vétrnik -a m (ẹ̑) knjiž. 1. vetrolov: soba pri vetrniku 2. odprtina, luknja za zračenje; zračnik: narediti vetrnik v strehi
● knjiž. obleči vetrnik vetrovko; nar. z vetrnikom očistiti žito z vejalnikom
♦ glasb. zaboj v orglah s stisnjenim zrakom, na katerem stojijo piščali, za vsak manual ali pedal najmanj ena; sapnica; teh. vetrovnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
zráčen1 -čna -o prid. (ā) nanašajoč se na zrak: zračni mehurčki;
zračna plast / močen zračni sunek; zračni tok; zračni vrtinec je dvignil streho / nizek, visok zračni tlak; zračni upor; zračna temperatura; zračna vlaga / zračni filter filter za filtriranje zraka; ležati na zračni blazini blazini, napolnjeni z zrakom; zračna tlačilka za kolo / zračno hlajenje / zračni napad; zračni promet / zračna kopel bivanje, gibanje, navadno v kopalkah, na zraku / zračna črta najkrajša razdalja med dvema krajema / publ. po zračnem mostu prepeljati potnike prepeljati jih z letali in helikopterji; prevoz po zračni poti po zraku, z letalom; zračno ladjevje letala, letalstvo / publ. zračni pirat kdor ugrabi letalo s potniki in posadko zlasti iz političnih vzrokov
♦ aer. zračna pot del zračnega prostora, določen z višino, širino in smerjo, v katerem se giblje letalo med dvema letališčema; bot. zračne korenine korenine, ki sprejemajo vlago zlasti iz zraka; fiz. normalni zračni tlak zračni tlak, ki ustreza tlaku 760 mm visokega živosrebrnega stolpca; kem. zračni kisik; med. zračna embolija; meteor. navzdoljnji, navzgornji zračni tok; območje visokega zračnega tlaka; zračna masa ali zračna gmota zrak nad večjim območjem, ki ima približno enake fizikalne lastnosti; zračno zrcaljenje optični pojav v ozračju zaradi loma in popolnega odboja svetlobe; mont. uvlečni zračni tok zračni tok za zračenje pod pritiskom; obrt. zračna petlja verižna petlja; pravn. zračni prostor prostor nad zemeljsko površino, ki spada pod oblast določene države; nevtralni zračni prostor; strojn. zračni propeler; zračna črpalka; zračna razredčevalka vakuumska črpalka; šport. zračna puška puška na zračni pritisk za športno streljanje; teh. zračni jašek jašek za dovajanje svežega zraka; zračna blazina zrak, ki ga vozilo z veliko silo potiska podse; vozilo na zračno blazino motorno kopensko in vodno vozilo, ki drsi na zračni blazini; zool. zračni prostor prostor med jajčnima ovojnicama na topem koncu jajca, napolnjen z zrakom za zarodekzráčno prisl.:
motor se hladi zračno
♦ les. zračno suh les les, ki zaradi doseženega higroskopskega ravnotežja z zunanjo vlažnostjo nima več možnosti nadaljnjega, naravnega sušenja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
zráčenje -a s (á) glagolnik od zračiti: naravno, umetno zračenje;
zračenje prostorov;
naprava za zračenje / zračenje posteljnine
♦ agr. zračenje vina pretakanje vina navadno skozi cedilo ali razpršilnik, da izgubi vonj in okus po žveplovodiku; čeb. zračenje panja uravnavanje vlažnosti, temperature v panju z zračenjem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
zračílen -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na zračenje: zračilne naprave
♦ mont. zračilna cev vsaka od cevi zračilnega voda; zračilna vrata vrata za usmerjanje zračnega toka v rudniku; teh. zračilni jašek jašek za dovajanje svežega zraka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.
zráčnik -a m (ȃ) odprtina, luknja za zračenje: narediti, zapreti zračnik;
zračniki v strehi;
odvod sopare v zračnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 5. 2024.