bóder -dra -o prid. (ọ́) star. poln vedrine; vesel, živahen: ves čas je bil boder in je popeval / bodro razpoloženje / bodri valovi planinske reke // poln moči, poguma: boder junak / njegova čvrsta hoja in bodra zunanjostbódro prisl.: deklica je bodro stopala po poti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 6. 2024.
brížen -žna -o prid. (í ī) knjiž. skrben: brižni sadjar pravočasno obreže drevje;
premalo brižen za svojo zunanjost / njena brižna skrb za otrokebrížno prisl.: brižno se je lotil učenja; stražar se brižno ozira na vse strani
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 6. 2024.
eksteriêr -a tudi -ja m (ȇ) knjiž. - 1. zunanja podoba, zunanjost: eksterier hiše; ocenjevati eksterier dirkalnega konja
- 2. prostor, ki je zunaj, naravno okolje: dejanje se dogaja v eksterieru
♦ film. posnetek, narejen zunaj ateljeja; um. upodobitev dogajanja na prostem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 6. 2024.
fotogéničen -čna -o prid. (ẹ́) ki ima tako zunanjost, da je posebno primerna za fotografiranje ali filmanje: fotogeničen obraz;
on je zelo fotogeničen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 6. 2024.
geométričen -čna -o prid. (ẹ́) podoben geometrijskim tvorbam: geometričen ornament;
geometrična oblika;
geometrična zunanjost predmetov // geometrijski: geometrični liki
♦ mat. geometrično zaporedje zaporedje, pri katerem je količnik med dvema zaporednima členoma stalen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 6. 2024.
hábitus -a m (ȃ) knjiž. telesne in duševne lastnosti, značilnosti: s počitnic se je vrnil s popolnoma novim habitusom;
telesni in duševni habitus mladih;
pren. habitus naše gledališke kulture
♦ agr. celotna zunanja oblika rastline, živali; med. zunanjost in drža telesa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 6. 2024.
líce -a s (ī) - 1. nav. mn. del obraza ob strani nosu in ust: napihniti lica; poljubiti na obe lici; uščipniti v lice; pobožati otroka po licu; po licih tečejo solze; bleda, napeta, rdeča, povešena, vroča lica; eno lice je že obrito; jamica na licu; imeti znamenje na desnem licu; lica kakor mleko in kri bela in rdeča
// ekspr. lica ji gorijo od zadrege / v lica ga zebe; biti rdeč v lica - 2. star. prednja stran glave; obraz: opazovati v ogledalu svoje lice; gledal ga je naravnost v lice; v lice mu je zapihal oster veter; nagubano, okroglo, upadlo, zagorelo lice; izraz na licu se ni spremenil / na licu se ji bere skrb
- 3. stran tkanine, pletenine, usnja, ki ima bolj izdelan, lepši videz kot druga stran: lice blaga je obledelo; prišiti krpo kar na licu / tkanina z dvojnim licem / obračati blago na lice in narobe; na lice plesti same desne petlje
// prednja, prava stran, zlasti kovanca, bankovca ali medalje: položiti igralno karto z licem navzgor; lice bankovca, čeka, kovanca - 4. knjiž. pročelje, fasada: pred vhodnimi vrati so stopnice, lice je lepo pobeljeno
- 5. knjiž., s prilastkom podoba, videz, zunanjost: lice pokrajine se je zdaj popolnoma spremenilo; dati okolici kulturnejše lice; soba je dobila bolj prijazno lice; mesto izgublja starinsko lice; prizadevanje za lepše lice mesta / njegova navzočnost je dala prireditvi slovesno lice / ekspr., z oslabljenim pomenom: izbrisati kaj z lica zemlje; te ideje bodo spremenile lice družbe in sveta
- 6. neustalj., v prislovni rabi, v zvezi na licu mesta tam, kjer se kaj zgodi, je; na kraju samem: storilca so prijeli na licu mesta; skupina je gradivo zbirala na licu mesta
// brez odlašanja, takoj: ukrepal je na licu mesta
● star. ko je to slišal, se mu je lice razjasnilo obraz; star. oblaki so se razgrnili in mesec je pokazal svoje lice je postal viden; star. šele zdaj je pokazal svoje pravo lice obraz; ekspr. kri mu je zalila lica zardel je; ekspr. vsa kri mu je izginila iz lic prebledel je; star. v lice kaj povedati komu v obraz, v brk; knjiž. na licih ji cvetejo rože je mlada in lepega obraza; star. poznam ga po licu, po imenu ne navidez
♦ lov. izboklina na levi strani kopita lovske puške, kamor se nasloni lovčevo lice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 6. 2024.
mikáven -vna -o prid., mikávnejši (á ā) privlačen, zanimiv, vabljiv: knjiga je mikavna interpretacija modernega slikarstva;
slike so zelo mikavne;
njegova dela so tudi za današnjega bralca mikavna / ni mikavnejšega kraja, kot je okolica tega jezera // nav. ekspr. privlačen, prijeten zaradi lepote, ljubkosti: mikavno dekle; njegova zunanjost je mikavna za ženske oči / tujec je prav mikaven človek simpatičenmikávno prisl.: tako živeti ni prav nič mikavno; sam.: na njej je nekaj zelo mikavnega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 6. 2024.
nalepotíčiti -im dov. (í ȋ) okrasiti, olepšati z lepotilnimi sredstvi in nakitom: nalepotičiti obraz;
vsak dan se nalepotiči;
zna se okusno nalepotičiti;
nalepotičiti si obraznalepotíčen -a -o: nalepotičena dekleta; njena zunanjost je preveč nalepotičena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 6. 2024.
nalíčje -a s (ȋ) knjiž. - 1. maska, krinka: nadeti (si), sneti (si) naličje; naličje z dolgim nosom / ta pisatelj je snel družbi naličje; to je le njegovo naličje, ne pa bistvo
- 2. tančica, pajčolan: nevesta z naličjem; gosto, prozorno naličje / nekatere osebe v romanu je zastrl z naličjem romantike
♦ etn. prt, tkanina, s katero se pokrije mrliču obraz - 3. podoba, videz, zunanjost: evropsko naličje mesta; naličje pokrajine se je spremenilo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 6. 2024.
navídez in na vídez prisl. (ȋ) izraža omejitev na navideznost, zunanjost: navidez verjame;
on je navidez bolj odločen kakor v resnici;
navidez prijateljski;
navidez ima prav / v povedni rabi vse to njeno veselje je le navidez
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 6. 2024.
nèlép -a -o prid. (ȅ-ẹ̑ ȅ-ẹ́) - 1. ki ni lep: nelep, vendar prijeten človek; nelep obraz; nelepa zunanjost / to so pravzaprav nelepi, pusti kraji / dajati nelep zgled
- 2. ekspr. brezobziren, nepošten: nelepa konkurenca, kritika / tudi on je bil udeležen v tisti nelepi aferi
// evfem. grd, slab: ukvarjal se je z nelepimi mislimi; nelepa zgodba
nèlepó - 1. prislov od nelep: nelepo govoriti o njem; nelepo se vesti
- 2. evfem., v povedni rabi izraža neprimernost česa: nelepo je, da mu ne pomagaš; nelepo je bilo, da ji nisi povedal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 6. 2024.
obétati -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑) - 1. izjavljati komu, da bo kaj dobil, bo česa deležen; obljubljati: obetal mu je bogato plačilo, če ga bo ozdravil; obetati komu podporo, službo; obetal ji je zvestobo; obetal mu je, da se mu bo dobro godilo / tej hiši obetajo lepo prihodnost napovedujejo; meteorologi obetajo lepo vreme
● ekspr. obetati hruške na vrbi kaj nemogočega; ekspr. obetal mu je palico grozil mu je, da bo tepen
// navadno z odvisnim stavkom izjavljati komu, da bo kdo kaj storil, uresničil: že dolgo mu obeta, da ga bo obiskal; ekspr. obetal mu je, da bo tepen grozil
// konvencija obeta zagotoviti normalne pogoje zaposlovanja - 2. nav. ekspr. imeti take lastnosti, značilnosti, zaradi katerih se pričakuje kaj
- a) pozitivnega, ugodnega: podpirati študente, ki obetajo; kot začetnik je veliko obetal / v stroki je on ime, ki obeta / letina dobro obeta kaže
- b) drugega, drugačnega: jutro nam je obetalo lep dan; njegova zunanjost ni obetala nič dobrega; nekatera znamenja obetajo spremembe / njegova prizadevnost je obetala uspeh
obétati se nav. 3. os. izraža verjeten nastop, uresničitev česa: obeta se vroč dan, nevihta / njihovi kulturi se obeta lepša prihodnost; obeta se mu uspeh; ekspr. obetajo se nam lepši časi
obétati si pričakovati: od pogodbe si ne obetajo posebnih koristi; obetajo si boljše uspehe; publ. obetajo si še nove potresne sunke
obetajoč -a -e: obetajoč nasmeh; obetajoč pisatelj, športnik; obetajoča kariera; prisl.: obetajoče se nasmehniti
obétan -a -o: uresničitev že dostikrat obetanih reform
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 6. 2024.
oblíčje -a s (ȋ) - 1. knjiž. prednja stran glave; obraz: opazovati svoje obličje v ogledalu; bledo, nagubano obličje; pren. hotel je spoznati njegovo duhovno obličje
- 2. knjiž., s prilastkom podoba, videz, zunanjost: obličje pokrajine se je spremenilo / ekspr., z oslabljenim pomenom: to lahko dokažemo pred obličjem vsega človeštva; izbrisati kaj, koga z obličja zemlje
- 3. nar. zahodno maska, krinka: natakniti (si) obličje / pustna obličja
● knjiž. gledati, videti koga iz obličja v obličje iz oči v oči; knjiž., ekspr. srečati se s kom iz obličja v obličje tako, da se ne more izmakniti določeni neprijetnosti; knjiž., ekspr. boji se stopiti pred očetovo obličje pred očeta; star. v obličje komu kaj povedati v obraz, v brk; knjiž., ekspr. marsikdaj je zrl smrti v obličje je bil v smrtni nevarnosti; star. poznam ga po obličju, po imenu ne navidez
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 6. 2024.
obràz -áza m (ȁ á) - 1. prednja stran glave: namazati, natreti obraz s kremo; skrbno si je obrisal obraz; pokriti obraz z dlanmi, rokami; skriti, ekspr. zakopati obraz v dlani; potegnil si je z roko čez obraz; padel je na obraz; udariti koga v obraz; pot mu je lil po obrazu; ves umazan je po obrazu; bled obraz; brazgotinast, kozav, mozoljast obraz; izredno fotogeničen obraz; grd, lep obraz; ljubek otroški obraz; okrogel, ozek, širok, podolgovat obraz; od bolečin spačen obraz; obraz je imel rdeč od jeze, zagorel, zaripel; slabš. človek s konjskim obrazom; imenovati dele obraza; gube obraza so se ji poglobile; skrbeti za nego obraza; značilne poteze obraza; vesel, žalosten izraz na obrazu; krema za obraz / klobuk mu ne pristaja k obrazu / postaral si se v obraz; ostala je mladega obraza; videti je bil siv, voščen v obraz / ekspr. obraz se mu je razlezel v nasmeh nasmehnil se je
// nav. ekspr., navadno s prilastkom z mimiko- a) izraženo razpoloženje, stanje: z boječim, plahim obrazom je vprašal; prestrašil se je njegovega hudega, jeznega obraza; sprejel ga je s kislim obrazom nerazpoložen, nejevoljen; odhajal je z nesrečnim, začudenim, zadovoljnim obrazom; s pogumnim obrazom je stopil predenj; sijoči, veseli obrazi; sedeli so zapetih obrazov nesproščeni, brezizrazni
// obraz se mu je v trenutku zresnil - b) izražena lastnost: gledal je v njegov dobri, pošteni obraz; imel je zelo inteligenten obraz; deško predrzen obraz; presenetil ga je strog profesorski obraz; obraz ima še kar človeški
- 2. ekspr., navadno s prilastkom človek: ta obraz mi je znan iz avtobusa; zbralo se je veliko neznanih obrazov; v množici sem iskal njen obraz; na dopustu bi rad spoznal nove obraze / srečujem vedno ene in iste obraze / publ. najlepši obraz jugoslovanskega filma
- 3. ekspr., navadno s prilastkom oblika pojavljanja
- a) glede na zunanjost, videz: ti ljudje so dali kraju dokončen obraz; zemlja spreminja svoj obraz; spremeniti obraz časopisa; mesto ima veliko obrazov / sonce je skrilo obraz / obraz našega časa, dobe / vloga z nešteto obrazi z veliko možnostmi izražanja
- b) glede na vsebino, bistveno značilnost: ugotoviti obraz oblasti; spoznati vse obraze življenja / njegov duhovni obraz / literatura si prizadeva najti nov obraz / z oslabljenim pomenom prikrival je obraz preteklosti preteklost
- 4. lit., zlasti v drugi polovici 19. stoletja kratko literarno besedilo, v katerem se avtorjevo trenutno razpoloženje primerja, izenačuje z motivom iz narave: pisati obraze / Jenkovi Obrazi
● ekspr. ob tej novici se mu je obraz podaljšal ostre, podolgovate poteze na obrazu so pokazale njegovo razočaranje, neprijetno presenečenje; ekspr. obraz se mu je razjasnil z mimiko je izrazil, da ni več v negotovosti, strahu; ekspr. obraz se ji je omehčal z mimiko je izrazila pripravljenost popustiti v čem, storiti kaj; ekspr. obraz se mu je zmračil z mimiko je izrazil nejevoljo, jezo; ekspr. kakšne obraze je delal od presenečenja, začudenja se je zelo spakoval; ekspr. kaj bi delal kisel obraz kazal nejevoljo; ekspr. pokazal je svoj pravi obraz storil je kaj, navadno kaj slabega, kar kaže, izraža njegov značaj; ekspr. v obraz mi laže predrzno, nesramno; ekspr. tega mi ne boš metal v obraz tega mi ne boš brez obzirov pravil, očital; nizko lahko mu pljuneš v obraz zelo ga lahko preziraš; ekspr. nikomur ne more pogledati v obraz čuti se krivega; je kriv; ekspr. v obraz povedati komu izraziti, navadno ogorčenje, jezo, neposredno povzročitelju; ekspr. v obraz se mu je smejal ni prikrival posmeha, smeha; ekspr. kri mu je udarila v obraz zelo je zardel; knjiž. večkrat je že zrl smrti v obraz večkrat je bil v smrtni nevarnosti; ekspr. ne smeš soditi ljudi po obrazu ne smeš presojati njihovega značaja po videzu; ekspr. človek z dvema obrazoma ki se kaže drugačnega, kot je
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 6. 2024.
pojáva -e ž (ȃ) - 1. ekspr., navadno s prilastkom človek kot nosilec določenih lastnosti: biti klavrna, simpatična pojava / ta umetnik je izvirna človeška pojava / to ti je pojava
// podoba, videz, zunanjost: njegova pojava vzbuja aristokratski vtis; v njeni pojavi je nekaj človeško toplega / nasprotje med njegovo pojavo in strahopetnostjo postavo, telesom - 2. knjiž. pojavitev, pojav: opisati pojavo bolezni pri živalih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 6. 2024.
pojávnost -i ž (á) lastnost, značilnost pojavnega: dojemati svet po njegovi pojavnosti;
tega slikarja zanima plastična pojavnost predmeta / opisati zunanjo pojavnost česa podobo, videz, zunanjost; publ. idejne in slogovne pojavnosti romana značilnosti // kar se pojavlja, obstaja na čutno zaznaven način: metafizika že vnaprej osmišlja celotno pojavnost; ta pojav je del širše pojavnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 6. 2024.
polágati -am nedov. (ȃ) - 1. delati, da prihaja kaj
- a) z daljšo, širšo stranjo na podlago: mati je zaskrbljeno polagala dlan na otrokovo čelo; polagati otroka v zibel; polagati vreče po tleh; polagati in postavljati
- b) na podlago sploh: kadar je igral, kart ni metal, ampak polagal; polagati kocke po mizi; polagati obkladke na nogo / delegacija polaga venec na grob
- 2. na določen način pritrjevati na podlago: polagati parket, tapete
// dajati kaj na določeno mesto v ustrezen položaj: delavci polagajo cevi, kabel / polagati železniško progo / polagati mine; polagati asfaltno plast / polagati traso ceste delati, graditi - 3. dajati živini (živinsko) krmo: polagati govedu deteljo / polagati svinjam / pozimi so lovci polagali srnjadi
- 4. navadno v zvezi z jajčece, jajce izločati zaradi razmnoževanja; leči: samica polaga ikre ob bregu; kukavica polaga jajčeca v tuja gnezda
- 5. knjiž., v zvezi z v delati, da kaj vsebuje, izraža značilnost, kot jo nakazuje določilo: polagati hudomušnost v svoje odgovore; v svojo igro polaga veliko osebnega
- 6. publ., v zvezi z na pripisovati, dajati: velik pomen polaga na zunanjost / na te rokopise sprva niso polagali važnosti
● publ. polagati izpite delati, opravljati; pog. polagati komu karte napovedovati komu prihodnost, razkrivati preteklost na osnovi kart; polagati račun publ. inkasant polaga račun vsak teden predloži račune in izroči denar; publ. na občnem zboru polagati račun o svojem delu poročati, omogočati, da se oceni, pregleda; ekspr. zaradi tega dejanja boš polagal račun pred sodnikom se boš zagovarjal; ekspr. kosci polagajo red za redjo kosijo; vznes. polagati svoje srce k nogam koga biti čustveno popolnoma vdan komu; publ. polagati temelje čemu opravljati začetna, za nadaljnji potek najvažnejša dela; publ. polagati upe na koga, v koga upati, pričakovati, da bo kdo dosegel, uresničil, kar se želi; knjiž. te misli polaga avtor na jezik glavnemu junaku jih izraža, posreduje po glavnem junaku; ekspr. polagati komu odgovore na jezik, v usta spraševati koga, govoriti komu tako, da bi spraševani odgovarjal, kar je treba, kar se od njega pričakuje; publ. on veliko polaga na odkritosrčnost jo ceni, dá nanjo; ekspr. toplo vam polagam to na srce to vam zelo priporočam, to vas zelo prosim; fante je polagal na tla kakor snope z lahkoto jih je metal
♦ igr. polagati (si) karte igrati igro s kartami za enega igralca; polagati pasjanso igrati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 6. 2024.
pretehtávati -am nedov. (ȃ) s podrobnim razčlenjevanjem, raziskovanjem dejstev, podatkov spoznavati resnične lastnosti česa: pretehtavali so predsednikovo poročilo / nasprotnika sta pretehtavala drug drugega; pretehtaval je dobre in slabe strani ponudbe // ocenjevati: pretehtaval je njegovo delo; pretehtavati kvaliteto blaga; pretehtavati politični položaj; pretehtavala je njegovo zunanjost // premišljati: pretehtavala je njegove besede / pretehtavati dogodke iz preteklosti; pretehtaval je, kaj naj stori
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 6. 2024.
prikázen -zni ž (ȃ) - 1. po ljudskem verovanju bitje nematerialne narave, ki se pojavi v čutno zaznavni obliki: prikazen izgine, se prikaže; videti prikazen; verjeti v prikazni; grozljiva, polnočna prikazen; bil je videti kakor prikazen; gledala me je, kot da sem prikazen zelo začudeno; zelo prestrašeno; izginil je kot prikazen neznano kam, brez sledu
// knjiž.: imeti prikazni privide; prikazen lepega mesta je izginila / kot kletvica o ti prikazen ti, kako sem se ustrašil - 2. star. podoba, videz, zunanjost: njegova prikazen vzbuja grozo / povečanje telesne teže in sprememba celotne telesne prikazni v zrelih letih; od drugih se je razlikovala tudi po zunanji prikazni
● star. ta človek je nenavadna, simpatična, žalostna prikazen pojava; star. to je ena najbolj posrečenih prikazni v romanu oseb - 3. zastar. pojav: v nekaterih deželah so potresi vsakdanje prikazni / lepota naravnih prikazni
- 4. zastar. prikazanje: zgodba o prikazni duha
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 6. 2024.
prikupljív -a -o prid. (ī í) star. prikupen: ni bil posebno lep in prikupljiv;
prikupljiva ženska / njena zunanjost je bila nenavadno prikupljiva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 6. 2024.
provokatíven -vna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na provokacijo: provokativno vprašanje / provokativno premikanje čet ob meji / dekletova provokativna zunanjost izzivalna
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 6. 2024.
skôraj prisl. (ō) - 1. izraža precejšnje približevanje določeni polni meri: skupaj sta delala skoraj deset let; mesto ima skoraj milijon prebivalcev; skoraj nič ne vemo o tem; porabili smo skoraj toliko kot lani; bala se je skoraj še bolj kot prej / skoraj nikogar od navzočih nisem poznal; oglasil se je skoraj vsak večer; ustavili smo se skoraj v vsaki vasi; skoraj v vseh ali v skoraj vseh primerih / med počitnicami skoraj ni bilo dneva, da ga ne bi kdo obiskal
- 2. izraža precejšnje približevanje polni stopnji povedanega: njegova koža je skoraj črna; vročina je bila skoraj nevzdržna; dvorana je skoraj prazna; cesta je bila skoraj suha; rana je skoraj zaceljena; bil je še skoraj otrok, ko so mu umrli starši; skoraj sram ga je bilo pred toliko ljudmi / bila sta skoraj enako velika; skoraj gotovo se bo pritožil; govoril je skoraj jokaje; gledali so skoraj samo na zunanjost / z njo govori in ravna skoraj kakor mati; vse je bilo razsvetljeno, da je bilo skoraj kot podnevi / skoraj povsod so ga že iskali; stanuje skoraj sredi mesta; skoraj vedno najde kak izgovor
- 3. nav. ekspr., pri naštevanju izraža dopolnjevanje, rahlo stopnjevanje povedanega: oblačila se je čedno, skoraj po modi; videli so ju v zaupnem, skoraj prijateljskem pogovoru; s pridušenim glasom, skoraj šepetaje je začel peti; njen obraz je bil resen, skoraj žalosten; čudno in skoraj nemogoče je, da se tega ne spomniš več; znanec mi je pisal v kratkih, suhih, skoraj telegrafskih stavkih; vse to je vzbudilo v njem odpor, obsodbo, zgražanje in skoraj sovraštvo / mlada je še, otrok skoraj
- 4. izraža, da je (bilo) dejanje blizu uresničenja: skoraj bojimo se zanj, ker je tako nepreviden; drugi tekmovalci nas skoraj dohitevajo; imate še kaj moke? Skoraj smo jo porabili; tak papir skoraj ne prepušča maščobe; govori tako tiho, da ga skoraj ne slišimo; v teh deželah ljudje skoraj umirajo od lakote / bolje se tega skoraj ne da narediti; tako me je prepričeval, da sem mu skoraj moral verjeti; čakal sem, da me je skoraj začelo zebsti / Poznal sem župnika, ki se je obregal ob predpustni praznik - skoraj da niso šli s cepci nadenj (I. Cankar)
// nav. ekspr., s pogojnim naklonom izraža, da je bilo dejanje blizu uresničenja: od udarca bi skoraj omedlel; skoraj bi počil od smeha; skoraj bi ti pozabil povedati; skoraj je ne bi več poznal, tako se je spremenila; skoraj bi se (bila) zgodila nesreča - 5. star. izraža, da se dejanje zgodi v kratkem času; kmalu: skoraj bodo tukaj, se že oblačijo; ni dobro, kot bomo skoraj videli; skoraj potem je moral oditi / skoraj skoraj vas bomo obiskali
● ekspr. zdaj je že čas, da si odpočijeva. Skoraj bi rekel izraža soglasje, (zadržano) pritrjevanje; ekspr. dokument je zelo pomemben, skoraj bi lahko rekli, zgodovinski izraža natančnejšo določitev, dopolnitev povedanega; ekspr. bodo preuredili tudi to sobo? Skoraj ne verjamem izraža rahlo podkrepitev trditve; pog. ustaviti je moral pred vsakim križiščem. No, skoraj izraža dopolnitev, popravek povedanega; sam.: skoraj še nikoli ni zajca ujel, komaj ga pa je
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 6. 2024.
strahljív -a -o prid. (ī í) star. strašljiv: njegova strahljiva zunanjost ni vlivala zaupanja
● star. fant je strahljiv boječstrahljívo prisl.: njen krik je strahljivo odjeknil v noč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 6. 2024.
telegéničen -čna -o prid. (ẹ́) ki ima tako zunanjost, da je posebno primerna za snemanje in prikazovanje na televiziji: Enostavno ni telegeničen, pred kamero njegov sicer zelo prijetni nasmeh postane prisiljen, lesen, izraža se nesproščeno, ne ve, kaj bi z rokami, z eno besedo: ne gre mu E ← agl. telegenic iz (↑)tele(vizíja) + (↑)(foto)géničen
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 26. 6. 2024.
vàš váša -e zaim. (ȁ á) - 1. izraža svojino skupine oseb ali osebe, ki jo ogovarjamo z vi: vaš avtomobil, travnik; to je zdaj vaše / vaši lasje; vaša zunanjost
// izraža svojino skupnosti, v katero spada ta skupina ali ta oseba: nastopili bodo v vašem gasilskem domu; od vaših športnikov pričakujete veliko uspehov - 2. izraža splošno pripadnost tej skupini ali tej osebi: to najbrž ni bil vaš namen; vaši nazori nas ne motijo; vaša dolžnost je, da pridete; vaše veselje je nalezljivo
// izraža razmerje med to skupino ali to osebo in okolico: vaš odjemalec; vaš ugled, vpliv; vaša družba mi je všeč; storite, kar zahtevata vaša čast in vest - 3. izraža sorodstveno, družbeno razmerje do te skupine ali te osebe: vaši otroci, predniki; vaša teta / vaši prijatelji, znanci / vaš jezik, narod / vaša dežela
- 4. izraža izhajanje od te skupine ali te osebe: vaš odgovor, predlog; vaše pismo komisiji so že obravnavali
- 5. pog. izraža (stalno) povezanost s to skupino ali to osebo: pohitite, to je vaš vlak; vaša skupina je že zbrana / je to vaš stol stol, na katerem običajno sedite
// ekspr. ta vaša nezaupljivost - 6. ekspr. izraža čustven odnos, navezanost: to je vaš človek; dela za vašo stvar / v pismih vse Vas (vas) lepo pozdravlja Vaša (vaša) Julija
- 7. v nekaterih državah, v nagovoru, ob naslovu za najvišje državne predstavnike, vladarje izraža spoštovanje: vaša ekscelenca; vaše kraljevo veličanstvo / nekdaj, v nagovoru plemičev, cerkvenih dostojanstvenikov: vaša gnada; vaša milost; vaša presvetlost; vaše blagorodje
● on je vaših let star toliko kot vi; pog. če bi bil jaz na vašem mestu, bi naredil drugače če bi se meni zgodilo, kar se je vam, bi naredil drugače; ekspr. dajte že mir s tem vašim nogometom izraža zavračanje, nejevoljo, posmeh; knjiž. v vašem primeru gre za resno zadevo v primeru, ki ga obravnavate; v primeru, v katerem ste udeleženi, prizadeti; ekspr. to ni vaša stvar to se vas ne tiče, s tem se ne ukvarjajte; ekspr. to bi rad slišal iz vaših ust od vas; pog. bila je vaša imeli ste z njo spolne odnose; sam.: vaši so izgubili vaši vojaki, športniki; v nedeljo smo videli vaše vaše sorodnike, svojce; pog. vašega sem videla v gostilni vašega moža; pog. prav, naj bo po vašem po vašem mnenju; tu ni nič vašega vaše lastnine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 6. 2024.
vnánji -a -e prid. (ȃ) - 1. ki pri kaki stvari neposredno meji na okolje; zunanji: vnanji listi popka se odpirajo; vnanji zidovi; na vnanji strani kosmat kožuh
// ki je na površini česa: vnanji žepi; vnanje poškodbe / vnanji organi - 2. ki je v prostoru glede na druge najdlje, zadnji od izhodišča: vnanji kolobar svetlobe
// ki je od sredinske ravnine telesa, stvari bolj oddaljen: vnanji gleženj / nogi sta ukrivljeni na vnanjo stran - 3. ki je na prostem, zunaj stavbe: urediti vnanji prostor za hišo; hladen vnanji zrak
// ki je, obstaja, izvira v okolju zunaj osebe, stvari: sprejemanje vnanjih vtisov; vpliv vnanjih razmer na človeka - 4. ki je zunaj mej določene države, ozemlja: domači in vnanji sovražniki; državi preti vnanja nevarnost
// ki je v zvezi z drugimi državami: vnanja trgovina - 5. ki ni iz določene skupnosti, organizacije: vnanjim obiskovalcem vstop ni dovoljen
// ki sodeluje v kaki skupnosti brez rednega razmerja: vnanji sodelavci - 6. ki se na zunaj vidi, čutno zazna: vnanji izraz pomiritve; vnanji znak bolezni / njegova pobožnost je le vnanja navidezna, nepristna
- 7. ki ne zajema človekove duševnosti: vnanje lastnosti človeka; prikazuje junakovo vnanje življenje / vnanji svet materialni, tvarni; ne meni se za vnanje reči
// ki ne zajema bistvene, vsebinske strani česa: kratek vnanji obseg zgodbe - 8. nanašajoč se na zunanjost: mladosten vnanji videz; sprememba vnanje podobe kmečkih hiš
- 9. nar. dolenjsko tuj, nedomač: bal se je vnanjih ljudi / prodaja vnanje vino
● vnanji konj pri vpreženi živini desni konj
vnánje prisl.: le vnanje posnema tuje modele; star. sramuje se čustva vnanje pokazati nazunaj, navzven
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 6. 2024.
vnánjost -i ž (ȃ) zunanjost: njegova vnanjost je izdajala meščana;
pod osorno vnanjostjo je skrival veliko občutljivost;
pivci zanemarjene vnanjosti / soditi ljudi po vnanjosti / lepa vnanjost živali; vnanjost kamnin / ognil se je opisovanju obraza in drugih vnanjosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 6. 2024.
vtísk -a m (ȋ) star. vtis: vtisk velikih šap / vtisk zbledi; njegova zunanjost napravi mogočen vtisk; slušni vtisk / imel je vtisk, da se dobro razumejo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 6. 2024.
zamísliti se -im si dov. (í ȋ) - 1. v mislih izoblikovati, ustvariti: zamisliti si načrt za pobeg; za pogovor si je že vnaprej zamislil vprašanja; stvar poteka drugače, kot si jo je zamislil / storili so, kakor si je zamislil; ali si lahko zamisliš, kako bo potekal ta poskus
- 2. v mislih izoblikovati, ustvariti podobo, predstavo česa
- a) kar v resničnosti (še) ne obstaja: zamislite si črto med dvema točkama; risba je taka, kot si jo je zamislil; njegovo zunanjost sem si drugače zamislil / ni si mogoče zamisliti bolj različna značaja
- b) kot posledico obnovitve zaznav: trudil se je, da bi si zamislil njen obraz
zamísliti se postati intenzivno dejaven v zavesti: postal je in se zamislil; zamisliti se ob čem; globoko se je zamislila; tako so se zamislili, da niso ničesar slišali
// navadno v zvezi z v, nad izraža usmerjenost take dejavnosti: zamisliti se v preteklost; zamislili so se nad njihovimi trditvami; zamisliti se nad seboj / ekspr. nad tem dejstvom bi se morali zamisliti posvetiti bi mu morali vso pozornost; to dejstvo je zelo zaskrbljujoče
● knjiž. zamisliti se v položaj koga drugega vživeti se
zamíšljen -a -o - 1. deležnik od zamisliti si: vnaprej zamišljen načrt; biti zamišljen v preteklost; idealno zamišljena družba; knjižnica je zamišljena tudi kot raziskovalno središče
- 2. ki zaradi intenzivnega premišljanja, razmišljanja ne spremlja dogajanja okoli sebe: biti, postati zamišljen; slabe volje je in ves zamišljen; iti zamišljen proti domu; tiha in zamišljena ženska
// ekspr. ki izraža, kaže tako spremljanje dogajanja okoli sebe: zamišljen korak; zamišljen obraz; zamišljen pogled; prisl.: zamišljeno gledati, spregovoriti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 6. 2024.
zanemáriti -im dov. (á ȃ) - 1. s premajhno aktivnostjo, premajhnim prizadevanjem povzročiti neustrezen potek česa: zanemariti delo, študij; zanemariti vzgojo / zanemariti dolžnosti
// s premajhno skrbjo povzročiti nezadovoljenost potreb koga: zanemariti družino, otroka / vzgojno zanemariti mladino
// s premajhno skrbjo za kaj povzročiti, da se to ne razvija, ne napreduje: zanemariti gospodarstvo, šolstvo; to znanstveno panogo smo precej zanemarili
// s premajhno skrbjo za kaj povzročiti, da to ni urejeno, negovano: zanemariti cesto, hišo, sadovnjak; zanemariti lase, nohte - 2. publ. ne upoštevati, spregledati: tega dejstva ne smemo zanemariti / pisec razprave je tega avtorja preveč zanemaril / take priložnosti ni nikoli zanemaril zamudil; ničesar, kar ga je veselilo, ni zanemaril opustil
zanemáriti se zaradi premajhne skrbi za sebe postati neurejen, nenegovan: v mladosti je zelo skrbela za svojo zunanjost, zdaj pa se je zanemarila; zelo se zanemariti
zanemárjen -a -o: zanemarjen moški; imeti zanemarjene nohte; zanemarjena obleka; zanemarjeno stanovanje; to področje je še zelo zanemarjeno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 6. 2024.
zanemárjati -am nedov. (á) - 1. s premajhno aktivnostjo, premajhnim prizadevanjem povzročati neustrezen potek česa: zanemarjati delo, študij / začel je zanemarjati svoje dolžnosti / zanemarjati razvoj kake panoge
// s premajhno skrbjo povzročati nezadovoljenost potreb koga: zanemarjati družino, otroke, ženo / že nekaj časa zanemarja prijatelje nima stikov z njimi
// s premajhno skrbjo za kaj povzročati, da se to ne razvija, ne napreduje: zanemarjati šolstvo
// s premajhno skrbjo za kaj povzročati, da to ni urejeno, negovano: zanemarjati hišo, njive; zanemarjati svojo zunanjost / zanemarjati zdravje - 2. publ. ne upoštevati, spregledovati: zanemarjati kaka dejstva; zanemarjati osnovna pravila higiene / te nevarnosti ne smemo zanemarjati podcenjevati
zanemárjati se zaradi premajhne skrbi za sebe postajati neurejen, nenegovan: na starost se je začela zanemarjati
zanemarjajóč -a -e: posedal je po gostilnah, zanemarjajoč delo
zanemárjan -a -o: lotiti se dozdaj zanemarjanih problemov; to področje je bilo ves čas zanemarjano
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 6. 2024.
zunánji -a -e prid. (ȃ) - 1. ki pri kaki stvari neposredno meji na okolje: zunanji zidovi stavbe; zunanja plast kosti; zunanja stran soda / zunanja vrata / zunanja oprema knjige platnice, ovitek
// ki je na površini česa: zunanji žep na suknjiču; zunanja obloga; zunanje poškodbe / zunanje spolovilo - 2. ki je v prostoru glede na druge najdlje, zadnji od izhodišča: zunanji kolobar svetlobe; tekel je po zunanji stezi / pri vpreženi živini pognal je zunanjega vola desnega
// ki je od sredinske ravnine telesa, stvari bolj oddaljen: zunanji gleženj; zunanja stran roke hrbet roke
// zunanji vrsti v sprevodu / zunanji premer cevi - 3. ki je na prostem, zunaj stavbe: pri delu ga moti zunanji hrup; razlika med notranjo in zunanjo temperaturo / zunanji sedeži restavracije / zunanji lak lak za lakiranje predmetov, ki so na prostem; iščejo delavca za zunanja dela / razlika med notranjim in zunanjim tlakom pri zaprti posodi
// ki je, obstaja, izvira v okolju zunaj osebe, stvari: odgovor organizma na zunanje dražljaje, vplive; zaščita pred zunanjimi škodljivci / zunanji pogoji za duševni razvoj; zunanje pobude za delo; prilagoditi se spremenjenim zunanjim razmeram - 4. ki je zunaj mej kake države, ozemlja: zunanji sovražniki države; zunanje predstavništvo; zunanje tržišče / obkoljeni niso dobivali zunanje pomoči / zunanji dopisni člani akademije dopisni člani akademije iz drugih republik, držav
// ki je v zvezi z drugimi državami: pridobivati zunanji ugled; uspešna zunanja politika, trgovina; urejati zunanje zadeve / minister za zunanje zadeve - 5. ki ni iz določene skupnosti, organizacije: prepovedati vstop v bolniške sobe zunanjim obiskovalcem; zunanja kontrola podjetja / gojenci ne smejo imeti zunanjih stikov
// ki sodeluje v kaki skupnosti brez rednega razmerja: zunanji člani gledališča; zunanji sodelavci / zunanje gojenke v samostanu gojenke, ki se ne pripravljajo na redovniški poklic - 6. ki se na zunaj vidi, čutno zazna: stisk rok je bil zunanji izraz pomiritve; zunanji znaki bolezni; zunanje lastnosti česa / zunanja pojavnost sveta / pod zunanjim mirom je skrival veliko razburjenje; veselje je bilo le zunanje navidezno, nepristno
- 7. ki ne zajema človekove duševnosti: zunanje lastnosti človeka; popisati zunanje življenje koga / zunanje vezi med ljudmi; dati prednost zunanjim vrednotam / zunanje doživljanje stvari s čuti; zunanje izkustvo dobljeno s čuti
// realizem zunanjega sveta materialnega, tvarnega
// ki ne zajema bistvene, vsebinske strani česa: zunanji podatki o koncertu; zunanja podobnost stvari; notranja in zunanja zgradba besedila - 8. nanašajoč se na zunanjost: zunanji osebni opis; spremenjena zunanja podoba mesta; zunanja urejenost stavb / lep zunanji videz, vtis
● zunanji požar požar v naravi ali na površini stavbe, predmeta
♦ anat. (zunanji) sluhovod cevasti del ušesa med uhljem in bobničem; žleza z zunanjim izločanjem žleza, iz katere po izvodilu izteka izloček v telesne votline ali na površino telesa; zunanje uho del ušesa z uhljem, sluhovodom in bobničem; astr. zunanji planet planet, ki se giblje zunaj Zemljinega tira; biol. zunanji zajedavec zajedavec, ki živi na površju gostitelja; zunanja oploditev oploditev zunaj organizma; zunanje izločanje izločanje po izvodilu v telesne votline ali na površino telesa; elektr. zunanji pomnilnik; geol. zunanje sile sile, ki imajo svoj izvor zunaj zemeljske oble; eksogene sile; geom. zunanji kot sokot notranjega kota; jur. zunanji morski pas del odprtega morja, ki je tik obalnega morja in na katerem imajo obalne države posebne pravice; lit. zunanja zgradba literarnega dela obseg, razčlenjenost na enote, zaporedje enot; med. zdravilo za zunanjo uporabo zdravilo, ki se daje na kožo; obl. zunanji šiv šiv, zlasti okrasni, ki je izrazit na zunanji strani oblačila; rad. zunanji prenos prenos dogajanja, ki ne poteka v studiu; šol. zunanja šola nekdaj šola, ki ni namenjena vzgajanju, šolanju za duhovniški, redovniški poklic
zunánje prisl.: igra tako, da vzornika samo zunanje posnema; zunanje se spremeniti; zunanje in notranje svoboden človek
zunánji -a -e sam.: dajati prednost zunanjemu; oblika je zanj nekaj zunanjega; knjiž. soditi človeka po zunanjem po zunanjosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 6. 2024.
zunánjost -i ž (ȃ) - 1. zunanja stran, površina česa: obložiti zunanjost stavbe z marmorjem; umazana zunanjost knjige
- 2. celota iz okolja vidnih značilnosti osebe, stvari: njegova zunanjost se je z leti spremenila; opisati zunanjost pogrešanega; soditi koga po zunanjosti; dekle prikupne zunanjosti / paziti na svojo zunanjost biti primerno oblečen, negovan; urejena zunanjost / skladnost med človekovo zunanjostjo in notranjostjo telesnimi značilnostmi
// ocenjevati žival po zunanjosti po vidnih telesnih značilnostih - 3. knjiž. vidna, s čuti zaznavna stvarnost, del stvarnosti: televizijski jezik je del vidne in slišne materialne zunanjosti; zunanjost sveta / raziskovati zunanjost literature oblikovne značilnosti, zgodovinske, življenjske okoliščine literarnih del
- 4. vidna, s čuti zaznavna stvar pri kom, čem: ognil se je opisovanju obraza in drugih zunanjosti
// vidna, s čuti zaznavna stvar, ravnanje zlasti kot nasprotje vsebini česa: zunanjosti pri poroki; prevelik poudarek na zunanjosti pri bogočastju
// stvar, ravnanje, ki kaže družbeni ugled, veljavo: oklepa se dragih avtomobilov in drugih zunanjosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 6. 2024.
zunánjosten -tna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na zunanjost: zunanjostna usmerjenost pri oblikovanju / redko zunanjostna povezava med pesmimi zunanja, oblikovna
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 6. 2024.
zunánjščina -e ž (ȃ) - 1. zunanja stran, površina česa: popleskati zunanjščino stavbe; freske na zunanjščini cerkve / izolirana zunanjščina avtomobila
- 2. celota iz okolja vidnih značilnosti stvari, osebe: spremeniti zunanjščino palače; srednjeveška zunanjščina gradu / ekspr.: z operacijo so mu polepšali zunanjščino zunanjost; dekle lepe zunanjščine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 26. 6. 2024.