hudôben -bna -o prid., hudôbnejši (ó ō) ki drugim želi in povzroča slabo, hudo: hudoben človek;
ekspr. peklensko hudoben;
hudobna je kot kača / hudoben otrok / da more biti tako hudoben / hudobno dejanje // ki izraža, kaže to željo: hudobne oči; ošinil ga je s hudobnim pogledom; hudoben smeh / v duši mu je dozorel hudoben naklep; hudoben namen
♦ rel. hudobni duh hudičhudôbno prisl.: hudobno gledati, muzati se; sam.: dobri in hudobni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.