polglásnik -a [u̯g] m (ȃ) lingv. samoglasnik, izgovorjen z jezikom v nevtralnem položaju: izgovoriti polglasnik; črka e v besedi kadilec označuje polglasnik / francoski, nemški polglasniki
// znak za tak samoglasnik: napisati polglasnik

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.