stôžec tudi stóžec -žca m (ó; ọ́) 

1. 1. geom. telo, ki ga omejujeta krog in plašč: narisati stožec; izračunati prostornino stožca / dopolnilni stožec ki dopolnjuje prisekani stožec do popolnega stožca; dvojni stožec telo, sestavljeno iz dveh stožcev; krožni stožec katerega vodilka je krožnica; pokončni ali rotacijski stožec telo, ki nastane, če se pravokotni trikotnik zavrti okrog katete; prisekani stožec telo, ki ga omejujeta dva vzporedna, različno velika kroga in plašč; vodilka stožca krivulja, po kateri drsi skozi neko stalno točko potekajoča premica in pri tem opiše stožčasto ploskev
2. 2. ekspr., navadno s prilastkom kar je po obliki temu podobno: v daljavi se je dvigal goli stožec vrha; stožec močne svetlobe / zviti papir v stožec
3. 3. teh. navadno prisekanemu stožcu podoben (samostojen) del orodja, priprave: zasukati stožec pipe; zaklopka na stožec

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

prométniSSKJ -a -o prid. (ẹ̑)

prométni stôžec -ega -žca m (ẹ̑, ó)
prometni znak v obliki stožca, ki označuje mesto izvajanja vzdrževalnih del na cesti: gumijast prometni stožec; Zložljivi prometni stožec z dvema lučkama omogoča največjo možno vidnost v vseh vremenskih razmerah

prométni šók -ega -a m (ẹ̑, ọ̑)
zastoj prometa, ki navadno za dalj časa onemogoči normalni potek in pretok vozil: povzročiti prometni šok; Za preprečitev popolnega prometnega šoka ob prenatrpanosti cest in praznih avtobusih in vlakih, ki vozijo vse redkeje, je treba takoj nekaj ukreniti

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.