upórnik -a m (ọ̑) 

1. 1. kdor sodeluje v uporu: uporniki nadzorujejo del ozemlja; pošiljati upornikom orožje; kaznovati, pobiti, zajeti upornike; podpirati upornike; uporniki na ladji / kmečki uporniki v kmečkih uporih
2. 2. nav. ekspr. kdor se upre, upira: skušal je pomiriti malega upornika / Cankarjevi uporniki in iskalci / uporniki proti družbenim normam

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 6. 2024.