zagáten1 -tna -o prid. (á ā) ekspr. - 1. težaven, neprijeten: zagaten položaj; živeti v zagatnih razmerah
- 2. neprijeten, zoprn: zagaten duh po hrani; zagaten okus, vonj / zagatno vino trpko
- 3. zadušljiv, težek: v sobi je zagaten zrak / soparno, zagatno vreme
// neprijeten, moreč: zavladal je zagaten molk; zagatna tišina
zagátno prisl.: zagatno je zaudarjalo po golobnjakih; zagatno dišeča bobrovina / v povedni rabi v sobi je bilo zagatno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 7. 2024.
zagáten2 -tna -o prid. (ȃ) star. s katerim se kaj zamaši, zapre: uporabljati volno kot zagatno gradivo
● star. zagaten prostor ozek, tesen; star. zagatna jed ki hitro nasiti, se upre
♦ grad. zagatna stena stena za preprečevanje drsenja zemlje na pobočjih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 7. 2024.