jaháč -a m (á) 

1. 1. moški, ki goji jahanje: za to nalogo je izbral samo izurjene jahače; nastop jahačev na tekmovanju; miličniki jahači / jahač stopi s konja jezdec; v daljavi je zagledal krdelo jahačev
2. 2. predmet, ki se lahko na kaj pritrdi, namesti: dati na struno papirnate jahače
   ♦ adm. kartotečni jahač predmet, ki se pritrdi na kartotečni listek za zaznamovanje; kartotečni jezdec; agr. švedski jahači kozolcu podobna naprava za sušenje krme; žični kozolec

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.