Tiskanje

izgovoríti -ím dov., izgovóril; nam. izgovôrit in izgovorít (ī í)

1. izoblikovati glasove, besede z govorilnimi organi: jasno, razločno izgovoriti; to ime je težko izgovoriti; izgovoriti skozi nos
♦ lingv. izgovoriti samoglasnik
2. knjiž. reči, povedati: izgovoril je nekaj navadnih fraz; naravnost izgovoriti svojo misel; ekspr. še besede ne izgovori, že jo zmerjaš / dovoli, da izgovorim do konca
// star. prenehati govoriti: ko je izgovoril, so mu vsi ploskali
3. zlasti v kmečkem okolju z dogovorom, s pogodbo zagotoviti (si) pravico do česa: oče mu je izgovoril pol posestva; izgovoriti si preužitek, stanovanje / izgovoriti si dopust
4. opravičiti koga tako, da se navadno ne navede pravi, resnični vzrok: izgovorila je hčer pred gosti; izgovoriti se na dež; pri teti se je izgovoril, da ne utegne priti

izgovoríti se

nav. ekspr.

povedati vse, kar človeka vznemirja, zanima:

prišla je k nam, da se izgovori, olajša

izgovorila sta se o vsem, kar ju je težilo

izgovorívši

zastar.:

to izgovorivši, odide iz sobe

izgovorjèn

-êna -o:

izgovorjeni delež

izgovorjena misel

s pridihom izgovorjen glas