mar prisl., nav. ekspr. - 1. uvaja vprašanje; ali: mar tega res ne veste? mar nas boš zapustil?
- 2. v retoričnem vprašanju poudarja nasprotno trditev: si mar moj varuh, da bi ti morala vse povedati? / ali sem mar jaz kriv?
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 6. 2024.
már -a m (ȃ) - 1. v povedno-prislovni rabi izraža skrb, ukvarjanje s čim: pohajkuje, otroci pa ji niso mar; služba mu je malo mar; star.: našim prednikom pomorstvo ni bilo na mar; naše ponudbe ni jemal v mar; okrožnice nima nihče za mar; nižje pog., ekspr. kmetija mu je figo mar
// ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku izraža popolno nezanimanje, neprizadetost: mar mi je, naj reče, kar hoče; ni mu mar, kaj ljudje mislijo
● ekspr. da bi koga vprašal za svet, mu še na mar ne pride izraža močno zanikanje - 2. zastar. skrbnost, vnema: delo je opravil z njemu lastnim marom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 6. 2024.
màr in már prisl. (ȁ; ȃ) - 1. izraža željo po nasprotnem; rajši: kaj hodiš na tekme, mar bi se doma učil / mar bi bil tam ostal, saj vidiš, da te tu ne marajo
- 2. zastar., z vprašalnim zaimkom izraža ugibanje; neki: vprašal je, kdo je mar ta človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 6. 2024.