nagovoríti -ím dov., nagovóril; nam. nagovôrit in nagovorít (ī í) 

1. 1. z besedo, stavkom začeti pogovor: nagovoriti neznanca na cesti; ni si ga upal nagovoriti; prijazno koga nagovoriti; nagovorila ga je po francosko; nagovoriti koga kakor dobrega znanca / nagovoril ga je s tovariš / nagovoril je vse navzoče pozdravil
2. 2. s prepričevanjem povzročiti pri kom psihično pripravljenost, da kaj stori: nagovorila ga je, da je šel z njo; nagovoriti koga k čemu
   ● knjiž. veliko mi je nagovoril o njej povedal

nagovoríti se zadovoljiti svojo potrebo, željo po govorjenju, pripovedovanju: po ponovnem srečanju se kar nista mogla nagovoriti; nagovoriti se o čem

nagovorjèn -êna -o: biti nagovorjen; sam.: nagovorjeni ni odgovoril

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.