Slovar slovenskega knjižnega jezika

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 7. 2024.

nàjveč tudi nájveč in nàjvèč tudi nájvèč prisl. (ȁ; ȃ; ȁ-ȅ; ȃ-ȅ) 
  1. 1. izraža največjo količino ali mero: največ hrupa delajo motorji; on ima največ zaslug; ekspr. napravili bomo še več, največ, kar je mogoče / v največ primerih ti bolniki ozdravijo; zima z največ snega
    // izraža omejevanje na najvišjo količino ali mero: banka daje kredit največ za eno leto; s hriba pridem v največ pol ure / zamudil bi se pet, največ deset minut kvečjemu
  2. 2. večinoma, povečini: za kuho rabi največ aluminijasto posodo; hodi največ z mladimi; prim. več, veliko
Število zadetkov: 1