zagáten1 -tna -o prid. (á ā) ekspr.  

1. 1. težaven, neprijeten: zagaten položaj; živeti v zagatnih razmerah
2. 2. neprijeten, zoprn: zagaten duh po hrani; zagaten okus, vonj / zagatno vino trpko
3. 3. zadušljiv, težek: v sobi je zagaten zrak / soparno, zagatno vreme
   // neprijeten, moreč: zavladal je zagaten molk; zagatna tišina

zagátno prisl.: zagatno je zaudarjalo po golobnjakih; zagatno dišeča bobrovina / v povedni rabi v sobi je bilo zagatno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 7. 2024.

zagáten2 -tna -o prid. (ȃ) star. s katerim se kaj zamaši, zapre: uporabljati volno kot zagatno gradivo
● star. zagaten prostor ozek, tesen; star. zagatna jed ki hitro nasiti, se upre
♦ grad. zagatna stena stena za preprečevanje drsenja zemlje na pobočjih

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 7. 7. 2024.