lákomen -mna -o prid. (á) ki čuti, ima strastno željo prisvajati si dobrine: lakomen človek;
poznali so jo, da je lakomna / lakomen zemlje; časti nisem lakomen; lakomen po denarju // navadno v povedni rabi, v zvezi z na ki čuti, ima strastno željo po kaki jedi: biti lakomen na meso; polhi so lakomni na hruške // ki izraža lakomnost: lakomen pogled; lakomni prsti so segli po cekinu lákomno prisl.:
lakomno jesti; oči se mu lakomno svetijo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.