razbójnik -a m (ọ̑)
1. kdor napada, ropa in ubija ljudi: v teh krajih je bilo veliko razbojnikov; poveljnik razbojnikov / cestni, morski razbojnik / ekspr. ponoči se okoli naselja potika razbojnik tiger
● ekspr. gleda kot levi razbojnik (na križu) grdo, hudobno
2. ekspr. ničvreden, malovreden človek: to so razbojniki, ne pa sosedje / kot psovka sram te bodi, razbojnik
// neugnan, razposajen človek, zlasti otrok: ti razbojniki so spet razbili šipo; postal je pravi razbojnik

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 23. 7. 2024.