čeljúst -i ž (ȗ) nav. mn.
1. del obraza, v katerem so vraščeni zobje: čeljusti mu štrlijo naprej; odpreti, razkleniti čeljusti; brezzobe, močne čeljusti; spodnja, zgornja čeljust
● pog., ekspr. dobiti jih po čeljustih biti tepen, kaznovan zaradi predrznega, zabavljivega govorjenja
// nizko kdor vsebinsko prazno, nespametno govori: molči, čeljust stara; o ti čeljust široka
2. rabi se samostojno ali s prilastkom čeljustim podoben del orodja, naprave, stroja: pri vseh grabljah je moral popraviti čeljusti; čeljusti primeža, žerjava, klešč
♦ avt. zavorne čeljusti vzvoda, ki pritiskata na zavorni boben; šport. prestaviti čeljusti na smučko pritrjeni kovinski del stremen; strojn. drobilne čeljusti; zool. sprednja, srednja, zadnja čeljust organ žuželk za sprejemanje hrane