Slovar slovenskega knjižnega jezika²

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 15. 6. 2024.

králj -a m (á)
1. v nekaterih državah vladar: angleški, švedski kralj; kralj s svojimi dvorjani; živi kot kralj / v pravljicah bil je kralj, ki je imel tri sinove / sončni kralj Ludvik XIV.; kralj Matjaž pravljična oseba, ki predstavlja pravičnega, dobrega vladarja
2. ekspr., navadno s prilastkom kdor je zaradi določenih sposobnosti najpomembnejši v svojem okolju: kralj francoske poezije / kralj vseh lažnivcev / kralj ptičev orel; kralj živali lev
// kdor ima monopol v proizvodnji česa, v trgovini: avtomobilski, petrolejski kralj; bančni kralj; kralj jekla
3. igralna karta s figuro moškega s krono: pikov, srčni kralj
4. šah. najvažnejša šahovska figura: napasti nasprotnikovega kralja
● star. služiti kralju biti pri vojakih; preg. med slepimi je enooki kralj med nesposobnimi, nepomembnimi ljudmi se lahko uveljavi tudi človek z majhnimi sposobnostmi
♦ igr. kralj kegelj, ki stoji sredi med drugimi keglji; rel. (sveti) trije kralji trije možje, ki so prišli obdarovat novorojenega Kristusa; praznik v spomin na ta dogodek 6. januarja
Število zadetkov: 1