definitíven -vna -o prid. (ȋ) ki se ne da spremeniti; dokončen: definitivna odločitev, rešitev;
ocene so že definitivne;
definitivno besedilo zakona
♦ pravn. definitivni uradniki nekdaj stalno, redno nameščeni uradnikidefinitívno prisl.:
definitivno se odreči nečemu; biti definitivno sprejet v službo; sam.: ne morem povedati še nič definitivnega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.