dokàz -áza m (ȁ á) kar utemeljuje, podpira kako trditev: vsi dokazi govorijo proti vam;
manjkalo mu je neizpodbitnih dokazov;
predložiti, zbirati dokaze;
trditev je podprl z dokazi;
otipljivi, tehtni dokazi;
dokazi za in proti;
za to imamo že dovolj dokazov;
zaradi pomanjkanja dokazov je bil oproščen;
priznal je pod pritiskom dokazov / dokaz o strokovnosti
♦ mat. aritmetični dokaz pri katerem se uporabljajo samo aritmetične operacije; direktni dokaz pri katerem se izvede izrek tako, da se izhaja iz že znanih resnic; geometrijski dokaz pri katerem se uporabljajo samo geometrijske konstrukcije; indirektni dokaz pri katerem se dokaže, da privede neveljavnost izreka do protislovja; pravn. nasprotni dokaz s katerim se ovrže kaka trditev; obremenilni, razbremenilni dokaz // zunanji izraz, znamenje česa: to je zgovoren in prepričljiv dokaz, da je tvoja sodba napačna; dokaz ljubezni; v dokaz prijateljstva mu je podarila sliko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.