Slovar slovenskega knjižnega jezika²
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
izgovoríti -ím dov., izgovóril; nam. izgovôrit in izgovorít (ī í) 1. izoblikovati glasove, besede z govorilnimi organi: jasno, razločno izgovoriti;
to ime je težko izgovoriti;
izgovoriti skozi nos
♦ jezikosl. izgovoriti samoglasnik 2. knjiž. reči, povedati: izgovoril je nekaj navadnih fraz;
naravnost izgovoriti svojo misel;
ekspr. še besede ne izgovori, že jo zmerjaš / dovoli, da izgovorim do konca // star. prenehati govoriti: ko je izgovoril, so mu vsi ploskali 3. zlasti v kmečkem okolju z dogovorom, s pogodbo zagotoviti (si) pravico do česa: oče mu je izgovoril pol posestva;
izgovoriti si preužitek, stanovanje / izgovoriti si dopust 4. opravičiti koga tako, da se navadno ne navede pravi, resnični vzrok: izgovorila je hčer pred gosti;
izgovoriti se na dež;
pri teti se je izgovoril, da ne utegne priti izgovoríti se nav. ekspr.
povedati vse, kar človeka vznemirja, zanima: prišla je k nam, da se izgovori, olajša; izgovorila sta se o vsem, kar ju je težilo
izgovorívši zastar.:
to izgovorivši, odide iz sobe
izgovorjèn -êna -o:
izgovorjeni delež; izgovorjena misel; s pridihom izgovorjen glas
Število zadetkov: 1