konkréten -tna -o prid., konkrétnejši (ẹ̑)
1. s čuti zaznaven, predmeten, stvaren; ant. abstrakten: trditev je dokazal s konkretnimi podatki; govori o konkretnem svetu našega podeželja / konkretna oblika sodelovanja / v konkretnem primeru ne gre za to v tem, danem / konkretno mišljenje
♦ ekon. konkretno delo delo, s katerim se ustvarjajo uporabne vrednosti; glasb. konkretna glasba glasba, ki uporablja kot gradivo preoblikovane zvoke iz realnega sveta; jezikosl. konkretni samostalniki
// nazoren, jasen: govornikovo konkretno izražanje / to je pokazal na konkretnem primeru / pri pojasnjevanju je bil zelo konkreten
2. izdelan, izoblikovan: bil je brez konkretnega načrta; konkreten predlog; konkretne naloge; odgovarjal je na konkretna vprašanja / publ. zavzeti konkretno stališče

konkrétno prisl.:
konkretno misliti; konkretno povej, koga misliš; sam.: izvedela ni nič konkretnega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.