napáčen in nápačen -čna -o prid. (ȃ; ȃ) 1. ki ni v skladua) z določenim pravilom, normo: dati besedi napačen naglas;
napačna pisava, tvorba besede / napačna vzgoja b) z določenim ciljem, položajem: narediti napačno potezo;
iti v napačno smer / iti na napačen avtobus; zavrteti napačno telefonsko številko c) z resničnostjo, dejstvi: napačen datum, naslov;
dati napačne podatke;
račun, rezultat je napačen;
napačna diagnoza, informacija // nav. ekspr. ki ni v skladu z zahtevami, normami določenega okolja, časa: njihov nazor je napačen; boriti se za napačno stvar / o zadevi ima napačno mnenje 2. ekspr., z nikalnico ki ima določene pozitivne lastnosti v precejšnji meri: fant ni napačen, le hitro se razjezi;
na pogled ni napačna / ni napačnega obraza, napačne postave / hišo sem si ogledal, ni napačna
● ekspr. nimajo ga za napačnega človeka ga cenijo; ekspr. na napačnem koncu se česa lotiti napačno; pog., ekspr. obrnil si se na napačen naslov v tej zadevi ti ne bom pomagal, ustregel; ekspr. prikazovati kaj v napačni luči napačno, neresnično; ekspr. hoditi po napačnih potih ravnati, delati nepravilno, moralno oporečno; ekspr. v napačni veri živi, če misli, da ga niso videli moti senapáčno in nápačno
1. prislov od napačen: napačno ocenjevati, prikazovati, razumeti
2. ekspr., v povedni rabi, z nikalnico izraža primernost, koristnost česa: ne bo napačno, če greš z njimi; ne bi bilo napačno, če bi ga vprašal za svet; sam.: nič napačnega ni naredil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.