obúpati -am dov. (ȗ) priti v stanje, v katerem osebek ne vidi možnosti za rešitev iz težkega položaja: prehitro je obupal;
zato še ni treba obupati;
ekspr. nikar obupati // nav. ekspr. izgubiti upanje, prepričanje, da se bo kaj zaželenega uresničilo: obupala je, da ga bo še kdaj videla / starši so nazadnje obupali nad sinom; vojaki so obupali nad zmago, zastar. o zmagi obúpan -a -o:
obupan človek; imel je obupan obraz; bil je ves, zelo obupan; prisl.: obupano se držati, gledati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.