pòk1 tudi pók póka m (ȍ ọ́; ọ̑)
1. kratek, močen glas: slišati je bilo pok; pok strela / pasti na tla z glasnim pokom
2. glagolnik od počiti: to je povzročilo pok kosti / pok z bičem / veliki pok eksplozija snovi, s čimer naj bi nastalo vesolje; pomemben dogodek, ki ga navadno spremlja hitra razširitev česa
pòk2 medm. (ȍ)
posnema glas pri udarcu, prelomu, strelu: pok, je naredilo, ko je ustrelil; potrkala je na vrata: pok, pok
pìk pòk medm. (ȉ, ȍ)
posnema glasove pri udarjanju s cepcem, bičem: pastir šviga z bičem, da poka: pik pok; pik pok, se oglaša s skednja