strúpen1 -pna -o prid. (ȗ) 1. nanašajoč se na strup: strupne sestavine
♦ anat. strupni zob strupnik; strupna žleza strupnica2. zastar. strupen2:
strupna tekočina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.
strupén2 -a -o prid. (ẹ̑) 1. ki vsebuje organizmu zelo škodljive ali smrtne sestavine: strupena snov;
te primesi so strupene / pripraviti komu strupen napoj; zrak po industrijskih mestih je pogosto strupen / strupeni deli rastlin; strupene gobe; strupene kače; strupeno želo / strupena puščica 2. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: strupen mraz;
burja je bila strupena / strupena lakota 3. ekspr. hudoben, zloben: to je strupen človek;
danes je zelo strupena;
biti strupen do koga, nar. na koga / strupen glas, pogled, smeh; strupene besede
● ekspr. biti strupenega jezika biti zelo opravljiv, obrekljiv; ekspr. strupena barva barva, ki učinkuje zelo neprijetno; nar. strupena rosa bolezen, pri kateri se oboleli deli rastline posušijo ali odmrejo; ožig; glivična bolezen, ki se kaže v obliki peg na listih in plodovih zlasti vinske trte, hmelja, kapusnic; peronosporastrupéno prisl.:
strupeno odgovoriti, pogledati; strupeno mrzlo jutro; strupeno rdeča barva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.