stváren -rna -o prid., stvárnejši (á ā) 1. nanašajoč se na snovne stvari: razstaviti listine in stvarno gradivo o razvoju šolstva / stvarna in duhovna zgodovina Slovencev // nanašajoč se na objektivne, od človekove zavesti neodvisne stvari, neodvisno stvarnost: načelni in stvarni razlogi; zaznava brez stvarne podlage; med temi pojavi obstaja stvarna zveza / navesti stvarne dokaze 2. nanašajoč se na stvari, stvarnost samo brez osebnih, čustvenih primesi: imeti stvarne odnose s kom;
odgovor je bil miren, stvaren / stvarna obravnava, presoja; stvarna razčlenitev stanja / stil tega pisatelja je suh, stvaren / govornik je bil kratek in stvaren 3. ki v resnici je, obstaja: stvarni svet;
stvaren in navidezen / publ. upoštevati stvarno stanje dejansko, resnično4. ki pri mišljenju, ravnanju priznava, upošteva dejstva, uresničljive možnosti: zmeraj je bil zelo stvaren, trezen človek // značilen za takega človeka: nadaljeval je v bolj umirjenem, stvarnem tonu
♦ biblio. stvarni katalog katalog, narejen po določenih vidikih glede na vsebino del; stvarno kazalo kazalo obravnavanih pojmov; jezikosl. stvarna lastna imena lastna imena časopisov, umetniških del, delovnih, političnih organizacij; pravn. stvarni dokaz predmet, sled na predmetu, pomembna za ugotovitev dejstev; stvarna pristojnost pristojnost glede na predmet, zadevo; stvarno jamstvo jamstvo z določeno stvarjo ali z določenim premoženjem; stvarno pravo pravo, ki ureja razmerja med ljudmi glede stvari; šol. stvarni pouk do 1957 pouk prirodopisa, zemljepisa, zgodovine v okviru predmeta slovenski jezik v prvem in drugem razredu osnovne šolestvárno prisl.:
prosim, govorite, razpravljajte stvarno; to obstaja stvarno, ne le pojmovno; biti stvarno usmerjen; sam.: dognati kaj stvarnega, otipljivega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.