tovarišíca -e ž (í) 1. ženska v razmerju do druge osebe, s katero kaj skupaj dela: izbrati tovariše in tovarišice za odpravo;
tovarišica pri igri // ženska v razmerju do moškega, s katerim živi v življenjski skupnosti: našel si je dobro tovarišico / življenjska tovarišica // ženska v razmerju do druge osebe, s katero je kje skupaj sploh: svoji tovarišici je zašepetala nekaj na uho; tovarišica v sobi 2. ženska v razmerju do druge osebe, ki pripada isti skupnosti, ima isti poklic, položaj: poklicne tovarišice je niso podprle;
obrniti se na tovariše in tovarišice v stranki / ekspr. čebela z brenčanjem privablja tovarišice druge čebele3. ženska v razmerju do druge osebe, s katero se prijateljsko druži: njene tovarišice malo vedo o življenju;
šla je s tovarišico na ples 4. nekdaj naslov za odraslo žensko: na sestanek je prišlo le nekaj tovarišic;
predstaviti neznane tovarišice / kot nagovor tovarišice in tovariši, začenjam sejo; kot pristavek k imenu, poklicu: tovarišica profesor(ica); tovarišica ravnateljica 5. šol. žarg., v socializmu učiteljica, profesorica: dobiti ob polletju novo tovarišico;
tovarišica za slovenščino
♦ etn. dekle, ki spremlja nevesto, ženina k poroki; družica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 20. 6. 2024.