Slovar slovenskega knjižnega jezika²
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 24. 6. 2024.
tùle stil. tulè prisl. (ȕ; ȅ) ekspr. tu1:
tule čakam že pol ure / tam gori je še zima, tule doli pa pomlad / prav tule je sedela / odpočij se tule na terasi; tule pod oknom / kaj meni mar ti papirji, tule jih imaš
tulíti in túliti -im nedov. (ī ú) 1. oglašati se z močnim, zateglim, temnim glasom: psi, volkovi tulijo / bik je tulil rjovel / ekspr.: tulil je in hropel, da ga je bilo groza poslušati; ranjenec je tulil od bolečine // dajati tuljenju podobne glasove: morje je tulilo / granate so jim tulile nad glavami // z močnim, zateglim, enakomernim glasom dajati signale: sirene tulijo / preh. tuliti alarm 2. slabš. zateglo, divje kričati: na cesti je tulila množica;
začel je tuliti in psovati / tulile so druga na drugo / preh. tuliti parole, povelja; vrzimo ga v vodo, so tulili / preh. tulili so pesmi glasno prepevali3. ekspr. glasno, zateglo jokati: ženske so tulile, da jih ni bilo mogoče poslušati;
tulila je od jeze, togote / otrok je celo noč tulil jokal4. ekspr. nastopati, pojavljati se z veliko silo, intenzivnostjo: burja tuli okrog oglov;
zunaj je tulil veter, vihar;
pren. groza ji je tulila v srcu
● kdor se z volkovi druži, mora z njimi tuliti kdor je v družbi z moralno negativnimi osebami, mora tem prilagoditi svoje izjave, ravnanjetulé knjiž.:
veter je tule pihal od juga tuleč
tulèč -éča -e:
zver se je tuleč dvignila na zadnje noge; tuleči glasovi; tuleča množica
Število zadetkov: 2