Slovar slovenskega knjižnega jezika²
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.
véda1 -e ž (ẹ́) 1. dejavnost, ki si prizadeva metodično priti do sistematično izpeljanih, urejenih in dokazljivih spoznanj: znanost se deli na vede, vede pa na discipline;
veda, ki proučuje, raziskuje staranje, se imenuje gerontologija;
metode, odkritja kake vede;
matematika, fizika in druge vede / družbene, naravoslovne vede; jezikoslovje, pravo in druge duhovne vede katerih predmeti so rezultati človekovega duhovnega ustvarjanja; botanika je empirična, logika pa teoretična veda; geološka, literarna, navtična, pravna, zdravniška veda; humanistične vede vede s področja umetnosti, kulture; publ. etnologija, zgodovina in druge nacionalne vede pomembne za uveljavljanje, zavedanje posameznega naroda; šola za politične vede; tehnične, uporabne vede; heraldika, numizmatika in druge pomožne zgodovinske vede // navadno s prilastkom celota spoznanj te dejavnosti: proučevati, študirati literarno vedo; teorija politične vede 2. zastar. znanje: imeti obsežno vedo;
človek velike vede 3. zastar. veščina, spretnost: izuriti se v orožju in drugih vedah
véda2 -e ž (ẹ̑)
nav. mn. vsaka od štirih najstarejših knjig brahmanizma: brati vede; jezik ved
Število zadetkov: 2