zdravník -a m (í)
kdor se poklicno ukvarja z zdravljenjem ljudi in je za to posebej usposobljen: biti, postati zdravnik; zdravnik pregleduje, zdravi paciente; poklicati zdravnika k bolniku; iti k zdravniku; poslati po zdravnika; dober, požrtvovalen, slaven zdravnik / ambulantni, hišni, ladijski zdravnik; dežurni zdravnik; oddelčni zdravnik ki opravlja organizacijska dela in nadzoruje delo na oddelku; otroški, šolski, vojaški zdravnik; sobni zdravnik ki zdravi in skrbi za bolnike v bolniški sobi / nav. mn. leteči zdravnik član organizacije zdravnikov, ki s helikopterskim, letalskim prevozom bolnikom in ponesrečencem nudi medicinsko pomoč v oddaljenih, težko dostopnih krajih / očesni zdravnik; zobni zdravnik zobozdravnik; zdravnik specialist; zdravnik za kožne, pljučne, živčne bolezni / družinski zdravnik ki se ukvarja z zdravstveno oskrbo vseh članov družine
♦ med. lečeči zdravnik; zdravnik splošne medicine

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 11. 6. 2024.